V knjigi Monopoli hočeva avtorja pokazati, da medijska lastništva niso le akademska razprava, ki z medijsko prakso nima nobenega stika. Predstavljava različne, bolj ali manj uspešne modele, ki niso popolni, vseeno pa zmorejo preprečiti marsikatero sporno delovanje, saj v ozadju sprejetih zakonov tlita politična volja in zavest, da ne »država« ne »trg« nista najboljša regulatorja medijskega področja. Ti modeli nam tudi pokažejo, da je mogoče zaznati celo tako neoprijemljiv pojem, kot je »medijski pluralizem«. Ker je posledice koncentracije že v gospodarstvu težko napovedati, ostaja tudi lastništvo medijskih ustanov tema, s katero se ukvarjajo zlasti medijski teoretiki.

Opozarjanja na nevarnosti, ki jih lahko prinesejo prikrito lastištvo ali očitna, pogosto legalna koncentracija lastništva v medijih, se hitro umaknejo zahtevam po očitnih in nespornih dokazih za zlorabe lastniškega položaja, predvsem konkretnega vpliva na delo novinarjev, denimo izvajanja cenzure nad njihovimi prispevki. Ta pogled je, čeprav mu težko utemeljeno nasprotujemo, sporen, saj ne upošteva razlike med močjo kot zmožnostjo delovanja in dejanskim izvajanjem moči. Potreba po »dokazih« za zlorabe takšne lastniške moči zlahka pripelje do pretirano poenostavljenih pristopov, zato imetniki medijske moči, pogosto pod preobleko liberalnega pogleda na trg, zmanjšujejo pomen lastništva in odgovornost prelagajo na vsebinski del (novinarje) in trg (oglaševalce).

STA: Pri Maski izšla knjiga o igranju medijskega monopolija, 5. december 2005

Mladina: Bernard Nežmah – Študija o lastništvu medijev v treh delih, december 2005

Delo: Brane Maselj – Politični pritiski pod krinko lastništva v medijih in druge poniglavosti, 22. februar 2006 (.pdf)

TV Slovenija: Knjiga mene briga – Sandra Bašič Hrvatin in Lenart J. Kučič: Monopoli, 17. avgust 2006

Finance: Mićo Mrkaić – Recenzija knjige, ki jo je treba prezreti, 3. marec 2006

Knjiga Mediji za državljane (.pdf) vsebuje študije, ki so nastale v okviru projekta Mediji za državljane (Media for Citizens). Projekt, ki ga s podporo Evropske komisije izvaja Mirovni inštitut, obravnava probleme medijskega pluralizma in komunikacijskih pravic državljanov ter si prizadeva krepiti zmožnost državljanov, zlasti manjšinskih skupin, za aktivno udeležbo v medijski družbi.

Prva študija vsebuje ugotovitve spremljanja medijskega lastništva in učinkov, ki jih ima lastništvo na neodvisnost medijev v Sloveniji. Druga se osredotoča na spremljanje in primerjanje tem, akterjev in govorcev v osrednjih televizijskih poročilih javne televizije in največje komercialne televizije v Sloveniji. Tretja pa spremlja prikazovanje manjšin, zlasti Romov, muslimanov, gejev in lezbijk v izbranih lokalnih in nacionalnih medijih v Sloveniji.

V knjigi objavljamo tudi priporočila za spremembe medijske politike in medijskih praks na področjih, ki jih obravnavamo. Študije, objavljene v knjigi, in tudi druge dejavnosti v okviru projekta Mediji za državljane, pa so predstavljene tudi na spletu.

V Sloveniji smo v okviru projekta Media Watch na podlagi analiz, ki sva jih pripravila skupaj s Sandro B. Hrvatin, že leta 2002 začeli opozarjati na nevarnost koncentracije medijskega lastništva in probleme s sprejemanjem in uresničevanjem učinkovitih zakonskih ukrepov za omejevanje medijskega lastništva in zagotavljanje medijskega pluralizma. Leta 2003 smo predlagali regionalni raziskovalni in zagovorniški projekt, ki bi v razpravo o tej temi in o morebitni potrebi po spremembi javnih politik na tem področju vključil več post-socialističnih evropskih držav. V tej knjigi (.pdf) objavljamo regionalni pregled (v slovenskem jeziku), ki smo ga pripravili na podlagi poročil iz vseh osemnajstih sodelujočih držav, poročilo o Sloveniji in sklepe in priporočila mednarodne konference, ki smo jo organizirali na koncu projekta.

Namen regionalnega raziskovalno-zagovorniškega projekta je bil raziskati medijsko lastništvo v državah jugovzhodne Evrope in novih članicah Evropske unije iz srednje in vzhodne Evrope s poudarkom na zakonskih okvirih in mehanizmih izvajanja zakonskih določil, privatizaciji, lastniški strukturi osrednjih medijev in vplivu lastništva na pluralizem in neodvisnost medijev. Osemnajst raziskovalcev iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije, Hrvaške, Češke republike, Madžarske, Estonije, Kosova, Latvije, Litve, Makedonije, Moldavije, Črne gore, Poljske, Romunije, Srbije, Slovaške in Slovenije je od oktobra 2003 do februarja 2004 zbiralo in analiziralo relevantne podatke.

Tako regionalni pregled in poročilo o Sloveniji, kakor druga poročila, objavljena na koncu raziskave, kažejo položaj na koncu leta 2003 in začetku leta 2004. Ker so medijski trgi v teh državah zelo dinamični in se lastniške strukture in število publikacij tako vsak dan spreminjajo, pa tudi ker se nenehno spreminja medijska zakonodaja, so nekateri podatki v teh poročilih v času objave že zastareli. A ne glede na to so v njih jasno razvidni vzorci, ki vladajo pri delovanju medijskih trgov, ravnanju regulatorjev in lastnikov medijev oziroma pri njihovemu vplivu na medijski pluralizem in neodvisnost.

S soavtorico Sandro B. Hrvatin poskušava v prispevku Volilna kampanja 2000 na internetu (.pdf) odgovoriti na vprašanje, ali je bila kampanja na internetu pomembni del predvolilne kampanje za državnozborske volitve 2000 v Sloveniji.

Pri tem Ugotavljava, da je večina strankarskih spletnih strani v tej volilni kampanji ponujala samo propagandno gradivo, prirejeno za drug medij. Večina strank je spletne strani uporabila za samopredstavljanje, kot dopolnilo svoje vizitke in kot formalno nujnost, zelo očitno pa je bilo tudi pomanjkanje vsakršne spletne strategije. V analizah predvolilnih anket na spletnih straneh strank SLS+SKD in SDS ugotavljava, da so na njih aktivno sodelovali predvsem simpatizerji strank, da je očitno, da v Sloveniji še ni »spletnih volivcev« in da je imel v tej volilni kampanji internet zanemarljiv pomen celo za negativno propagando.

V prispevku analizirava tudi udeležbo predsednika lds dr. Janeza Drnovška na strankini spletni klepetalnici med predvolilno kampanjo. Čeprav je šlo za skoraj neposredni dostop do predsednika, je velik del razprave potekal mimo politika oz. volivci za predsednika niso imeli vprašanj. Esej zaključiva z mislijo, da je bil spletni del volilne kampanje 2000 v Sloveniji verjetno le evolucijski korak do stopnje, ko bo to glavni kanal za sporočanje večine podatkov in ko se bodo vsebine sporočil prilagodile novemu mediju.