Digitalni mrk
Danes ob 19.30 bodo predstavniki slovenske vlade za četrt ure slovesno izključili analogne televizijske oddajnike. Gledalci, ki si še niso priskrbeli sprejemnikov digitalnega signala, bodo na svojih televizorjih videli samo sneženje ali črno temo. Poskusni izklop analognih oddajnikov bo zanje opomin, naj si čim prej priskrbijo ustrezno opremo, saj jih 1. decembra čaka prehod na digitalno oddajanje in s tem dokončen izklop analognega signala.
Zakaj ta digitalni prehod? Uradno sporočilo evropske komisije pravi, da bodo prebivalci EU z digitalnim signalom dobili boljšo sliko in zvok, več televizijskih programov, pestrejšo izbiro medijskih vsebin in napredne elektronske storitve. Manj uradna razlaga pa pove, da je napoved boljše slike in programov le privlačna marketinška embalaža, saj evrokomisarji razmišljajo predvsem v številkah.
Tradicionalna radijska in televizijska panoga, ki trenutno zasedata »analogne« frekvence, ne veljata več za obetavni gospodarski dejavnosti, saj se prihodki iz radiodifuzije v zadnjem desetletju vztrajno zmanjšujejo. Zato so predstavniki komisije izračunali, da bi bilo njihov dragoceni radijski spekter bolje nameniti operaterjem mobilne telefonije in ponudnikom brezžičnega širokopasovnega interneta, ker bo dostop do svetovnega spleta (domnevno) spodbudil razvoj evropske digitalne ekonomije in ustvarjal delovna mesta. Hkrati bo digitalni prehod pospešil menjavo starih televizijskih sprejemnikov in spodbudil naložbe televizijskih hiš v digitalno opremo, kar bo prav tako koristilo gospodarstvu, predvsem trgovcem in izdelovalcem elektronskih naprav. Zato je bila obljuba »boljše slike in programov« namenjena predvsem nacionalnim politikom, ki so morali svojim državljanom nekako upravičiti digitalni prehod.
Vendar pa so evrokomisarji znova pozabili, da televizija ne pomeni le televizijske škatle (oglate ali ploščate), radijskih frekvenc, oddajnikov, televizijskih podjetij in tehničnih kratic, ki opisujejo načine kodiranja zvoka in slike (aac, mpeg4 …). Nova delitev frekvenc je bila redka priložnost, ob kateri bi morala EU radikalno premisliti, kakšna naj bo njena prihodnja medijska politika. Kdo in pod kakšnimi pogoji bo postal lastnik »digitalnih« frekvenc? Kako bodo državljani EU v digitalnih časih pridobivali informacije in udejanjali pravico do svobode izražanja? Bodo za ponudnike digitalne televizije veljala drugačna zakonska pravila, kot so jih morale spoštovati televizije v »analognih« časih? Kako spodbujati nastanek novih medijskih vsebin, da bo digitalno oddajanje tudi v resnici prineslo večjo informacijsko izbiro za državljane? Kako omiliti informacijsko neenakost in zagotoviti vsaj delno odprtost digitalnih platform v prihodnosti?
Teh dilem ni načenjal tako rekoč nihče. Digitalni prehod je ostal tehnično vprašanje, s katerim so se morale po službeni dolžnosti in pogosto brez prave strategije ubadati nacionalne vlade. Slovenija je zgleden primer, kakšne posledice ima lahko tak pristop. Po šestih letih odlašanja, prelaganja odgovornosti med posameznimi ministrstvi, prerekanja glede upravljanja digitalnih oddajnikov, bledi strategiji prehoda in odsotnosti javne debate bomo lahko od prvega decembra spremljali enake televizijske vsebine, obraze in medijske anomalije kot doslej. V digitalni kakovosti.
(Delo, 15. 11. 2010, fotografija LJK)