Lawrence Lessig, Creative Commons

Ameriški profesor ustavnega prava Lawrence Lessig je zaposlen na Stanford Law School, kjer je ustanovil Center za internet in družbo. Prejel je vrsto pomembnih nagrad, med njimi nagrado Freedom, ki jo podeljuje združenje Free Software Foundation, ki spodbuja razvoj in uporabo proste programske opreme.

Za svoje “nasprotovanje interpretacijam avtorskega prava, ki bi lahko ovirale inovacije in svobodo govora govor na internetu (online discourse),« je bil imenovan med 50 najpomembnejših ameriških znanstvenih vizionarjev, ki jih objavlja revija Sicentific American.

Lessig je avtor knjig Code and Other Laws of Cyberspace (1999), The Future of Ideas (2001) in Svobodna kultura (2004), ki je izšla tudi v slovenskem prevodu pri založbi Krtina.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 12. november 2005, foto Jure Eržen, Delo, intervjuvala Lenart J. Kučić in Miha Ceglar

Samo eno bi radi rekli: nadzor, nadzor, nadzor

»Filip Novak ima dvanajstletnega sina Blaža, ki veliko časa preživi za računalnikom. Filip je prepričan, da ga Blaž potrebuje za šolo, nekaj časa pa prebije tudi na internetu, kjer se v klepetalnicah srečuje s sošolci. V sredo popoldne na Filipova vrata potrkajo uradni možje in zasežejo računalnik. Izve, da združenje ameriških glasbenih založnikov toži Blaža za dvesto milijonov tolarjev zaradi kršitve avtorskih pravic, saj so na njegovem računalniku našli več nelegalno pridobljenih glasbenih datotek. Ker Filip nima dvesto milijonov dolarjev in si ne predstavlja najbolje, kaj je Blaž sploh zagrešil, se prestrašen obrne na odvetnika, ki mu predlaga poravnavo s tožniki. Ti seveda vedo, da od Filipa ne bodo iztožili dvestotih milijonov, zato se bodo zadovoljili z desetimi. Obupani oče uboga odvetnikov nasvet in se poravna, prodati mora avto in garažo, nato njegovo zgodbo pograbi največji nacionalni tabloid. Združenje založnikov slavi novo veliko zmago proti računalniškim hudodelcem, po deželi pa se zaskrbljeni starši sprašujejo, ali naj mladini doma sploh dovolijo internet.«

Je pripovedovanje takih zgodb, ki se v Sloveniji doslej še niso zgodile, edini način, če hočete »običajnim ljudem« ponazoriti, kakšne posledice ima lahko uveljavljanje avtorske zakonodaje, pisane v duhu devetnajstega stoletja, na rabe tehnologij, ki jih najdemo tudi v dobri polovici slovenskih gospodinjstev? »Vsekakor je najučinkovitejši, če želite pritegniti pozornost širše javnosti,« po krajšem premisleku odgovori Lawrence Lessig, ameriški profesor ustavnega prava in ustanovitelj projekta Creative Commons. »Vendar pri avtorskem pravu ne gre le za računalniško piratstvo,« doda.

Lessigu res ne gre le za računalniško piratstvo. Že v svojem prvem delu The Code and Other Laws of Cyberspace je zavrnil idealistične predstave o internetu kot mediju, svobodnem že po svoji naravi, in napovedal dolgotrajen boj za ohranitev svobode interneta. V naslednji knjigi Prihodnost idej (The Future of Ideas) je pesimistično opazoval uresničevanje svojih napovedi in opozarjal na vse večje zapiranje internetne infrastrukture, ki so jo telekomunikacijski in kabelski operaterji spreminjali v zaprt kanal za distribucijo svojih vsebin in ga vse bolj zapirali pred javnostjo, kar bi po njegovem lahko privedlo celo do »smrti interneta«. Oktobra 2002 je poskušal na ameriškem vrhovnem sodišču doseči razveljavitev zakona o podaljšanju trajanja avtorske pravice (Sonny Bono Act), ki je trajanje avtorskih pravic po evropskem zgledu podaljšal s 50 na 70 let, saj je trdil, da je tako podaljšanje neustavno. Vrhovno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo, na kar je posredno odgovoril s svojo naslednjo knjigo Svobodna kultura, v kateri je zagovarjal vzpostavitev ravnotežja med interesi avtorjev, imetniki avtorske pravice in interesi javnosti. »Za omejevanje svobode izražanja in omejevanje ustvarjalnosti morajo obstajati bistveno tehtnejši razlogi, kot sta pohlep korporacij in njihova gonja za dobičkom,« je le ena izmed njegovih značilnih misli.

Otroku verjetno ni mogoče dopovedati, da lahko njegova naravna želja – pokazati prijatelju novo risanko ali pesmico – postane prekršek, ki bo njegove starše obremenil za milijone dolarjev. Hkrati so prav otroci tisti, ki na internetu iščejo vedno nove načine za uporabo avtorskih del. Zanje je to postalo nekaj povsem samoumevnega. Zakaj se imetniki pravic tem trendom ne prilagodijo?

Rabe tehnologije, na katere vpliva uveljavljanje avtorskega prava, v resnici še niso zelo pogoste, saj jih največ uporablja populacija, ki v javnosti skoraj ni zastopana – otroci in mladostniki. Če želite ugotoviti, katere težave nas čakajo v prihodnosti, morate spremljati, kako računalnike uporabljajo desetletniki in kakšen je njihov odnos do vsebin, ki jih najdejo na internetu. Opazovati jih morate, kako s svojimi načini rabe tehnologije izražajo svojo ustvarjalnost in kako bodo na njihovo ustvarjanje vplivale sedanje prakse imetnikov vsebin, denimo vse pogostejše odškodninske tožbe, usmerjene proti mlajšim uporabnikom interneta.

Trdite tudi, da bo kriminalizacija takih »naravnih« dejanj med mladimi slabo vplivala na njihovo spoštovanje pravil in zakonov nasploh.

Kadar se pogovarjate z ljudmi, ki jim rabe novih tehnologij niso blizu, vidite, da sploh ne razumejo, kako normalna in spontana obnašanja uporabnikov so postala kriminalizirana: izmenjava avtorskih del med prijatelji, predelave avtorskih del, presnemavanje legalno pridobljenih izdelkov … Avtorska zakonodaja zato danes ustvarja na milijone »kriminalcev«, ki so zasebno prepričani, da ne počno ničesar slabega. Če se mladi sprijaznijo z mislijo, da so postali žrtve neživljenjske zakonodaje, ki je v praksi ni mogoče spoštovati, in se naučijo živeti z mislijo, da so nekakšni zločinci, to zagotovo ne more dobro vplivati na njihov odnos do pravil, ki jih bodo srečevali kasneje. Žalostno, saj bi se lahko razmere bistveno spremenile, če bi prilagodili avtorsko zakonodajo sedanjim rabam tehnologij, a med pravniki in industrijo vsebin ne vidim nobene pripravljenosti za posodobitev sistema avtorskega prava.

Številni evropski kritiki vas obtožujejo, da amerikanizirate debato o avtorskem pravu, saj Creative Commons ne upošteva moralne avtorske pravice, ki je v evropskem izročilu zelo pomembna.

Moralne pravice so izjemno pomembne in zagotovo morajo najti svoj prostor v vsaki zreli tradiciji varovanja avtorskega prava. V Creative Commons se moralnih avtorskih pravic sploh nismo dotaknili – nismo jih želeli spreminjati, preoblikovati ali izpustiti. Prav tako se nismo dotaknili potrošniških pravic, volilnih pravic in vseh ostalih pravic posameznika, za katere menimo, da niso bistveno povezane z avtorsko pravico. Zato nisem nikoli razumel kritik, da ne priznavam moralnih avtorskih pravic.

Hkrati v ZDA negodujejo, da evropeizirate poglede na intelektualno lastnino, ker tako navdušeno predstavljate debato o patentiranju računalniških programov, ki se je letos končala v evropskem parlamentu s padcem patentne direktive.

Očitno moram biti res izjemna oseba, da mi uspeva oboje hkrati (nasmešek) … Evropatentna zgodba kaže tipično »pravniškocentrično« videnje sveta. Sam sem prepričan, da morajo avtorske pravice in patenti svoj obstoj upravičiti s pragmatičnimi razlogi: katere so njihove koristi in slabosti, kdaj jih je smiselno uporabiti in v katerem primeru jih je bolje odpraviti. Če gospodarski kazalci ne pokažejo, da patentna ureditev prinaša več koristi kot slabosti, potem je vztrajanje pri obstoječi patentni zakonodaji nemogoče ubraniti z argumenti. Debata o programskih patentih v Evropi je bila neprimerno naprednejša od vsega, kar smo poznali v ZDA. Evropa je zastavila politiki in industriji bistveno vprašanje – dokažite nam, da bi nova patentna zakonodaja zares prinesla koristi, ki nam jih obljubljate. Obljubite, da direktiva ne bo zavrla razvoja računalniških programov! V ZDA do take debate nikoli ni prišlo.

Nasprotniki patentne direktive so tedaj trdili, da je v Evropi demokracija premagala interese velikih lobistov, predvsem industrije računalniškega programja, ki je v ZDA uspešno preprečila sleherno patentno debato. Kako idealizirana je ta razlaga?

Nedvomno je bila to pomembna zmaga za evropski parlament, saj je bil marsikdo prepričan, da v tej zadevi ne bo odigral posebne vloge. Skrajno liberalno stališče do patentiranja računalniškega programja, ki ga poznamo v ZDA, se ni razvilo v javni debati. Nasprotno: šlo je za precendenčno odločitev nekega sodišča, da so ZDA »od nekdaj« dovoljevale patentiranje računalniških programov. To odločitev pa je nato v praksi potrjeval patentni urad.

V svojih delih redno dvomite o receptu, ki ga zagovarja industrija vsebin: če je določena zaščita avtorskih del koristna, potem je popolna zaščita še koristnejša. Kot kritik sedanjega pojmovanja avtorskega prava na digitalnih platformah pogosto obveljate za nasprotnika avtorske pravice, če ne celo komunista. Kdaj je postala debata tako skrajno polarizirana?

Zato, ker vas postavijo pred črno-belo izbiro: ali zagovarjate varovanje intelektualne lastnine ali mu nasprotujete – seveda po njihovih merilih. Absolutno trdim, da je varstvo intelektualne lastnine izjemno pomembno, vendar to še ne pomeni, da sedanjega sistema ni mogoče kritizirati. Zelo dobro se zavedam, da me marsikdo pozna le kot nekoga, ki ga Hollywood sovraži, sovraži pa ga zato, ker domnevno trdim, da bi morali avtorske pravice ukiniti. Zakaj? Ker le malokdo prebere, kaj sem zares napisal. To nepoznavanje zelo ustreza tistim, ki dobro poznajo avtorske pravice, saj bi imele spremembe, ki jih predlagam, prav zanje največ posledic. Nekaterim bi se precej spremenila narava dela, drugi bi ostali brez službe.

Zakaj?

Predvsem zato, ker se preveč ukvarjajo s tem, kakšne so bile avtorske pravice v zadnjih petdesetih letih, namesto da bi se vprašali, kaj se bo z njimi dogajalo v bližnji prihodnosti. Številni pravniški skrajneži so zato še vedno prepričani, da bi morala biti čisto vsaka raba avtorskega dela na računalniku vnaprej dovoljena. Od kod prepričanje, da je to edini pravi način? Prepričan sem, da je preplet novih digitalnih tehnologij in avtorske pravice ustvaril okolje, v katerem bi morala biti raba kulture svobodna. Namesto da bi bilo pridobivanje izrecnih dovoljenj omejeno le na tiste redke primere, ko jih želi nekdo uporabiti v komercialne namene, bomo očitno imeli sistem, po katerem bo treba za vsako rabo kulture pridobivati dovoljenja in soglasja.

V Svobodni kulturi trdite, da je imela popolna odprava formalnosti za pridobitev avtorskega varstva, ki ste jo Američani povzeli od kontinentalnih Evropejcev, katastrofalne posledice za prosto dostopnost kulture in same ustvarjalce. Trditev je za tiste, ki se v Sloveniji ukvarjajo z avtorskim pravom, sporna, saj številni med njimi verjamejo, da so avtorske pravice preveč nova in dragocena pridobitev za slovensko družbo, da bi jih dodatno omejevali.

Vse mehanizme varstva lastnine – katerekoli lastnine – smo zasnovali zato, da bi bili koristni za družbo. Bistvo teh sistemov je narediti lastnino preglednejšo, da lahko vsak takoj poizve, s kom se mora pogovoriti, če želi kupiti posestvo ali uporabiti neko avtorsko delo v svojem projektu. To je mogoče le, če je sistem pregleden. Za fizično lastnino poznamo veliko formalnosti: če želite registrirati avto, morate opraviti določene postopke, imeti račune in pogodbe, svoje lastnine ne smete puščati v parku, ker jo bodo odstranili … Podobne mehanizme moramo vgraditi tudi v sistem varstva intelektualne lastnine.

Zelo zgovorne so zagate filmskih ustvarjalcev. Snemalne tehnike so se zaradi digitalnih tehnologij pocenile, neverjetno pa so narasli stroški pravnega preverjanja. Znani so primeri, ko je moral režiser dokumentarnega filma spremeniti scenarij, ker mu ni uspelo pridobiti naknadnega dovoljenja za uporabo javno predvajanega televizijskega posnetka, ki ga je prikazal v filmu. Pogosto se zgodi celo, da lastnik pravic sploh ni znan. Bi te težave rešil register avtorjev, ki ga predlagate?

V ZDA že poznamo registriranje imetnikov avtorskih del, a obstaja kot možnost. Zato sem predlagal kompromisno rešitev: petdeset let po objavi bi moral imetnik avtorske pravice delo ponovno registrirati in plačati majhno pristojbino. Če bi plačal pristojbino, bi užival koristi polnega trajanja avtorske pravice. Če ne bi, bi delo prešlo v javno domeno. Tako bi »osirotela« avtorska dela, ki nimajo znanega lastnika avtorskih pravic ali za njihovo izkoriščanje ni več komercialnih interesov, samodejno prešla v javno domeno. Register avtorjev bi tudi bistveno povečal preglednost, kdo je v nekem trenutku lastnik avtorskega dela. Zakaj je to pomembno? Poglejte le vihar, ki ga je Google sprožil med založniki in avtorskimi organizacijami, ko so začeli izvajati projekt google print – skeniranje knjižnih vsebin. Komentatorji Wall Street Journala so naivno zapisali, da so pritožbe založnikov upravičene, saj Google ne spoštuje avtorskih pravic, ker bi moral pred začetkom skeniranja pridobiti vsa potrebna dovoljenja, kar seveda ni mogoče. Google ima tako edinstveno priložnost narediti znanje univerzalno dostopno, imetniki pravic pa imajo na svoji strani pravila, ki mu lahko tak podvig onemogočijo.

Na kontaktnih oddajah vas voditelji včasih predstavijo kot republikanca, včasih kot nekdanjega republikanca. Zakaj je to sploh vprašanje? Kako pomembna je politična pripadnost pri obravnavi problematike intelektualne lastnine?

Ne, nisem republikanec, ampak zelo prepričan demokrat. Vendar pa za področji avtorske pravice in intelektualne lastnine težko trdim, da igra politična pripadnost pomembno vlogo. Če me vprašate, katera politična stranka bi podprla poglede, ki jih zastopam v Svobodni kulturi, sem skoraj prepričan, da nobena. V ZDA si demokrati ne upajo ostreje kritizirati stališč, ki jih širijo lastniki vsebin, ker se bojijo, da jih bodo označili za sovražnike zasebne lastnine, celo komuniste.

V svojem predavanju ste se vprašali, zakaj ima lahko zabavna industrija, ki je kapitalsko mnogo šibkejša od telekomunikacijskih podjetij, nesorazmerno velik vpliv na sprejemanje političnih odločitev. Kaj pa, če so njihovi interesi podobni? Je sploh mogoče ločevati ponudnike vsebin od telekomunikacijskih operaterjev, saj se industriji postopoma združujeta v eno samo veliko informacijsko industrijo?

To drži, zato bomo morali biti v prihodnosti zelo pozorni na združevanje teh velikih igralcev in povečevanje njihovega vpliva. Ne strinjam pa se, da so njuni interesi vedno skupni. Vztrajanje industrije vsebin pri zelo strogem izvajanju avtorske zakonodaje je dušilo povpraševanje po novih tehnologijah in izdelkih. Največji porast povpraševanja po širokopasovnem internetu v ZDA smo doživeli v času razcveta servisa napster, ki je tedaj omogočil preprosto izmenjavo glasbenih datotek. Presenetilo me je, da vsa industrija, ki je bogatela zaradi tega povpraševanja – izdelovalci računalnikov in programske opreme, internetni ponudniki – tedaj niso skupaj prevzeli imetnikov vsebin. Tako bi se lahko za vselej znebili njihovega izsiljevanja. Še danes ne vem, zakaj se to ni zgodilo.

Mogoče zato, ker velik del industrije vsebin predstavljajo mediji, ki imajo pri vplivu na politiko precej privilegijev. Rupert Murdoch, eden največjih medijskih mogotcev na svetu, lahko skoraj v vsakem trenutku nagovori ameriški kongres, medtem ko predsednika uprave družb Verizon (telekom) ali Intel (polprevodniki) te možnosti nimata.

Nisem prepričan, da so bile medijske hiše neposredno vpletene v to debato. Za retorično prevlado industrije vsebin je verjetno odgovorna zelo zrela in učinkovita struktura lobiranja. Telekomunikacijska industrija in IT še nima prave tradicije uspešnega lobiranja, poleg tega tudi ni našla skupnega jezika.

Zato pa so skupni jezik brez težav našli stara industrija imetnikov pravic in pravniki, ki se ukvarjajo z intelektualno lastnino …

Verjetno res. Moram pa opozoriti, da strokovnjakov za prakse, o katerih govorim, še ni. Nihče ne more trditi, da je strokovnjak za vprašanje, kakšno bo kreativno gospodarstvo v prihodnjih 50 letih.

Ste prepričani, da sta telekomunikacijska in infotehnološka industrija tako neizkušeni pri varovanju svoje intelektualne lastnine? Microsoft na vse kriplje uveljavlja avtorske in intelektualne pravice na svojo programsko opremo, licenciranje tehnologije je po pisanju britanskega tednika Economist vredno vsaj 100 milijard dolarjev na leto.

Industrija IT načeloma ne nasprotuje prostemu in odprtokodnemu programju, saj ji prinaša mnoge koristi. Vendar tudi oni popuščajo hollywoodskim besednim pastem, da pomeni nasprotovanje stališčem Hollywooda že kar nasprotovanje intelektualni lastnini nasploh. Ko je Michael D. Eisner, nekdanji predsednik uprave Disneyja, leta 2002 pričal pred ameriško komisijo za trgovino, znanost in promet, je Intelovega predstavnika napadel, da oni dosledno branijo svoje patentne pravice, Disneyju pa bi najraje odrekli pravico do uveljavljanja avtorskih pravic. Čeprav je Eisnerjev argument protisloven, je v praksi zelo učinkovit.

Za imetnike vsebin pomeni »ustvarjalna raba novih tehnologij« pogosto le omiljevalno poimenovanje piratstva. V javnosti se je nedavno pojavila zamisel, da bi ponudniki širokopasovnega interneta, ki ga večina naročnikov uporablja za nelegalno izmenjevanje datotek, plačevali posebna nadomestila lastnikom avtorskih pravic. Ali menite, da bi takšna nadomestila pomirila jezo lastnikov pravic?

Evropejci imajo že od nekdaj močno tradicijo obdavčevanja, ki prinaša denar, s katerim je mogoče nadomestiti izpad prihodka zaradi kršenja avtorskih pravic. Menim, da je takšen sistem za pobiranje sredstev lahko zelo uspešen. Profesor Terry Fisher s harvardske univerze predlaga popolno ukinitev sedanjih modelov zaščite materialnih avtorskih pravic. Namesto tega zagovarja obdavčitve ponudnikov interneta ali naprav za presnemavanje. Takšen sistem bi imel številne prednosti, saj bi odpravil zapletene in neučinkovite tehnologije za digitalno upravljanje avtorskih pravic (DRM – digital rights management), saj sistem obdavčitve nima potrebe po omejevanju distribucije. Žal Američani verjetno ne bi nikoli privolili v ta sistem. Zato ste se Evropejci znašli v neprijetnem položaju, ker se vam vsiljuje najslabša možna kombinacija ameriškega in evropskega sistema, ki po eni strani pobira nadomestila za kršenje avtorskih pravic, po drugi strani pa regulira distribucijo avtorskih del tako strogo kot v ZDA. Zato se mi zdi naravnost noro, da plačujete nadomestila ob nakupu trdih diskov, hkrati pa uporabljate sisteme DRM, ki omejujejo uporabo vsebin.

V Sloveniji je podobne polemike nedavno sprožil Urad za intelektualno lastnino (UIL), ki je pripravil novo uredbo o nadomestilih za privatno in drugo lastno reproduciranje. UIL je v raziskavi ugotovil, da slovenski uporabniki večino naprav in praznih nosilcev uporabljajo za presnemavanje in shranjevanje avtorsko zaščitenih del, zato so se odločili zvišati nadomestila. Del javnosti ta nadomestila vidi kot obdavčevanje piratov, UIL in nekateri zagovorniki nadomestil – predvsem Samo Kutoš, avtor spremne besede k prevodu vaše Svobodne kulture – pa je prepričan, da so takšna nadomestila pravična in v skladu s prakso »trde roke« (rough justice).

Sistem je že v osnovi poln pomanjkljivosti, saj uporabniku prepoveduje izdelovati kopije avtorskih del in ga hkrati obdavčuje za kopiranje teh vsebin. Če bi uvedli sistem, kakršnega predlaga Fisher, bi zadostili pravici in ne »rough justice«. Nekateri uporabniki bi sicer plačevali davek na avtorske pravice, čeprav ne bi poslušali glasbe s svojih računalnikov, vendar je to značilnost modernih držav. Tudi državljani, ki nimajo otrok, vplačujejo za javno šolstvo in tisti, ki ne vozijo avtomobila, prispevajo za gradnjo avtocest. Čeprav imata obe strani v tej razpravi močne argumente, se sam bolj strinjam z uvedbo nadomestil.

Povedali ste, da bi bila za vas največja nagrada, če bi vas vaši otroci nekoč vprašali, zakaj lahko politiki revnim državam odrekajo zdravila proti ozdravljivi bolezni le zato, ker se farmacevtske družbe niso pripravljene odreči velikim zaslužkom. Zaradi podobnih tez veljate med kritiki za aktivista, ne toliko za strokovnjaka. Se je mogoče pri strokovnih vprašanjih sklicevati na pravičnost, ne da bi zaplavali v populizem?

Evropa in ZDA imajo zelo različne poglede na vprašanje, kakšne so vloge in naloge akademikov. V ZDA profesorji nismo le izobraževalci naših študentov, ampak prevzemamo tudi vlogo prevajalcev zapletenih problematik v jezik, ki ga lahko razumejo običajni ljudje. Sam sem bil sprva prepričan, da je avtorsko pravo tako malo znano področje, da bom lahko v miru »akademsko« raziskoval in pisal znanstvena dela, ki jih ne bo nihče bral. Zaradi hitrega tehnološkega razvoja, konvergence računalništva, telekomunikacij in industrije zabave pa se je izkazalo, da bo avtorska zakonodaja vse bolj vplivala na načine, kako uporabniki porabljajo avtorska dela in kako jih avtorji ustvarjajo. Še huje, postalo je očitno, da je začela zakonodaja povzročati več škode kot koristi. Tudi zaradi enostranskosti pravnih strokovnjakov, ki se dosledno postavljajo na stran imetnikov vsebin proti interesom jasnosti. Sam verjamem, da sem se kot akademik dolžan angažirati in uravnotežiti to debato.

Tudi za ceno opredelitve? Odločitve za eno stran nasproti drugi?

Če jemljete za opredelitev to, da imam jasne poglede, kakšno bi moralo biti ustrezno varstvo intelektualne lastnine, in verjamem, da obstajata pravi in nepravi način, na katerega naj se ta zakonodaja izvaja, potem …

Z mislijo, da so revne države upravičene do cenejših zdravil, se je zelo lahko strinjati. Kljub temu pa imajo zasebne farmacevtske družbe močno pravno podlago za svoje nasprotne odločitve. Je mogoče njihova stališča spodbijati tudi strokovno, ne le moralno?

Moj prvi cilj je povsem profesorski: kako učiti, da vas bodo razumeli. Del te strategije je lahko tudi šokiranje ljudi, če je to potrebno, da jih nekako iztrgam iz občutka samoumevnosti. Zato se tako trudim poiskati in predstaviti nazorne primere zlorabe obstoječe avtorske zakonodaje, o katerih veliko pišem v Svobodni kulturi.

Intelektualno lastnino nekateri kritiki vidijo kot kolonialistično orodje, ki temelji na prepričanju, da bo razviti svet vedno razvijal svoja odkritja in vsebine ter jih prodajal državam v razvoju. Kaj če se razmerja spremenijo in bodo pomembna odkritja razvile tudi druge države, denimo Kitajska ali Indija? Kako dosledno se bodo odzvali sedanji imetniki pravic? Po napadu na dvojčka 11. septembra 2001 so bili ameriški politiki pripravljeni prisiliti nemškega izdelovalca zdravila proti antraksu, naj brezplačno podari patent za generično zdravilo ameriškim farmacevtom. Ta poziv je prišel le dva meseca za tem, ko so ameriške farmacevtske družbe s privolitvijo države zavrnile pozive afriških in brazilske vlade, naj jim dovolijo izdelavo generičnega zdravila za aids.

Nedvomno je nedoslednosti politike do držav v razvoju veliko. Na eni strani Američani vsemu svetu predavamo, da je spoštovanje intelektualne lastnine nujno, ker učinkovit trg intelektualne lastnine spodbuja inovacije, ki osrečujejo ves svet. Hkrati v razvitem svetu subvencioniramo kmetijstvo, kar državam v razvoju onemogoča, da bi tekmovale na svetovnem trgu kmetijskih izdelkov. Osebno menim – čeprav je takšno stališče za večino Evropejcev heretično – da je globoko nemoralno, da razviti svet s subvencioniranjem lastnega kmetijstva uničuje trge držav v razvoju. Popolnoma enako velja za industrijo vsebin. Verjetno pa ni daleč čas, ko nam bodo dali okusiti naše lastne metode. Odzive najbrž lahko predvidite.

Državam v razvoju ste namenili nekakšno izpeljanko projekta Creative Commons, delovno ime je Science Commons. Kakšni so njegovi cilji?

Projekt Science Commons je nastal iz gibanja Creative Commons, a ga vodi povsem drugačna etika. Pri projektu Creative Commons nikoli nismo pridigali umetnikom, naj se odpovedo delu avtorskih pravic, temveč jim to le omogočamo, če si tega želijo. Pri Sicence Commons pa menimo, da je treba znanstvenike prepričati, da proizvajanje znanja ni dovolj, ampak se je treba potruditi tudi za univerzalno dostopnost tega znanja. Ukvarjamo se predvsem z zakonskimi ovirami in jih poskušamo premagovati. Gibanje za odprt dostop do publikacij je prvi primer, trudimo se tudi za lažji dostop do raziskovalnih gradiv.

V knjigi Prihodnost idej veliko prostora namenite svobodi telekomunikacijske infrastrukture. Ko so Filadelfija in nekatera druga ameriška mesta poskušala ponuditi nekomercialni širokopasovni internetni dostop svojim mestnim skupnostim, so se temu složno uprli kabelski in telekomunikacijski operaterji. Posegli so tudi po političnih sredstvih, saj želijo doseči prepoved takega »mestnega interneta«. Bi morala država dejavneje zahtevati odprtost infrastrukture in zavrniti poskuse starih operaterjev, da bi ohranili svoje monopole?

Ameriški telekomi so na robu bankrota, zato je veliko vprašanje, ali bo država posegla v trg in zaščitila propadajočo industrijo. Telekomom – vsaj v ameriški tradiciji – vlada ni nikoli prav pretirano pomagala pri ohranjanju monopola ali jih varovala pred konkurenčno tehnologijo. Naslednje pomembno vprašanje, na katero bo morala odgovoriti država, je lastništvo te infrastrukture. V ZDA se je zgodila huda kartelizacija širokopasovnega interneta, ki ga obvladujejo štirje veliki ponudniki. Ti jasno izražajo želje po popolnem nadzoru nad svojimi omrežji, kar pa je povsem v nasprotju z načeli svobodnega interneta in nevtralnega dostopa do telekomunikacijske infrastrukture.

Ali bo v svetu, po katerem bodo informacije prosto krožile in bodo postale vse vsebine – od telefonskega pogovora dveh najstnikov do poslušanja Beethovnove tretje simfonije – izenačene, nekakšni pogovori med stroji, še prostor za avtorske pravice?

Zagotovo. Država bo vedno ohranila nekaj mehanizmov za nadzor govora. Zagotovo pa jih bo postalo bistveno teže pravno utemeljiti.

***

Lawrence Lessig je ustanovitelj in predsednik projekta Creative Commons (CC), ki avtorjem omogoča svobodnejši pretok umetniških in drugih avtorskih del, ki ga v razmerah digitalne reprodukcije in novih medijev omejuje tradicionalna avtorska zakonodaja z geslom »Vse pravice pridržane«. CC ustvarjalcem ponuja preprosta in preko spleta dostopna orodja, s katerimi lahko svoja dela ponudijo javnosti tako, da jih zaznamujejo s svoboščinami, v skladu s katerimi želijo, da dela svobodneje krožijo med uporabniki. Hkrati na njih vseeno obdržijo vse tiste pravice po avtorskem pravu, o katerih menijo, da jih morajo obdržati. Vse licence CC predvidevajo, da morajo vsi uporabniki priznati avtorstvo prvotnemu ustvarjalcu, obenem pa z njimi avtor dovoljuje uporabnikom, da prosto reproducirajo, distribuirajo, predvajajo in izvajajo njegova dela v skladu z željami, ki jih avtor izbere med možnostmi, ki so zanj že vnaprej pripravljene: da dovoljuje ali ne dovoljuje uporabo za komercialne namene, prosto predelavo … Prav tako se lahko odloči, ali naj bo tudi takšno »derivativno« delo licencirano pod enakimi pogoji kot izvirnik. Nedavno je v Ljubljani potekal tudi festival ustvarjalnosti in svobodne kulture, ki je bil namenjen predstavitvi slovenskih licenc CC.