Primerjalno: zmogljivi žepniki

Preprosti digitalni fotoaparati so se pocenili že na manj kot 150 evrov. Vstopni modeli zrcalnorefleksnih fotoaparatov (dslr) se bližajo meji 500 evrov, z osnovnejšimi dslr pa tekmujejo še brezzrcalni fotoaparati z izmenljivimi objektivi. Kljub temu se je v zadnjih letih zelo povečala ponudba zmogljivih kompaktnih uporabnikov, ki nagovarjajo zahtevnejše amaterje ali uporabnike dslr, ki potrebujejo tudi zmogljivo »žepno« fotografsko orodje.

Za zmogljive fotografske malčke je značilno nekoliko večje svetlobno tipalo kot pri običajnih kompaktnih fotoaparatih, ki omogoča boljše posnetke pri šibkejši svetlobi (manj šuma pri občutljivostih do ISO 800). Opremljeni so s svetlobno močnejšim (neizmenljivim) objektivom ter ponujajo številne možnosti ročnih nastavitev, dodatno opremo in zajem datotek v zapisu raw. Druži jih tudi visoka cena, saj proizvajalci zanje zahtevajo od 400 do 550 evrov, kar je že primerljivo s cenami (bistveno zmogljivejših) preprostih zrcalnorefleksnih in brezzrcalnih fotoaparatov.

Čeprav ponudniki fotografske opreme zaradi omenjenih tekmecev vse težje upravičijo visoke cene zmogljivejših kompaktnih fotoaparatov, je ponudba danes večja kot kdaj prej. Uveljavljenim fotografskim znamkam (Canonu in Nikonu) so se pridružili ponudniki zabavne elektronike (Samsung in Panasonic) in nekatera fotografska podjetja, ki prej niso ponujala tovrstnih modelov (Olympus, Fuji). Zato sem za Delovo stran Infoteh skupaj z Matjažem pripravil pregled trga zmogljivih kompaktnih fotoaparatov, ki jih je mogoče kupiti pri slovenskih prodajalcih, saj naju je zanimalo, kateri fotoaparat za svojo ceno trenutno ponuja največ.

V pregled sva vključila Canonova modela g12 in s95, Nikonov p7000, Panasonicov lx5 in Samsungov ex1. Vse fotoaparate sva preizkusila v običajnih in zahtevnih svetlobnih razmerah, najbolj pozorna pa sva bila na kakovost posnetkov (ostrino, barve), šum pri visoki občutljivosti ISO ter odzivnost in preprostost uporabe (dostop do nastavitev, preglednost menijev …). Vsi izbrani fotoaparati uporabljajo nekoliko večje svetlobno tipalo (1/1.7 palca ali 0,43 kvadratnega cm), proizvajalci pa so začasno opustili tekmovanje megapik, saj že tretje leto namenoma vztrajajo pri tipalih z desetimi milijoni pik, ki so domnevno najboljši kompromis med ločljivostjo in šumom.

Canon proti Canonu

Canon je bil eden prvih proizvajalcev, ki je že leta 2000 ponudil zmogljivejše kompaktne fotoaparate – serijo g. Od takrat so skoraj vsako leto predstavili nov model iz omenjene serije, odpravljali pretekle napake in včasih zagrešili kakšno novo (odstranili zapis raw pri g7, pretiravali s številom pik na tipalu g10 …). Za canone g so značilni večje in robustnejše ohišje, možnost ročnih nastavitev, vgrajeno optično iskalo in dosegljivost najpomembnejših fotografskih funkcij z gumbi in kolesci na ohišju (fotografu ni treba brskati po menijih). Take preverjene zasnove se drži tudi številka 12, ki je bila lani jeseni predstavljena na sejmu Photokina.

Uporabniki Canonove enajstice so od g12 pričakovali predvsem izboljšan zajem videa in manj šuma pri višjih nastavitvah ISO. Ta pričakovanja dvanajstica izpolni, saj med preizkušenimi fotoaparati najbolje odpravlja šum pri občutljivostih nad ISO 800. V običajnih svetlobnih razmerah je kakovost posnetkov odlična. Fotoaparat je v vseh svetlobnih razmerah najbolj pravilno nastavljal belino, optični umirjevalnik slike je zelo učinkovit, posnetki v zapisu jpeg pa so ohranili veliko podrobnosti in razpona („dinamike“), kar potrjuje, da izkušena fotografska podjetja še vedno prekašajo novejše tekmece po obdelavi signala, ki ga zajame tipalo. Zaradi večjega ohišja in dostopnih nastavitev pa sem g12 brez večjih težav uporabljal tudi z rokavicami (na snegu).

Najmočnejši tekmec g12 pa je prav tako – Canon. Na Photokini canonovci niso predstavili samo novega predstavnika serije g, temveč tudi s95, izboljšanega naslednika velike žepne uspešnice s90. Precej manjši s95 nima optičnega iskala in premičnega zaslona lcd ter je opremljen z nekoliko »krajšim« objektivom (28-105 mm namesto 28-140 mm). Vendar sem na preizkusu ISO ugotovil, da je kakovost posnetkov obeh fotoaparatov tako rekoč enaka (s95 ima enako tipalo in elektroniko kot g12), prav tako s95 ne manjkajo možnosti ročnih nastavitev in zajem v zapisu raw. Ker je uporabniški vmesnik med boljšimi na preizkusu, pa ne moti niti tradicionalna omejitev majhnih ohišij – da se je treba za dostop do fotografskih nastavitev pogosto sprehoditi po menijih.

V praksi so razlike med modeloma zelo majhne, zato je vprašanje, za katere uporabnike je nakup večjega in dražjega g12 sploh smiseln. Kdor ne pogreša optičnega iskala in hitrega dostopa do nastavitev, mu s95 prinaša skorajda enako kakovost slike v precej manjšem ohišju.

(preizkus ISO: Canon g12 in Canon s95)

Panasonicova »tretja pot«

Ko je Panasonic pred več kot tremi leti predstavil fotoaparat lx3, je ta postal velika prodajna uspešnica. Zdelo se je, da so inženirji za spremembo prisluhnili fotografom in ne marketinškim oddelkom, zato so lx3 opremili z nekaterimi zanimivimi novostmi. Ločljivost so omejili na 10 megapik, povečali tipalo in mu dodali možnost izbire fotografskega razmerja (2 : 3, 3 : 4 ali panoramski 16 : 9). Odločili so se za svetlobno močan objektiv z neobičajno goriščno razdaljo 24-60 mm (f2–2.8), dodali ročne nastavitve, povečali zaslon lcd in vse skupaj spravili v ohišje, ki je bilo precej manjše od tedanjih canonov serije g.

Zaradi strahov, da bi lahko »predober« naslednik lx3 slabo vplival na prodajo mikroštiritretjinskih (m4/3) brezzrcalnih fotoaparatov, so pri Panasonicu dolgo odlašali s predstavitvijo novega zmogljivega kompakta – lx5. Ti strahovi so opazni tudi pri zasnovi Panasonicovega novinca, saj lx5 prinaša predvsem manjše izboljšave predhodnika: nekoliko podaljšan objektiv (zdaj f2-3.3 / 24-90 mm), manj šuma pri višjih nastavitvah ISO, zajem visokorazločljivega videa (hd) in možnost uporabe elektronskega iskala (evf), ki so ga razvili za brezzrcalni gf1.

Lx5 pri najvišjih nastavitvah ISO po kakovosti fotografij nekoliko zaostaja za obema canonoma (pri najvišjih občutljivostih je slika kar nekako »zacvetela«), vendar to pomanjkljivost v praksi pogosto nadomesti z večjo svetlobno močjo objektiva (kakovost posnetkov v običajnih svetlobnih razmerah je zelo dobra, kar velja za vse preizkušene modele). Prednosti, ki jih je imel lx3 pred canoni serije g, pri lx5 niso več tako očitne, saj mora tekmovati še z manjšim in lažjim s95. Kljub temu pa lx5 ostaja samosvoj fotoaparat, ki med drugim edini na preizkusu ponuja uporabno elektronsko iskalo, ki prikazuje realno (»živo«) sliko in nastavitve, kar je za številne fotografe zelo pomemben podatek. Optični iskali, ki jih imata g12 in Nikonov p7000, namreč nista primerni za resno delo.

(preizkus ISO: Panasonic lx5)

Posnemovalca: Samsung in Nikon

Pri Samsungu so se na področju fotografije odločili za pristop, s katerim so se uveljavili kot proizvajalec bele tehnike in zabavne elektronike: poiskati uspešen model drugega ponudnika, ga malce izboljšati in ponuditi za nižjo ceno.

Navdih za Samsungov ex1 je bil Panasonicov lx3. Pri Samsungu so za nekaj decimalk in milimetrov izboljšali svetlobno moč in razpon objektiva (f1,8-2,4 / 24-72 mm), ga opremili z odličnim (gibljivim) zaslonom OLED, mu dodali zmogljivejšo baterijo in mu odškrtnili petino cene. Tako so izdelali zelo spodoben digitalni fotoaparat, ki mu ni mogoče očitati skoraj ničesar. Kakovost posnetkov je v običajnih svetlobnih razmerah zelo dobra, prav tako so se potrudili s funkcionalnim in prijaznim uporabniškim vmesnikom (podobno kot pri brezzrcalnem nx-10). Večje razlike med modeli uveljavljenih proizvajalcev se pokažejo šele pri delu v zahtevnejši svetlobi, saj ima ex1 težave s pravilnim nastavljanjem beline, njegovi algoritmi pa preveč agresivno odpravljajo šum pri občutljivosti ISO 400 in več. Fotografije, ki sem jih z ex1 posnel v slabših svetlobnih razmerah, so bile zato precej slabše od tistih, ki so jih v enaki svetlobi naredili tekmeci. Precej slabše, kot sem pričakoval po preizkusu ISO.

Podoben posnemovalec je tudi Nikonov p7000, ki se močno zgleduje po Canonovem g12, saj sta si fotoaparata zelo podobna po zasnovi in videzu, poleg tega pa nagovarjata tudi enako skupino fotografov: uporabnike Canonove in Nikonove opreme dslr.

Zaradi omenjene podobnosti je p7000 zelo težko ocenjevati kot samostojen fotoaparat, saj je neposredna primerjava z g12 skoraj neizogibna. Nikonov model je nekoliko lažji od Canonovega tekmeca in je opremljen z najdaljšim objektivom na preizkusu (28-200 mm), obljublja najboljšo kakovost posnetkov pri visokih nastavitvah ISO in napredno delo z videom (priključek za zunanji mikrofon …). Hkrati pa so njegovi snovalci naredili nekaj težko razumljivih napak, zaradi katerih se p7000 težko primerja z neposrednim tekmecem: izjemno počasno delovanje (sploh pri fotografiranju v zapis raw, ki je za nekaj sekund zamrznilo fotoaparat, a tudi pri delu z meniji), velike težave pri nastavljanju beline, slabše optično iskalo, negibljiv zaslon in nepredvidljivo obnašanje samodejnega ostrenja. Zato je sklep preprost: za podoben denar, velikost in težo je g12 precej boljši fotoaparat.

(preizkus ISO: Nikon p7000 in Samsung ex1)

Prihajata tudi Olympus in Fuji

Na nedavnem ameriškem sejmu zabavne elektronike CES sta bila predstavljena še dva modela fotoaparatov, ki ju lahko uvrstimo med zmogljive kompakte: Olympusov xz-1 in Fujijev x100. Olympusov model se bo pomeril predvsem s canonom s95 in panasonicom lx5, saj ponuja primerljive tehnične zmogljivosti v podobno majhnem ohišju. Prvi kritiki hvalijo zlasti svetlobno močan objektiv 28-112 mm in kakovost posnetkov v zapisu jpeg. Fujijev x100 je precej drugačna naprava, saj spominja na nekoč priljubljene fotoaparate z iskalom, ki so jih nekateri fotografi uporabljali namesto težje opreme dslr. Opremljen je z večjim tipalom aps-c (12 megapik) in fiksnim neizmenljivim objektivom (f2 / 35 mm), največja novost pa je posebno hibridno elektronsko in optično iskalo, ki poskuša združevati najboljše lastnosti obeh pristopov – svetlo sliko in prikaz fotografskih nastavitev.

Kaj izbrati?

Samsung stavi na kupce, ki niso navezani na blagovno znamko, zato so pripravljeni za nižjo ceno preizkusiti manj uveljavljenega proizvajalca. Pri Nikonu pa upajo, da bo prav navezanost na njihovo logotip prepričala uporabnike, naj kupijo njihov izdelek, čeprav je slabši od tistih, ki jih trenutno ponujata Canon in Panasonic. Za večino uporabnikov sta zato verjetno najbolj zanimiva Canonov s95 in Panasonicov lx5, saj sta manjša, lažja in cenejša od g12 ali p7000, po opremljenosti in kakovosti posnetkov pa za njima ne zaostajata.

Kljub temu se nisva mogla znebiti vtisa, da so cene zmogljivih kompaktov v primerjavi s cenami brezzrcalnih in zrcalnorefleksnih fotoaparatov pretirane. V dobrih svetlobnih razmerah je mogoče narediti dober posnetek tudi z dvakrat cenejšim fotoaparatom, v slabih pa se niti najboljši preizkušeni model ne približa najcenejšemu fotoaparatu dslr ali nekaterim brezzrcalnim modelom (predvsem Sonyjevim nexom). Realna vrednost zmogljivega kompakta zato ne bi smela bistveno preseči 300 evrov. Tako pocenitev pa utegnejo prinesti že nasledniki naših preizkušenih modelov.

(fotografije LJK)