Skrite internetne vojne – drugič

Avstralski novinar Taki Oldham je lani predstavil dokumentarni film Astroturf Wars, v katerem je opisal ameriško skrajno politično gibanje čajank. Pokazal je, da čajanke niso le spontani odzivi običajnih Američanov na gospodarsko krizo, temveč se za njimi skrivajo vplivne lobistične skupine, podjetja in bogati posamezniki, ki izkoriščajo gibanje za kritiko predsednika Obame, nasprotovanje zdravstveni reformi in napade na okoljsko zakonodajo.

Oldham je s filmom opozoril na pojav »astroturfinga« – ustanavljanja navideznih civilnodružbenih skupin in državljanskih pobud, ki so jih za svoje gospodarske in politične naročnike ustanovile specializirane marketinške agencije. Predstavil je tehnike prikritega internetnega delovanja, s katerimi je mogoče vplivati na googlove iskalne zadetke in ocene knjig ali filmov v spletnih prodajalnah. Opisal je spletne strategije, kako s peščico plačancev ustvariti navidezno množično gibanje, ki politike obstreljuje z zaskrbljenimi pismi, glasuje na spletnih anketah in napada kritične medijske prispevke. Predvsem pa je pokazal, da so se tradicionalne interesne skupine (politika, korporacije, lobisti, oglaševalci …) zelo dobro prilagodile anonimnosti, ki jo omogoča elektronsko komuniciranje.

Med pisanjem prispevka o skritih internetnih vojnah, sem se prejšnji mesec srečal z več kot dvajsetimi sogovorniki – upravljalci spletnih forumov, oglaševalci, predstavniki za stike z javnostjo, direktorji in poznavalci svetovnega spleta. Vsi so mi (anonimno) potrdili, da primerov astroturfinga tudi v Sloveniji ne manjka, čeprav je precej manj napredno kot v ZDA. Male agencije, ki večinoma izginejo prej kot v enem letu, strankam obljubljajo pozitivno ali negativno komentiranje člankov in izdelkov. Na tehnoloških forumih so zelo dejavni anonimni predstavniki trgovcev, telekomunikacijskih operaterjev in ponudnikov storitev. Veliko političnih komentarjev pod novinarskimi članki napišejo posamezniki, ki z različnimi vzdevki nastopajo na večini medijskih strani. Priljubljeno pa je tudi »gašenje požarov« na forumih (posredovanje, če se pojavi preveč negativnih komentarjev ob podražitvi mobilne telefonije in podobno) ali »upravljanje s spletno podobo«, kar je drugo ime za čiščenje negativnih vsebin s svetovnega spleta ali najemanje spletnih »gasilcev«.

Po objavi članka sem prejel kar nekaj vprašanj, ali je astroturfing pri nas sploh mogoče omejiti. Nekatere upravitelje forumov in medijskih strani je zanimalo, ali smejo objaviti nekakšno elektronsko sramotilno tablo podjetij in posameznikov (številk IP), ki v anonimnih komentarjih obračunavajo s političnimi in tržnimi tekmeci. Nekaj bralcev pa se je vprašalo, zakaj oglaševalska panoga sama ne omeji astroturfinga, saj internetne manipulacije zmanjšujejo zaupanje uporabnikov v svetovni splet in onemogočajo razvoj novih oglaševalskih modelov. Hkrati so odmevne zlorabe za oglaševalce škodljive tudi zato, ker lahko hitro prinesejo strožjo regulacijo spleta, če bi jo zaradi moralne panike zahtevala kaka močnejša politična stranka.

Ti pomisleki se zdijo v Sloveniji precej hipotetični. Moji oglaševalski sogovorniki astroturfinga niso preveč zagreto kritizirali, prav tako se niso spraševali o njegovih negativnih posledicah (če odmislim negodovanje nad nelojalno konkurenco, ki da ponuja tovrstne storitve). Zadržani so bili tudi na oglaševalski zbornici (SOZ), saj mi je direktorica projektov na SOZ Ana Predovič povedala, da prenovljeni slovenski oglaševalski kodeks (pdf) iz leta 2009 (SOK) še ne zajema problematike spletne gverile, čeprav se »zavedajo, da se tržno komuniciranje na spletu izjemno hitro razvija«. Zatrdila je, da se bo »tržno komunikacijska industrija zagotovo odzvala, ko in če bo prepoznala nova področja, ki bi jih bilo potrebno urediti s samoregulativo«, vendar je tudi dodala, da se slovenski in evropski oglaševalci trenutno ukvarjajo z drugimi vprašanji – varovanjem osebnih podatkov in pravice do zasebnosti.

Varovanje osebnih podatkov in varstvo zasebnosti pa sta tudi glavna razloga, zakaj spletnih manipulacij na forumih in medijskih straneh ni mogoče preprosto razkriti na javnih elektronskih sramotilnih tablah.

Namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič in raziskovalka Jelena Burnik sta pojasnila, da veljavna zakonodaja varuje tudi zasebnost morebitnih astroturferjev (celoten odgovor dobite tukaj). Zato je mogoče stramotilno tablo ali črni seznam sestaviti le v primerih, ko je bila ta možnost jasno predstavljena v splošnih pogojih uporabe in so se člani foruma s tako politiko strinjali. Vendar se to zelo redko zgodi, saj upravljavci forumov in medijskih strani večinoma nočejo zbirati uporabniških osebnih podatkov – imen in priimkov, uporabniških imen in gesel ter naslovov elektronske pošte -, ki bi bili potrebni za tovrstna razkritja. Zavedajo se, da bi na ta način postali upravljavci osebnih podatkov, kar bi jim prineslo veliko dodatnih skrbi in pravnih zagat. Hkrati pa vedo, da bi obvezna registracija in stroga pravila uporabe precej zmanjšala njihov spletni promet (oglaševalski denar), zato se za take korake ne odločajo.

Anonimni slovenski množični komentatorji in astroturferji tako ostajajo – varni.