Igralnice, seks in Apple
Posledice menjavanja časovnih pasov (jet-lag), zaradi katere se čezoceanski popotniki še nekaj dni zbujajo sredi noči, so lahko v ameriškem Las Vegasu zelo zanimiva izkušnja.
Če nespečnež ostane v postelji, bo do jutra poslušal, kako se iz sosednjih hotelskih soban razlegajo zvoki, ki spominjajo na razvratno dogajanje v filmu Prekrokana noč. Če se odloči za sprehod po znanem lasvegaškem hotelskem „stripu“, ima občutek, da srečuje življenja site junake iz filma Leaving Las Vegas. Ako si drzne raziskati kako stransko uličico, hitro sreča sledilce Hunterja Thompsona iz knjige Fear and Loathing in Las Vegas, ki poskrbijo, da imajo znani lasvegaški televizijski forenziki že nešteto sezon dovolj dela. Lahko pa se odloči tudi za varno zavetje igralnic, ki s posebnim vonjem, mrakobno svetlobo in brezplačnimi pijačami poskrbijo za tisti občutek brezčasja, ki je potreben za potrpežljivo krmljenje igralnih avtomatov.
Vendar v Vegasu, ameriški moralni brezcarinski coni, ki je navdihnila že veliko opisovalcev človeških šibkosti, ob treh ponoči ne bdijo samo zasvojenci z igrami na srečo, lovci na ljubezen in žrtve letalske nespečnosti. Na koncu praznih hodnikov nakupovalnega predela Caesar’s Palace, kjer srečate le kakega nočnega čistilca neskončnih kvadratnih metrov talnih keramičnih ploščic, se ob osvetljeni izložbi z jabolčnim simbolom začne – čakalna vrsta. Dva moška se naslanjata na izložbo, trije sedijo po turško in brkljajo po prenosnikih, ostali stojijo, slonijo, posedajo ali kako drugače preživljajo ure do odprtja jabolčne trgovine ob devetih ali desetih dopoldne. Čakanje je dolgo, a obljuba vabljiva: če bodo imeli srečo, bodo smeli za petsto dolarjev (in več) kupiti najnovejšo Applovo elektronsko tablico, drugo generacijo ipada.
Enaki prizori se pojavljajo pred vsemi tremi lasvegaškimi trgovinami Appla – tudi v tisti, do katere je treba najeti taksi, ker se skriva v velikem nakupovalnem središču blizu mednarodnega letališča. „Prvi pridejo ob treh, najpozneje štirih zjutraj,“ pove prodajalec Steven. „Velika večina jih čaka zaman, ker včasih smemo prodati le po dvajset, morda trideset kosov. Ali pa ne dobijo želenega modela, saj nekateri ipadi podpirajo zgolj ameriški standard mobilnega prenosa podatkov in so vezani na operaterja Verizon“, še doda. A kljub temu marsikdo pride tudi drugi in tretji dan. Nekateri pa celo po spletu najamejo domačine, ki za zajetno provizijo stojijo v vrsti namesto njih in poskrbijo, da iz Vegasa odnesejo nov statusni simbol.
Na vprašanje, ali je za čakalne vrste krivo pomanjkanje elektronskih sestavin, ki je zaradi japonske katastrofe prizadelo večino proizvajalcev računalništva in zabavne elektronike, prodajalci odgovarjajo, da o tem niso bili obveščeni. Dodatno poizvedovanje razkrije, da jim zaloge ipadov ne pripeljejo vsak dan posebej, ampak prejmejo le navodila, koliko (in katerih) modelov je uradno na voljo v določeni trgovini. Ali to pomeni, da umetno ustvarjajo občutek pomanjkanja? Uradno ne, odgovarjajo prodajalci. Neuradno pa zaupajo, da so vsakodnevne vrste prostovoljnih čakajočih statistov preveč učinkovita reklama za nov izdelek, da bi se ji pri Applu odpovedali.
Apple ima s podobnimi marketinškimi prijemi že veliko izkušenj. Ko sem pred leti v Londonu spremljal evropsko premiero telefona iphone, v medijih ni manjkalo fotozgodb in intervjujev z „appleheadi“, ki so več kot en teden taborili pred vhodom v veliko Applovo trgovino na Regent Streetu. Veliki zasloni so odštevali ure do začetka prodaje in vrsta se je podaljšala na več kot kilometer. Ko so se vrata jabolčnega svetišča končno odprla, je prvim kupcem navdušeno ploskalo celotno trgovinsko osebje. Lastniki so zmagovalno dvigovali nakupovalne vrečke in med aplavzom zapuščali trgovino.
„Danes je tu vsaj petkrat več prodajalcev kot ponavadi“, mi je tedaj zaupal angleški novinarski kolega. „Menda so jih vpoklicali iz vse Anglije, da so prišli ustvarjati vtis velikega spektakla. Če bi bilo zanimanje slučajno premajhno, so imeli za vsak primer pripravljene tudi najete kupce. Spominjajo me na lastnike igralnic, ki najemajo upokojence, da ves dan sedijo za igralnimi avtomati in vsakih nekaj ur nekaj dobijo. To je namreč zelo učinkovit način za privabljanje igralcev, ki ne poznajo igralniških trikov. Ali tistih, ki so že tako zasvojeni, da jim je vseeno, če jih “nategujejo” – samo da vidijo obljubo velikega zadetka,“ se je namuznil.
Med čakajočimi, ki pred lasvegaškimi Applovimi trgovinami potrpežljivo čakajo na pravico do nakupa novega ipada, je le malo takih, ki napravo dejansko potrebujejo ali se za Applove izdelke odločajo predvsem zaradi njihovih tehničnih lastnosti in zmogljivega operacijskega sistema. Podobno se v igralnicah na lasvegaškem stripu zadržujejo le redki igralci, ki se preživljajo z igrami na srečo, saj se zavedajo, da so hotelski, letališki in celo straniščni avtomati namenjeni skubljenju priložnostnih radovednežev, naivnežev ali hazarderskih zasvojencev. Vendar ti poklicni hazarderji niso ključni za razumevanje Vegasa, njegovih igralnic, elvisovskih porok in same vloge mesta greha v ameriški kulturi.
Mesto živi zaradi ljudi, ki jih ob štirih zjutraj srečuješ med nočnim sprehodom. Fenomen Apple pa poganjajo tisti, ki takrat stojijo pod jabolčnim logotipom v prazni nakupovalni ulici in čakajo svoj veliki jabolčni zadetek.
(fotografija LJK)
