Portret tedna – Nicolas Sarkozy

Kaj druži izganjanje Romov, prepoved nošenja tradicionalnih islamskih pokrival v javnih prostorih in zahteve po globalnem nadzoru svetovnega spleta?

Odgovor je skrit v francoskem predsedniku Nicolasu Sarkozyju. Politiku, ki ga javnost pozna predvsem po zvezdniškem življenjskem slogu, populizmu in koleričnih izbruhih – lastnostih, ki sicer močno zaznamujejo njegovo predsednikovanje, vendar tudi prikrivajo bistveno pomembnejši talent: občutek, kdaj sme izreči prepovedano, a kljub temu politično preživeti.

Sarkozyjeve besede in dejanja se lahko sprva zdijo nezaslišani, vendar kmalu postanejo normalne sestavine evropskega političnega besednjaka in nacionalnih politik. Zato se v njegovih nastopih vedno skriva marsikaj preroškega.

Sarkozyjeva politika do afriških priseljencev – nenavadna zmes fundamentalističnega republikanizma, nacionalizma in tradicionalnega strahu pred tujim – je naznanila hude težave politično korektnega multikulturalizma, ki je kmalu »odpovedal« še v Nemčiji in na Nizozemskem. Izgon Romov je potrdil, da bodo države EU v najboljšem primeru medlo obsodile njegovo kratenje človekovih pravic, ker se predobro zavedajo tlenja domačih večetničnih žerjavic. Podobno tudi zahteva po globalni regulaciji svetovnega spleta, s katero je Sarkozy v torek neuradno odprl letošnje srečanje skupine G8, ni izzvenela kot provokacija, temveč je v vlogi francoskega predsednika le izrekel tisto, kar drugi politiki, mediji, založniki, telekomunikacijska podjetja in nekateri ponudniki elektronskih storitev že dolgo šepetajo: na internetu je treba »narediti red«.

Ta želja je med omenjenimi družbenimi skupinami navzoča že od samih začetkov svetovnega spleta, ki je z odprto zasnovo, nepredvidljivostjo in globalnim dosegom močno posegel v njihove ustaljene načine poslovanja ter precej spremenil razmerja moči na trgu informacij. Vendar so se morali interesi tradicionalnih informacijskih panog v zadnjih dveh desetletjih začasno umakniti zahtevam ideologije »informacijske družbe«, ki je stavila na čim hitrejšo gradnjo telekomunikacijske infrastrukture, spodbujanje uporabe računalnikov in neomejen razvoj spletnih storitev. Čeprav tudi v tem času ni manjkalo kritičnih pogledov na nekatere stranske učinke brezmejne internetne svobode – od piratstva do širjenja sovražnega govora –, je bil njihov doseg razmeroma omejen, saj so zagovorniki informacijske družbe idejo svobodnega interneta zelo uspešno povezali z nekaterimi nedotakljivimi pojmi: demokracijo, globalizacijo in svobodnim trgom.

Sarkozyjev nastop zato pomeni radikalen prelom z idejo, da je brezmejno svoboden internet sam po sebi nekaj demokratičnega. Nasprotno. Vera, da bo svobodni (demokratični) internet pomagal ustvariti svobodno (demokratično) družbo, se je umaknila čisto drugačnemu prepričanju – da je treba v ta brezmejno svoboden svet šele pripeljati zakone, moralo in splošna pravila demokratičnih družb, če ga želimo zares demokratizirati. Zato moramo na svetovnem spletu uvesti vsaj osnovna (globalna) pravila, ki bodo preprečila nekatere najhujše internetne grehe – še zlasti krajo intelektualne lastnine in poseganje v zasebnost.

Zahteva francoskega predsednika, da je treba tudi na internetu spoštovati določena pravila, se zdi na prvi pogled čisto utemeljena. Vendar se je treba za boljše razumevanje Sarkozyjevega nastopa najprej vprašati, kaj zanj pomeni »narediti red« na internetu. Vprašanje ni hipotetično, saj je svoje poglede na delovanje interneta v zadnjih letih zelo jasno udejanil v domači državi – podobno kot razumevanje multikulturalizma.

Francoski in drugi medijski kritiki že dolgo opozarjajo, da Sarkozyjeva vladavina verjetno ne bi bila mogoča brez izjemno močne medijske podpore, ki jo zagotavlja njegovo tesno prijateljstvo z najpomembnejšimi francoskimi medijskimi lastniki. Med njegova največja zaveznika sodita milijarder Martin Bouygues, lastnik najbolj gledane francoske televizije TF1, in medijski mogotec Arnaud Lagardère, ki obvladuje največjega knjižnega, časopisnega in revijalnega založnika Hachette. Njihove povezave niso samo zasebne, ampak jih sestavljajo tudi številne politične usluge, saj je Sarkozy pri spreminjanju francoske medijske zakonodaje zelo očitno zastopal interese komercialnih medijev in hkrati krepil svoj politični vpliv nad francoskim medijskim prostorom. Medijske reforme, ki jih je vlada sprejela februarja 2009, so mu omogočile neposredno imenovanje direktorjev javne televizije. Prepoved oglaševanja na javnih televizijah je okrepila položaj komercialnih televizij in povečala odvisnost javnega servisa od državnega denarja. Programi za subvencioniranje tiskanih medijev, od katerih so francoski časopisi vse bolj odvisni, pa so omogočili večje pritiske na časopise, ki so kritizirali njegovo delo – kar je po medijski reformi najbolj občutil dnevnik Monde.

Ko je Sarkozy pripravljal prenovljeno internetno zakonodajo, so se njegovim medijskim znancem pridružili še glasbeni in filmski založniki, ki jih je v predsednikov svet pripeljala nova zvezdniška soproga Carla Bruni – znana pevka in igralka. Nova internetna zakonodaja, znana pod kratico HADOPI, je zato dosledno izpolnila želje tradicionalnih medijskih panog. Posebna agencija Trident Media Guard (TMG) je začela spremljati internetni promet in brez sodnega naloga preganjati uporabnike, ki so si po svetovnem spletu izmenjevali datoteke. Zagrožene so bile visoke kazni in trajni odklopi internetne povezave za najbolj vztrajne kršitelje. Zagovornike internetnih svoboščin so utišali z uradnimi poročili o manjši stopnji piratstva in višjih prihodkih »ustvarjalnega sektorja«, ki so jih zadovoljno prebirali tudi predstavniki britanske in španske vlade, kjer razmišljajo o podobnih ukrepih. Številne napake TMG, pritožbe oškodovanih uporabnikov in izračuni o znatnih podražitvah spletnega dostopa pa so se le redko znašli v francoskih medijih. Ne le zaradi Sarkozyjevega osebnega vpliva, ampak tudi zato, ker medijskim panogam ustreza večji nadzor svetovnega spleta, ker računajo, da se bodo tako znebile nekaterih najmočnejših tekmecev (zlasti Googla) in lažje prisilile uporabnike, naj plačujejo za njihove vsebine.

Sarkozyjevi pozivi, da je treba demokratizirati svetovni splet, so zato zelo podobni zagotovilom, da hoče s prepovedjo burk v francoskih šolah pomagati priseljencem pri vključevanju v francosko demokratično družbo. V obeh primerih želi zgolj – narediti red.

(fotografija Downing Street/FlickrCC)

***

• Rojen leta 1955 kot Nicolas Paul Stéphane Sarközy de Nagy-Bocsa.
• Njegov oče je bil Madžar, mama grško-judovska Francozinja.
• Pravnik, ki je hotel postati novinar. Diploma se mu je izmuznila zaradi slabega znanja angleščine.
• Preden je bil leta 2007 izvoljen za predsednika, je opravljal številne politične funkcije. Med drugim je bil župan mesta Neuilly-sur-Seine, predsednik desnosredinske stranke UMP in minister za notranje zadeve.
• Kritiki ga radi primerjajo z dvema znanima osebama. Trpel naj bi za »napoleonovskim kompleksom«, s populizmom in grobimi posegi v medije pa je poskrbel za »berlusconizacijo Francije«.
• Ko bo Sarkozyjev še nerojeni najmlajši otrok začel čez nekaj let odkrivati internet, bo moral paziti, da ne bo pomotoma prenesel tudi kake glasbene datoteke. Po očetovem zakonu mu bo grozila do triletna zaporna kazen in položnica za 300.000 evrov.