Telefoniranje resno škoduje vam in ljudem okoli vas?
Mobilni telefoni so se ta teden uradno znašli v precej neugledni družbi. Na seznamu rakotvornih snovi (pdf), ki ga sestavlja svetovna zdravstvena organizacija (WHO), so se pridružili pesticidu DDT, avtomobilskim izpušnim plinom, električnim daljnovodom, svincu in številnim drugim dejavnikom, ki potencialno povzročajo raka.
Odločitev skupine strokovnjakov agencije za raziskovanje raka pri WHO, da mobilnike razglasijo za »verjetno rakotvorne«, je prelomna, saj so se pri svetovni zdravstveni organizaciji doslej izogibali odločnejšim opozorilom pred uporabo mobilnikov in trdili, da njihovih škodljivih vplivov na zdravje ni mogoče dokazati.
Operaterji mobilne telefonije, proizvajalci mobilnikov in izdelovalci elektronskih mobilnih naprav so zato očitke kritikov brez večjih težav zavračali kot znanstveno neutemeljene. Redkim zaskrbljenim uporabnikom so predlagali, naj pri telefoniranju uporabljajo prostoročne slušalke, klice zamenjajo s kratkimi sporočili ter omejijo uporabo mobilnikov pri otrocih in mladostnikih. Raziskave, ki so opozarjale na (negativne) fiziološke vplive mobilnikov, so doživljale podoben novičarski cikel kot poročila o globalnem segrevanju planeta, kjer so se objektivne ugotovitve znanstvenikov prepletle z medijsko paniko, površnim poročanjem, utemeljenimi metodološkimi pripombami, teorijami zarote in propagandnimi prijemi »industrije zanikanja« – avtomobilskih, energetskih in drugih lobijev, ki branijo svoje poslovne interese in skrbijo, da ljudje ne bi začeli nevarno spreminjati potrošniških navad.
Bo podobne usode deležna tudi uvrstitev mobilnikov na seznam verjetnih povzročiteljev raka?
Iskanje resnice
Iskanje povezave med uporabo mobilnikov in nastankom možganskih tumorjev ima dolgo znanstveno zgodovino, saj so se raziskovalci ukvarjali z vplivi elektromagnetnega sevanja na žive organizme že precej pred pojavom današnjih telekomunikacijskih panog (daljnovodi, mikrovalovne pečice …). Za prvo neposredno povezavo možganskega raka in mobilnikov pa velja ameriški sodni primer Reynard proti NBC iz leta 1992, v katerem je David Reynard tožil japonskega proizvajalca mobilnikov NEC in ameriškega operaterja GTE. Reynard je trdil, da se je na možganih njegove pokojne soproge razvil tumor, ki je po legi, obliki in velikosti spominjal na mobilnik z anteno. Floridsko sodišče se je tedaj strinjalo, da bi bilo treba zaradi hitrega razvoja telekomunikacijske panoge temeljito raziskati morebitne negativne učinke mobilnikov na uporabnike, vendar je po treh letih zavrnilo primer, ker se pri razsodbi niso mogli opreti na nobeno znanstveno študijo, ki bi potrdila ali ovrgla Raynardovo tožbo.
Bi lahko danes – dve desetletji in nekaj milijard mobilnikov pozneje – sodišče v podobnem primeru odločilo drugače? Zelo malo verjetno, je prepričana ameriška onkologinja Siddhartha Mukherjee, ki je v New York Times Magazinu nedavno objavila izčrpen prispevek o raziskavah rakotvornih vplivov mobilne telefonije. Pojasnila je, da so raziskovalci večkrat poskušali potrditi ali ovreči hipotezo, da mobilniki povzročajo nastanek možganskih tumorjev, vendar jim doslej ni uspelo ponuditi jasnega odgovora – niti z ambicioznimi mednarodnimi študijami, kakršna je bila Interphone iz leta 2010, v kateri je sodelovalo trinajst držav in več kot deset tisoč prostovoljcev. Nasprotno. Dosedanje študije so prinesle bistveno več vprašanj kot odgovorov, je zapisala Siddhartha Mukherjee.
Prva težava nastopi, če želi raziskovalec pokazati, da neka snov ali vpliv povzroča določeno obliko raka. Dolgoletno (neuspešno) iskanje zdravila proti raku je pokazalo, da je rak izjemno kompleksna bolezen, pri kateri je težko pokazati na jasne vzročno-posledične zveze. Nekatere oblike raka so povezane z izpostavljenostjo določenim zunanjim vplivom (azbestu, benzenu, ionizirajočemu sevanju, kajenju …), druge so posledica zelo različnih, pogosto prepletenih dejavnikov – od okolja in stresa do genetskih nagnjenosti. Naslednji problem je pomanjkljiva raziskovalna metodologija, saj je logistično skoraj nemogoče najti primerljive prostovoljce (po starosti, spolu, telesni zgradbi …) ter jih izpostaviti čim bolj enaki rabi mobilne telefonije in s tem dozi elektromagnetnega sevanja. Enako zahtevno je ugotavljati posledice dolgoročne izpostavljenosti (deset in več let) ali izključiti vse druge potencialne rakotvorne dejavnike, ki bi lahko vplivali na rezultate. Podobno nehvaležna je bila tudi omejenost raziskav na zelo redko obliko raka – možganski rak prizadene le približno sedem ljudi od sto tisočih –, zato je bil populacijski vzorec zelo omejen.
Hkrati znanstveniki niso mogli dokazati niti zagotovil mobilne panoge, da so mobilniki in bazne postaje neškodljivi. Dosedanje raziskave elektromagnetnih sevanj so pokazale, da neionizirajoče sevanje sicer (verjetno) ne more neposredno poškodovati dednega materiala (DNK), vendar lahko kljub temu vpliva na spremembe okolja v tkivih (segrevanje) in spreminja kemične procese v možganskih celicah, kar je dokazala letošnja študija ameriške raziskovalke Nore Volkow. Prav tako se krepi prepričanje, da raziskave vplivov mobilne telefonije ne bi smele biti omejene samo na ugotavljanje določene oblike raka, ampak bi se morali raziskovalci problema lotiti širše, saj bodo lahko le tako opazili učinke, ki so jih doslej spregledali – tako fiziološke kot psihološke.
Odločitev WHO, da si mobilniki zaslužijo vsaj preventivno uvrstitev na rakotvorni seznam, zato sama po sebi ne »dokazuje« škodljivosti mobilnikov, vendar nekoliko spreminja dosedanja razmerja moči. Mobilna panoga ne bo mogla več zgolj relativizirati neprijetnih raziskav, temveč bo morala začeti precej aktivneje dokazovati »nedolžnost« in uporabnike bolje seznaniti s tveganji – v kar je bila pred desetletji prisiljena tudi tobačna industrija.
Tobak 21. stoletja
Kakšne so lahko posledice tega obrata? Primerjave s tobačno industrijo niso le simbolične, saj mobilna panoga s prvimi odzivi potrjuje, da se bo na odločitev WHO odzvala z metodami, ki so jih v drugi polovici prejšnjega stoletja razvili tobačni lobiji: s spodbijanjem neprijetnih ugotovitev, naročanjem in sponzoriranjem lastnih raziskav ter ustanavljanjem ali sponzoriranjem »prijaznih« civilnodružbenih gibanj in raziskovalnih ustanov.
Mednarodno združenje operaterjev GSMA je tako sporočilo, da WHO ni predložila nobenega novega neizpodbitnega dokaza, da mobilniki povzročajo možganskega raka, in napovedalo izid nove (sponzorirane) raziskave za prihodnje leto. Operaterji mobilne telefonije so ponovili zagotovila, da bazne postaje sevajo bistveno manj od mobilnikov in odgovornost preložili na ponudnike telefonov, ti pa so zatrdili, da njihovi izdelki spoštujejo predpisane standarde. Ponudniki prenosnih računalnikov in elektronskih tablic upajo, da se na podobnem seznamu ne bodo znašli tudi oddajniki za brezžična računalniška omrežja (wlan), ki sevajo precej bolj od mobilnikov. Medije sta pritegnili brani ključni besedi (rak in mobilna telefonija), na svetovnem spletu pa so se pojavili podobni zapisi kot ob debatah o globalnem segrevanju: od pomislekov, da nas je s farmacevtskimi lobiji prepletena WHO po nemarnem prestrašila že s ptičjo gripo, in strahov, da nas zaradi panike čakajo novi neživljenjski predpisi, do upanja, da se bo na internetu kmalu pojavil skriven interni dokument, ki bo dokazal, da mobilna industrija že dolgo namenoma prikriva dokaze o škodljivosti njihovih izdelkov – podobno kot nekoč njihovi tobačni predhodniki. Zato so »znanstveni dokazi« tudi v debati o vplivih mobilne telefonije ostali predvsem strelivo, s katerim se obstreljujejo zagovorniki različnih ekonomskih in političnih interesov – tisti, ki jim koristi neskrbno potrošništvo, in drugi, ki jim ustreza kultura strahu, o kateri je v zadnjih letih večkrat pisal britanski sociolog Frank Furedi.
Ta vzorec se je v preteklih letih ponovil že nekajkrat – brez posledic za mobilno panogo. Vendar zgodovina vojne proti tobaku kaže, da preobrata niso prinesle predvsem medicinske raziskave, ki so nedvomno dokazale, da kajenje povzroča določene oblike raka, ali dokazi, da so tobačna podjetja lagala glede škodljivosti cigaret. Najmanj enako pomembne so bile spremenjene družbene razmere, v katerih se je krepila moč protikadilskih civilnodružbenih gibanj – odločenost nekaterih znanstvenikov ne podleči skušnjavam plačanih raziskav, pripravljenost urednikov odreči se oglasom tobačne industrije ter ocena nekaterih politikov, da je mogoče s protitobačno držo nabrati politične točke in pridobiti nove volivce.
Telekomunikacijska industrija je bila v zadnjih dveh desetletjih tako rekoč nedotakljiva, saj je poosebljala tehnološki in gospodarski napredek, globalizacijo, individualno svobodo, nova delovna mesta in neomejen dostop do informacij. Pomenila je ključno sestavino informacijske družbe in v izjemno kratkem času postala nepogrešljiv sestavni del človeškega vsakdanjika, o kateri ni bilo časa kritično razmišljati. Uradno izenačenje mobilnikov z zloglasnim pesticidom morda napoveduje konec te nedotakljivosti in začetek obdobja, v katerem bodo morala telekomunikacijska in informacijska podjetja prevzeti bistveno več odgovornosti za svoje izdelke in storitve kot doslej. Opozorilni drobni tisk v navodilih za uporabo, prostovoljno dodajanje prostoročnih slušalk in prelaganje odgovornosti na domnevno ozaveščene uporabnike mobilnih tehnologij zato ne bodo več dovolj.
