En fotoaparat za vse popotne potrebe?
Merila za dober popotni fotoaparat so bila razmeroma visoka. Ni smel biti prevelik ali pretežak. Opremljen je moral biti z objektivom, ki je bil dovolj širok za panorame in notranjosti stavb ter hkrati dovolj dolg, da je približal kako safarijsko žival. Prav tako je bila pomembna kakovost posnetkov, saj so se s popotnimi modeli spogledovali tudi zahtevnejši (polpoklicni) uporabniki, ki so fotografije objavljali v potopisnih reportažah.
Med prvimi uspešnimi fotoaparati iz skupine popotnih žepnikov, ki sva jih z Matjažem predstavila v zadnjem Delovem Infotehu, je bil ne-prav-žepni Panasonicov fz20 iz leta 2004, ki je imel za tiste čase izjemen objektiv f2,8 / 36-432 mm in zelo učinkovit umirjevalnik slike, ki je nekoliko omilil tradicionalne težave Panasonica s šumom na višjih nastavitvah iso. Leta 2006 pa je Panasonic predstavil verjetno prvi pravi žepni popotniški model tz1, pri katerem so uspeli v manjše ohišje stlačiti objektiv z desetkratnim goriščnim razponom 35-350 mm.
Z njim je Panasonic začel zelo uspešno popotno serijo tz, ki so jo posnemali vsi večji proizvajalci fotoaparatov. Prve generacije popotnih žepnikov so pokazale, da se kupci radi odločajo za tovrstne modele, čeprav so imeli tudi nekaj pomanjkljivosti: svetlobno šibke objektive, neuporabne posnetke pri višjih nastavitvah iso in pomanjkanje ročnih nastavitev. Zato s(m)o se zahtevnejši uporabniki raje odločali za naprednejše kompaktne fotoaparate, ki so zaradi svetlobno močnih objektivov in večjih tipal zajemali precej boljše posnetke, kadar je zmanjkalo svetlobe.
Zadnji preizkus popotnih žepnikov je prinesel kar nekaj pozitivnih presenečenj. Nova generacija tipal in izboljšani algoritmi za obdelavo signala ter odpravljanje optičnih napak objektivov so precej popravili kakovost fotografij – zlasti tistih, ki so nastale v slabših svetlobnih razmerah. Njihovi objektivi omogočajo zadovoljivo ostre in nepopačene posnetke pri vseh goriščnih razdaljah, precej izboljšan je tudi zajem videa.
Te izboljšave hitro opazimo tudi v praksi. Pri preizkusu sem se omejil na dve preprosti primerjavi. Za primerjavo objektivov sem izbral teraso ljubljanskega Nebotičnika in z vsakim fotoaparatom naredil podobno serijo posnetkov – od najširše do najdaljše goriščnice. Na ta način je mogoče najbolj nazorno pokazati razliko med 24 in 28 milimetri, ki pogosto bega uporabnike, pa tudi dejanski razpon 14- ali 16-kratnega objektiva.
Druga primerjava je bila preizkus občutljivosti iso, ki je dokazal, da sta se najboljša modela – Sonyjev hx9v in Canonov sx230 – že zelo približala rezultatom, ki jih zmorejo tudi do dvesto evrov dražji zmogljivi kompakti. To pokaže tudi neposredna primerjava različnih fotoaparatov znamke Canon, v kateri lahko vidimo, da je sx230 do občutljivosti iso 1600 čisto primerljiv z dražjima sorodnikoma s95 in g12. Zato bo zanimivo videti, kako dolgo bodo ponudniki zmogljivejših žepnikov še lahko vzdrževali tako veliko cenovno razliko, saj tudi njihovi uporabniki le redko fotografirajo v zapisu raw ali se odločajo za višje občutljivosti od iso 1600.
Zadnja generacija popotnih žepnikov kaže, da čakajo proizvajalce fotoaparatov nekatere zahtevne marketinške odločitve. Če bodo še nekoliko izboljšali popotne modele, bo trpela prodaja zahtevnejših kompaktov. Če bodo izboljšali zahtevne kompakte, bodo posegli v prodajo brezzrcalnih fotoaparatov ali vstopnih modelov dslr. Zato bodo verjetno še naprej poskušali ohranjati umetne razlike med skupinami podobnih izdelkov in upati, da kupci še nekaj časa ne bodo spregledali ali celo kaznovali njihovih trikov.
(fotografija LJK)