Slovenija kot Google

Stara sem triintrideset let in sem doktorica ekonomije. Vse življenje sem preživela v Kanadi, kjer sem se tudi šolala. Imam sedem let delovne dobe, delala sem v banki. Lani sem se preselila v Slovenijo, saj bi rada pridobljeno znanje uporabila tudi doma, je pred nekaj tedni v prilogi Ona zapisala nepodpisana bralka.

Vendar ni imela sreče. Pošiljala je zaposlitvene prošnje in se udeleževala razgovorov, a kljub delovnim izkušnjam in izobrazbi ni dobila konkretnejših ponudb. Zato jo je zanimalo, kaj dela narobe. Ali delodajalce moti, da nima slovenske diplome? Je kriva njena tuja izobrazba ali nepoznavanje tukajšnjih razmer?

Svetovalec One Boštjan J. Turk je mladi ekonomistki najprej razložil, kako v Sloveniji poteka priznavanje tujih diplom in strokovnih nazivov. V drugem delu odgovora pa ji je zaupal, da ji priznanje izobrazbe in znanstvenega naziva še ne zagotavlja zanesljive zaposlitve. V naši državi se je namreč »izjemno razbohotil klientelizem, ki v prvi vrsti omogoča zaposlitev v dobro plačanih službah različnim prijateljem direktorjev podjetij, ki pogosto niso ustrezno kvalificirani za delovna mesta, ki jih zasedajo,« je slovenska zaposlitvena merila opisal Turk.

Tisti, ki nimajo ustreznih zvez in poznanstev, zato ne dobijo priložnosti, da bi se izkazali, čeprav bi morda podjetja z njihovo zaposlitvijo veliko pridobila. Poleg tega visoko usposobljeni kadri pri nas niso preveč zaželeni, ker se ob njih ljudje čutijo ogrožene, je dodal svetovalec in ji za konec zaželel »nekoliko bolj svetovljansko razmišljajočega delodajalca«, ki bo cenil njene vrline ter se ne bo ustrašil njenega znanja in sposobnosti.

V nekem drugem svetu so komentatorje zaposlovale drugačne zaposlovalne zagate. Ameriško iskalniško podjetje Google, ki je dolgo veljalo za najboljšega delodajalca na svetu, so začeli zapuščati nadarjeni menedžerji, programerji in razvijalci. Njihovi odhodi so pokazali, da so brezplačna hrana, telovadnice, zdravniška oskrba, varstvo otrok, prosto razporejanje delovnega časa, spodbude za lastno ustvarjanje in drugi ukrepi, po katerih slovijo razvojni kampusi Googla, podjetju sicer pomagali utrjevati ustvarjalnostni sloves, vendar so tudi prikrivali manj prijetno dejstvo. Google ni bil več vroče garažno podjetje iz silicijeve doline, temveč je zaradi hitrega razvoja in globalne širitve zrasel v nadnacionalno korporacijo z več deset tisoč zaposlenimi in milijardnimi prihodki.

Lars Rasmussen, snovalec googlovih zemljevidov (google maps) in storitve wave, je po odhodu povedal, da ni več mogel delati v tako brezosebni korporativni strukturi, zato se je raje pridružil dvanajstkrat manjši ekipi Facebooka – podobno kot veliko drugih odhajajočih guglovcev.

Njihovi motivi za menjavo delodajalca so bili različni. Večina je čutila, da v tako velikem podjetju ne znajo več prepoznati njihovega osebnega prispevka ali zaznati svežih zamisli, ki bi lahko znova pretresle svetovni splet. Nekatere je zmotila obsedenost s številkami, ki narekuje vse več oblikovalskih rešitev, odloča o usodi njihovih projektov in jim izbira domnevno najprimernejše sodelavce. Drugi so se v uveljavljenem podjetju že nekoliko dolgočasili, zato so sklenili, da bodo nova vznemirjenja poiskali v mladih podjetjih ali uresničevanju lastnih poslovnih zamisli.

Poskusi Googla, kako ustaviti odtekanje dragocenih možganov – med drugim so vsem zaposlenim zvišali plače za tisoč dolarjev -, so znova obudili živahne razprave o naravi dela v »ustvarjalnih industrijah«.

Več kot tisoč zaposlenih se za menjavo službe ni odločilo zato, ker bi bilo podjetje v težavah, ker bi jim življenje grenili sitnobni šefi, ali ker so jim drugje ponudili višjo plačo za enako delo. Nasprotno. Marsikdo je bil pripravljen zamenjati udobno ustaljenost za večje izzive, delati na nižjem položaju, sprejeti manjšo plačo ali se preseliti, če bi s tem dobili občutek osebne izpolnitve in užitka pri delu. Ta neobičajna svobodnost programerjev in drugih »ustvarjalnih delavcev« je prisilila visokotehnološka podjetja v nove premisleke, kaj v resnici motivira njihove zaposlene in kako jih obdržati, če hočejo ostati v razvojnem vrhu. Zdelo se je, da so se napovedi ideologov ustvarjalnih industrij končno uresničile in je začel ponudbo in povpraševanje regulirati idealni svobodni trg iz ekonomskih učbenikov, na katerem so si delodajalci in delojemalci postali enakovrednejši.

Oba svetova – slovenski, v katerem se zaposlovalci menda otepajo sposobnih kadrov, in tisti, v katerem mora celo veliki Google tekmovati za vrhunske programerje – nista tako zelo ločena, kot morda kaže površen pogled. Povezuje ju vse večja skupina ljudi, med katere sodi tudi nezaposlena doktorica ekonomije iz uvodnega pisma: študenti, podjetniki, raziskovalci, znanstveniki, umetniki in drugi posamezniki, ki so se odločili v googlovskih svetovih razširiti osebna in strokovna obzorja ter pridobljeno znanje prinesti domov. A so spoznali, da jih tukaj nihče ne potrebuje.

Kulturni šoki, ki so jih po vrnitvi v domovino doživljali moji sogovorniki s področij znanosti, tehnologije in umetnosti, so si zelo podobni. Mladi podjetniki, ki so morali zagonski kapital za svoje zamisli pridobiti v tujini, kljub osebni zagretosti težko ohranjajo sedeže podjetij v Sloveniji, ker jim tukajšnja zakonodaja in podjetniška kultura ne omogočata delovnega okolja, s katerim bi pritegnili nadarjene domače in tuje ustvarjalneže.

Študenti, ki so podiplomske študije nadaljevali na tujih univerzah, ne morejo prebiti obzidij, ki jih je zgradila lokalna akademska skupnost – pogosto sestavljena iz oseb, ki so diplomirali, magistrirali in doktorirali na isti katedri ali celo pri istem mentorju. Še bolj frustrirajoč je bil zanje občutek, da zaradi razdeljenosti ekonomske in družbene sfere skoraj nimajo zaposlitvene izbire, zato se le redka podjetja, inštituti in izobraževalne ustanove zares trudijo obdržati svoje ljudi ali tekmovati za najboljše kadre, saj jim preprosto – ni treba.

Na desetine podobnih izpovedi in izkušenj, ki sem jih v zadnjih letih zbral med novinarskim delom ali študijem v Veliki Britaniji, sem skušal večkrat preveriti s podatki. Ali sploh vemo, česa so se mladi podjetniki naučili v svetovih Googla in Facebooka, s katerimi se želijo primerjati domači prinašalci silicijevih dolin in uradniški uvajalci »družbe znanja«?

Nas zanima, katere tuje poslovne modele so uspešno preizkusili v Sloveniji in kateri so propadli? Ali poznamo usode študentov, ki so se po diplomi odpravili na tuje univerze ali podjetja, kjer so nabirali delovno prakso? So se vrnili domov in tu tudi ostali? So našli delo, v katerem lahko koristno uporabijo pridobljeno znanje? So obtičali v zasilnih službah, ker so pač morali nekako preživeti, ali so obupali in svoje znanje odnesli nekam drugam? Vendar sem ugotovil le to, da o problematiki bega možganov in kariernih poti mladih izobražencev uradno ne vemo ničesar, saj uporabnih podatkov ni zbiralo ali analiziralo nobeno ministrstvo, univerza ali gospodarska zbornica.

Pomanjkanje tovrstnih informacij je kritično, saj brez njih ni mogoče objektivno presojati analize stanja, kakršno je v obliki očitnih dejstev zapisal Boštjan J. Turk – je njegova ocena o prevladi klientelizma in negativne selekcije realna, ali le povzema subjektivni občutek nezadovoljstva nad stanjem v državi, ki ga občuti vse več Slovencev. Poleg tega se izgubljajo zelo dragocena sporočila, na katera opozarja morebitna nezaposljivost kanadsko-slovenske doktorice ekonomije in drugih posameznikov, ki zaradi domnevne okuženosti s tujino niso sprejemljivi za domače akademsko, poslovno in raziskovalno okolje.

Če bi njihove zgodbe pokazale, da so bili izločeni zaradi vrednot, ki poganjajo uspešna visokotehnološka podjetja in raziskovalne ustanove, se je država znašla pred velikim strateškim in razvojnim problemom, ki ga ne more razrešiti nobena evropska strategija. In vemdar bi šele takšno neprijetno spoznanje morda spodbudilo treznejše razvojne korake in odpravljanje najhujših sistemskih anomalij, ki v Sloveniji onemogočajo gospodarski in tudi družbeni razvoj: razdeljenost trga, dogovorna ekonomija, administrativne ovire, množičnost visokega šolstva in hudo pomanjkanje vodstvenih znanj.

Vendar bi bilo tudi temeljito odpravljanje razvojnih ovir za Slovenijo šele dober začetek, saj ustvarjalnost potrebuje tudi spodbude. Izkušnje Googla kažejo, da v svetu visokih tehnologij včasih še tako »sanjsko« delovno okolje ne more zadržati dragocenih kadrov, saj vrhunske ustvarjalne delavce ženejo ideje in motivi, ki jim težko ustrežejo celo najbolj napredna in kadrovsko ozaveščena podjetja na svetu. Podjetjem, ustanovam in državam, ki ne znajo prepoznati teh motivov, na koncu ostanejo samo tisti, ki nimajo druge izbire. Razvojni potenciali takih okolij pa so zelo dobro znani.

(Sobotna priloga Dela, 24. junij 2011, foto Vanja Radovanović)