Neznanke digitalne televizije

Digitalna radiodifuzija naj bi evropskim potrošnikom po zagotovilih Evropske komisije prinesla boljši sprejem televizijskega signala, izboljšano sliko, kakovostnejši zvok, boljši prenosni in mobilni sprejem, več televizijskih in radijskih programov ter več informacijskih storitev. Vendar pa je treba pri uvajanju digitalne radiodifuzije razmišljati tudi o novih oblikah produkcije vsebin in drugačni ekonomiki (oglaševanje) medijskih družb ter zagotoviti enake možnosti dostopa, saj lahko v odsotnosti regulacije nastanejo infrastrukturni monopoli, ki bodo resno omejili potrošnikovo izbiro.

Prva objava: Medijska preža, maj 2006

Cilji digitalnega prehoda

Vlada Republike Slovenije je 15. februarja 2006 sprejela strategijo prehoda z analogne na digitalno radiodifuzijo. Ta je bila javno predstavljena 14. decembra 2005 na razpravi, ki so se je udeležili predstavniki televizijskih in radijskih hiš, kabelskih in mobilnih operaterjev ter ponudniki večpredstavnih vsebin. Strategija bi morala odgovoriti na vprašanje, kaj se bo zgodilo po letu 2012 , ko bo po državah EU ukinjena analogna radiodifuzija. Z odločnim uvajanjem digitalne radiodifuzije hoče evropska komisija potrošnikom omogočiti boljši sprejem, izboljšano sliko, kakovostnejši zvok, boljši prenosni in mobilni sprejem, več televizijskih in radijskih programov ter več informacijskih storitev.

Podobno blagodejni bodo menda vplivi na gospodarstvo, saj bo nova tehnologija oddajanja omogočala večjo pluralnost medijev in raznovrstnost programskih vsebin, kar bi odprlo prostor številnim novim telekomunikacijskim akterjem. Nova digitalna prizemna tehnologija (DVB-T) bo po mnenju komisije omogočala boljšo ekonomiko frekvenc (več programov na eni frekvenci), znižanje stroškov oddajanja zaradi manjše oddajniške moči in možnost sprejemanja signalov na različnih napravah, denimo mobilnih telefonih (DVB-H). Del sproščenega analognega spektra bi komisarji namenili razširjanju vseevropskih vsebin, zanj pa se zanimajo tudi operaterji mobilne telefonije.

Na prvi pogled se zdi, da se je s sprejetjem strategije slovenska vlada začela resneje ukvarjati s področjem digitalnih vsebin, vendar je z objavo strategije tudi pokazala, da se vseh razsežnosti problematike ne zaveda najbolje. Strategija je bila sprejeta prepozno, avtorji so jo zastavili preveč tehnicistično (ukvarja se predvsem s tehničnimi in delno gospodarskimi platmi radiodifuzije digitalnih signalov, ne pa tudi s programi, novimi storitvami in dostopnostjo medijskih vsebin ), v njej pa manjkajo konkretni predlogi, pobude ter ocene stroškov in družbenih posledic digitalnega prehoda. Pri uvajanju digitalne radiodifuzije (in drugih oblik digitalne televizije) namreč ne gre le za distribucijo starih vsebin na novih tehnoloških temeljih, ampak je treba med drugim razmišljati tudi o novih oblikah produkcije vsebin in drugačni ekonomiki (oglaševanje) medijskih družb ter zagotoviti enake možnosti dostopa, saj lahko v odsotnosti regulacije nastanejo infrastrukturni monopoli, ki bodo resno omejili potrošnikovo izbiro. Tega razmisleka doslej ni bilo.

Zamude pri pripravi strategije

Slovenska vlada problematiki digitalne televizije doslej ni namenjala pretirane pozornosti. Ko bi morala Slovenija do 28. februarja 2005 pripraviti prve zahtevke za pridobitev digitalnih radiodifuznih kanalov, se je izkazalo, kako hud je njen zaostanek, saj ni imela pripravljene niti okvirne strategije prehoda, v kateri bi povedala, kako bo ravnala s preostankom frekvenčnega spektra in kako bo prehod na digitalno radiodifuzijo vplival na radijske in televizijske gledalce. Zahtevke bi morala pripraviti agencija za pošto in elektronske komunikacije (Apek), nekdanje ministrstvo za informacijsko družbo (Mid) pa je bilo zadolženo za pripravo strategije. Ker je Mid ni pripravil, je bila Slovenija ena zadnjih evropskih držav brez strategije digitalnega prehoda.

Pavel Gantar, nekdanji minister za informacijsko družbo, nam je tedaj povedal, da je imelo ministrstvo druge prednostne naloge, predvsem pripravo širokopasovne strategije. Njegov naslednik Matjaž Janša, ki je vršil dolžnosti generalnega direktorja direktorata za elektronske komunikacije in pošto na gospodarskem ministrstvu, pa je priznal, da je bilo pod prejšnjim ministrstvom na tem področju narejeno zelo malo. »Za zamudo je odgovoren bivši minister Gantar, ki bi moral sodelujoče pri pripravi strategije pravilno usmeriti,« je bil oster Janša in zagotovil, da bodo strategijo končali do sredine leta 2005. Pozneje je objavo strategije »zaradi kadrovskih težav« preložil še za pol leta.

Na posledice zamude so opozarjali le na javnem zavodu RTV Slovenija, saj se zaradi neobstoječe zakonodaje niso lotili novih projektov, ker niso mogli pridobiti dovoljenj niti za poskusno oddajanje. Hkrati je pomenila zamuda pri oblikovanju strategije tudi precejšnjo posredno škodo, saj so sosednje države že začele z uvedbo digitalne radiodifuzije – Italija celo na neusklajenih frekvencah. »Ker na območju zahodne Slovenije kratko malo ne bo več na voljo frekvenčnega prostora, se nam zaradi vpliva motenj iz Italije obeta huda radijska džungla ,« je pojasnil Miran Dolenec, vodja oddelka oddajniki in zveze na RTVS. Poleg tega bi morala država povedati, kako bo v prihodnje vodila radiodifuzno politiko (digitalni radio in digitalno televizijo) in katerim podatkovnim vsebinam bo namenila sproščeni radijski spekter. Ker pomeni digitalni prehod tudi postopno ukinitev analognega oddajanja v Sloveniji, bosta radijski in televizijski program dosegljiva le prek sprejemnikov, ki bodo znali sprejemati digitalni signal (set-top box). Zato bi bilo treba pred analognim izklopom zagotoviti 90-odstotno pokrivanje ozemlja z digitalnim signalom in poskrbeti, da ne bo nihče nenadoma ostal brez možnosti spremljanja informacij na radiu in televiziji.

Podlago za prehod na digitalno radiodifuzijo naj bi poleg strategije prinesel tudi novi zakon o RTVS, ki je bil sprejet 15. julija 2005. Ta v 7. členu določa, da mora RTVS pri načinu razširjanja svojih programov skladno s svojimi tehnološkimi razvojnimi zmožnostmi uvajati nove tehnologije (internet, digitalna radiodifuzija, satelit) in omogočiti dostop do programskih vsebin čim širšemu krogu državljanov doma in v tujini. V 13. členu novega zakona pa piše, da RTVS kot javna služba izvaja tudi digitalno oddajanje programov. Vendar pa se tudi zakon o RTVS ne ukvarja s posebnostmi digitalnega oddajanja, ampak digitalizacijo le omenja.

Dolenec je potrdil, da je digitalno oddajanje v novem zakonu omenjeno le z besedico, vendar bi to moralo zadostovati Apeku za izdajo ustreznih dovoljenj za digitalno oddajanje RTVS. Bolj zadržan je bil Slavko Splichal, profesor komunikologije na fakulteti za družbene vede, ki verjame, da novi zakon prehoda na digitalno oddajanje ne ureja natančno. »Zdi se, da pisci zakona niso kaj dosti razmišljali o digitalizaciji, saj jo besedilo le omenja in je ne postavlja med razvojne prioritete. Dober zgled je lahko britanska javna radiotelevizija BBC, na kateri so sami pripravili belo knjigo o javni RTV, imam pa občutek, da pri pripravi slovenskega zakona o RTV niso sodelovali tisti, ki se na nacionalki ukvarjajo z digitalnim oddajanjem,« je pojasnil za Delo in dodal, da v Evropi potekajo burne razprave, kaj sploh je javna RTV – naj se javna RTV razvija kot splošen servis z majhnim številom programov, ki so namenjeni celotni populaciji, ali naj izkoristi možnosti digitalizacije in ponudi več specializiranih programov za ožje ciljne skupine.

Prav tako se novi zakon o RTVS ni dotaknil financiranja digitalnega prehoda, čeprav finančno breme ob napovedano zmanjšani televizijski naročnini in uvajanjem parlamentarnega kanala ni zanemarljivo. »Digitalni prehod pomeni tudi velik investicijski zalogaj, ki ga javni zavod sam ne bo zmogel. Povsod po svetu, kjer njena uvedba že poteka, je država v takšni ali drugačni obliki pomagala sofinancirati njeno izgradnjo,« je povedala Tatjana Ljubič, pristojna za odnose z javnostjo v RTVS. Po grobi oceni to pomeni okrog 800 milijonov tolarjev za uvedbo digitalnega radia DAB z nacionalnim pokrivanjem in okrog dve milijardi tolarjev za prenosno omrežje enega multipleksa digitalne televizije DVB-T z nacionalnim pokrivanjem. V to oceno še niso zajeti stroški dela – inženirskega ali vsebinskega.

Trg digitalne televizije v Sloveniji

Pojem digitalne televizije pa ni omenjen le na digitalno radiodifuzijo. Z razmahom digitalne televizije se za evropska gospodinjstva ne bo spremenila le ponudba, ampak tudi način ponudbe. Digitalen televizijski signal bodo na domove poleg klasičnih radiodifuznih akterjev (javne in komercialne televizijske postaje) »dostavljala« tudi telekomunikacijska podjetja skupaj s širokopasovnim internetom in telefonijo. Potrošniki bodo lahko izbirali med različnimi ponudniki (telekomi, kabelskimi operaterji) in tehnologijami – kablom, brezžičnim prenosom podatkov (npr. wimax) in različnimi digitalnimi priključki (xDSL, optično infrastrukturo).

Po definiciji Apeka lahko pojem »digitalna televizija« uporabljamo zelo splošno. Za digitalno televizijo šteje vsak linearen digitalen prenos slike in zvoka do končnega uporabnika, zato sodi k digitalni televiziji tudi storitev prenosa digitalne televizije preko protokola IP (»internetne televizije«), ki jo že nekaj let zagotavlja največji slovenski internetni ponudnik Siol. Ker za tovrstno »oddajanje« ni treba pridobiti posebnih frekvenc, je področje bistveno manj regulirano. Slovenska zakonodaja tako opredeljuje digitalno televizijo le v zakonu o elektronskih komunikacijah (v 113. členu, ki govori o široko-zaslonskih televizijskih storitvah in programih ter v 144. členu, ki govori o sistemih s pogojnim dostopom), nekatere določbe, ki se nanašajo na digitalno televizijo, pa so predvidene tudi v noveli zakona o medijih. Ker slovenska zakonodaja ne predvideva posebnih dovoljenj (ali licenc) za opravljanje dejavnosti prenosa televizijskih signalov v digitalni obliki po kablu ali preko protokola IP (interneta), za tovrstno dejavnost zadostuje obvestilo agenciji o opravljanju javnih komunikacijskih storitev. Posledica manjše regulacije je tudi odsotnost zanesljivih podatkov o deležu digitalne televizije v Sloveniji (kabel, satelit, internet), saj jih Apek ne zbira. Kljub temu je za lažjo predstavo prihodnjega razvoja digitalne televizije treba vsaj na grobo oceniti, kakšno je danes stanje na trgu.

Digitalno televizijo v Sloveniji ponujajo kabelski in telekomunikacijski operaterji. Najdaljšo »tradicijo« imajo kabelski operaterji, ki imajo po podatkih slovenskega združenja kabelskih operaterjev približno 300.000 uporabnikov (polovica gospodinjstev). Kljub razmeroma visokemu številu kabelskih priključkov, naročnino za ogled digitaliziranih programov plačuje le približno 5000 ali 1,6 odstotka uporabnikov. Tudi pri največjem slovenskem ponudniku kabelske televizije Telemachu (108.000 naročnikov) imajo le okoli 1500 ali 1,4 odstotka naročnikov digitaliziranih programov. Našo oceno zajemajo tako naročniki plačljivega televizijskega kanala HBO (v Sloveniji ni uspešen, saj imata Telemach in Ljubljanski kabel le približno 2000 naročnikov HBO) kot tisti, ki si standardno kabelsko ponudbo ogledujejo v »digitalni« kakovosti (DVB-C). Med digitalno televizijo lahko štejemo tudi brezžično kabelsko televizijo, ki jo je ponudil Ljubljanski kabel pod blagovno znamko Lastovka in je omejena na del Gorenjske in Ljubljanske kotline, saj je za sprejem potrebna optična vidljivost antenskega stolpa pa Krvavcu. Tehnično gledano je trenutno največji slovenski ponudnik digitalne televizije internetni ponudnik Siol, saj njihovo Siol TV uporablja približno 5500 uporabnikov internetnega priključka ADSL. Čeprav se je Siol zaradi visokih tehničnih zahtev (predvsem po prepustnosti internetne povezave) televizijske ponudbe načrtno loteval zelo previdno, zdaj ne skrivajo želje, da bi postali resen tekmec kabelskim operaterjem. V prvih mesecih letošnjega leta so komercialno ponudili nadgrajeni širokopasovni priključek ADSL 2+ in povedali, da lahko Telekomova infrastruktura danes prenese še približno 35.000 novih naročnikov. Digitalno »internetno« televizijo je nedavno ponudil tudi mariborski alternativni telekomunikacijski operater T-2, ki do konca leta 2006 napoveduje tudi video na zahtevo in nekatere nove storitve, ki jih bo omogočala hitra širokopasovna optična povezava. Digitalno televizijo utegnejo že kmalu ponuditi mobilni operaterji (na mobilnikih si je sicer že mogoče ogledati krajše videovsebine), saj je bila mobilna televizija ena ključnih tem letošnje največje mednarodne konference mobilne telefonije 3GSM, na Mobitelu in Simobilu pa si neuradno že ogledujejo tehnologije za prenos mobilne televizije, predvsem DVB-H.

Digitalna regulacija

Ker država najverjetneje še ne bo kmalu posegala na trg digitalne televizije, bo projekt digitalizacije prevzel trg. V praksi to pomeni, da bodo Slovenijo prej ali slej doleteli globalni telekomunikacijski trendi: resen spopad različnih ponudnikov digitalnih vsebin, med katerimi ima vsak akter svoje strateške prednosti in slabosti. Digitalna radiodifuzija ima med vsemi tehnologijami potencialno najboljši dostop do končnih uporabnikov (pokritost ozemlja) in dobro kakovost slike, zato pomenijo uspešni digitalni projekti veliko grožnjo ponudnikom satelitske plačljive televizije in kabelskim operaterjem. To med drugim kažeta primera britanskega Freeviewa in berlinski prehod na digitalno oddajanje, zaradi katerega so tamkajšnji kabelski operaterji skoraj bankrotirali, saj so se gledalci hitro odločili za novo tehnologijo. Najresnejši akterji na trgu digitalne televizije bodo verjetno postali kapitalsko močni nacionalni telekomi, ki imajo v primerjavi s kabelskimi operaterji boljšo pokritost prebivalstva, saj lahko v domove vstopajo skozi telefonske priključke, ki jih ima velika večina evropskih gospodinjstev. Hkrati so si telekomi v zadnjih dveh letih priključevali svoja nekdanja hčerinska podjetja (operaterje mobilne telefonije in ponudnike interneta), ki so se v začetku tisočletja osamosvajala. Tako želijo zaokrožiti ponudbo in omogočiti televizijske vsebine na domačem televizorju, osebnem računalniku in mobilnem telefonu. Glavni težavi telekomov – slabši dostop do vsebin in prepočasne internetne povezave, zaradi katerih prenos televizijskega signala včasih ni dovolj zanesljiv – kmalu ne bosta več bistveni, saj so vlaganja evropskih telekomov v telekomunikacijsko infrastrukturo nove generacije velikanska, lastniki vsebin pa se zavedajo, da bodo morali čimprej razviti nove prodajne modele, v katerih bodo imele internetne tehnologije pomembno vlogo.

Čeprav je slovenski trg digitalne televizije še slabo razvit, lahko stanje hitro spremenijo domiselni digitalni paketi kabelskih operaterjev in odločnejši televizijski nastop internetnih ponudnikov. Pravi razmah pa lahko pričakujemo šele, ko se bo spremenil odnos do produkcije vsebin in ponudniki gledalcev ne bodo vabili le z obljubami o »izboljšanem zvoku in sliki«, ampak bodo omogočili prilagajanje vsebine po zahtevah ali potrebah potrošnikov, interaktivnost televizijskih programov, vpliv na čas in način spremljanja programov ter možnost preprostega shranjevanja vsebin. Ker pa se država ukvarja predvsem s tehnološkimi vidiki digitalizacije in razmišlja o gospodarskih prednostih učinkovitejše izrabe radiofrekvenčnega spektra, si ne zmore zastaviti zelo pomembnega vprašanja: na kakšen način lahko več kanalov potrošniku res zagotavlja boljši dostop do vsebin in učinkovitejše delovanje v javnem interesu? Novi telekomunikacijski akterji, ki veliko vlagajo v izgradnjo lastne infrastrukture, bodo težko privolili v »naknadno« vsebinsko regulacijo, če se bo izkazalo, da njihova programska ponudba in sistemi pogojnega dostopa izključujejo določene vsebine ali dele populacije. Zato bi morala že danes izdelati mehanizme, ki bi zagotovili, da bo tudi na zasebnih infrastrukturah ostalo določeno število programskih vsebin (vsebin javnega interesa) dostopno vsem gledalcem – pod enakimi pogoji in za enako ceno. V nasprotnem primeru lahko digitalna tehnologija namesto obljubljene večje medijske pluralnosti prinese le nove, še trdnejše medijske monopole.

***

Opombe:

1. Po arabskem in afriškem predlogu bi morala EU izvesti digitalni prehod šele leta 2028 (do najpozneje 2038), na izvedljivost načrta opozarjajo tudi v telekomunikacijski industriji, čeprav jim je digitalni prehod v interesu.
2. Pri pripravi strategije je poleg projektnih skupin za tehnični in ekonomski del sodelovala tudi skupina za programski del, ki jo je vodilo kulturno ministrstvo.Kljub temu sta pripravljavec strategije Smiljan Mekičar in Matjaž Janša (oba iz gospodarskega ministrstva) nekajkrat poudarila, da programska vprašanja ne sodijo v strategijo digitalnega prehoda. Kulturno ministrstvo na javni debati ni imelo predstavnika, na vprašanja o strategiji pa tudi pozneje niso odgovarjali.
3. Čeprav so se na RTVS pogosto izgovarjali na ta dovoljenja, je vprašanje, kaj bi sploh oddajali, saj doslej niso pripravili programov, ki bi v digitalnem svetu prinesli »programsko dodano vrednost«: videa na zahtevo, programskih vodnikov, interaktivne televizije …
4. Italija je prijavila 26 kanalov UHF in 6 kanalov na VHF ter načeloma upoštevale kanale, ki so bili dogovorjeni v okviru Jadranskega sporazuma, čeprav ga sama ni nikoli podpisala. Strategija prehoda sicer predvideva delitev države na tri osnovne in dve posebni enoti, Slovenija naj bi imela v začetni fazi tri multiplekse – enega namenjenega RTVS, druga dva si bodo delile ostale televizije. Frekvenčna območja bodo dokončni razdelili maja in junija 2006 v Ženevi na radijski konferenci RRC-06.
5. Ta izračun je potrdila tudi groba ocena stroškov za postavitev oddajne infrastrukture za eno omrežje za en multipleks DVB-T, objavljena v strategiji. Slovenija bo menda za spodbudo digitalnega prehoda z nekaterimi posegi sodelovala (subvencionirala) pri opremljanju (socialno šibkega) dela državljanov z osnovnimi napravami za sprejemanje digitalne radiodifuzije – predvsem tiste, ki so odvisni samo od prizemnega načina sprejema televizijskega signala (manj poseljena območja in podeželje). Po predvidevanjih je takih približno 20.000 gospodinjstev.
6. Pri Ljubljanskem kablu so napovedali približno 3000 naročnikov do konca leta 2005.
7. V digitalnem svetu bodo lahko že elektronski programski vodniki postali nekakšni »vsebinski uredniki«, saj bodo pomenili prvo odskočno desko za dostop do programov.