Novinarska razredna zavest
Hrvaški televizijski voditelj in urednik Zoran Šprajc si je prejšnji teden v televizijskem dnevniku vzel tri minute za nepričakovan komentar. Spregovoril je o novinarskem prispevku o padcu Vukovarja, ki je zaradi kritičnega podtona tako zmotil svetnike hrvaške javne televizije HRT, da so novinarje javno obtožili neprofesionalnosti, nedržavotvornosti in celo sodelovanja s tujimi obveščevalnimi službami.
Šprajc je kljub prepovedi predstavil novinarsko stališče: prispevki o Vukovarju so bili narejeni profesionalno. Njegovi avtorji so pravilno presodili, da je bila objava pogovorov med branilci mesta in predstavniki hrvaške vlade upravičena, čeprav je pokazala, da odločitve oblasti morda niso bile idealne. Svetnikom je poslal zelo odločno sporočilo: o vsebini prispevkov odločajo uredniki in novinarji, ne svet HRT, novinarski profesionalizem pa ne pomeni služenja nacionalnim interesom.
Televizijskega voditelja so takoj suspendirali. Vodstvo televizije ga je obvestilo, da ne bo več vodil dnevnika. Znižali so mu plačo in mu izrekli opomin pred odpovedjo službe.
Bi se tak nastop lahko zgodil tudi pri nas? Ugleden televizijski voditelj nacionalke, ki bi tvegal službo in javno povedal, da svetniki pritiskajo nanj in na njegove urednike? Ki bi jasno razmejil novinarski profesionalizem od domnevne državotvornosti in nacionalnega interesa? Ki bi vodstvu televizije pojasnil, kaj pomeni uredniška avtonomija in jim sporočil, naj se vanjo ne vtikajo?
Za tako dejanje ni potreben samo pogum, ampak tudi nekaj manj oprijemljivega: družbena in razredna zavest. Novinarstvo je moralo vso svojo zgodovino vrvohoditi med vladno propagando in družbeno kritiko, medijskimi lastniki in javnostjo, med večinsko politiko in disidenti, sistemom in alternativnimi družbenimi gibanji. Na novinarje pritiskajo politiki, ki želijo medije uporabiti kot orodje za pridobitev ali ohranitev oblasti, ali lastniki, ki od njih pričakujejo dobičke, pomoč pri uresničevanju poslovnih interesov in družbeni vpliv. Novinarji so včasih privilegirana družbena skupina, partnerji oblasti in kapitala, del kulturne elite. Drugič je ravno nasprotno, saj se skupaj s političnimi oporečniki znajdejo med preganjanci in se morajo bojevati za svobodo govora. V nekaterih okoljih so dobro plačani profesionalci, v drugih so postali mezdna delovna sila v medijski industriji, ki ji delodajalci ne priznavajo niti najosnovnejših delavskih pravic.
Zadnji dve desetletji kažeta, da slovenski novinarji niso bili dobri vrvohodci. Niso vedeli, kaj početi z medijsko lastnino, ki jim jo je prineslo lastninjenje. Ni jih motila prepletenost medijskih podjetij z državo in koncentracija lastništva v rokah maloštevilnih, večinoma problematičnih medijskih lastnikov. Niso razumeli, da ima komercialna medijska industrija drugačna pravila od nekdanjih državnih medijskih podjetij, ki so zaposlovala družbenopolitične delavce. Niso spremljali trendov na zahodnih medijskih trgih, ki so opozarjali, da so lahko pritiski kapitala za novinarsko avtonomijo enako nevarni kot pritiski politike.
Redno zaposleni novinarji velikih ljubljanskih medijskih hiš v slabo plačanih honorarcih in regionalnih kolegih niso prepoznali lastne prihodnosti. Uredniki niso videli, da jih izpolnjevanje vsiljenih načel uravnoteženosti ponižuje v uradnike, ki s štoparicami in ravnili merijo medijski pluralizem – koliko sekund in kvadratnih centimetrov papirja so namenili posamezni politični stranki. Nekateri novinarji so celo ponotranjili strankarske delitve, ki so postale neločljivo prepletene z njihovim delom. Zato so (p)ostali novinarji zelo razpršena družbena skupina, ki ne zmore prepoznati svojih skupnih interesov, identitete in nasprotnikov.
Opazovalci slovenskega medijskega prostora so iskali različne razlage za to razpršenost – od pomanjkanja novinarske tradicije in splošne državljanske zavesti do običajnih (domnevnih) „slovenskostnih” značajskih potez: upogljivosti, privoščljivosti in zaprtosti. V zadnji številki revije Medijska preža pa se je sociolog Gorazd Kovačič vprašal nekaj drugega: je za družbeno in razredno zmedenost novinarjev morda kriva tudi njihova izobrazba?
V svoji raziskavi je ugotavljal, kakšne so bile teme zaključnih nalog (diplom, magisterijev in doktoratov) na temo novinarstva in medijev, ki so jih od leta 1990 zagovarjali študenti Fakultete za družbene vede (FDV). Zanimalo ga je, koliko avtorjev se je ukvarjalo s tistimi sodobnimi ekonomskimi in političnimi problemi novinarskega in medijskega polja, ki najbolj pereče določajo pogoje in možnosti za delo novinarjev: razredni položaj novinarjev, lastništvo medijev, vplivi medijskih lastnikov in financerjev, pritiski politikov in medijska politika.
Ko je analiziral podatke, je ugotovil, da so študente večinoma zanimale obrtne teme (novinarski žanri, študije primerov …), analiza medijskih reprezentacij in diskurzov (oglaševanje, zastopanost manjšin …) ter novinarska etika. Njihove naloge so od začetka devetdesetih let postajale bolj kritične ali problemske, vendar med njimi prevladuje kulturna kritika in kritika diskurza (izključevanje manjšin, potrošništvo na področju telesa) ter etična kritika (zagovor zasebnosti in diskretne obravnave občutljivih tem). Kritike ekonomskih in političnih pogojev novinarskega dela so zelo redke in večinoma posredne (raziskav pritiskov skoraj ni), prav tako so se študentje izjemno redko dotikali vprašanja prekarnosti.
Kovačič v zaključku zapiše, da študij novinarstva prihodnje poklicne novinarje usposablja za dobre obrtne delavce, ki poznajo pravila posameznih novinarskih žanrov, zvrsti in stilov. Ozavešča jih o politično (ne)korektni govorici, predsodkih in marketinških trikih, ki lahko okužijo novinarske izdelke. Poudarja pomen etičnega samoomejevanja pri javnem poročanju o moralno občutljivih temah. Opominja jih na nekatere temeljne moralne zahteve liberalne ideologije, ki verjame v nasprotovanje diskriminaciji in spoštovanje zasebnosti. Razredna razmerja, v katera so vpeti novinarji v praksi, so med študijem novinarstva obrobna tema, zato lahko tipičnega novinarja opišemo kot obrtno dobro podkovanega in liberalno ideološko ozaveščenega posameznika brez razredne zavesti.
Ko takšni »delovno marljivi in ideološko naivni nadebudneži« spoznajo kruto realnost trga novinarske delovne sile, kjer »kraljujejo koncentracija nereguliranega medijskega kapitala, odvisnost medijskih podjetij in delavcev od premožnih naročnikov oglasov in prikritih oglasov, prekarne zaposlitve in mizerna cena delovne sile, se razredno dezorientirani posvetijo individualnemu boju za preživetje iz dneva v dan,« je prepričan Kovačič. Ker med bojem za preživetje težko razvijejo razredno in družbeno zavest – ki je niso dobili med študijem in je ne morejo prevzeti od starejših kolegov -, se z medijsko in razredno politiko namesto njih ukvarjajo drugi: politiki, birokrati, lobisti medijskih podjetij in poklicni sindikalisti.
Kriza medijske industrije, ki je zaradi tehnoloških, gospodarskih in političnih dejavnikov zajela panogo, od novinarjev zahteva enako tehtne premisleke kot nekoč medijska tranzicija iz netržnega v (uradno) tržni sistem. Cena dela se niža, medijska podjetja bodo kmalu začela odpuščati tudi redno zaposlene delavce, pritiski politike, lastnikov in oglaševalcev na preživele medijske delavce se bodo stopnjevali. Novinarje zato čaka novo vrvohodenje: med spletnimi skupnostmi in medijskimi podjetji, med aktivizmom in mezdnim delom, med odprtim in zaprtim internetom, med javnostjo in interesnimi skupinami, ki bodo lahko plačevale kakovostne vsebine.
Vendar so slovenski novinarji tudi danes – podobno kot pred dvajsetimi leti – (pre)slabo opremljeni za tak podvig.
Lenart, na žalost ugotavljam, da si še eden redkih slovenskih novinarjev, ki je sposoben profesionalne samorefleksije. Glede na to kako globoko je zavozil novinarski ceh je namreč potrebno imeti že prav sokolje oko, da se vidi ven iz blatnega brezna v katero se pogreza ta nekoč cenjeni poklic. Hlastanje za hitrimi in bobnečimi temami brez vsakršnega poznavanja ozadij in trohice samostojnega razmišljanja je postalo nekaj povsem običajnega in cena novinarskega dela bo kmalu (oziroma je že) postala enaka ceni, ki so jo konzumenti pripravljeni plačati za njih. V veliki večini čisto 0. Škoda.
“Niso vedeli, kaj početi z medijsko lastnino, ki jim jo je prineslo lastninjenje.”
Zelo dobro so vedeli, zamenjali so jo za stanovanja, avtomobile, vikende… Danes ti prodajalci novinarske avtonomije vpijejo o posegih novih lastnikov v novinarsko delo, zahtevajo zaščito uredništva, posebne pravice do sodelovanaj pri upravljanju (zasebnih) družb. Hinavščina brez primere.
“Redno zaposleni novinarji velikih ljubljanskih medijskih hiš v slabo plačanih honorarcih in regionalnih kolegih niso prepoznali lastne prihodnosti.”
SIndikat novinarjev Dela v svoje vrste ne spusti honorarcev. SIndikat novinarjev Dnevnika je pravice honorarcev ravnokar zabarantal za novo kolektivno pogodbo, ki ščiti redno zaposlene in ohranja vse njihove pravice.
Kovačič nima čisto prav, saj ceh kot teoretik opazujejo od zunaj in ne vidi njegovega notranjega stanja. Razredna zaveta je izredno močna, reče pa se ji stara, redno zaposlena garda, ki se je posla naučila še časih partijskih direktiv, za vsako ceno ščiti svoje zadnjice. Mladi pobirajo drobtinice v “individualnemu boju za preživetje iz dneva v dan”. Ne gre za pomanjkanje razredne zavesti, pač pa za čisti ekonomski oportunizem.
“Bi se tak nastop lahko zgodil tudi pri nas? Ugleden televizijski voditelj nacionalke, ki bi tvegal službo in javno povedal, da svetniki pritiskajo nanj in na njegove urednike?”
Ne, pri nas se tak nastop ne bi mogel zgoditi. Zakaj ne? Ker preprosto na RTV SLO nimajo uglednih novinarjev, ki bi vodili glavne informativne oddaje in nima novinarjev, ki imajo jajca. Izjema, po mojem mnenju, je le Bobovnik, ki bi morda edini bil sposoben narediti kaj takega. Kar se tiče voditeljev Dnevnika, so za moje pojme vsi samo lepa fasada, torej lepi bralci novic. Kar se tiče Odmevov, pa je nekaj vreden le Bobovnik.
Če prižgeš tuje novičarske ali nacionalne televizije, pa naj bo to ZDF, ORF, BBC World, Sky News, N24, CNN, Al Jazzera, vidiš, da imajo podobo voditeljev zelo dodobra izdelano in so običajno karizmatični. še posebej izstopa BBC, kjer so voditelji večinoma starejši z namenom, da pri gledalcih vzbujajo zaupanje. RTV Slo pa ima otroški vrtec, ki ne zna speljati brezhibno niti enega javljanja v živo. Če ne drugega poteka komunikacija med novinarjem in voditeljem tako, da bi bilo vseeno, če ne bi bilo v živo.
Prav pogrešam čase, ko so Dnevnik vodili Štakul, Terček, Simčičeva, Čuček in druge legende, sestavni del pa je bil komentar, ki ga je pripravil Gustinčič ali pa oni drugi, ki je mislim, da že pokojni.
Glejte, Slovenija je – to se lepo in jasno vidi – v primerjavi s Hrvaško kot neka trda komunistična trdnjava kjer nihče ne zmore niti pisniti. Vse je v redu, vse štima, država se navzven kaže kot urejena in idelana…navnoter je pa huda gnojna bula! In v tem pogledu je Hrvaška prehitela Slovenijo za vsaj 20 ali 30 let! Ali se to ni komu do sedaj že posvetilo? ali se mu je pa je to strogo prepovedano povedati?
Ko gledam SLO TV (jo zelo redko, priznam) dobiš občutek kako slovenski novinarji nimajo jajc, kako so za svojo plačo poslušni in ubogljivi. Tako kot je to v diktatornih režimih. In SLO je na neki način diktatorna družba. Vtis dobiš, da ljudstvo v tem celo uživa! Na SLO TV se kaj takega kot na Hrvaški TV NE MORE zgoditi!
Slovenija je bolj v svinčenih časih kot je bila nekoč Jugoslavija! Definitivno. Slovenija je na neki način dobesedno ječa!
Žal v Sloveniji ni nikakršne medijske svobode. Za (praktično) vsemi mediji so nevidne niti, ki jih nadzirajo in ob kakršnem koli izstopanju ali ne-uboganju državnih interesov odletijo. Kdor tega ne izkusi, ne verjame. Taka je realnost, lahko mi verjamete ali pa ste pač še naprej naivni.
LP
Izjemen članek, ne morem mu ugovarjat na nobeni točki. Obup!