Kaarle Nordenstreng, univerza v Tampereju

Profesor Kaarle Nordenstreng je predavatelj na univerzi v Tampereju. Pri svojem raziskovalnem delu se ukvarja s teorijami komuniciranja, mednarodnim komuniciranjem in medijsko etiko. Velja za enega najpomembnejših finskih komunikologov.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je sodeloval pri nastanku Unescove deklaracije o množičnih medijih. Uredil je več knjig s področja mednarodnega komuniciranja, se ukvarjal s problematiko informacijske neenakosti in v svoji mednarodni akademski karieri objavil več kot 400 strokovnih člankov.

V zadnjih letih se posveča predvsem izzivom medijske samoregulacije, med drugim je tudi urednik spletne strani EthicNet, na kateri je trenutno zbranih 50 novinarskih kodeksov iz 46 držav.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 14. februar 2009, foto Igor Zaplatil, Delo

Novinarske pravice ne izvirajo iz novinarske izkaznice

Če se novinarji in njihovi delodajalci ne bodo znali zamisliti nad kritikami javnosti, zmogli prevzeti odgovornosti za svoje delovanje in vzpostaviti učinkovitih mehanizmov samoregulacije (kodeksov, častnih razsodišč, varuhov pravic bralcev ali gledalcev, tiskovnih svetov …), ne bodo izgubili le zaupanja svojih bralcev ali gledalcev, ampak bodo državi dali povod, da medije disciplinira po svoje, je opozoril Nordenstreng. Napovedi kulturne ministrice Majde Širca, da bo vlada do konca letošnjega leta najverjetneje spremenila zakona o javnem zavodu RTV Slovenija in medijih, bi morali novinarji izrabiti kot priložnost, da dejavno prispevajo k medijski ureditvi, s katero bi si zagotovili kar največ poklicne avtonomije, je poudaril Nordenstreng. A tudi priznal, da samoregulacija ni čudežno orodje, s katerim bi bilo mogoče odpraviti nekatere največje anomalije slovenskega medijskega prostora – koncentracijo lastništva, komercializacijo ter prepletenost medijskih lastnikov s politiko in gospodarstvom.

Sedanja kulturna ministrica je bila kot opozicijska poslanka ena izmed najglasnejših kritikov medijskih zakonov, ki jih je sprejela prejšnja vlada. Zato ni presenetljivo, da je že kmalu po nastopu mandata napovedala spremembe in zagotovila, da želi v pripravo novih zakonov vključiti tudi predstavnike medijev in stroke. So to primerne okoliščine za spremembe medijskih zakonov?

Vsekakor je pohvalno, da želi vaša vlada v pripravo novih zakonov vključiti tudi medije in strokovno javnost. Vendar pa bi morali pristojni najprej temeljito in kritično analizirati sedanje stanje na medijskem področju in se vprašati, kaj hočejo s spremembami medijskih zakonov sploh doseči. Če bodo spreminjali zakone le zato, ker jih je sprejela prejšnja vlada, se lahko zgodi, da boste ene problematične zakone zamenjali z drugimi, ali pa bodo spremembe le kozmetične. Poleg tega se morate zavedati, da medijski zakoni sami po sebi niso vsemogočni.

… ker lahko še tako dober medijski zakon omeji novinarsko delo in poseže v medijsko svobodo, ne more pa ustvariti kakovostnih in družbeno odgovornih medijev? To tezo zagovorniki samoregulacije radi poudarjate.

No, seveda je samoregulacija ena najbolj učinkovitih varovalk, s katero lahko novinarji odvrnete državo od sprejemanja potencialno škodljivih medijskih zakonov, vendar to nikakor ne pomeni, da lahko nadomesti medijsko zakonodajo. Hotel sem le poudariti, da so medijski zakoni le ena sestavina medijske politike, zato bi bilo sedanje okoliščine smiselno izrabiti tudi za razmislek o tem, kako lahko k avtonomnemu in družbeno odgovornem delovanju pripomorete mediji sami.

Da mediji ne bi smeli biti le opazovalci sprejemanja novih zakonov, ampak bi se morali dejavneje vključiti v soustvarjanje medijske politike?

Ne samo mediji. Razprave o reformi medijske zakonodaje si ne smejo prilastiti predstavniki medijske industrije, medijski delodajalci, novinarski sindikati in druga medijska interesna združenja, ki so ponavadi dobro organizirana in zastopajo lastne interese. Debata o medijski politiki ne sme biti omejena na dialog med politiko in interesnimi združenji, ampak je treba mobilizirati tudi civilno družbo in odgovoriti na vprašanje, kdo naj zastopa interese bralcev, gledalcev in poslušalcev, če bi država v nove zakone vključila samoregulacijske ali soregulacijske mehanizme [tak primer je denimo programski svet RTV Slovenije, ki ga sestavljajo predstavniki gledalcev, op. p.].

Nezadovoljstvo s civilnodružbenimi »predstavniki ljudstva«, ki so zastopali interese gledalcev, je bil eden glavnih motivov, zakaj je prejšnja vlada sploh spremenila zakon o javni radioteleviziji. Pobudniki novega zakona so trdili, da je civilna družba samo krinka za politična imenovanja članov programskega sveta. Zato so uzakonili predlog, naj predstavnike programskega sveta imenuje kar državni zbor.

Na vprašanje, kdo naj imenuje zastopnike javnosti, ni enotnega odgovora. Če dosledno sledimo teoriji o parlamentarni demokraciji, bi moral vsake zastopnike ljudstva imenovati parlament, saj so edino državnozborski poslanci neposredni predstavniki volje ljudi, ki so bili izbrani na demokratičnih volitvah. Vendar se mi ta rešitev ne zdi ustrezna, saj se je pri vas pokazalo, da je izbiro članov programskega sveta narekovala parlamentarna večina. Tak postopek imenovanja pa nujno politizira delovanje organa, ki bi moral biti po svoji definiciji neodvisen od politike.

Na ta očitek je tedanja vlada odgovarjala, da je po njihovem zakonu odvisnost od politike vsaj neprikrita …

Ugotovitev, da določeni predstavniki civilne družbe niso bili najboljša izbira ali da ima politika vpliv na določene civilnodružbene organizacije, še ne pomeni, da je treba zavrniti idejo o civilni družbi kot taki. Kadar predstavnike javnosti v programskem svetu ali drugih samoregulatornih organih imenuje parlament, ne govorimo samo o hipotetičnem, ampak o dejanskem političnem vplivu. Če bi člane izbirala nekakšna koalicija civilnodružbenih organizacij, bi to pomenilo vsaj poskus, kako depolitizirati programski svet. Če privolite v logiko, da je civilna družba samo prikriti podaljšek politike, da je politika le predstava za ljudstvo in demokracija samo utvara, se zapletete v skrajni cinizem, ki, milo rečeno, ni konstruktiven. Še več – cinizem in sprijaznjenost državljanov, da ni mogoče ničesar spremeniti, sta najboljše zagotovilo, da tudi v resnici ne bo sprememb. Tako ozračje pa vedno najbolj ustreza tistim, ki so na oblasti.

Kdo naj torej določi zastopnike javnega interesa v samoregulatornih organih? V finskem tiskovnem svetu predstavnike javnosti izbere kar vodstvo sveta.

Naša rešitev ni idealna. Čeprav je imelo vodstvo finskega tiskovnega sveta doslej kar srečo pri določanju predstavnikov javnosti in je bilo med njimi nekaj odločnih posameznikov, ki so veliko prispevali k ozaveščanju javnosti in novinarjev o pomenu samoregulacije, bi bilo izbiro bolje prepustiti civilnodružbenim ustanovam.

Kot so?

Denimo organizacije za varstvo potrošnikov, predstavniki kulturnih in etničnih manjšin, sindikati, obrtna in gospodarska zbornica … Skratka, poiskati bi morali civilnodružbene skupine, ki bi zastopale družbeno raznolikost in ne bi le z drugimi sredstvi poustvarjale razmerja moči v parlamentu.

Vzemimo, da nam nekako uspe odpraviti praktične težave pri imenovanju zastopnikov javnosti in se poenotimo glede definicije civilne družbe. Bi bil povečan vpliv javnosti na medijsko politiko novinarjem in politiki sploh v interesu?

Po Evropi se tako med mediji kot med politiki vse bolj krepi prepričanje, da so mediji odgovorni ljudem, zato se spodobi, da ima javnost možnost sooblikovati medijsko ponudbo. Tega se najbolj zavedajo v časopisni panogi, ki so jo najmočneje prizadele spremenjene bralne navade in padanje oglasnih prihodkov, zato se mora dobesedno boriti za preživetje. Izdajateljem časopisov je čedalje bolj jasno, da bodo preživeli samo, če jim bo uspelo povrniti zaupanje bralcev. Založniki bodo zato že iz poslovnih vzgibov prisiljeni sprejemati ukrepe, s katerimi bodo izboljšali odnos z bralci, saj bodo tako poskušali povečati svojo konkurenčno prednost pred drugimi mediji.

Kaj pa če lastniki svojih medijev ne upravljajo predvsem kot podjetij, ki delujejo na medijskem trgu, ampak svojo medijsko lastnino izrabljajo za dosego različnih gospodarskih in političnih ciljev?

Se opravičujem, če preveč izhajam iz domačih izkušenj (smeh). Upoštevati morate, da so v skandinavskih državah medijska podjetja res predvsem podjetja, ki ustvarjajo prihodke iz medijskih dejavnosti. Če imajo lastniki z mediji drugačne načrte, je seveda brezpredmetno govoriti o samoregulaciji kot ukrepu, ki lahko poveča konkurenčno prednost na medijskem trgu. Vendar je vprašanje, ali lahko taka medijska podjetja dolgoročno preživijo sporne odločitve svojih lastnikov, saj javnost ni neumna in hitro prepozna prepletenost medija s politiko.

Medijem verodostojnosti ne načenja le prepletenost s politiko, ampak tudi senzacionalizem. V Sloveniji je javnost nedavno razburilo sporno poročanje o mladoletni žrtvi spolne zlorabe in incesta, na Finskem je veliko kritik povzročilo medijsko poročanje o obeh mladih strelcih, ki sta na svojih šolah ubila 18 ljudi. So bile zaradi tega kake posledice?

Res je, poročanje o obeh mladih morilcih so na Finskem razvnela debato o novinarski etiki, saj so poskušali novinarji v boju za ekskluzivo na vse načine pridobiti izjave vpletenih. Oblegali so domovanja strelcev in poskušali govoriti s starši žrtev, pri čemer jim niso priznali, da so novinarji, ampak so se izdajali za prijatelje ali sorodnike od sošolcev. Dijaki so se pritoževali, da so jih novinarji nadlegovali vsepovsod, da so jih fotografirali, ko so jokali za izgubljenimi prijatelji, in brez dovoljenja objavljali te fotografije … Nezadovoljstvo javnosti zaradi medijskega poročanja je treba vzeti zelo resno, saj jih praviloma spremljajo populistični pozivi, da je treba s podivjanimi mediji nekaj ukreniti, kar lahko sproži nepremišljene politične odločitve.

Ker sta strelca svoje namene še pred dejanjem objavila na svetovnem spletu, je država zaradi pritiskov zaskrbljene javnosti sprejela kar nekaj ukrepov za nadzor dogajanja v kiberprostoru. Je to primer take nepremišljene odločitve?

Težko rečem. Debata je bila konstruktivna, saj je prevladalo prepričanje, da je treba kar najbolj ohraniti pravico do svobode govora na svetovnem spletu. Res pa je tudi, da je policija ustanovila posebno skupino za zgodnje odkrivanje sovražnega govora, nastajanja skrajnih skupin in morebitnih zločinskih naklepov. Znano je, da so nekateri šolarji opazili zapise in videoposnetke obeh strelcev, v katerih sta natančno opisala svoje morilske načrte, ampak niso vedeli, kaj naj storijo. Zdaj lahko take primere prijavijo policiji. Nekateri kritiki so opozorili, da taki ukrepi spodbujajo ovajanje – kot nekoč v totalitarnih časih. Morda res, vendar se ne moremo pretvarjati, da se na internetu ne dogajajo tudi slabe stvari. Zato menim, da se določeni regulaciji svetovnega spleta na dolgi rok ne bo mogoče izogniti. Če ne bodo uporabniki interneta poskrbeli za samoregulacijo, jim jo bodo vsilili od zunaj. Zelo podobno velja za tradicionalne medije.

So nasprotniki zunanje regulacije interneta ponudili kak predlog, kako se izogniti pretiranemu nadzoru in hkrati uvesti nekakšen sistem odgovornosti, ki bi odpravil vsaj najhujše anomalije?

Finski tiskovni svet je predlagal ustanovitev internetnega ombudsmana, ki bi sprejemal pritožbe nad zapisi v svetovnem spletu in v blogosferi – med pisci spletnih dnevnikov (blogov).

Kakšen je odnos finskega tiskovnega sveta do piscev blogov in tako imenovanih »državljanskih novinarjev«? Jih jemljejo predvsem kot tekmece ali se zavedajo, da so problematike novinarstva, svobode govora in družbene odgovornosti na starih in novih medijih zelo podobni?

Te zavesti novinarjem – ne samo finskim – pogosto manjka, saj se kljub številnim spremembam, ki so doletele novinarski poklic z razmahom interneta, še vedno radi zapirajo za obzidje nekakšne novinarske trdnjave. Ta »sindrom trdnjave« je med novinarji prisoten že vsaj od druge polovice dvajsetega stoletja, ko se je začel novinarski poklic vse bolj institucionalizirati. Medijska podjetja so se osamosvajala od politike in so postajala komercialna, novinarstvo pa se je izoblikovalo v poklic z lastnimi pravili, izobraževalnim procesom … Skratka, postajali so storitvena dejavnost, hkrati pa so se še vedno videli kot nekakšne lastnike licence do svobode govora, čeprav je ta pravica po ustavi zagotovljena vsem državljanom in ne le pripadnikom določenega poklica.

V ZDA so morala sodišča že nekajkrat ugotavljati, ali ima lahko bloger enake pravice kot novinar – do zaščite vira, dostopa do informacij javnega značaja … Pri presoji je bilo odločilno, ali so ti blogerji delovali v javnem interesu – so bili »novinarski«, čeprav niso bili novinarji.

Drži. Vse to so primeri, ki opozarjajo novinarje, da njihove pravice ne izvirajo iz novinarske izkaznice, ampak iz njihovega dela. Kot sem že rekel: novinarji se radi vidijo v vlogi varuhov javnega interesa in mislijo, da jim je ta privilegij dan s poklicem. Vendar to ne drži. Mediji morajo svoje posebne pravice upravičevati vsak dan znova.

Ko so v postsocialističnih državah mediji postali tržna podjetja in se je število teh medijskih podjetij povečevalo, se je »liberaliziral« tudi novinarski poklic. Zaradi velikih potreb po poceni honorarnih delavcih in novih medijskih lastnikov, ki za medijsko panogo niso imeli nobenega občutka, je v medijih res lahko delal tako rekoč vsakdo. Ali ni nelagodje novinarjev nad razvrednotenjem poklica razumljivo? Prav tako njihovi poskusi, da poskusijo ubraniti poklicna merila – denimo s podeljevanjem posebnih novinarskih licenc, kar je nedavno predlagal znan slovenski novinar?

Seveda je njihovo nelagodje razumljivo, ampak zatekanje v preživelo trdnjavarsko mentaliteto zagotovo ne bo rešilo njihovih težav. Novinarske licence so zelo problematičen ukrep. Do neke mere lahko pomagajo novinarjem, da ustvarijo močnejšo skupno identiteto, okrepijo pogajalska izhodišča z delodajalci in odpravijo občutek, da je lahko vsakdo novinar. Vendar lahko uvedba novinarskih licenc javnosti pošlje napačno sporočilo – da poskušajo novinarji monopolizirati pravico do javne besede. Ali še huje: da novinarske licence ne bi branile novinarjev pred pritiski politike in kapitala, ampak pred javnostjo.

Čeprav je javnost v resnici njihov naravni zaveznik?

Podpora javnosti je za obstoj novinarstva ključna. Zato novinarji javnosti ne bi smeli izrabljati za svoje interese, kadar se znajdejo v težavah, in pozabiti nanjo, kadar jim gre dobro. Novinarji morajo sebi in javnosti znati priznati, da so zmotljivi, a hkrati za napake tudi prevzeti odgovornost. Le tako bodo lahko zgradili dolgoročno zaupanje med sabo in bralci ter ustavili – ali vsaj omilili – komercializacijo medijskega prostora in padanje novinarskih standardov. Enotnega recepta, kako to udejaniti v praksi, pa na žalost ni.

***

Finska velja (poleg Švedske) za eno prvih držav, ki je uvedla novinarski kodeks, saj ga je finsko društvo novinarjev formalno sprejelo že leta 1958. Poleg tega so finski novinarji in založniki že pred več kot štiridesetimi leti ustanovili tiskovni svet (Julkisen sanan neuvosto – JSN), ki danes zastopa tiskane, elektronske in internetne medije. Prvo tretjino članov tiskovnega sveta imenujejo založniki, drugo tretjino predlagajo novinarske organizacije, zadnjo tretjino pa sestavljajo predstavniki javnosti. Člani sveta ne zastopajo nujno interesov tistih, ki so jih imenovali, ampak se od njih pričakuje, da bodo odločali avtonomno, v skladu s svojimi osebnimi prepričanji in poklicnimi izkušnjami. V JSN je včlanjena večina finskih založnikov in novinarskih združenj, vključno s komercialnimi televizijskimi postajami in izdajatelji tiskanih brezplačnikov. Tiskovni svet vsako leto obravnava približno 130 pritožb; najpogosteje se dotikajo domnevnih kršitev pravice do zasebnosti in dobrega imena. Če člani sveta ugotovijo, da je pritožba upravičena – kar se zgodi v dobri petini primerov –, je (včlanjeni) medij dolžan objaviti njihovo odločbo, kar se je doslej vedno tudi zgodilo. Raziskava, ki so jo med finskimi novinarji opravili pred nekaj leti, pa je pokazala, da kar 84 odstotkov novinarjev meni, da so odločitve sveta pravilne in dobro utemeljene.