Amelia Andersdotter, piratska evroposlanka

V sredo so evropski poslanci z večino glasov zavrnili sporni mednarodni protipiratski in protiponarejevalni sporazum Acta, ki ga je lani v Tokiu podpisala tudi Slovenija. Padca Acte še pred enim letom ne bi bilo mogoče napovedati, saj so evroposlance na sporazum opomnile šele množične demonstracije, ki so jih nasprotniki lani jeseni pripravili v evropskih mestih.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 7. julij 2012, fotografija LJK

Prej so na Acto opozarjali le redki parlamentarni odbori in politične stranke (zlasti člani piratske stranke), ki so v sporazumu videli napoved konca svobodnega interneta, grožnjo svobodi izražanja in nesorazmerno povečanje pooblastil za preganjanje spletne izmenjave datotek.

Acta je bila bistvena tudi za politični vzpon petindvajsetletne evropske poslanke Amelie Andersdotter, ki je na evroparlamentarnih volitvah nastopila kot kandidatka švedske piratske stranke. »Med pirate me je takoj po ustanovitvi stranke vpisal prijatelj in zame plačal vpisnino, zato sem morala članstvo samo še potrditi po sporočilu sms. Tako sem se čisto nepričakovano znašla v politiki,« je prejšnji teden povedala švedska piratka.

Čeprav zaradi študija matematike ni hotela prevzeti nobene strankarske funkcije, so jo zaradi obvezne strankarske 40-odstotne »ženske kvote« in hudega pomanjkanja piratk prepričali, da je postala mednarodna koordinatorka mladinske piratske stranke ter leta 2007 prevedla prvi dopis o Acti, ki ga je pripravila ameriška nevladna organizacija za elektronske civilne svoboščine EFF. Zaradi dobrega poznavanja problematike in velike javne odmevnosti Acte pa je imela pri oblikovanju parlamentarnega stališča precej več vpliva, kot bi ga imela sicer.

Kaj pomeni zavrnitev Acte v evropskem parlamentu? Zmago njenih nasprotnikov ali le konec prve bitke, saj je evropska komisija že pred vašim glasovanjem napovedala nove, strožje ukrepe za zaščito intelektualne lastnine, ker da je treba obvarovati evropske »kreativne industrije« in delovna mesta.

Zavrnitev Acte pošilja dve pomembni sporočili. Evropski parlament je jasno povedal, da zakonov in sporazumov ne moremo sprejemati tako: netransparentno ali celo v tajnosti, kar je bila značilnost Acte. Javnost in civilna družba pa sta pokazali, da je mogoče z angažirano politiko tudi danes doseči spremembe, ki se morda na prvi pogled ne zdijo realne. Številni protestniki, ki so lani nasprotovali Acti, niso sprejeli razlage, da je mednarodni sporazum usklajen in podpisan po veljavnih postopkih, zato ga je pač treba spoštovati. Zdaj vidimo, da se je njihova vztrajnost splačala, saj so postali nanje pozorni tudi tisti poslanski kolegi, ki so za Acto prvič slišali šele po demonstracijah in se vprašali, o kakšnem sporazumu bodo sploh glasovali. Vendar Acta ni bila sporna samo zaradi načina, kako je nastajala. Problematični so bili tudi njeni pogledi na varovanje avtorskih pravic in intelektualne lastnine, ki se bodo zagotovo ohranili tudi v prihodnjih poskusih evropske komisije.

Kakšni so ti pogledi?

Prepričanje, da je mogoče na silo in s političnimi bližnjicami ohraniti sistem, ki že zdavnaj ne deluje več. Zagovorniki Acte so večkrat priznali, da so se za mednarodni trgovinski sporazum odločili zato, ker so hoteli varovanje avtorskih pravic in intelektualne lastnine »učinkoviteje« rešiti mimo Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), kjer da bi strožjemu varstvu nasprotovale Kitajska, Indija in druge države. Vendar so s takimi argumenti odvračali tudi pozornost od neurejenih evropskih razmer.

Neusklajene zakonodaje?

Seveda. EU je že pred več kot desetimi leti sprejela smernice za razvoj informacijske družbe, ki predvidevajo enoten digitalni trg, poenotenje avtorske zakonodaje in jasno določene izjeme, ki bi knjižnicam in muzejem omogočali nemoteno delovanje. Te zaveze se v praksi niso uresničile, saj ima vsaka članica drugačen režim. Na Švedskem je prenašanje avtorskih datotek na osebni računalnik kaznivo, na Nizozemskem ni. V Španiji smete izdati prilagojen povzetek knjige za slepe in slabovidne, a je ne morete prodajati v drugih članicah, ker ne predvidevajo take izjeme. Francoska fakultetna knjižnica potrebuje posebna dovoljenja založnika in državnega urada, preden lahko začne izposojati strokovno knjigo, češka knjižnica sme strokovno literaturo izposojati brez takšnih omejitev. Podobnih primerov je nešteto, a ni politične pripravljenosti, da bi jih rešili sistemsko. Acta bi zgolj kriminalizirala negativne posledice teh neurejenosti, ne bi pa odpravila vzrokov. Vendar ne gre le za neusklajeno zakonodajo – tudi sama orodja za zaščito avtorskih pravic in intelektualne lastnine, na katere stavi Acta, so danes zelo vprašljiva.

Zakaj?

Večinoma se pogovarjamo o avtorskih pravicah, ker se izmenjevanje datotek in strašenje pred internetnim piratstvom dotakneta vseh uporabnikov svetovnega spleta in pritegneta veliko medijske pozornosti. Med spremljanjem Acte pa sem postala pozorna tudi na vprašanja industrijske lastnine – patente in blagovne znamke. Acto so nam predstavili predvsem kot protiponarejevalni sporazum, ki bi imetnikom zaščitenih blagovnih znamk zmanjšal izpade prihodkov zaradi ponaredkov, tako fizičnih kot digitalnih. Kako? Tako, da bi več pristojnosti za preganjanje ponaredkov preložili na carinike in policijo.

Ki te naloge opravljajo po službeni dolžnosti …

Pa so to res njihove naloge? Policisti in cariniki so javni uslužbenci. Plačujemo jih davkoplačevalci, da opravljajo delo v javnem interesu. Ali preganjanje ponaredkov sodi v to kategorijo? Nisem prepričana. Pojem »ponaredek« večinoma pomeni zlorabo zaščitene blagovne znamke – da na oblačila nalepite znani logotip in jih prodajate nekajkrat ceneje. Kdo utrpi škodo? Samo lastnik blagovne znamke, ki identičnega ali skoraj identičnega izdelka ne more prodati bistveno dražje.

Zagovorniki blagovnih znamk se ne bi strinjali. Zanje blagovna znamka zagotavlja določeno kakovost in spoštovanje proizvodnih standardov, kar je še zlasti pomembno pri zdravilih, kjer lahko slabi ponaredki tudi ubijejo.

To je preživeli argument. Blagovne znamke so bile morda pomembne v časih, ko še nismo imeli ustrezne zakonodaje za varovanje potrošnikov, ki ščiti kupce pred prevarami in škodljivimi izdelki. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi država dovolila legalne ponaredke – izdelke, ki bi bili nekajkrat cenejši, a bi spoštovali enake kakovostne in zdravstvene standarde kot »originali«. Ker bi se potrošnik zavestno in obveščeno odločil za ponaredek, ne moremo govoriti o prevari – če seveda trgovec ne bi prodajal ponaredkov kot originalov. Kdo bi bil zaradi takega ukrepa oškodovan? Samo lastnik blagovne znamke in njegov zasebni interes.

Pa nacionalno gospodarstvo, inovativnost, delovna mesta, pobrani davki …?

Oh, seveda, običajni pomisleki lobistov kreativnih industrij. Vzemimo samo davčni argument. Že na WIPO so pred leti opozorili, da lastniki izkoriščajo blagovne znamke za izogibanje davkom. Registrirajo podjetje v davčni oazi in nanj prenesejo upravljanje z zaščiteno blagovno znamko. To podjetje izdaja licence, ki dovoljujejo prodajo izdelkov določene blagovne znamke na drugih trgih. Hkrati pa lahko ob pomoči teh licenc prečrpajo tudi več kot 90 odstotkov vseh dobičkov v davčno oazo. Povedano preprosteje: če v vaši državi kupite drag izdelek zaščitene blagovne znamke – nekateri bi rekli tudi »izdelek z visoko dodano vrednostjo« –, je veliko vprašanje, koliko davkov ostane v vaši državi. Zato se sprašujem, ali je res v našem interesu, da policiste in carinike obremenimo z dodatnim varovanjem sofisticiranega mehanizma za izogibanje davkom.

Je od komisarjev in politikov sploh mogoče pričakovati drugačne pobude, če upoštevamo, da ideji »kreativne ekonomije« in »družbe znanja« temeljita na komercialnem izkoriščanju intelektualne lastnine?

Njihovo razmišljanje zelo dobro razumem, vendar menim, da lahko prevelika odvisnost od intelektualne lastnine postane nevarna za evropsko gospodarstvo. Sedanja ureditev varovanja avtorskih pravic in intelektualne lastnine našim ekonomijam ustreza, ker so podjetja preselila proizvodnjo v druge predele sveta in pocenila fizične izdelke, hkrati pa jim intelektualna lastnina omogoča prodajo teh izdelkov daleč nad proizvodno ceno, kar pomeni večje dobičke in »dodano vrednost«. Kaj se bo zgodilo, ko s predpisi, policijo in protekcionističnimi ukrepi ne bomo več mogli varovati te intelektualne lastnine? Ko nas bodo začele druge ekonomije prehitevati po številu patentov, mi pa ne bomo imeli več lastne proizvodnje?

Bo morala Kitajska skupaj z Indijo, Južno Korejo in Brazilijo pripraviti svojo različico Acte, s katero bo preganjala kršitelje intelektualne lastnine iz EU in ZDA?

To se verjetno še ne bo kmalu zgodilo, vendar se mi taka prihodnost ne zdi neverjetna. Industrija se neučinkovitosti sedanjega stanja vse bolj zaveda, kar mi potrjujejo srečanja z lobisti. Njihovi predlogi pa so zame nesprejemljivi.

Kaj predlagajo?

Farmacevtska industrija je trenutno najbolj dejavna, saj ji bodo potekli patenti za številne najbolj dobičkonosne učinkovine, novih pa nimajo. Zato razmišljajo, da novih zdravil ne bi več patentirali, ampak bi jih zavarovali sami – kot poslovno skrivnost.

Tako kot skrivni recept za kokakolo, ki ga niso patentirali, da ne bi po preteku patenta prešel v javno rabo?

Podobno. Hkrati pa hočejo še zlobirati zaščito poslovnih skrivnosti in jih uveljaviti kot zakonito obliko zaščite intelektualne lastnine. To se mi zdi popolnoma nesmiselno. Če se podjetje odloči, da ne bo zaupalo pravnim mehanizmom za zaščito intelektualne lastnine, ampak bo svoje skrivnosti zaklenilo v trezor, naj prevzame tudi tveganje, če mu bodo te skrivnosti ukradli. To je zame podobno, kot če bi svoje prihranke skrili doma, ker ne zaupate bankam, potem pa bi od države zahtevalo, naj vaš denar zavaruje enako kot bančne vloge – z državno garancijo. Absurdno, vendar ima zamisel precej podpore v nekaterih članicah in evropski komisiji, zagovarjajo pa jo tudi lobisti ameriških korporacij.

Imate veliko stikov z lobisti?

Precej, saj sem dejavna tudi na področju telekomunikacij in varstvu osebnih podatkov, ki postaja zaradi računalništva v oblaku in razmaha družabnih omrežij vse bolj pomembna tema. Predstavniki ameriških internetnih podjetij nas prepričujejo, da je evropska komisija pripravila škodljivo podatkovno direktivo, ki bo zavrla razvoj spletnih storitev. Evropski lobisti nas prepričujejo, da bodo zaradi direktive nekonkurenčni, če bodo morali spoštovati strožja zasebnostna pravila kot ameriški, azijski ali afriški tekmeci. Vsi pa nas strašijo pred pretirano regulacijo, ki da bo upočasnila razvoj internetne ekonomije.

Kako presodite, komu verjeti?

Verjeti ne smete nikomur, saj so lobisti plačani, da zastopajo interese svojih strank: preprečijo ali zavirajo spremembe, zagovarjajo ukrepe, ki bodo njihovim plačnikom prinesli tržno prednost … Lobistu lahko kvečjemu zaupate, da vas seznani z verodostojnimi podatki, nikakor pa ne morete pričakovati, da vam bo povedal, katera rešitev je boljša za vaše volivce. To je vaša poslanska naloga, zato ste bili izvoljeni. Če verjamete, da je pravica do zasebnosti in varstva osebnih podatkov pomembna pravica evropskih državljanov, potem ne morete uslišati vseh zahtev internetnih podjetnikov, ki hočejo z osebnimi podatki ustvarjati dobičke, ampak zagovarjate strožja zasebnostna pravila.

Piratskim strankam so večkrat očitali, da so preveč omejene. Zagovarjajo odprto kodo, svoboden internet inlegalno izmenjavo datotek, glede drugih pomembnih političnih tem pa niso jasno opredeljeni. Kako piratskost vpliva na vaše poslansko delo, kadar morate sodelovati pri »nepiratskih« temah?

Ko na švedskih parlamentarnih volitvah leta 2006 nismo dobili dovolj glasov, smo se veliko pogovarjali o smislu piratske stranke, saj smo videli, da s tedanjimi piratskimi temami nismo znali nagovoriti večinske javnosti. Spraševali smo se, ali bi bilo bolje razpustiti stranko in se infiltrirati v kako večjo parlamentarno stranko, ki bi na področju informacijske politike podprla naše zahteve, a smo se premislili in pripravili na evropske volitve leta 2009. Takrat je bilo že jasno, da je zagovarjanje svobodnega interneta zelo tesno povezano s svobodo izražanja in državljanskimi svoboščinami, zato volivci v nas niso več videli samo računalnikarjev in spletnih piratov. V evropskem parlamentu nimam občutka, da bi bila kot poslanka piratske stranke premalo široka. Če me vprašate, kako bi rešila finančno krizo, me boste seveda spravili v zadrego. Znam pa vam pokazati, da je mogoče piratske vrednote razširiti tudi na trg krompirja.

Krompirja?

Ali veste, katera država v EU proizvede največ krompirja? Poljska. Katera država pa proizvede kar dobro tretjino vsega semenskega krompirja, ki ga je dovoljeno saditi v EU? Nizozemska. Vsi vemo, da lahko vsak krompir uporabite za sajenje novega krompirja, vendar so pravila o prehrani, direktive o raznolikosti kulturnih rastlin, sanitarna pravila in semenski patenti omogočili, da je ena država pridobila tako neverjetno krompirno kvoto. Vas to na kaj spominja?

Omenili ste piratske vrednote. Kam se politično uvrščate pirati? Za nekatere ste anarhistični komunisti, za druge tehnološki libertarci.

Zelo odvisno od političnega okolja, iz katerega izhajate. Na Švedskem skoraj ne morete biti kaj drugega kot socialni liberalec, zato je bilo spoznavanje evropskih političnih razlik zame zelo poučno in včasih šokantno. Poljski konservativci so konservativni na način, s katerim se kot Švedinja nikakor ne morem prepoznati in niso niti malo podobni našim konservativcem. Krščanski demokrati so na švedskem marginalna stranka, ki se komaj prebije v parlament, v Nemčiji pa so najmočnejša politična skupina. Kam torej sodimo švedski pirati? Po dolgih debatah, samospraševanjih in pogovorih z volivci smo se morali sprijazniti, da smo očitno tudi mi samo del švedske socialno-liberalne politične skupnosti (nasmešek).

Vas od drugih strank loči predvsem zanimivo poimenovanje?

To je še en pogost očitek piratskim strankam – da nimamo prepoznavnega programa, ampak nas ljudje volijo samo zaradi imena, ki predstavlja nekaj vznemirljivega, romantičnega in uporniškega. Vendar imenu ne pripisujem odločilne vloge za uspeh nekaterih evropskih piratskih strank. Priznam, da se rada predstavljam kot piratka – sploh odkar je pozitivno podobo piratstva med mladimi utrdil lik pirata Jacka Sparrowa [igra ga ameriški igralec Johnny Depp] iz filmov o piratih s Karibov (nasmešek) – in včasih izzivam z očitno ponarejenimi oblačil na sestankih z lobisti kreativnih industrij. Vendar hkrati verjamem, da to ni samo poza, ampak lahko kot piratska poslanka uveljavljam interese svojih volivcev, za katere druge stranke nimajo dovolj posluha.

Nemškim piratskim poslancem so očitali, da so po izvolitvi postali preveč podobni preostalim politikom, zato težko ohranjajo stik z volivci. Vas je parlamentarno delo oddaljilo od domače piratske baze?

Tega stika ni lahko vzdrževati. Tole se bo slišalo obrabljeno, ampak res si nisem predstavljala, koliko dela čaka poslanca, če hoče dobro opravljati funkcijo: prebrati delovna gradiva, vzdrževati stike, zastavljati tehtna vprašanja in pripravljati kakovostne amandmaje. Poleg tega se morate pri delu v EU držati zelo pomembnega pravila: nikoli od nikogar ne zahtevajte, naj nekaj ukrene, če to ne sodi na njegovo področje ali mu položaj ne daje ustreznih pooblastil, zato lahko hitro postanete preveč birokratski za piratske volivce, ki imajo do vas velika pričakovanja in vam pošiljajo zelo ambiciozne predloge.

Denimo?

Naj predlagam ukinitev vseh kmetijskih subvencij, ker bi bilo denar bolje usmeriti v programe za razvoj vesoljskih kolonij.

Ste to že kdaj storili?

Nisem. Taka pobuda bi bila za EU malce preveč ambiciozna, vendar v resnici ni tako nesmiselna. Ko je evropska komisija predstavila veliki raziskovalni projekt Horizon 2020, je zanj predvidela sto milijard evrov. Danes je njegov proračun samo še 80 milijard evrov, ker so začele članice vračati denar v strukturne in regionalne sklade. Še slabše se godi bazičnim raziskavam v znanosti, ki jih komisija redno zanemarja in raziskovalni denar porablja za spodbujanje podjetniških idej in pomoč malim podjetjem. Po drugi strani pa vemo, da kmetijstvo pobere kar 43 odstotke vsega evropskega proračuna. Če bi imeli resno politično voljo za vlaganje v razvoj, bi lahko začeli denar najprej iskati pri kmetijstvu. Sama bi zagotovo podprla tak predlog – s svojo naivno piratsko logiko (nasmešek)