Oprema za »profije«?
Prejšnji teden je fotograf in bloger Gordon Lang opisal zabavno prigodo, ki se mu je zgodila med fotografskim obiskom slikovitega arizonskega antilopinega kanjona.
Ker upravitelji parka vedo, da jim lepe fotografije privabljajo obiskovalce, so pripravili za fotografe še nekaj posebnih ponudb, akreditacijo in možnosti vodenja po najbolj slikovitih predelih. Ko je hotel Lang uveljaviti fotografski privilegij, pa je uslužbenec ošinil njegov brezzrcalni fotografski komplet in presodil, da s tako opremo že ne more biti dovolj »resen« fotograf. Njegovo resnost bi dokazal šele »pravi« fotoaparat – dslr ali še kaj večjega.
Njegov zapis sem zasledil ravno tedaj, ko sem se po nekajurnem preizkušanju nove fotografske opreme v našem studiu vrnil za računalniške tipke. Pomislil sem, ali bi me s katerim izmed preizkušenih modelov sploh spustili kot fotografa v arizonski kanjon.
Olympusova om-5 in epl-5 sta brezzrcalnika m43 – podobna tistemu, ki ga je imel zavrnjeni Lang. V podobno kategorijo bi verjetno umestili tudi sigmino dp1, ki ima sicer enako veliko tipalo kot večina dslr (aps-c), prav tako sonyjev nex 6. Z zmogljivim žepnikom, kakršna sta sonyjev rx100 ali panasonicov lx7, ne bi upal niti poskusiti. Nekoliko manj sumljivi bi bili morda novi superzumi, ki skoraj dosegajo velikosti vstopnih dslr, zanesljivo vstopnico pa bi mi prislužila kvečjemu nova sonyjeva alpha polnega formata a99, če uslužbencev ne bi zmotilo elektronsko iskalo, ki se za dslr menda ne spodobi.
Čisto vsi preizkušeni modeli so zelo uporabna fotografska orodja. Zmogljivim žepnikom so razvijalci dodali svetlobno močne objektive ali jim povečali tipala, zato je mogoče z njimi zajeti zelo spodobne fotografije tudi v zahtevnih svetlobnih razmerah.
Zadnja generacija m43 se je tako približala aps-c, da pri posnetkih občutljivosti iso 3200 komaj najdemo omembe vredne razlike – če vemo, na kaj moramo biti pozorni. Megapik je dovolj tudi za zelo velike povečave in izreze, samodejno ostrenje je hitro in zanesljivo, tudi počasnejši modeli zajemajo od štiri do šest posnetkov na sekundo in snemajo video visoke razločljivosti. Za brezzrcalnike je na voljo vse več kakovostnih in svetlobno močnih objektivov, ki jim optični umirjevalniki slike prinašajo dodatne osvetlitvene čase. Precej spodobni so postali celo superzumi, saj zahtevnejši modeli podpirajo zapis raw, iz katerega je mogoče kljub manjšim tipalom iztisniti kar nekaj dodatnih informacij.
To ne pomeni, da vrhunskih dslr polnega formata ne potrebujemo več. Ker nimajo vgrajenega pomanjšanega tipala, objektivi ohranijo prvotne lastnosti. Svetlobno močni širokokotniki ostanejo svetlobno močni širokokotniki (za aps-c je težko izdelati že priročen objektiv 2,8/24mm). Krajši portretni teleobjektivi obdržijo prijetno globinsko neostrino, kakršne žepniki in brezzrcalniki zaradi manjšega tipala ne morejo izrisati (primerjave na povezavah). Modni in krajinski fotografi jih cenijo zaradi večje dinamike in zmožnosti, da tudi v preosvetljenih delih fotografije ohranijo več podrobnosti kot manjše naprave. Zanje je na voljo največ objektivov in dodatne opreme, pomembna je tudi robustnost ter zaščita pred prahom in vlago, ki je med potrošniškimi fotoaparati redka.
Vendar se danes tudi poklicni fotografi vse pogosteje odločajo za cenejše, manjše, lažje, priročnejše, nevsiljivejše in tehnično še vedno dovolj dobre alternative, če presodijo, da jim tako orodje ustreza. Zakaj se torej resnost fotografa še vedno presoja po opremi, ki jo izvleče iz torbe?
Fotoreporterski kolegi se včasih pošalijo, da imata velik »profesionalen« objektiv in »pravi« napis na fotoaparatu podoben vpliv kot draga poslovna limuzina in primerna obleka, kadar se odpravljamo na pomemben poslovni sestanek. Če bi se z malim fotoaparatkom pojavili na intervjuju s predsednikom republike ali že čisto navadni poroki, jih ne bi jemali resno – tudi če bi z njim naredili enako fotografijo kot z veliko napravo.
Takšno prepričanje ne postaja nesmiselno šele v časih, ko večino fotografij zabeležijo mobilniki in jih objavijo spletna omrežja.
Imenitna fotografska razstava o življenju v šestdesetih, ki jo gosti londonski center umetnosti Barbican, je polna nenavadnih zgodb o predanih fotografskih kronistih tistega časa: črnem Južnoafričanu, ki je belo komisijo prepričal, da ima redko kožno bolezen, zato je smel pod apartheidom opravljati novinarsko delo, dokler ni moral zaradi fotografij v izgnanstvo. Rusu, ki so ga odpustili, ker je fotografiral golo soprogo, in je moral prihodnje akte skrivati med navidez pravoverno komunistično estetiko. Kitajcu, ki je partijskim cenzorjem izročil 36 posnetkov od vsakega filma, a se je naučil vstavljati film v temi, da je lahko zase obdržal še skrivno 37. in 38. fotografijo. Mehiški fotografinji, ki je znala vstopiti v svet južnoameriških žensk in ameriških aktivistih, ki so od blizu spremljali boje za civilne svoboščine.
Neštete utrinke tedanjih življenj – daleč od hipijev, Beatlesov in uporov belih študentov – pa so ujeli z opremo, s katero danes zagotovo ne bi prepričali upraviteljev antilopinega kanjona. Ali pomirili neveste, da njen dogodek spremlja »pravi« fotograf.
(fotografija LJK)