Prva objava: Delo Infoteh, 10. november 2012, fotografija LJK

Za preizkus smo izbrali Panasonicovo družino zmogljivih žepnikov lx, ker smo si od lastnikov lahko izposodili oba starejša modela. Zelo podobne ugotovitve pa bi verjetno pokazale tudi primerjave drugih podobnih fotografskih družin, denimo Canonove serije g ali s, ki nagovarjajo podobne (zahtevnejše) uporabnike. Vsi zmogljivi žepni modeli so bili ob predstavitvi opremljeni z najnovejšimi fotografskimi tehnologijami (tipalom, obdelavo signala …), zato nas je zanimalo, katerim zmogljivostim so proizvajalci namenili največ razvojne pozornosti.

Razvoj zmogljivih žepnikov

Panasonicov lx3 je leta 2008 predstavil nekatere novosti, ki so jih zaradi njegovega velikega tržnega uspeha pozneje posnemali vsi ponudniki zmogljivih žepnikov. Njegovi snovalci so povečali svetlobno tipalo in se odrekli pretiravanju z megatočkami (njegovih deset megatočk je do danes ostal neuraden standard za to kategorijo fotoaparatov). Razvili so razmeroma kratek, a svetlobno močan in zelo širok objektiv 24–60 mm ter podprli zapis raw.

Novejši lx5 je leta 2010 nekoliko preveč previdno sledil uspešnemu predhodniku, saj so pri Panasonicu zgolj odpravili nekatere pomanjkljivosti lx3. Objektiv so podaljšali na 90 mm, dodali možnost uporabe elektronskega iskala, okrepili baterijo in dodali video polne razločljivosti, tipalo pa je ostalo skoraj nespremenjeno, prav tako hitrost (počasnost) delovanja. Vendar so na trg že vstopali tekmeci, ki so za enako ceno ponujali enako zmogljive ali boljše izdelke: Canonova serija s, Olympusov xz-1, Samsungov ex-1 ali Nikonov p7000.

Pri razvoju letošnjega lx7 so morali upoštevati vse letošnje modne smernice v kategoriji zmogljivih žepnikov: svetlobno (zelo) močan objektiv, hitro delovanje, zmogljiv video in pričakovanje, da morajo tudi žepne naprave zajemati spodobne posnetke pri visokih nastavitvah iso. Če primerjamo zgolj tehnične zmogljivosti, bi morale biti razlike med lx3 in lx7 zelo velike. A v praksi ni čisto tako.

Kako velike so razlike

Uporabniki obeh starejših modelov bodo najprej opazili, da je lx7 precej hitrejši fotoaparat, kar je zlasti koristno pri fotografiranju v zapisu raw (lx3 in lx5 sta morala že po dveh ali treh posnetkih nekaj časa prazniti medpomnilnik). Zaslonka f2,3 pri 90 mm dejansko prinese več globinske neostrine, kot sta jo zmogla predhodnika, kar je pomembno pri portretih. Video – ena izmed nekdanjih šibkejših točk serije lx – je precej izboljšan, prav tako fotografiranje pri višjih nastavitvah iso.

Razvijalci so se v zadnjih nekaj letih najbolj trudili prav z izboljševanjem posnetkov v šibki svetlobi, saj je postalo primerjanje rezultatov pri visokih nastavitvah iso ena najbolj priljubljenih disciplin spletnih fotografskih preizkuševalcev. Pri lx3 je bilo mogoče z nekaj truda zajeti uporabne posnetke do iso 800 (iz zapisa raw). Petica ni bila dosti boljša, sedmica pa je zaradi novega tipala (mos namesto ccd) napredovala za približno dve zaslonki.

Ta napredek se zdi precejšen, vendar visoke nastavitve iso pri veliki večini posnetkov niso potrebne – še zlasti če ima fotoaparat svetlobno močan objektiv in optični umirjevalnik slike. Zato smo žepnike preizkusili tudi v normalni svetlobi in ugotovili, da pri nižjih nastavitvah iso (80 in 100) med njimi ni prav nobenih razlik. Posnetkov, ki sta jih zajela lx3 in lx5, nikakor nismo mogli ločiti od tistih, ki smo jih naredili z novo sedmico. Risba, dinamika, barve in ostrina so bili enaki – v studiu ali na običajnih fotografskih sprehodih.

Kdaj (če) zamenjati

Primerjava treh generacij serije lx je potrdila naša pretekla opazovanja: dejanski napredek v digitalni fotografski tehnologiji je precej manjši, kot nas prepričujejo proizvajalci. Nove naprave so sicer hitrejše in zajemajo manj šumeče posnetke v šibki svetlobi, pri običajnih žepniških nalogah pa so njihovi rezultati zelo podobni – ne glede na znamko. Še največjo korist prinašajo svetlobno močnejši objektivi, kar bo verjetno najbolj opazno pri novem canonu g15, saj je Canon s prejšnjimi modeli iz serije g precej zaostajal za svetlobno močnejšimi tekmeci.

Za opazno boljše rezultate zato ni smiselno zamenjati starejšega žepnika z novejšim, ampak je treba spremeniti velikost tipala: kupiti brezzrcalnik ali celo dslr polnega formata. Vendar tudi v teh fotografskih razredih velja enako pravilo – nekaj let stari izdelki bodo v večini primerov zajeli zelo podobne posnetke kot njihovi novejši nasledniki. Zato si je namesto nakupa nove naprave včasih bolje privoščiti dober program za razvijanje datotek raw in se naučiti obdelave fotografij. Rezultati, ki jih lahko izvlečemo iz naših starih fotoaparatov, so lahko presenetljivi.