Mediji in politika

Prejšnji četrtek je britanski sodnik Brian Leveson predstavil obsežno poročilo o novinarskih praksah v otoškem tisku, ki ga je lani sprožil veliki prisluškovalni škandal. Prav takrat je v Ljubljani potekal zelo soroden dogodek: mednarodna konferenca o medijskih reformah, ki jo je gostil Mirovni inštitut.

Levesonovo poročilo je ena največjih javnih preiskav o medijskih praksah v zadnjih desetletjih, zato so se ga večkrat dotaknili tudi udeleženci konference. Njihovi prispevki pa so pokazali, kako zelo različni so lahko danes odnosi med mediji in politiko.

V Veliki Britaniji je medijska industrija pomembna in vplivna gospodarska dejavnost. Veliki medijski lastniki veljajo za pomembne zaveznike ali nasprotnike britanskih politikov, zato se strankarski veljaki zelo trudijo za njihovo naklonjenost. Tony Blair je moral kljub tedanji priljubljenosti odleteti v Avstralijo in se z Rupertom Murdochom – lastnikom največjih britanskih tabloidov – dogovoriti o nenapadanju v zameno za liberalno medijsko politiko in zadržanost do EU. Številni komentatorji so prepričani, da politiki ne bodo podprli Levesonovih priporočil, ker pred volitvami ne bodo upali tvegati jeze britanskega tiska.

Časopisni založniki, lastniki in uredniki so enotni: kakršna koli regulacija bi povečala vpliv politike na medije in ogrozila njihovo svobodo, ki so si jo izborili pred stoletji (politika in država veljata za naravni sovražnici medijev). Levesonovega poročila zato ne podpira noben časopis – niti »levi« Guardian, ki se sicer zavzema za bolj odprto in etično novinarstvo. Ker država na komercialne medije nima večjega vpliva – razen včasih na javni BBC – so glavne tarče medijskih aktivistov in zagovornikov medijskih reform postali neregulirani medijski lastniki, ki si medijsko svobodo razlagajo izključno kot podjetniško svobodo: pravico, da z medijsko lastnino počnejo, kar hočejo. Zelo podobne so tudi razmere v ZDA.

Izkušnje srednje- in vzhodnoevropskih udeležencev so čisto drugačne. Komercialni medijski trgi pred padcem socializma niso obstajali. Novi medijski lastniki so postajali politiki, domači tajkuni in drugi posamezniki z močnim političnim zaledjem. Tuji lastniki, ki so prevzemali medijske hiše ali ustanavljali lastna medijska podjetja (večinoma komercialne televizije), niso tvegali spora z oblastniki, saj so vedeli, da zaostrovanje odnosov s politiko ni dobro za poslovne rezultate (pridobivanje dovoljenj in licenc, oglaševanje državnih podjetij …).

Ker je bilo na medijskem trgu nemogoče delovati brez političnega blagoslova, se je med politiko in medijskimi podjetji izoblikovalo ravno nasprotno razmerje moči kot na zahodu.

Politika je na post-socialističnih trgih ohranila veliko neposrednega in posrednega vpliva nad mediji. Včasih je presojala o nakupih in prodajah lastniških deležev (kot lastnica ali regulatorka), drugič je z zakoni, davki in krediti odločala o (ne)preživetju določenih medijskih hiš. Založniki in lastniki so ponotranjili občutek vsenavzoče države in se naučili – tudi brez političnega posredovanja -, kateri novinarji so primerni za urednike in kateri ne. Podobne razmere poznajo še na medijskih trgih srednje in južne Amerike, le politiki in medijski lastniki so precej bolj neposredni ali celo brutalni od postsocialističnih kolegov, zato je delo medijskih aktivistov in kritikov izjemno tvegano.

Afriška udeleženca sta razumevajoče poslušala tegobe zahodnih in vzhodnih udeležencev, a sta vljudno dodala, da so sistemske kritike zrelih kapitalističnih trgov ali tranzicijske zadrege postsocialističnih držav za njihove razmere prej akademske kot praktične debate.
Avtoritarni afriški režimi, ki jih nenačelno podpirajo zahodne vlade, včasih dobesedno odločajo o življenju in smrti medijskih delavcev. Politiki na medijske vsebine ne vplivajo posredno – z različnimi oblikami pritiska – ampak zelo očitno.

»Ker marsikateri medijski lastnik zaposlenih skoraj ne plačuje, novinarji vedo, kaj morajo storiti. Gredo do politika in ta jim izroči ovojnico. V njej je besedilo, ki ga mora novinar objaviti pod svojim imenom, in denar, s katerim lahko kupi hrano za svojo družino ali plača otroku šolanje,« je povedal Joel Okao iz Ugande. Kako lahko potem od novinarjev pričakujemo, da bodo znali poskrbeti za svobodne medije, svobodo govora in svobodno družbo, če si ne zmorejo izboriti niti lastne svobode, je trpko dodal Okao.

Njegova trditev je obvisela v zraku do konca večera, saj je povezala vse dotedanje debate. Nezmožnost novinarjev, da bi se znali ali hoteli upreti pritiskom medijske korporacije, političnega vplivneža, nastavljenega urednika ali avtoritarnega režima, je v predstavitvah in analizah izpostavila večina udeležencev konference.

Ta novinarska nemoč je vse bolj kritična, sta povedala aktivista Justin Schlosberg in Tim Carr. Zato v kampanjah za medijske reforme niti ne računajo več na novinarje, temveč poskušajo z javno podporo neposredno nagovarjati politične odločevalce in dosegati spremembe.

Sporočilo medijem je zelo jasno. Za družbena gibanja, ki želijo odgovornejše medije ali na ulicah zahtevajo drugačno politiko, je postala medijska kasta del problema – in ne del rešitve problema. Za sporočila protestnikov pa ostajajo novinarji enako gluhi kot večina politikov.