Fotoskice: med partizani

Dražgoše sem nazadnje obiskal v osnovni šoli. Pred obiskom dražgoškega spomenika je učiteljica pokazala diapozitive, na katerih je bila podrobno prikazana bitka Cankarjevega bataljona. Poslušali smo uradne zgodbe o premočnem nemškem sovražniku, pogumnem boju partizanov in strašni kazni, ki je po bitki doletela vaščane, saj je okupator po bitki pobil in izselil veliko domačinov ter porušil vas do zadnje hiše.

Otroci na škofjeloškem smo partizane poznali s slik, fresk in linorezov slikarja Iveta Šubica: brkate možakarje s puškami in titovkami, ki utrujeno korakajo skozi zasnežene gozdove. A niso ostali samo podobe iz otroške domišljije.

Na njihove postave sem se živo spomnil pred desetimi leti, ko je moral naš vod slovenske vojske na dolg zimski pohod. Snežinke so se prijemale na kape in škornji so utirali snežno gaz. Bili smo zelo mešana skupina, kulturno in nacionalno. Večina sovojakov je bilo mlajših od mene. V šoli niso gledali partizanskih podob. Niso bili sprejeti v pionirje in na televiziji že dolgo ni bilo partizanskih nanizank. A je začel nekdo tiho brundati napev, ki je prihajal iz tistih časov – staro partizansko pesem, ki se ji je počasi pridružil celoten vod. Ne vem, od kod je prišlo besedilo in kako smo ga priklicali, a smo morda prvič zares začutili njeno sporočilo. Heja ho.

Prejšnjo nedeljo sem v Dražgošah skozi iskalo starega fotoaparata opazoval brkate možakarje z zastavami in titovkami, ki so skupaj z zborom mrmrali enako besedilo. Pohodniki, ki so ponoči prehodili nekdanjo pot Cankarjevega bataljona, so počivali ob stari poljski kuhinji. Njihove zasnežene postave so spet obudile nekdanje Šubičeve partizanske podobe, ki po šestih desetletjih miru postajajo vse bolj otipljive.

Hasselblad 500 cm, zeiss planar 80mm, kodak tri-x