Obsedenost s tehniko

Kako se lotiti preizkusa tehnološko vrhunskega digitalnega fotoaparata, ki stane 3000 evrov?

Za običajno fotografiranje so večinoma dovolj dobri že malce boljši pametni mobilniki. Na krajša popotovanja sem še lani jemal štiri leta starega panasonica lx3, ki je odlična fotografska beležka in brez težav zmore povečave do velikosti a3 ali več. »Profesionalne« rezultate že nekaj let dosegajo tudi vstopni fotoaparati dslr, če jih opremimo s spodobnim objektivom. Brezzrcalniki so postali resna fotografska orodja in kar nekaj poklicnih fotografov se je zaradi njih odreklo standardnim dslr.

Zato je bilo treba za sonyjevega rx1 poiskati posebne izzive.

Najprej sem preveril trditve proizvajalca, da so razvili idealno kombinacijo tipala in objektiva, zato je slika ostra in brez napak že pri odprti zaslonki. Nato sem ugotavljal, koliko objektiv »krivi« brez softverskih popravkov in kakšno globinsko neostrino dobimo, če velikemu tipalu dodamo svetlobno močan objektiv. Sledil je še zadnji tehnični preizkus. Odpravil sem se v podzemno garažo in naredil serijo posnetkov na visokih nastavitvah iso, s katerimi bi lahko fotografiral tudi v zaprtem hladilniku.

Med preizkušanjem sem se večkrat nasmihal absurdnosti svojega početja, ki je postalo v pipetkarskem svetu digitalnih fotografskih preizkusov čisto običajno.

Objektiv, ki ima pri odprti zaslonki ostre robove, je sicer zavidanja vreden tehničen dosežek, a v praksi ni zelo uporaben. Če hočemo doseči učinek neostrine, so robovi nepomembni, arhitekturnih in krajinskih posnetkov verjetno ne bomo fotografirali pri odprti zaslonki. Napredek svetlobnih tipal pri visokih nastavitvah iso je velik, vendar je dvigovanje občutljivosti še vedno le zasilna rešitev, če ne pomaga več dober objektiv ali nimamo stojala. V zadnjem letu sem pri fotografiranju morda dvakrat uporabil iso 1600, višje nastavitve sem izbral samo za preizkuse.

Nato sem pomislil na citat iz knjige No Cameras fotografa Dragana Arriglerja, ki je zapisal: S fotoaparatom za 120 evrov boste naredili ravno tako slabe fotografije kot s tistim za 550 evrov, le mnogo cenejše bodo.

Zelo podobna ugotovitev velja tudi za rx1. Tisti, ki zares znajo izrabiti tako dovršeno fotografsko orodje, bodo enake ali podobne učinke dosegli tudi z veliko cenejšimi napravami. Vsi ostali bodo z njim ujeli enake ali slabše posnetke kot z vsakim drugim fotoaparatom, le veliko cenejši bodo. Ker pa so prav pipetkarji ciljna skupina takšnih izdelkov, bo fotografska industrija v novi generaciji žepnikov polnega formata zagotovo poskrbela za nove tehnične izboljšave – še ostrejše posnetke, manjši šum in morda celo izmenljive objektive -, nad katerimi se bodo lahko navduševali spletni preizkuševalci. Čeprav bodo fotografske koristi vse bolj zanemarljive.

(fotografija LJK)

***

Dan po objavi preizkusa rx1 me je v poštnem predalu nepričakovano pričakal zanimiv odziv fotografa, o katerem sem razmišljal med preizkušanjem: Dragana Arriglerja. Avtor je prijazno dovolil objavo besedila.

Z zanimanjem sem prebral vaš tekst v sobotnem delu in moram reči, da se v glavnem strinjam. Sam imam sicer še četrto teorijo o razlogu nastanka tega (verjetno izvrstnega) fotoaparata.

Pred davnimi leti, recimo sredi sedemdesetih, smo ljubitelji fotografije hrepeneče razpravljali o objektivih, ki bi jih bilo treba izumiti. Na primer kakšen zoom 24-500 mm, seveda z zaslonko 2,8 in ne bi smel biti daljši od deset cm. Jasno nam je bilo, da tega fizika ne omogoča in nekako smo slutili, da se nikoli ne bo zgodilo. Dobro, v zadnjem času so nekateri izdelovalci fotografske opreme sicer presenetljivo blizu, a fizikalne zakonitosti ostajajo slej ko prej enake.

Ampak to niti ni tako bistveno. Sam opažam, da je vsa ta leta obstajal nekakšen bolj ali manj izražen pritisk javnosti na industrijo fotoaparatov in opreme za fotografijo. Ta pritisk, če se smem tako izraziti, je v zadnjih letih z vzponom novih tehnologij postal izrazito močan. S tem seveda mislim na internet in na številne forume spletnih strani, ki se ukvarjajo s fotografsko tematiko. Ne glede na to, kako je večina prispevkov v teh forumih bebava (ob branju mi na misel prihaja izrek “Those who can, do; and those who can’t, teach.” – seveda nekoliko prirejen “Kdor zna, fotografira; kdor ne zna, pisari po forumih.”), pa vendarle pomeni zelo močno javno mnenje in trdno sem prepričan, da ga fotografska industrija še kako upošteva. In tako poskuša narediti perpetuum mobile. Nekaj, kar se ne da. Nekaj, kar sploh ni logično.

Zanimivo je, da vsak kolikor toliko civiliziran človek pred nakupom osebnega avtomobila skrbno premisli, za kaj ga bo potreboval. Če za trenutek zanemarimo finančne možnosti, bo za kratke vožnje po mestu verjetno kupil Smarta, Fiat 500, Volkswagen UP ali kaj podobnega. Če pa rad potuje ali je trgovski potnik s 50 000 letnimi prevoženimi kilometri po Evropi, se bi najverjetneje odločil za veliko udobno limuzino. Vsakomur je jasno, da ni vsak avtomobil za vsak namen. Pri fotografski tehniki pa tega še do dandanes marsikdo noče dojeti. Hoče imeti en fotoaparat za vse namene. In tako zahtevajo forumaši nemogoče. Na primer zelo majhen brezzrcalni fotoaparat s »full frame« tipalom.

Sony je sicer dokazal, da se to da, ampak če bo RX1 kdaj doživel evolucijo in bo dobil izmenljive objektive, bo razočaranje spet veliko. Zoom 24-105 mm f 4 ali pa zoom 70-200 mm f 2,8 sta pač velika in težka objektiva, manjša in lažja ob neki pričakovani kvaliteti preprosto ne moreta biti. In ponovno bomo na začetku debate.

Če se vrnem na tista sedemdeseta leta – takrat je bil na tržišču kup aparatov, ki so bili po obliki in namenu podobni Sonyjevemu RX1, recimo Canonov Canonet, pa Yashica Electro 35 … Ti aparati so imeli običajno fiksen 45 mm objektiv z zaslonko 1,7 in so jih zelo cenili ljudje, ki so radi potovali. Nihče ni razmišljal o izmenljivih objektivih, a ne le zaradi teže in velikosti. Če imaš en aparat, ga obesiš čez ramo. Če imaš aparat in dva ali tri objektive, že potrebuješ torbo. Če ne maraš torbe, je tisti objektiv na aparatu lahko zoom, a ne z zaslonko 1,7. Lahko je sicer blizu tej vrednosti, ampak potem je v aparatu zelo majhno tipalo 1/1.7″. In tako dalje, borba s fizikalnimi zakonitostmi ne bo nikoli končana, a izid je že zdaj popolnoma predvidljiv.

Sonyju je verjetno vse to jasno in ne verjamem, da pričakuje z morebitnimi novimi full frame nexi nek odločilen preboj. Ne morem pa verjeti, da se ne zamislijo nad uspehi formata m4/3 (navsezadnje menda za Olympus OMD prispevajo senzorje) in ne naredijo kaj v tej smeri.

LP Dragan