Prva objava: Sobotna priloga Dela, 16. marec 2013, foto Jure Eržen

Nogometno primerjavo je uporabil eden izmed sogovornikov, ki ga je v doktoratu o pretoku raziskovalnega potenciala (pdf) citirala predavateljica in izvedenka za zahtevne zaposlitve Alenka Stanič in ga zaradi anonimnosti poimenovala »hitri govorec«. Vendar ponudba elitne fakultete, ki je v raziskovalnem svetu skoraj ni mogoče zavrniti, ni edini razlog, zaradi katerega se slovenski raziskovalci poslovijo od domačih fakultet in inštitutov.

Staničeva se je pogovarjala z več uspešnimi znanstveniki, ki so v zadnjem desetletju zapustili Slovenijo in se zaposlili v uglednih raziskovalnih ustanovah v tujini. S poglobljenimi intervjuji je hotela izvedeti, zakaj so se odločili za odhod in kaj bi spodbudilo njihovo morebitno vrnitev.

Čeprav so bile njihove raziskovalne poti različne, so jih družile številne skupne izkušnje. Z mednarodnim okoljem so se spoznali že v srednji šoli ali med poznejšimi študentskimi izmenjavami. Prepričani so, da je raziskovalna dejavnost globalizirana ter je ne omejujejo nacionalne meje in lokalna znanstvena politika. Ne motivira jih denar, ampak odlično opremljen laboratorij, motivirani sodelavci in učinkovito vodenje. Za sanjske delovne razmere pa so se nekateri pripravljeni preseliti dobesedno na konec sveta.

Doma so jih najbolj motili zaprtost raziskovalnega okolja, slabo vodenje in hudo nerazumevanje, kaj motivira nadarjenega raziskovalca, je povedala sogovornica. Vendar so se kljub številnim formalnim oviram in slabim preteklim izkušnjam pripravljeni vrniti ali vsaj sodelovati pri znanstvenem razvoju. Vprašanje je le, ali slovenska raziskovalna skupnost in država hočeta slišati njihova spoznanja in upoštevati kritike, saj dosedanje pobude večinoma niso zapustile prvih papirnih osnutkov.

V zadnjem času vse pogosteje slišimo skrb zbujajoče ocene, koliko mladih in visoko izobraženih državljanov se je izselilo v tujino ali o tem vsaj zelo resno razmišljajo. Lani je stalno bivališče v Sloveniji odjavilo več kot 5000 ljudi. Kaj jih je odgnalo?

To vprašanje me je začelo zanimati že v začetku dvatisočih. Delala sem kot specializirana iskalka kadrov in sem za tuje naročnike iskala kandidate, ki bi prevzeli vodenje slovenskih podružnic mednarodnih korporacij. Skoraj na vsakem razgovoru so me najbolj prepričljivi sogovorniki spraševali, ali poznam kake možnosti za odhod v tujino. Zelo podobna vprašanja sem poslušala nekaj let pozneje, ko sem začela na Univerzi v Novi Gorici predavati o delu s človeškimi viri. Zato sem začela pisati doktorat, s katerim sem hotela ugotoviti, zakaj najboljši kadri v raziskovalni sferi pogosto iščejo poti v tujino. Jih privlačijo predvsem novi izzivi ali je tujina prej beg pred razmerami v Sloveniji?

Kaj ste ugotovili?

Da velja oboje. Vsi sogovorniki so mi povedali, da so začeli o tujini razmišljati že zgodaj. Nekateri so opravili mednarodno maturo in so prve tuje izmenjave doživeli v srednji šoli, drugi so prve izkušnje s tujino pridobili med študijem. Podiplomski študij v tujini je zanje nekaj najbolj normalnega, celo nujnega, če se hoče raziskovalec vključiti v globalne raziskovalne tokove. Prav tako delo v tujem laboratoriju, objavljanje v uglednih mednarodnih publikacijah in povezovanje z drugimi fakultetami. Za nekatere raziskovalce je bilo delo v večji državi nuja, ker se ukvarjajo s področji, ki v Sloveniji niso dovolj razvita in zahtevajo velike znanstvene proračune. Drugi so se po študiju ali praksi v tujini najprej vrnili domov in hoteli nova znanja uporabiti v Sloveniji, a so po nekaj letih obupali in dokončno odšli.

Obupali?

Slovensko raziskovalno okolje je zelo slabo pretočno. Akademske kariere so pogosto omejene na eno fakulteto ali en raziskovalni inštitut. Zgodbe slovenskih raziskovalcev so si zato zelo podobne. Kot obetavnega študenta vas opazi profesor in postane vaš diplomski mentor. Po diplomi vas bo morda vzel v svoj laboratorij ali za asistenta in skoraj zagotovo boste pri njem tudi doktorirali.

Je to slabo?

Če v vašem življenjepisu piše, da ste diplomirali, magistrirali, doktorirali, asistirali in habilitirali na isti katedri ali celo pri istem mentorju, ste za tuje univerze takoj manj zanimivi in s tem konkurenčni, ker vam najverjetneje manjkajo izkušnje in širina. Poleg tega lahko v našem zaprtem sistemu zelo hitro postanete preveč odvisni od mentorja. Od vas se pričakuje, da prevzamete njegove navade, metode, poglede na raziskovanje in načine vodenja ekipe, zato lahko postanete lahko kvečjemu dober namestnik ali celo mlajša kopija. Delovna mesta, kjer bi raziskovalci pridobili dragocene vodstvene izkušnje, so pri nas zasedena, dokler se profesor ali vodja laboratorija ne upokoji. Če iz tega sistema izstopite, pa nimate več možnosti vrnitve.

Tudi če se vrnete s študija ali specializacije, ki bi vaši nekdanji skupini koristila?

Tudi, saj je vaše nekdanje mesto medtem že zasedel nekdo drug, ki je prehodil enako pot od študenta do asistenta. Enako težko se boste vključili v kako drugo slovensko raziskovalno skupino, saj je okolje povsod verjetno podobno zaprto.

Zakaj je raziskovalno okolje tako zaprto?

Na to vprašanje nimam preprostega odgovora, saj je odprtost ali zaprtost nekega okolja odvisna od marsičesa: kulture, tradicije, sistema spodbud in varovalk, politične zrelosti … Zelo pomemben dejavnik je zagotovo načelo zvez in poznanstev, ki je v Sloveniji še vedno najpomembnejši kadrovski postopek. Vzemimo, da vodite raziskovalni laboratorij in izbirate med dvema kandidatoma. Prvi ima vrhunske raziskovalne dosežke, drugi je bratranec državnega sekretarja na ministrstvu, ki odloča o vašem financiranju. Koga je bolje imeti v laboratoriju?

Je vprašanje retorično?

Malo karikiram, ampak na žalost si primera nisem čisto izmislila. Pri nas se še vedno bolj splača zaposliti ministrovega bratranca kot dobrega raziskovalca, saj si precej izboljšate možnosti financiranja in pridobite več projektov. Vse to pomeni še močnejšo mrežo osebnih poznanstev in večjo zaprtost. Poleg tega ima tak sistem še eno veliko slabost. Vodje, ki so prilagojeni zaposlovanju družinskih članov vplivnih politikov, ne morejo voditi raziskovalne ekipe, ki bi bila konkurenčna v mednarodnem okolju. Znanstveni uspehi pa so danes vse bolj odvisni prav od dobrega vodenja.

Ne od znanstvenih zvezdnikov, s katerimi se hvalijo vodilne fakultete in inštituti?

Časi Galilejev, Newtonov in Einsteinov so že zdavnaj mimo. Znanstveni zvezdniki so pomembni za prepoznavnost, motivacijo in navdih, vendar za njimi stojijo vrhunsko organizirane ekipe raziskovalcev, raziskovalna infrastruktura, zakonodaja in tudi ljudje, ki znajo pridobiti raziskovalni denar. Tega vam v urejenem okolju ne bo priskrbelo poznanstvo z ministrovim bratrancem, ampak mednarodni raziskovalni projekti in uporabne raziskave za gospodarstvo. Zato morate svoje ljudi izbirati po drugačnih merilih, kot je pogosta praksa v Sloveniji.

Je to povezano tudi z večjo odgovornostjo vodilnih ljudi? Znancu so lani ponudili uredniško funkcijo, a je že na prvem sestanku izvedel, da ne bo mogel nikogar zaposliti, nikogar odpustiti, ne bo imel vpliva na proračun, na vsebino pa bodo lahko vplivali še trije področni in odgovorni urednik.

Niso mu ponudili uredniškega mesta, ampak uradniško: formalno funkcijo brez pravih pooblastil. Ta praksa ni omejena samo na medije, ampak je pogosta tudi v raziskovalnih ustanovah. Vodje raziskovalnih oddelkov podedujejo ekipe, ki so lahko dobre ali tudi ne. Nimajo možnosti izbrati sodelavcev, odsloviti raziskovalcev brez rezultatov ali odločati o nakupu opreme, ker so finančno in birokratsko omejeni. Tak sistem spodbuja nezaupanje, saj zaposleni ne verjamejo, da jih vodi kompetentna oseba – kar prevečkrat tudi drži –, vodilni pa se bojijo, da podrejeni ne bodo opravili dela in se držali dogovorov, zato pretiravajo z birokratskim nadzorom.

Kakšni ljudje sprejmejo vodstvene funkcije, če vedo, da jih v resnici imenujejo za nekakšne formalne vršilce dolžnosti in bodo šefi samo po nazivu na vizitki?

Najboljši zagotovo ne (nasmešek). Za Slovenijo bi res lahko rekli, da jo na vseh ravneh vodijo nekakšni vršilci dolžnosti, ki skrbijo za stabilnost sistema, nimajo pa realnih pooblastil in osebne odgovornosti za odločitve. Si predstavljate, da v tak togi mikrokozmos vstopi drugačen vodja, ki bi bil morda celo tujec? Vse bi se zamajalo!

Vaši sogovorniki so med prednostmi dela v tujini večkrat omenili večjo osebno odgovornost. Kaj to pomeni v praksi?

Načelo osebne odgovornosti je v ZDA izjemno pomembno in se je razširilo tudi v večino drugih raziskovalnih okolij. Eden izmed sogovornikov mi je povedal, da sta z direktorjem univerze v ZDA na polovici lista papirja zapisala vse, kar pričakujeta drug od drugega v prihodnjih petih letih, kolikor je trajal raziskovalni projekt. Moj sogovornik raziskovalec je sam odločal, kako bo razporejal denar in kako bo sestavil raziskovalno ekipo. Občasno je poročal o poteku raziskav, podrobnih poročil pa fakulteta ni zahtevala, saj jo je zanimal predvsem končni rezultat. Če je raziskovalec dosegel ali celo presegel cilje projekta, mu bodo zaupali še pomembnejše naloge. Če ciljev ni dosegel, bo zelo težko še kdaj dobil podobno ponudbo in kjer koli na svetu vodil večji raziskovalni projekt. Nadzor nad raziskovalci je zato minimalen, saj je zavest o odgovornosti za lastno kariero močnejša od vsake formalne varovalke. Te svobode so se vsi moji sogovorniki najprej nalezli, zato jih je v Sloveniji izjemno motila pretirana birokracija.

Nenehno poročanje in izpolnjevanje razpisne dokumentacije?

Ne samo to. Začne se že z zapletenimi pogodbami o zaposlitvi ali sofinanciranju študija, ki imajo ogromno določil, a jih je v praksi zelo težko nadzorovati, izvajati ali kaznovati kršitve. Uvajanje novega predmeta je dolgotrajno in ga mora potrditi ogromno različnih ljudi, ki s predmetom sploh niso povezani. Številni raziskovalci so mi povedali, da so jih na fakultetah ubijali z birokratskim delom in prevelikimi pedagoškimi obveznostmi, zato jim je za raziskovanje ostajala manj kot tretjina delovnega časa. Birokracija in pomanjkanje raziskovalne svobode sta bila poleg intelektualne zaprtosti glavna razloga za slovo.

Se je kdo pritožil tudi nad nižjimi plačami kot v zahodnih raziskovalnih ustanovah?

Ne, denar je bolj higienik kot motivator. Plača mora zagotavljati normalno preživetje, ne odloča pa o izbiri delodajalca ali države, kjer bi raziskovalec hotel delati. Za vse moje sogovornike je bila najpomembnejša svoboda, ki omogoča ustvarjalnost. Bolj kot plača jih zanimajo opremljenost laboratorija, dostopnost najnovejših raziskovalnih tehnologij, možnost izobraževanja in izmenjava znanja. Takšni načini motiviranja so pri nas še v povojih, saj se preveč ukvarjamo z nazivi in nekaj sto evri višjo plačo. Škoda, saj so uspešne spodbude zelo odvisne od vsakega posameznika in tudi življenjskega obdobja, v katerem je. Mlajše zaposlene morda pritegne plača, pozneje postaneta pomembnejša strokovni ugled in občutek koristnosti za družbo.

Kako pomembna ovira je majhnost – omejeno število raziskovalnih ustanov, majhen trg in dejstvo, da smo v Sloveniji drug od drugega oddaljeni le za malo več kot dva stiska rok?

Majhnost je objektivno dejstvo. V državi z dvema milijonoma prebivalcev ne moreš imeti velikega trga ali preprečiti osebnih znanstev. Vendar je ta majhnost tudi priročen izgovor. Majhnost lahko pomeni večjo odzivnost. Ambiciozna poslovna ideja lahko iz garaže hitro doseže nacionalne odločevalce ali postane pilotski projekt, zanimiv za globalni trg. Majhna Islandija, ki ima toliko prebivalcev kot Ljubljana, je po krizi zamenjala celotno politično elito in pustila propasti prezadolžene banke. Navdušujoč primer, kako je mogoče reševati krizo! Drug dober primer je Avstrija, kjer krize skoraj niso občutili.

No, Avstrija ima kljub majhnosti še vedno štirikrat več prebivalcev kot Slovenija.

To je res, vendar je Avstrija sestavljena iz dvomilijonskega Dunaja in preostalih regij, ki so lahko zelo »slovenske«, majhne in zaprte. Avstrijci so vzeli majhnost kot objektivno dejstvo, ki so mu prilagodili svoje nacionalne strategije in pravne varovalke. Država že desetletja sistematično vlaga veliko denarja v šolstvo in znanost, kar se jim danes obrestuje. Zelo lep primer avstrijskega pristopa je inštitut IST blizu Dunaja. Nekdanje zgradbe zavoda za duševne bolnike so preuredili v vrhunsko raziskovalno okolje, v katerem delujejo tudi nekateri najboljši raziskovalni laboratoriji na svetu. Tako so pritegnili strokovnjake z vsega sveta. Ironično, ampak na Dunaj so se preselili celo nekateri Slovenci, ki so prej delali v ZDA. Zelo podobnega poskusa so se lotili tudi Japonci, ki so zgradili vrhunski znanstveni center na Okinavi. Otok leži skoraj na koncu sveta, a ponuja tako sanjske delovne razmere, da so se raziskovalci pripravljeni preseliti tja.

Bi lahko takšen center zaživel tudi pri nas?

Težko, če se prej ne dogovorimo, kaj sploh hočemo. Bomo stavili na turizem, vodna bogastva in gozdove? Lahko postanemo svetovno znani po biološko pridelani hrani? Imamo izobraženo prebivalstvo, govorimo tuje jezike, kulturno smo blizu zahodu in imamo imenitno geografsko lego. Naš sistem javnega šolstva je zelo dober in odlični diplomanti so popolnoma primerljivi z najboljšimi na svetu. A vsega tega ne znamo izkoristiti, ker nimamo strategije razvoja. Namesto tega drobimo raziskovalni denar na preveč področij in še vedno financiramo številne lokalne ustanove, ki morda že dvajset let vztrajajo pri danes nepomembnih znanstvenih področjih. Slovenija ne more postati znanstvena velesila. Lahko pa se začnemo dejavneje vključevati v globalne znanstvene tokove, se povezujemo v raziskovalna omrežja in iščemo področja, na katerih smo lahko prepoznavni. Hkrati bi morali pritegniti pametne in motivirane ljudi iz okolij, kjer so razmere za delo bistveno slabše kot pri nas, saj bo treba nekako nadomestiti odhajajoče slovenske raziskovalce.

Je Slovenija lahko zanimiva za tujce?

Ravno prejšnji teden sem spoznala francoskega študenta, ki je prišel prek študentske izmenjave. Vprašala sem ga, zakaj se je odločil za Slovenijo, a me njegov odgovor me ni preveč razveselil. Povedal je, da ni ravno vrhunski študent, zato ni imel boljše izbire (nasmešek). Slovenija trenutno ni na seznamu najbolj zaželenih držav, zato nas čaka še veliko dela s promocijo – tudi če se takoj odločimo odpreti raziskovalni prostor, prilagoditi zakonodajo in tujim raziskovalcem olajšati delo pri nas. Te spremembe so potrebne tudi, če hočemo prepričati kakega našega strokovnjaka, naj se vrne domov.

Vaši sogovorniki te možnosti niso zavrnili.

Zelo prijetno me je presenetila pripravljenost sogovornikov, da bi pomagali pri preboju Slovenije, če bi jim ponudili možnost. To še zlasti velja za tiste, ki so se poklicno uresničili, so materialno preskrbljeni in zdaj želijo svoje znanje posredovati mlajšim. Ti ljudje so ugledni, odlično povezani z mednarodno znanstveno skupnostjo, poznajo pravila igre in bi bili zagotovo dragoceni svetovalci, če bi jim hotel kdo prisluhniti. Kitajska, denimo, je objavila ambiciozen načrt, da hoče do leta 2020 prepričati 80.000 svojih izseljenih znanstvenikov, naj se vrnejo domov. Če bi imeli mi načrt za samo pet takih strokovnjakov, bi bil to za Slovenijo velik korak.

S kom bi se taki strokovnjaki sploh pogovarjali? Z vršilci dolžnosti, ki danes vodijo Slovenijo?

Časi se kljub vsemu spreminjajo, zato sem vse bolj optimistična. Veliko mladih razmišlja o študiju, delu in življenju v tujini, hkrati so tuje vrstnike pripravljeni sprejeti v prijateljski krog ali jih imeti za sodelavce. V civilni družbi se dogaja zagon, kakršnega nismo videli že dvajset let, in to me izredno navdušuje. Nedavni protesti so pokazali, da o politiki, znanosti in prihodnosti Slovenije ne govorijo več samo politiki, sindikalisti in stare elite oziroma klike, ampak lahko slišimo vse več različnih glasov in artikuliranih govorcev, ki se doslej niso javno izpostavljali. Vse več nekdanjih pomembnih oseb iz gospodarstva in politike je v sodnih postopkih ali politično mrtvih, zato bodo počasi odmrli tudi tisti, ki jih je na položaje nastavila politika. Vršilci dolžnosti, o katerih sprašujete, bodo sicer poskušali ohraniti svoje položaje in sedanji sistem, saj v drugačnem okolju nimajo prihodnosti. Mnogi med njimi so dejansko nezaposljivi – že v Sloveniji, kaj šele čez mejo. Vendar ne bodo mogli ustaviti sprememb.

Njihov trenutek odhaja?

Absolutno. Čas ni več na njihovi strani.