Canonove zadrege
Na govoričarskih spletnih straneh je prejšnji teden zakrožila napoved, da bo novi Googlov mobilnik opremljen z »revolucionarnim« Nikonovim fotoaparatom, zaradi katerega ga bodo uporabniki množično kupovali. Nekaj dni pozneje je Canon predstavil »najmanjši dslr na svetu« (eos 100d), ki da bo prav tako prinesel mobilno revolucijo v svetu digitalne fotografije. Prva trditev je morda pravilna, druga je smešna.
Mobilniška fotografija je zadnja leta postala najbolj zanimiv fotografski trg. Mobilne aplikacije za zajemanje in spletno izmenjevanje fotografij so pritegnile neštete nadarjene programerje, pridobile na milijone naložbenega denarja in prepričale stotine milijonov uporabnikov. Za razvoj mobilniških fotoaparatov so proizvajalci porabili veliko inženirskih ur in v nekaj letih dosegli raven kakovosti, za katero je digitalna fotografija potrebovala skoraj dve desetletji. Poleg tega povpraševanje po kakovostnih fotofonih spodbuja tudi razmah elektronskih tablic, saj so lastniki novejših ipadov takoj opazili, da fotografije na tablici niso tako imenitne kot na zaslonu iphona.
Pri Nikonu so po več zamujenih letih in začetnih internetnih nerodnostih očitno sklenili, da hočejo postati del mobilnega fotografskega trenda in z blagovno znamko seznaniti tudi uporabnike, ki jih imena fotografskih proizvajalcev ne zanimajo. Canonove zadnje novosti pa kažejo, da poskuša tradicionalni fotografski velikan predvsem ohraniti tržno prevlado, a njegovi strategi ne vedo najbolje, kdo so sploh njihovi nasprotniki, kdo uporabniki in kakšen je danes fotografski trg.
Na kakšne uporabnike merijo z brezzrcalnikom eos m? Za lastnike zrcalnorefleksnih (dslr) sistemov je premalo zmogljiv, prav tako za fotografe, ki že uporabljajo konkurenčne brezzrcalne sisteme (m43, Sonyjev nex, Fujijevo serijo x …), saj fotoaparat po tehničnih zmogljivostih in ponudbi objektivov preveč zaostaja za drugimi brezzrcalniki. Združljivost s sistemom eos – zlasti objektivi – je zanimiva na papirju, a je kolega Matjaž med preizkušanjem ugotovil, da je možnost bolj teoretična.
Samodejno ostrenje je počasno in nezanesljivo tudi v dobrih svetlobnih razmerah, veliki objektivi hitro izničijo glavno prednost brezzrcalnikov: majhnost in priročnost. Pričakovanja, da bo novi eos samo zaradi uveljavljenega »fotografskega« imena pomedel z nefotografskimi tekmeci, se zato niso uresničila.
Zelo podobna vprašanja spremljajo tudi najmanjši zrcalnorefleksni fotoaparat na svetu 100d, saj na trgu ne manjka podobnih izdelkov. Z majhnimi dslr se že več let trudijo pri Sonyju (alphe slt s polprosojnimi zrcali in elektronskimi iskali), Canonov mali dslr je po merah in teži primerljiv s prvim brezzrcalnikom m43 (g1), ki ga je Panasonic predstavil pred dobrimi petimi leti. Majhen dslr se z večjimi objektivi verjetno bolje znajde kot mali eos m, a v kompletu z objektivi ne bo bistveno manjši kot novi vstopni dslr 700d. ki je le nekoliko prenovljen lanski model 650d.
700d se uvršča v tržni segment, ki ga najbolj agresivno napadajo proizvajalci brezzrcalnikov. Zato je iz predstavljenih modelov skoraj nemogoče ugotoviti, kje Canon tekmuje s ponudniki brezzrcalnikov, kje pa mu delajo konkurenco kar njegovi lastni modeli.
Ta zadrega je lahko za Canon zelo nevarna, saj je med velikimi proizvajalci fotografske opreme še najbolj odvisen od fotografskega trga (veliki proizvajalci zabavne elektronike imajo tveganje bolj razpršeno). Na mobilnem trgu ga še dolgo ne bo. Njihovi vstopni dslr bodo verjetno že v nekaj letih doživeli usodo cenejših žepnikov, ki so jih zamenjali fotoaparati na mobilnih telefonih, le da jih bodo nadomestili brezzrcalniki.
Če Canonu ne bo uspelo pridobiti znatnega tržnega deleža na trgu brezzrcalnikov – kar se ne zdi zelo verjetno – jim bodo v nekaj letih ostali samo še zmogljivi žepniki, profesionalni dslr in ostanki nekdanje fotografske slave.
Če bodo hoteli ostati resen fotografski igralec, to ne bo več dovolj.
(fotografija LJK)