Med podivjanimi zvermi

Današnji mediji se obnašajo kot podivjana zver, ko v krdelu lovijo najnovejšo senzacionalno zgodbo ter pri tem cefrajo ljudi in njihov ugled na koščke, je na londonskem sedežu tiskovne agencije Reuters pred skoraj natanko dvema letoma povedal odhajajoči britanski laburistični premier Tony Blair. V svoji ostri kritiki otoških medijev je novinarje in medijske lastnike obtožil, da so zaradi vse ostrejše tržne tekme in želje po dobičku pri svojem poročanju žrtvovali »resnico in uravnoteženost«, z nenehnim objavljanjem negativnih zgodb o delovanju njegove vlade pa poglobili ciničen odnos britanskih volivcev do politikov, javnih uslužbencev in politike nasploh.

Argumenti, ki jih je v svojem govoru navedel Blair, so zveneli prepričljivo. Okolje, v katerem delujejo mediji in politika, se je v zadnjih dvajsetih letih zelo spremenilo. Televizije predvajajo novice 24 ur na dan, prav tako radii in časopisi, ki so se preselili na svetovni splet in z objavo informacij ne morejo več čakati na izid papirne izdaje. Poleg tega so se tradicionalnim medijem pridružili spletni mediji, blogerji in uporabniki spletnih družabnih omrežij, kar je neizmerno povečalo količino prostora, ki ga je bilo treba vsak dan čim hitreje zapolniti z medijskimi dogodki. Tem spremembam je sledila tudi politika. Ko je leta 1997 prevzel vodenje vlade, so se ukvarjali z enim (medijskim) dogodkom na dan, je povedal Blair. Deset let pozneje so morali pripraviti najmanj eno medijsko temo za dopoldne, drugo za čez dan, do večera pa so se morali javno odzvati še vsaj nekajkrat. »V šestdesetih letih prejšnjega stoletja si je vlada lahko privoščila, da o pomembnih zadevah tudi po nekaj dni ni spregovorila v javnosti, saj se je hotela najprej temeljito pripraviti. Danes se moramo na vse odzvati takoj. Če pri tem zaradi naglice in preobremenjenosti zagrešimo kako napako, ta napaka takoj postane drama, drama pa čez noč prerase v krizo,« je pojasnil.

Ker so postali mediji žrtve neusmiljenega boja za bralce in oglaševalce, poskušajo svoje občinstvo pritegniti z vsebinami, za katere verjamejo, da jim bodo prinesle največ učinka: aferami, krizami, zarotami, škandali in drugimi dramatičnimi dogodki. Zato jim ustvarjanje in stopnjevanje takšnih »kriz« domnevno koristi – čeprav to pomeni, da pri svojem nekritičnem hlastanju za senzacijami pogosto spregledajo pomembna dejstva in izgubijo občutek za mero, v javnosti pa ustvarjajo vtis, da je vlada nenehno v težavah, da je v državi vse narobe ter da so vsi javni uslužbenci in politiki pokvarjeni ali vsaj nesposobni, je bil kritičen Blair. Tak odnos med politiko in mediji pa dolgoročno ne koristi nikomur, saj oboji izgubljajo verodostojnost in zaupanje državljanov, je sklenil britanski ministrski predsednik in pozval medije, naj sami postanejo družbeno odgovornejši, preden jim bodo v pridobljene svoboščine posegli domači in evropski regulatorji.

»Ta Blairov govor ima najmanj eno veliko napako,« je povedal profesor Aeron Davis, ki na londonskih univerzah City in Goldsmiths predava politično komuniciranje. »Prihaja namreč iz ust odhajajočega politika, ki kritizira razmere, brez katerih ne bi verjetno nikoli postal premier in deset let vodil Velike Britanije,« je opozoril Davis (kar je Blair v govoru posredno priznal). Blairova »novolaburistična« vladavina v svojih mandatih ni spodbujala le skrajne liberalizacije medijskega trga, sklenila pakta o nenapadanju z medijskim imperijem Ruperta Murdocha in si poskušala na različne načine podrediti javni servis BBC, ampak je postala tudi sopomenka za brezobzirno medijsko manipulacijo (»spin«), s katero je uspelo Blairu v ključnih trenutkih pridobivati podporo javnosti, krotiti parlament, kadar se ni strinjal z odločitvami vlade, in obračunavati z opozicijo.

Blairov medijski strateg Alistair Campbell, ki se je kot nekdanji ambiciozni notranjepolitični novinar tabloidnega Daily Mirrorja dobro zavedal pomena množičnih medijev v sodobni politiki, je svoje poznavanje novinarskega dela in razmer v medijski industriji spretno uporabil za vzpon in obstoj Blairove vlade. Medijem je znal ponuditi tisto, kar so potrebovali: šarmantne osebnosti, hitre, medijsko prijazne informacije o delu vlade in jedrnate kritike opozicije, primerne za naslovnice tabloidov in napovedi televizijskih poročil. Člane vlade in visoke državne uradnike je naučil uporabljati kratke, vnaprej pripravljene 15-sekundne izjave, s katerimi so v svojih medijskih nastopih (ne)odgovarjali na kakršno koli novinarsko vprašanje. Medijske kampanje je sprožal tako, da je konkurenčnim novinarjem podtikal »ekskluzivne« informacije iz »neuradnih« in »dobro obveščenih« virov. Za pridobivanje javnomnenjske podpore je bil pripravljen osebno ustrahovati kritične avtorje in njihove urednike ali celo prirediti kak vladni dokument – denimo poročilo, s katerim so javnosti dokazovali nujnost posredovanja v Iraku –, zaradi česar se je moral leta 2003 posloviti.

»Cambellova in Blairova metoda upravljanja medijev je nekaj časa delovala, vendar se je na neki točki dokončno obrnila proti laburistom, a tudi vsem drugim politikom,« je prepričan Davis. Ko so mediji spregledali Campbellove metode, so začeli vsako vladno novico obravnavati kot manipulacijo in napadati tudi tiste poteze, ki niso bile slabe. Članki, knjige in dokumentarci, ki so razkrivali zakulisje Campbellovega delovanja, so v javnosti ustvarili vtis, da države ne vodijo več demokratično izvoljeni člani parlamenta in politične stranke, ki vsaj na volitvah odgovarjajo svojim volivcem, ampak vojska neizvoljenih vladnih svetovalcev, lobistov in ciničnih »doktorjev spina«, ki prek medijev manipulirajo z javnim mnenjem. Zadržanost do politikov in politike, ki je bila že od nekdaj značilna za britanske novinarje, pa je postala zaradi občutka (javne) zlorabljenosti še pomembnejša sestavina njihove novinarske identitete – ne glede na svetovne nazore, ki so jih zastopali posamezni mediji ali novinarji.

Ta dosledna zadržanost britanskih novinarjev do politike je bila zelo jasno razvidna tudi iz komentarjev, intervjujev in drugih prispevkov, ki jih je spodbudil Blairov govor. Poznavanje teh odzivov, razumevanje negativnih posledic blairovske kulture spina in ponotranjenje vsaj dela britanske »novinarske identitete« pa bi bilo zelo koristno tudi za številne slovenske novinarje in medijske analitike, ki jih podobni protimedijski nastopi vodilnih domačih politikov ali njihove politične zlorabe medijev (laži, anonimke, lastniški pritiski …) spravljajo v hudo zadrego.

Čeprav so bili le redki britanski novinarji in uredniki pripravljeni sprejeti svoj delež krivde in samokritično priznati, da sta Campbell in Blair znala predvsem spretno izrabljati njihove lastne slabosti in zakonitosti komercialnega medijskega trga, so se za razliko od slovenskih kolegov brez izjeme javno strinjali, da politiki medijem pod nobenim pogojem ne smejo predpisovati, kako in kaj naj pišejo, ali jim določati poklicnih meril. Britanski medijski analitiki ali intelektualci se niso čutili dolžne javno razlagati, kaj je premier v resnici hotel povedati, ali ga braniti pred domnevnimi politično motiviranimi napadi »sovražnih« komentatorjev, kar je postala praksa pri nas. Noben medij, še tako tradicionalno naklonjen laburistom, ni napadal Blairovih kritikov, relativiziral njegove odvisnosti od političnega »spina« ali preračunljivo zagovarjal ostrejše medijske regulacije, s katero je medijem zagrozil odhajajoči predsednik vlade. Nikakršno »alternativno« torijevsko novinarsko združenje ni izrabilo Blairovih besed za ideološki obračun z laburističnimi kolegi in vidne javne osebe niso zagovarjale premierovih dejanj z argumentom, da so z mediji sistematično manipulirali tudi njegovi konservativni predhodniki med vladavino Margaret Thatcher, kar je v Sloveniji pravilo.

Mediji so Blairove obtožbe složno zavrnili, njihovo nezadovoljstvo nad njegovim sprenevedanjem pa je bilo tako močno, da jim je moral Blairov naslednik Gordon Brown pred prevzemom premierske funkcije najprej obljubiti – javno in v zasebnih pogovorih z uredniki –, da v nasprotju s predhodnikom ne bo poskušal ostati na oblasti s pomočjo političnega spina ali se vtikati v njihovo delovanje.

Ta »zmaga« britanskih medijev je bila sicer zgolj simbolična, saj je bilo jasno, da Brown zaradi pravil sodobne medijsko posredovane politike ne bo mogel držati besede, mojstri političnega komuniciranja pa bodo za doseganje svojih ciljev še naprej uspešno izkoriščali neskončne potrebe medijskega trga po hitrih in udarnih novicah. Vendar niti taka simbolična zmaga nikakor ne bi bila mogoča, če bi se britanski novinarji in medijske hiše ob Blairovem napadu razdelili glede na naklonjenost posameznim političnim strankam in bi v svojih zapisih odražali ideološke boje, ki jih vsiljuje njihova domača politika. Kar se vedno znova zgodi v Sloveniji.

(Sobotna priloga Dela, 27. junij 2009)