Opravičevanje prisluhov

Prisluškovalna afera, ki jo je v ZDA sprožil nekdanji sodelavec obveščevalne agencije CIA Edward Snowden, je potrdila sume borcev za državljanske svoboščine, da živimo v družbi elektronskega nadzora.

Za administracijo predsednika Baracka Obame, predstavnike tajnih služb in politike prijateljskih držav, ki so sodelovale v prisluškovalnem programu, je bilo razkritje zelo nerodno, saj obsega nadzora niso več mogle skrivati za oznako zaupno ali uradni molk. Množične elektronske prisluhe so morali javno zagovarjati pred javnostjo in pri tem znova pokazali, kako neprepričljivi so argumenti prisluškovalcev. Če le malce premislimo o njihovih trditvah.

Najpogostejše opravičilo je izrekel britanski zunanji minister William Hague: če ste pošten državljan, ki spoštuje zakone, se vam ni treba bati prisluhov. Njegova trditev je vsebinsko enaka prepričanju, da elektronski nadzor ne moti ali prizadene tistih, ki ničesar ne skrivajo. In omogoča razlago, da je pravica do zasebnosti nepotrebna, če so vsi državljani pošteni.

Kaj vse je narobe s tem argumentom?

Prvi pomislek je filozofski. V starogrški drami Antigona se glavna junakinja upre kraljevemu ukazu (zakonu) in kljub prepovedi in zagroženi smrtni kazni pokoplje svojega brata, ker je prepričana, da je pravica do dostojanstvenega pokopa nad človeškim zakonom. Hague nazorno pokaže kratkovidnost današnjih oblastnikov, ki ne pomislijo, da liberalne demokratične družbe niso edina možna svetovna ureditev in bo današnjo prisluškovalno infrastrukturo morda že v naslednjem mandatu nasledil avtokratski režim. V tem primeru bi se morali prisluhov najprej bati najbolj pošteni državljani, ki bi z uporom nujno prekršili zakone in pravila takšnega režima.

Drugi pomislek je formalen. Zakoni o varovanju zasebnosti nas ne morejo obvarovati pred lastno neumnostjo. Če v stanovanju, na ulici ali v spletni skupnosti kričimo dovolj naglas, nas bo marsikdo slišal. Vendar lahkomiselno govorjenje še ne pomeni, da nam lahko nekdo v stanovanje brez obveščenega soglasja namesti kamero, prebira elektronska sporočila in nadzira objave na družabnih omrežjih – tako kot odklenjena vrata neznancu še ne dajejo pravice do vstopa v stanovanje.

Haguovo prepričanje, da „pošteni” državljani ne potrebujejo pravice do zasebnosti, je podobno absurdna kot bi dejal, da ne potrebujemo ustavne in tudi človekove pravice do pravičnega sojenja in domneve nedolžnosti, če se ne bomo nikoli znašli pred sodiščem. Pravica do (elektronske) zasebnosti ni pogojena z našo „poštenostjo”, ampak nam pripada kot državljanom. Izjeme, pod kakšnimi pogoji in na kakšen način nam lahko država to pravico vzame, določajo zakoni. Če policija in tajna služba nepooblaščeno prisluškujeta „nepoštenim” državljanom, to v pravni državi ne more biti sprejemlj