Srebrni deskarji

»Joj, skoraj bi pozabila sporočiti hčerki, da jutri ne morem paziti malih dveh,« je vzkliknila gospa Olga, odložila kavno skodelico in začela iskati svoj mobilni telefon, ki se je skrival nekje v kopici prebranih časopisov in napol rešenih križank. Nato si je nadela bralna očala in obrnila napravico na hrbtno stran, kjer je bil z lepilnim trakom skrbno pritrjen listek s telefonskimi številkami. »Tej tehniki sploh ne sledim več. Včasih je bilo dovolj, da sem poznala nekaj domačih številk, zdaj pa ima že vsak svoj telefon,« je zamrmrala in med pogledovanjem na prilepljeni listek počasi odtipkala hčerkino številko.

Preprosti črni mobilni telefoni s prilepljenimi belimi listki, na katere so babice Olge z rdečimi kemičnimi svinčniki zapisale najpomembnejše telefonske številke, le redko nastopijo v zgodbah o tehnološkem in komunikacijskem napredku. Taki mobilniki, založeni med starimi časopisi in ponižani v običajne hišne telefone, namreč opozarjajo, da domnevne informacijske družbe, v kateri domnevno živimo, ne sestavljajo le omreženi mladostniki in globalni poslovneži, na katere merijo ponudniki visokotehnoloških izdelkov in storitev. Naseljujejo jo tudi številni starejši uporabniki novih tehnologij, ki pogosto ne znajo ali nočejo shranjevati telefonskih številk v elektronske pomnilnike, spremljati na stotine digitalnih televizijskih kanalov ali obveščati elektronskih prijateljev, da so celo dopoldne pulili plevel na domačem vrtu. Zato so starejši v elektronskem svetu pogosto spregledani ali celo predstavljeni kot »problem«, ki ga je treba čim prej odpraviti – z razvojem prijaznejših tehnologij, spodbujanjem računalniškega izobraževanja ali ponujanjem cenejših naročniških paketov za internetne in mobilne storitve.

Tovrstne pobude so bile doslej razmeroma neuspešne, saj so premalo upoštevale potrebe starejših uporabnikov novih tehnologij, ki jih v resnici zelo slabo poznamo, je povedala Mary Zajicek, ki na oxfordski univerzi Brookes vodi skupino za razvoj računalniških orodij, s katerimi poskušajo starejšim približati informacijske in komunikacijske tehnologije. Prilagojeni računalniški programi z velikimi črkami, glasovno upravljanje elektronskih naprav ter posebni mobilniki, opremljeni z najbolj osnovnimi funkcijami, starejšim sicer lahko olajšajo uporabo novih tehnologij, vendar odpravijo le manjši del ovir, je pojasnila Zajickova. Precej težje je omiliti psihološke in družbene dejavnike, ki starejše odvračajo od uporabe tehnoloških naprav: strah pred neuspehom, nemotiviranost, prepričanje, da mlade tehnologije niso za stare ljudi, in dejstvo, da na svetovnem spletu ni prav dosti njihovih prijateljev in znancev, s katerimi bi se lahko družili. Poleg tega je starejše tudi težje motivirati za uporabo spletnih skupnosti, saj v nasprotju z mlajšimi uporabniki nimajo tako močne želje po razkazovanju in samoizpovedovanju pred vrstniki, ne vidijo smisla v anonimnih elektronskih odnosih, ne iščejo morebitnih poslovnih partnerjev in se ne obremenjujejo s tem, kako jih vidi okolica. To sicer ne pomeni, da starejših v elektronskem svetu ni, dodaja Zajickova, le njihovi načini uporabe tehnologije so drugačni.

Kako drugačni? Raziskava, ki jo je pred tremi leti naročil britanski telekomunikacijski regulator Ofcom, da bi ugotovil medijsko pismenost Otočanov, je pokazala, da starejši prebivalci (nad 65 let) telefonirajo bistveno manj od nacionalnega povprečja, skoraj ne pošiljajo kratkih sporočil sms in ne menjajo zvokov mobilnikovega »zvonca«. Starejši uporabniki interneta so raziskovalcem povedali, da ga uporabljajo predvsem za komunikacijo po elektronski pošti (ki velja med mladimi že nekaj let za zastarelo), spremljanje dnevnih novic (na spletnih straneh tradicionalnih medijev) in iskanje zdravstvenih informacij. Raba mobilnega interneta, hipnih komunikacijskih storitev (klepetov, internetne telefonije …) in zabavnih vsebin (iger, videov …) pa je bila skoraj zanemarljiva. Zelo podobne ugotovitve so pred dobrim mesecem predstavili tudi raziskovalci ameriškega centra PEW Internet and American Life, vendar so poudarili, da postajajo starejši uporabniki interneta najhitreje rastoča uporabniška skupina, saj naj bi bilo danes na svetovnem spletu dejavnih že 45 odstotkov Američanov, starih od 70 do 75 let (leta 2005 je bilo takih uporabnikov le dobra četrtina).

Za vse večjo prisotnost starejših Američanov na svetovnem spletu ni kriva predvsem ameriška pregovorna naklonjenost tehnološkemu napredku, ampak jo pospešujejo tudi nekateri drugi dejavniki. V omenjeno demografsko skupino se postopoma vključujejo Američani, rojeni po drugi svetovni vojni (»baby boomerji)«, ki se upokojujejo pozneje od predhodnikov in so pri svojem delu večinoma uporabljali tudi informacijske in komunikacijske tehnologije, zato ob njih ne občutijo strahu ali odpora. Poleg tega veljajo »bumerji« za generacijo z veliko kupno močjo, ki se tudi po upokojitvi ne bo odpovedala dejavnemu življenjskemu slogu, ampak bo svetovni splet še naprej uporabljala za rezervacije potovanj, pridobivanje zdravniških mnenj, elektronsko poslovanje in spletno sestajanje z duhovnimi svetovalci. Za dodatno motivacijo pa bodo poskrbeli tudi vnuki, ki jih stari starši zaradi velikih razdalj in spremenjenih komunikacijskih navad skorajda ne morejo več »videti« drugače kot prek spletne videokamere, kratkega sporočila ali osebnega profila na elektronskem družabnem omrežju.

Vstop »srebrnih deskarjev« v svet novih tehnologij, ki ni omejen le na Združene države, za marsikoga pomeni dobro novico. Kritična masa starejših uporabnikov se bo zaradi staranja zahodnega prebivalstva hitro povečevala in ustvarila novo potrošniško skupino, ki bo spodbudila komercialna podjetja k razvoju novih storitev, prirejenih elektronskim željam in potrebam starejših. Evropski komisarji, ki so pred dvema letoma sprejeli akcijski načrt za lažje staranje v informacijski družbi, pa bodo lahko predstavili nove informacijsko-družbene pobude za zmanjševanje osamljenosti, nego na domu in »aktivnejše« preživljanje starosti, s katerimi bodo poskušali spodbuditi evropsko gospodarsko rast ter hkrati razbremeniti zdravstveno in pokojninsko blagajno. Drugo vprašanje je, kaj bodo od takega »napredka« imeli starejši.

Tehnologija je lahko zanje zelo dragocen pripomoček, ki zmore ublažiti številne starostne tegobe, zmanjšati odvisnost od drugih in jim pomagati živeti kar najbolj normalno življenje. Po drugi strani pa nove tehnologije omogočajo podjetjem in državam, da na njihov račun »racionalizirajo« poslovanje in nanje prevalijo grehe preteklih politik, ki se niso znale ali hotele spoprijeti z neprijetnimi družbenimi trendi – staranjem prebivalstva, brezposelnostjo mladih in vse šibkejšim občutkom medgeneracijske solidarnosti. Bankomati, ki so v številnih manjših krajih pred leti zamenjali bančne poslovalnice, starejših »predbumerjev« niso ravno osvobodili, ampak so, nasprotno, prej povečali njihovo odvisnost od otrok ali zakoncev, ki so jih morali za vsako transakcijo odpeljati do prve nespletne banke ali v celoti prevzeti njihova bančna opravila. »Bumerji« bankomate seveda znajo uporabljati. Prav tako nove tehnologije. Vprašanje pa je, kako osvobajajoče bodo zanje tehnološke novosti, ki jim bodo »omogočile« delo po 75. letu starosti, zdravniške preglede prek spletne videokonference in preganjanje vse večje (fizične) osamljenosti v elektronskih spletnih skupnostih. Jim bodo v resnici dale več nadzora nad lastnim staranjem ali bodo pomenile le eleganten izgovor, s katerim jih bodo države pod krinko informacijske družbe prepustile njihovi lastni iznajdljivosti (samoizobraževanju, izbiri in nakupu tehnologije, iskanju in plačevanju strokovnjakov …) ter zasebnemu sektorju – čeprav naj bi bila skrb za starejše državljane ena izmed najpomembnejših nalog socialne države.

Zato se v zavestnem zavračanju novih tehnologij ali prepričanju, da je tudi mobilni telefon še vedno le telefon, ne skriva le strah pred novostmi, ampak tudi vsaj ščepec – modrosti.

(Sobotna priloga Dela, 7. marec 2009, fotografija rogiro/FlickrCC)