Elektronsko prijateljstvo

»Telefonska številka? Nimam je. Poišči me na Facebooku!« je vztrajnemu Američanu dopovedovala portugalska sošolka Carina. Na drugi strani mize sta korejska študenta vsak na svojem prenosniku že prijateljevala z nekaj minut starimi znanci, obdelovala sveže digitalne fotografije in jih sproti objavljala v družabnih internetnih kotičkih. »Danes sem dobil že skoraj dvajset novih prijateljev, pa se zabava ni niti dobro začela,« mi je ponosno povedal prvi. »Če bo uspešen večer in nas ne bodo prekmalu vrgli ven, bom dodal vsaj petdeset novih stikov,« je dodal in me prijazno poprosil, ali mu lahko tudi jaz zaupam svoje internetne podatke.

Predpraznična zabava, namenjena spoznavanju londonskih študentov, je pokazala, da je dobilo »spoznavanje« v velikem mestu tudi med študenti nekoliko drugačen pomen. »Na takih dogodkih nima smisla izgubljati časa s pogovori ali družabnim popivanjem,« razloži mlada pravnica Lyndsey. »Če se ti zdi nekdo po nekaj minutah zanimiv, pridobiš njegov naslov na Facebooku in doma v miru preveriš njegove interese, prijatelje ali filmski okus. Na Facebooku lahko o tej osebi izveš več, kot bi ugotovil po nekaj mesecih običajnega druženja. Tako vsaj ne izgubljaš časa po nepotrebnem,« je odločno zatrdila Lyndsey, si zapisala moje elektronske podatke in se zakramljala s španskim študentom ekonomije.

V prihodnjih nekaj dneh sem ugotovil, da sem na omenjeni zabavi kljub načrtni previdnosti pridobil kar 26 neznanih elektronskih prijateljev (Facebook vsak stik poimenuje za »prijatelja«), se nehote pojavil na približno 60 objavljenih fotografijah in se nevede uvrstil na nekaj dvomljivih londonskih družabnih omrežij. Dejstvo, da se je moja elektronska identiteta očitno osamosvojila in začela živeti samostojno londonsko življenje, pa mi je hkrati omogočilo novo obliko spoznavanja novih prijateljskih neznancev (mladih, karierno usmerjenih odraslih). Ker nisem imel o njih prav nobenega predznanja, sem lahko razmeroma neobremenjeno ugotavljal, ali so njihovi osebni profili na Facebooku, MySpaceu in drugih družabnih straneh res tako zgovorni, kot je zagotovila Lyndsey. Ali povedo, kdo so njihovi ustvarjalci in kako se želijo predstaviti svojim elektronskim prijateljem? Ali nakažejo, kakšna je narava teh prijateljstev?

Elektronska prijateljstva so precej drugačna od tistih, ki jih poznamo iz neelektronskega sveta, trdi ameriška urednica in novinarka Christine Rosen. »Tradicionalno prijateljstvo je razmerje, ki vključuje skupne interese, zaupanje, vzajemnost in postopno spoznavanje intimnih podrobnosti o drugem. Ker je vez med prijatelji intimna in ekskluzivna – prijatelji vedo o vas več kot drugi –, lahko obstaja le v zavetju zasebnosti. Zato je že zamisel o javnem prijateljstvu, milo rečeno, nenavadna,« je zapisala Rosen. Javna, nestalna in promiskuitetna narava elektronskih prijateljstev zanjo pomeni predvsem obliko lova na internetni družbeni status (več prijateljev – večja priljubljenost), nadomestek za trajnejša razmerja (ki vsebujejo tveganje in možnost zavrnitve) ter razbrzdan razmah narcizma. Elektronski avtoportreti na družabnih omrežjih so zasnovani kot samopromocijske oglaševalske kampanje. Njihov namen je vzbujati pozornost za vsako ceno in naslavljati natančno določena ciljna občinstva: priljubljene statusne uporabnike z obetavnimi povezavami, iskalce bežnih razmerij in lovce na talente.

Čeprav je njen kritičen pogled dobro opisal spletne pojavnosti nekaterih mojih elektronskih prijateljev, ne zmore zajeti številnih posameznikov, ki jim družabna omrežja pomagajo vzdrževati stara prijateljstva in ohranjati stike z domačimi. Poleg tega je Rosen spregledala, da so lahko družabna omrežja dragocena opora pri spoznavanju neznanega, pogosto neosebnega globalnega mesta, in učinkoviti pripomočki za razširjanje informacij o življenju na univerzitetnih kampusih. Vendar pa tudi obravnavanje družabnih omrežij kot koristne in nevtralne internetne tehnologije ni brez pasti.

»Seveda so lahko družabna omrežja dragoceno dopolnilo starim prijateljstvom,« je po okrogli mizi na temo prijateljstva v digitalni dobi povedal britanski filozof Mark Vernon, ki je lani izdal knjigo o filozofiji prijateljstva. »Prav tako drži, da večina uporabnikov družabnih omrežij zelo dobro razlikuje med pravimi prijatelji in bežnimi elektronskimi stiki. Ampak besede niso nedolžne. Če birokratsko urejanje neštetih stikov na družabnih mrežah in javno razgaljanje intimnih podrobnosti poimenujete ‛prijateljstvo‛, nujno spodbujate določene oblike obnašanja,« je opozoril Vernon. Ker prijateljstvo vzbuja zaupanje, zaupljivi uporabniki družabnih omrežij ne pomislijo, da njihovo spletno prijateljevanje pozorno opazuje oglaševalska industrija, ki na njihovih uporabniških straneh pridobiva dragocene osebne podatke – ključne za visoko borzno vrednost podjetij, ki upravljajo družabna omrežja (Facebook naj bi bil po zadnjih ocenah vreden celo več kot 15 milijard dolarjev – skoraj toliko kot izdelovalec avtomobilov Ford). Rabe pozitivnih pojmov za opisovanje internetnih dejavnosti zato po njegovem mnenju niso naključne, ampak imajo jasen komercialen interes.

Ali to pomeni, da je elektronsko prijateljstvo posredno odgovorno tudi za katastrofalno nepoznavanje problematike zasebnosti med uporabniki družabnih omrežij, na katero je nedavno opozoril urad britanskega informacijskega pooblaščenca? »Vedeti moramo, da so zasebnost, varstvo osebnih podatkov in podobni pojmi skoraj neuporabni za ozaveščanje uporabnikov družabnih omrežij. Ti iskreno verjamejo, da se na internetu družijo, prijateljujejo, klepetajo, navezujejo stike in razkazujejo svoje ustvarjalne dosežke – kar jim obljubljajo družabna omrežja. Pri tem niti ne razmišljajo o oglaševalcih, policiji in elektronskih kriminalcih, ki opazujejo njihovo početje,« je razložil Geert Lovink, novomedijski teoretik in predavatelj na amsterdamski univerzi. Poudaril je tudi, da je že tehnologija teh omrežij naravnana tako, da za ohranjanje pridobljenega statusa od uporabnikov zahtevajo nenehno dejavnost, pridobivanje novih stikov in objavljanje podatkov, izpovedi ali komentarjev. Ker bi skrb za zasebnost omejila te dejavnosti, v svetu družabnih omrežij, blogov in nenehnega mreženja ne more biti vrednota.

Elektronsko prijateljstvo, ki bujno cveti na družabnih omrežjih svetovnega spleta, zato znova opozarja, da je treba splošno sprejete internetne mite obravnavati zelo previdno. Prijazni pojmi, ki jih uporabljajo lastniki družabnih omrežij in razmnožujejo oglaševalski ideologi, lahko hitro pridobijo drugačne, manj prijetne obraze. Dolge ure, vložene v izdelavo osebnih spletnih kotičkov, je mogoče prepoznati kot obliko neplačanega dela, od katerega imajo koristi izključno lastniki družabnega omrežja. Stotine elektronskih prijateljev utegnejo zgolj odganjati zavest o krizi medosebnih odnosov v resničnem svetu. Milijoni podobnih elektronskih avtoportretov, zaverovanih v lastno izjemnost, pa morda ne sestavljajo mogočne globalne spletne skupnosti, ampak ustvarjajo množico družbenih osamelcev, nezmožnih slehernega javnega delovanja.

Zakaj je to pomembno? Ker je poznavanje teh različnih obrazov sodobnih internetnih trendov ključno za razumevanje dejanskih družbenih razmerij na »demokratičnem in odprtem« svetovnem spletu. Kot je opozoril Mark Vernon: pojmi, s katerimi so opisani internetni pojavi, niso nikoli čisto nedolžni, ampak imajo praviloma svoj izvor in namen.

(Sobotna priloga Dela, 8. december 2007, fotografija Hector/FlickrCC)