Zaščita vira v dobi prisluhov
Ali lahko razkritja Edwarda Snowdena o razsežnosti množičnih elektronskih prisluhov spremenijo obnašanje uporabnikov interneta? Bodo začeli uporabljati varnejše elektronske storitve, šifrirati elektronsko pošto in zapirati uporabniške račune pri ameriških ponudnikih, ki sodelujejo v programu Prism?
Strokovnjak za informacijsko pravo Joseph A. Cannataci je v nedavnem pogovoru za Sobotno prilogo odgovoril, da ga zanimanje medijev za afero Snowden zelo veseli, saj se problematika elektronske zasebnosti le redko znajde na medijskih naslovnicah. Vendar je takoj dodal, da zaradi Snowdenovih razkritij ne smemo pričakovati velikih sprememb, saj so zasebnostne grožnje za večino še preveč oddaljene.
Običajni uporabniki se bodo elektronskih prisluhov zavedali šele, ko bodo začeli izgubljati premoženje, ko jih bo zaradi domnevno sumljivega klikanja obiskala policija in bo zaradi nepooblaščenega vdora v zasebno komunikacijo razpadla družina, je povedal sogovornik. Precej večje premike lahko pričakujemo v politiki, poslu, organiziranem kriminalu in drugih dejavnostih, kjer je pomemben varen pretok informacij.
Odločevalci danes vedo, da se jim ni treba bati samo industrijskega vohunjenja, tekmecev in kriminalcev, ampak tudi nenadzorovanih varnostnih agencij, s katerimi morajo zaradi pisanih in nepisanih zakonov sodelovati velika tehnološkim podjetja. Zato postaja stroga komunikacijska politika za podjetja in organizacije vse bolj pomembna. Prav tako informacijska izobraževanja za vse zaposlene, ki delajo z občutljivimi podatki ali jih celo prenašajo na elektronskih napravah: mobilnikih, prenosnikih in pomnilniških nosilcih.
“Kako pa se pred elektronskim nadzorom branite novinarji?”, je zanimalo Cannatacija.
Diplomatsko sem odvrnil, da se varnostna ozaveščenost novinarjev, ki morajo sodelovati z “elektronskimi” viri počasi izboljšuje zaradi wikileaksa, Snowdena in drugih odmevnih zgodb. A se kot informacijski poklic ne moremo ravno pohvaliti s poznavanjem in uporabo zasebnostnih orodij. Le redki kolegi uporabljajo zavarovano elektronsko komunikacijo, se pogovarjajo z neregistriranim mobilnikom ali šifrirajo pomnilnik prenosne naprave (prenosnika, mobilnika, tablice), kadar so na službeni poti. Posebnih komunikacijskih izobraževanj niso deležni niti uredniki, preiskovalni novinarji ali izpostavljene redakcije (notranjepolitična in gospodarska), čeprav veljajo za prve tarče javnih in zasebnih elektronskih nadzorovalcev.
Ta naša pomanjkljivost ima lahko resne posledice, je že v lanski pomladni številki revije Columbia Jounalism Review opozoril Matthieu Aikins, ki je opisal izkušnjo britanskega novinarja in režiserja dokumentarnih filmov Seana McAllistra. Ta je pripravljal dokumentarec o političnih aktivistih v Siriji, a je z oporečniki komuniciral tako neprevidno (klical po mobilniku, pošiljal elektronska pisma in puščal sporočila na družabnih omrežjih), da so postale nanj pozorne varnostne službe. Ko so agenti zaplenili McAllistrove elektronske naprave, so na nešifriranem disku našli vso elektronsko dopisovanje in začeli preganjati njegove vire. Redki so pravočasno pobegnili iz države, druge so aretirali ali ubili.
Novinarji si danes ne morejo privoščiti takšne nepremišljenosti, je bil oster Edward Snowden v nedavnem pogovoru za ameriški New York Times. “Vsako nešifrirano sporočilo, ki ga pošljete po svetovnem spletu, takoj konča pri vseh obveščevalnih službah na svetu,” je povedal novinarju Petru Maassu. “Zato je nezaščiteno elektronsko komuniciranje med novinarjem in virom izjemno lahkomiselno”. Podobne pripombe na medijske organizacije je imel pred dvema letoma tudi Julian Assange.
Novinarsko informacijsko neznanje za medije ni problematično samo zato, ker ogroža novinarje in njihove sogovornike. Posamezniki, ki imajo dostop do elektronskih podatkov, zelo dobro poznajo tehnike elektronskega sledenja. Vedo, kako težko bodo zabrisali podatke, ko se bodo za njimi zapodili elektronski lovci. Če se odločijo za “žvižgaštvo”, bodo hoteli komunicirati s sogovorniki, ki jih ne bodo zaradi nerodnosti ali nevednosti razkrili preganjalcem. Zato bodo informacije razkrili samo tistim tradicionalnim ali alternativnim medijskim organizacijam, ki bodo znale dobro zavarovati njihovo identiteto.
Če bomo hoteli novinarji v elektronski dobi pridobiti in ohraniti zaupanje virov, nas ne čaka samo učenje novih zasebnostnih veščin – od uporabe šifriranih komunikacijskih kanalov do skrbnega zaklepanja podatkov na elektronskih napravah. Precej bolj pozorni bomo morali biti tudi na zakone o elektronskem komuniciranju, ki jih pod vplivom strahu pred terorizmom in drugimi grožnjami sprejemajo tudi evropski zakonodajalci. Takšni zakoni poskušajo omejiti ali celo kriminalizirati rabo zasebnostnih rešitev, zato postaja pravica do zaščite vira vse bolj hipotetična in jo v praksi skoraj ni več mogoče uresničevati.
A se medijske organizacije skoraj nikoli ne postavijo na stran zasebnostnih aktivistov. Kljub številnim zgodovinskim opozorilom, da je svoboda izražanja ena prvih žrtev družbe nadzora.
(fotografija Senado Federal/FlickrCC)