Novinarji kot hladnovojni vohuni

Aretirani ste. Pravico imate molčati. Karkoli boste rekli, bo uporabljeno proti vam na sodišču. Imate pravico do odvetnika, ki je lahko navzoč med zaslišanjem. Če si ga ne morete privoščiti, vam ga bo priskrbela in plačala država. S takšnim »branjem pravic« se ponavadi konča lov na zločinca v ameriških filmih in televizijskih nanizankah, a velja tudi pri resničnih aretacijah.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 24. avgust 2013

Ameriški policisti so morali uvesti takšen postopek po letu 1966, ko je ameriško ustavno sodišče končalo primer Miranda proti Arizoni. Sodniki so tedaj obravnavali pritožbo Ernesta Artura Mirande, ki so ga leta 1963 aretirali zaradi suma ugrabitve in posilstva mladoletnice. Ugotovili so, da policisti Mirande niso seznanili s pravico do molka in odvetnika, zato ne bi smeli uporabiti zbranih dokazov in pisnega priznanja v kazenskem postopku. Na ponovljenem sojenju so obtoženca še enkrat obsodili (tožilstvo je zbralo dovolj drugih dokazov), njegov priimek pa se je ohranil v pravni terminologiji in popularni kulturi, saj še danes kak filmski detektiv svetuje policijskemu kolegu, naj aretirancu ne pozabi »prebrati mirande«.

Po približno petdesetih letih se je v svetovnih medijih znova znašel primer Miranda, ki ga s predhodnikom ne povezuje samo po naključju enak priimek. V nedeljo so neznani pripadniki britanskih oblasti na londonskem letališču Heathrow pridržali brazilskega državljana Davida Mirando, ki je čakal na polet proti Riu de Janeiru. Zasliševali so ga skoraj devet ur in mu po določilih protiterorističnega zakona iz leta 2000 brez »mirande« zaplenili elektronske naprave – prenosnik, mobilnik, pomnilniške ključke in igralno konzolo. Predstavniki britanske policije so dogodek opisali kot rutinski protiteroristični postopek, saj da vsako leto preverijo več kot 60.000 oseb. A se novinarji britanskega Guardiana niso strinjali s takšno razlago.

Na ponedeljkovi naslovnici so zapisali, da so Davida Mirando pridržali, ker je pomagal njihovemu sodelavcu in blogerju Glennu Greenwaldu – novinarju, ki mu je nekdanji ameriški obveščevalec Edward Snowden izročil največ dokumentov o množičnih prisluhih tajnih služb (Miranda in Greenwald sta v zasebnem življenju par). Brazilec se je vračal iz Berlina, kjer se je srečal s filmsko ustvarjalko Lauro Poitras, ki je prav tako pomagala Snowdnu pri objavi dokumentov. Zato so britanske oblasti izrabile protiteroristični zakon in v tranzitnem območju letališča zasegle vso elektronsko dokumentacijo, v kateri so bila morda tudi nova ­Snowdnova razkritja.

Za Guardian je bilo njihovo dejanje huda zloraba protiteroristične zakonodaje in nedopusten pritisk na novinarja, ki je seznanjal javnost z razsežnostjo množičnega elektronskega prisluškovanja. Sploh zato, ker pridržanje Mirande ni bil prvi poskus britanskih oblasti, da bi ustavile poročanje časopisa o spornih dejavnostih britanskih obveščevalcev.

S kladivom nad računalnik

V torkovi izdaji je odgovorni urednik Guardiana Alan Rusbridger opisal verjetno najbolj nenavaden poskus cenzure v digitalni dobi. Povedal je, da so visoki predstavniki vlade v zadnjih dveh mesecih večkrat zahtevali, naj jim »vrnejo« ali uničijo gradivo, ki jim ga je izročil Edward Snowden. Grožnje so postajale vse bolj neposredne in nediplomatske. »Dovolj ste se zabavali, zdaj nam vrnite, kar je naše,« je Rusbridgerju zabrusil neimenovan vladni predstavnik. »Saj ste imeli dovolj javne debate, zdaj lahko nehate pisati o tem,« je dejal drugi.

Na uredništvu so videli, da se po britanskih zakonih ne bodo mogli več dolgo izogibati izročitvi ali uničenju dokumentov. Ker niso hoteli tvegati morebitne sodne prepovedi uporabe Snowdnovega gradiva, so pragmatično sklenili, da bodo oblastem dovolili uničenje in nadaljevali poročanje iz ZDA, kjer je imel Greenwald shranjene svoje kopije. Na časopisu sta se oglasila dva varnostna specialista iz obveščevalne agencije GCHQ in v kleti nadzorovala uničenje prenosnika, na katerem so bile shranjene datoteke. Ko so od računalnika ostali samo še kosi skrivljene kovine in plastike, sta zadovoljno odšla. »Zdaj lahko odpokličemo naše črne helikopterje,« sta se pošalila ob slovesu.

Odzivi na uredniški komentar so pokazali, da si oblasti, politiki, javnost in mediji, zelo različno razlagajo pridržanje Davida Mirande in kladivarsko uničenje digitalne kopije, ki se je zgodila v kleti časopisa.

Za nekdanjo britansko konservativno poslanko in pisateljico Louise Mensch je časopis grdo oblatil britanske varnostne agencije, ki so zgolj opravljale svoje delo (podobno je razmišljal kolumnist konservativne revije Spectator Douglas Murray). Zanju je Snowden oseba, ki je »ukradla« zaupne podatke ameriški državi ter z njimi ogrozila nacionalno varnost in življenja obveščevalcev. Ker je David Miranda na prenosniku in pomnilniških ključkih prenašal te občutljive podatke, so morali agenti pravočasno posredovati, saj bi lahko nevarno pošiljko namesto njih prestregli tuji vohuni ali teroristi. Podvomila sta tudi o novinarski verodostojnosti Glenna Greenwalda, ki je za brazilsko televizijo razburjen izjavil, da bo zaradi nadlegovanja partnerja še agresivneje poročal o prisluhih in razkril nove dokumente o delu britanskih obveščevalcev.

Demokratski in laburistični politiki, novinarska združenja in varuhi zasebnosti so dogodek razlagali popolnoma drugače. Zanje je bilo pridržanje Mirande še en dokaz, da v naglici sprejeti protiteroristični zakon potrebuje temeljito reformo. Sodelavca Guardiana agenti očitno niso zadržali, ker bi utemeljeno sumili na njegove teroristične naklepe, ampak jim je izjemen letališki režim omogočil zaplembo novinarskega gradiva, ki sicer ne bi bila zakonita. Odvzem elektronskih naprav je pokazal, da se bodo morale novinarske organizacije znova učiti hladnovojnih vohunskih metod, če se bodo hotele izogniti elektronskemu nadzoru in zaščititi informatorje, ki jim bodo posredovali občutljive podatke.

To bi bila za medijsko panogo zelo velika sprememba, saj veljajo novinarji med varnostnimi strokovnjaki, hekerji in nekdanjimi obveščevalci za zelo neveden informacijski poklic.

Zaščita elektronskega vira

Julian Assange in Edward Snowden sta v nastopih in intervjujih presenečena ugotavljala, da njuni novinarski stiki niso imeli pojma o varni elektronski komunikaciji in rabi zasebnostnih orodij. Pri pogovorih niso uporabljali neregistriranih predplačniških mobilnikov, šifrirali elektronske pošte ali poskrbeli za varno hrambo občutljivih podatkov na prenosnih napravah. Posebnih komunikacijskih izobraževanj, ki jih v poslovnem svetu izvajajo upokojeni policisti in obveščevalci, niso bili deležni niti uredniki, preiskovalni novinarji ali izpostavljene redakcije, čeprav veljajo za eno izmed prvih tarč javnih in zasebnih elektronskih nadzorovalcev.

Kako nevarna je novinarska informacijska nevednost, je v lanski številki revije Columbia Jounalism Review pojasnil Matthieu Aikins, ki je opisal izkušnjo britanskega novinarja in režiserja dokumentarnih filmov Seana McAllistra. Med zbiranjem gradiva za dokumentarec o političnih aktivistih v Siriji se je McAllister srečal tudi z mladim računalnikarjem »Kardokhom«, ki mu je pomagal navezati stike z drugimi oporečniki. Vendar so Kardokha takoj zaskrbele novinarjeve nepremišljene komunikacijske navade, saj se je z viri pogovarjal po mobilniku, jim pošiljal esemese in pisal elektronska pisma. »Takoj je bilo jasno, da se ne zaveda prisluškovalnih metod, ki jih uporablja sirski režim,« je povedal za CJR.

Njegova zaskrbljenost je bila utemeljena. Ko so McAllistra aretirali agenti sirske obveščevalne službe in zasegli njegove elektronske naprave (mobilnik, prenosni računalnik, kamero …), so pridobili tudi podatke o njegovih sogovornikih, saj novinar ni uporabljal niti najosnovnejših previdnostnih ukrepov – varnih gesel in šifriranja podatkov na disku. Ko je Kardokh izvedel, da je McAllister zaprt, je takoj izključil mobilnik, posvaril druge aktiviste in pobegnil iz države, saj je vedel, da bodo agenti kmalu poiskali tudi njega. Nekateri McAllistrovi sogovorniki so pravočasno pobegnili, druge so aretirali ali celo ubili.

Aikins je v prispevku ugotovil, da ameriška medijska podjetja kljub številnim podobnim izkušnjam nimajo predvidenih varnostnih politik in usposabljanj za novinarje, ki pišejo o občutljivih temah in morajo pri delu obvarovati identiteto svojih virov. Zato se je vprašal, kako dolgo se bodo informacijsko ozaveščeni informatorji še upali sestajati z neprevidnimi novinarji, kadar bodo poskušali opozoriti na zlorabo politične in zakonodajne moči. Tveganje je postalo izjemno visoko celo v demokratičnih državah, kar kažeta dolgoletna zaporna kazen za Bradleyja Manninga (ta teden je bil obsojen na 35 let zapora) in negotovo izgnanstvo ­Edwarda Snowdna.

Medijski nastopi odgovornega urednika Guardiana kažejo, da so se med poročanjem o razkritjih skupnosti wikileaks kljub začetnim nerodnostim naučili dela z občutljivimi podatki. Namesto elektronske komunikacije so za prenos dokumentov uporabili človeškega kurirja. Poskrbeli so za šifriranje podatkovnih nosilcev in se prepričali, da bodo lahko Snowdnove podatke kljub uničenju prenosnika še naprej uporabljali v ameriškem dopisništvu, saj prvi člen ameriške ustave zelo otežuje takšno uničenje novinarskega gradiva. Vendar večja varnostna ozaveščenost in uporaba zasebnostnih orodij še ne moreta preprečiti novodobne cenzure in zagotoviti varnosti novinarskih virov.

Novinarstvo v dobi prisluhov

Medijska podjetja in novinarska združenja so v preteklosti popolnoma spregledala opozorila zagovornikov državljanskih svoboščin, da delovanja medijev ne urejajo več samo medijski zakoni. Temeljne informacijske pravice, brez katerih ni demokratičnih družb (pravica do svobodnega izmenjavanja informacij, dostopa do informacij javnega značaja in zasebnosti), so namreč razpršene med številne zakone in pravila, ki so jih v strahu pred terorizmom, piratstvom in kriminalom sprejemali ameriški in evropski zakonodajalci.

Protipiratski sporazum Acta, direktiva o obvezni hrambi komunikacijskih podatkov, spremembe zakona o elektronskem komuniciranju in kazenskem postopku so brez javne debate ali civilnodružbenega nadzora tudi v Sloveniji počasi ustvarjali pravno podlago za množične prisluhe. Opozorila, da morajo velika komunikacijska podjetja sodelovati z obveščevalnimi službami, so večinoma zanimala samo specializirane tehnološke medije in blogerje. Prav tako poskusi zakonodajalcev, da bi omejili ali celo kriminalizirali uporabo elektronskih orodij za varnejše elektronsko komuniciranje: anonimno omrežje tor, programe za šifriranje telefonskih pogovorov in »skupnostni« internet.

Mediji so redko poročali o žrtvah protiterorističnih postopkov, ki so jih brez sodnega naloga ali utemeljenega suma pridržali na letališčih ali v pristaniščih, čeprav je primer wikileaks nakazal, da je mogoče široka protiteroristična pooblastila uporabiti za novodobno cenzuro. Novinarji niso bili pozorni na nenehne elektronske selitve, s katerimi so poskušali upravitelji wikileaksa ohraniti spletno mesto in najti zatočišče pred zahtevami ameriških oblasti po blokadi in zaprtju. Primer Mirande in uničenega prenosnika kaže, da bo postalo novinarsko delo zelo podobno dejavnostim hekerjev, kriminalcev in upraviteljev piratskih strani. Če bodo hotela medijska podjetja poročati o občutljivih domačih temah ali zavarovati vire, bodo za vsak primer potrebovala še podružnico v »podatkovni oazi«, ker bodo le tako preprečila zaplembo ali uničenje novinarskega gradiva.

Vendar lahko iskanje novih tehnoloških in pravnih orodij za opravljanje novinarskega dela v dobi elektronskih prisluhov zakrije nekatera bistveno pomembnejša vprašanja: Zakaj bi morali za udejanjanje temeljnih informacijskih pravic sploh uporabljati vohunske in hekerske metode? Kdaj je postalo samoumevno, da na svetovnem spletu nimamo pravice do zasebne komunikacije? Ali nepooblaščeni množični prisluhi ne izključujejo domneve nedolžnosti, na kateri temelji pravica do poštenega sojenja? Zato novinarjev in drugih uporabnikov interneta ne čaka samo učenje varnejšega elektronskega komuniciranja, ampak predvsem prizadevanje za ponovno uveljavljanje izgubljenih elektronskih in državljanskih pravic, kakršne si je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izboril Ernesto Arturo Miranda. A jih Davidu Mirandi ta teden niso več priznali.