Ko je Harry srečal internet

Ko je neimenovani francoski najstnik pred mesecem dni v enem bralnem zamahu použil sklepno prigodo znanega mladega čarovnika Harryja Potterja, je spoznal, da svojih svežih bralnih doživetij še dolgo ne bo mogel deliti z vrstniki. Založba Gallimard, ki je odkupila pravice za francosko izdajo priljubljene knjige, je namreč sporočila, da se bo Harry naučil francoščine šele do konca oktobra. Ker se trimesečno čakanje nepotrpežljivemu šestnajstletniku ni zdelo sprejemljivo, se je zaprl v sobo, v enem tednu prevedel vseh 759 strani svojega angleškega izvoda in ga objavil na svetovnem spletu. Čez nekaj dni so ga obiskali policisti, ga aretirali zaradi kršenja avtorskih pravic, mu zasegli računalnik in zaprli njegovo spletno stran.

Mladega prebivalca provansalskega mesteca Aix-en-Provence so po eni neprespani zaporniški noči in daljšem zaslišanju izpustili. Ker je bilo očitno, da se prevajanja ni lotil zaradi materialnih koristi ali drugih nečednih vzgibov, se predstavniki Gallimarda in pisateljica Joanne K. Rowling niso odločili za tožbo. Kljub temu pa je njegova neprijetna izkušnja znova opozorila na nekatera vprašanja internetnega prostora, ki bodo močno vplivala na prihodnji razvoj množičnih medijev, kulture in političnega delovanja v digitalnem svetu.

Zaradi okostenelih mehanizmov varovanja avtorskih pravic, ki so nastali precej pred obdobjem širokopasovnega interneta, se večina mladih uporabnikov svetovnega spleta niti ne zaveda meje med legalno in nelegalno rabo osebnega računalnika. Ker so prekrški zoper intelektualno lastnino abstraktna tema tudi za marsikaterega starša in učitelja, le redki računalniško dejavni najstniki razumejo, zakaj nekakšni imetniki avtorskih pravic vidijo njegovo posojanje zanimive glasbene datoteke sošolcem kot hudo kaznivo dejanje (krajo) in kakšne so lahko posledice nezakonite objave prostovoljnega prevajalskega podviga. Hkrati njihovo nevednost nenehno izrabljajo medijska in telekomunikacijska podjetja, ki agresivno spodbujajo mlade internetnike k »druženju«, »ustvarjalnosti« in »dejavni udeležbi« na svetovnem spletu.

Strategija internetnih ponudnikov je razumljiva, saj velike spletne skupnosti, prepletene s širokopasovnimi povezavami, ne plačujejo le mesečne naročnine, ampak prinašajo ponudnikom vse več oglaševalskega denarja ter omogočajo učinkovito promocijo najrazličnejših plačljivih vsebin in storitev. Ker ponudniki telekomunikacijske infrastrukture praviloma niso lastniki dragocenih avtorskih del, ki jih izmenjavajo uporabniki, jih ne moti, če mladi deskarji njihova vabila vzamejo preveč dobesedno in začnejo nezakonito »družiti« tudi svoje glasbene, knjižne in filmske zbirke. Kaj šele, da bi se dejavneje posvetili izboljševanju internetne pismenosti, ki jo sestavlja tudi spoštovanje intelektualne lastnine.

Podobno mešana sporočila pošiljajo mladim uporabnikom tudi sami lastniki avtorskih pravic: glasbene in knjižne založbe, filmski studii in množični mediji. Njihovi marketinški strategi se zelo dobro zavedajo pomena zvestih oboževalcev in možnosti, ki jih oboževalskim skupinam ponuja svetovni splet. Vendar pa imajo v njihovih očeh oboževalci Harryjev Potterjev, resničnostnih oddaj, zvezdnih vojn in drugih (pop)kulturnih fenomenov na internetu zelo jasno predpisane vloge, ki ne odsevajo nujno njihovih internetnih navad.

S svojo predanostjo smejo oboževalci pridobivati nove oboževalske vernike, sodelovati na uradnih forumih in se naročati na ekskluzivne promocijske ponudbe. Dovoljeno jim je porabljati prihranke za kupovanje franšiznih izdelkov (figuric, posteljnih prevlek, šolskih zvezkov …) in se pojavljati pred kamerami, ki beležijo njihovo iskreno, televizično pričakovanje novega filma ali knjige. Če pa hočejo svojo energijo uporabiti za odkrivanje in predčasno razkritje zmagovalca priljubljene resničnostne oddaje, pisanje fenovske literature in razbijanje elektronskih zaščit, ki preprečujejo zakonito kopiranje digitalnih nosilcev, dobrohotnost imetnikov avtorskih pravic zamenjajo grožnje in trd pravniški jezik – tudi takrat, ko dejanja uporabnikov niso nezakonita (kot pri našem neprevidnem prevajalcu), ampak zgolj motijo njihove poslovne modele. To se je med drugim zgodilo pred nekaj leti v ZDA, ko so hollywoodski studii Warner začeli zapirati neuradne oboževalske internetne portale le zato, ker se niso ujemali z njihovo spletno promocijo potterjevskih filmov.

V trenutku, ko postanejo avtorske pravice sredstvo za omejevanje konkurence, pa se moramo vprašati, ali je zgodba o avtorskih pravicah res tako črno-bela, kot jo poskušajo prikazati imetniki teh pravic, opozarja stanfordski pravnik Lawrence Lessig, ustanovitelj gibanja Creative Commons in dolgoletni borec za prenovo ameriške avtorske zakonodaje. Lessig v svojih knjigah (Svobodna kultura, Future of Ideas …) in predavanjih vztrajno poudarja, da je mogoče zaščitene vsebine uporabljati tudi po načelu poštene rabe, zato prav vsake uporabe avtorskih del, ki ni po godu lastniku pravic, še ne smemo obravnavati kot kraje – nečesa negativnega in obsojanja vrednega. Lessig tudi dodaja, da hočejo imetniki pravic z nenehnim lobističnim kričanjem v slogu »primite tatu« in dviganjem moralne panike pred mladoletnimi internetnimi prestopniki preglasiti številne primere, ko svojih pravic niso uporabili za zaščito interesov avtorjev, ampak so z njimi namenoma onemogočali konkurenčne umetnike (denimo režiserje kritičnih dokumentarnih filmov) in ovirali pretok znanja.

Na vse večji pomen avtorskih pravic pri omejevanju konkurence opozarja tudi predstojnik katedre za primerjalne medijske študije na ameriškem inštitutu MIT Henry Jenkins. Ta v svoji najnovejši knjigi Convergence Culture ugotavlja, da bo revolucionarno zlivanje medijske in telekomunikacijske industrije (konvergenca) še povečalo nevarnost zlorabe avtorskih pravic, ki bi lahko resno oškodovalo uporabnike novih medijev. Jenkins se zato boji, da bodo nakopičene avtorske pravice zaradi vse močnejše koncentracije množičnih medijev in drugih lastnikov avtorskih del (založb, filmskih studiev …) postale eno najmočnejših orožij za omejevanje konkurence na trgu digitalnih vsebin, zaviranje napredka, izrinjanje tekmecev in zastraševanje motečih neodvisnih ustvarjalcev.

V tem primeru konvergenca ne bi prinesla dvosmerne komunikacije, demokratizacije medijev in povečanega vpliva uporabnikov na tržno ponudbo, kar že dolgo napovedujejo številni internetni preroki in zagovorniki svobodnega trga. Ravno nasprotno: taka konvergenca bi velikim korporacijam zgolj omogočila učinkovitejšo prodajo enakih vsebin prek novih digitalnih kanalov in jim pomagala pri še podrobnejšem oblikovanju potrošniških nakupovalnih navad. Opisana potrošniška prihodnost pa ne bo prizadela le oboževalskih skupin, ampak je tudi zelo oddaljena od obljub »internetne demokracije«, ki jih bomo zagotovo slišali tudi od nekaterih slovenskih predsedniških kandidatov.

Lessig in Jenkins na žalost ne odgovorita, kateri mitološki Herkul se bo podal nad tako konvergenčno Hidro in obglavil napako trga, ki vse bolj zavira razvoj digitalnih vsebin in siromaši medijski prostor. Evropska unija ni v svoji zgodovini sprejela niti enega resnejšega ukrepa za omejevanje medijske koncentracije, zato se tudi prihodnjim konvergenčnim monopolom verjetno ni treba bati vzgojnih klofut bruseljske roke. V ZDA že nekaj desetletij odpravljajo protikoncentracijske omejitve, slovenski državi pa medijska in telekomunikacijska koncentracija – kot največji lastnici – zelo ustrezata, saj ji po potrebi omogočata posege v medije in oglaševalski trg.

Zato o posledicah konvergence na našo digitalno prihodnost niti ne razmišlja.

(Sobotna priloga Dela, 18. avgust 2007)