Bavarska trma kljubuje Microsoftovemu monopolu
Šef Microsofta Steve Ballmer je prekinil smučarske počitnice in nemudoma priletel v München. Izvedel je, da hoče mestna uprava prekiniti pogodbo z njegovim podjetjem in na približno 15.000 računalnikov namestiti odprtokodne programe. Ponudil je velikanske popuste in mobiliziral vojsko lobistov, a mesto ni popustilo. Microsoftova okna in pisarna so se morali umakniti linuxu in odprti pisarni open office.
Prva objava: Sobotna priloga Dela, 21. december 2013, foto Thomas Hawk/FlickrCC
Novica o Ballmerjevih nesojenih počitnicah in prvem večjem (navideznem) zmagoslavju linuxa je pred desetimi leti precej zaposlovala medijske analitike in svetovalce. Microsoft se je kljub dejanskemu monopolu na računalniških namizjih izjemno agresivno odzval na vsak poskus uvajanja odprtokodnega programja na računalnike v javnem sektorju. Direktorjem nacionalnih podružnic so naročili, da za nobeno ceno ne smejo izgubiti niti enega naročnika v javni upravi ali vladni ustanovi. Po vsem svetu so sprožili obsežno kampanjo, v kateri so s sponzoriranimi študijami dokazovali, da je cena njihovih licenc nižja od stroškov prehoda na odprto kodo. Pozabili niso niti na majhne trge, kakršen je bil slovenski, saj so vsaki odprtokodni strategiji ali dokumentu takoj sledili obisk visokega microsoftovca, živahno lobiranje in agresivna medijska protikampanja.
Ta se je sestal s pristojnim ministrom in pooblastil področnega direktorja, naj naročniku ponudi popust, ki ga ne bo mogoče zavrniti (Slovenijo sta obiskovala Jan Muehlfeit in Jean-Philippe Courtois). Novinarje je poučil, da odločitve programske opreme ne sme določati muhasta politika ali ideologija svobodnega programja, ampak trdne številke in izračuni. Naučeno je razlagal, kako Microsoftov »partnerski sistem« prinaša delovna mesta in proračunske evre – v nasprotju z zastonjkarsko in pogosto amatersko odprtokodno skupnostjo. Kot glavni argument proti uvajanju odprtega programja pa je uporabil münchenski primer, kjer so Microsoft odslovili zaradi »ideoloških razlogov« ter si nakopali velike težave in nepredvidene stroške.
Njihova strategija je bila večinoma uspešna in številni izvajalci so opustili napovedane prehode na odprtokodne programe (nemško zunanje ministrstvo, mesto Freiburg …). Debate o svobodnem programju so se umikale iz medijev, saj so na trg vstopala internetna podjetja s spletnimi storitvami (google docs), pametni mobilniki in druge elektronske naprave, ki jih niso poganjala okna. Uporabniki na zaslonih niso več pričakovali pisarne, internet explorerja, outlooka ali drugih Microsoftovih programov, ampak družabna omrežja, spletno pošto in mobilne aplikacije. Velika softverska podjetja so zato iskala nove modele prodaje programske opreme, pripravljala lastne »oblačne« rešitve in si prizadevala nadomestiti zamudo na mobilnem trgu.
Usode münchenskega prehoda na odprto kodo ni več spremljal skoraj nihče. Dokler niso specializirani tehnološki mediji prejšnji teden objavili novičke, da je projekt po skoraj desetih letih uspešno končan.
Cena svobode
Številni sorodni projekti so spodleteli, ker so izvajalci razmišljali predvsem o stroških, je za spletno mesto Tech Republic povedal vodja prehoda Peter Hofmann. Vendar je bila zanje pomembnejša neodvisnost, saj niso hoteli ostati priklenjeni na Microsoft in njegovo tržno politiko. Če ste odvisni od enega ponudnika softvera, to ne pomeni samo stroškov licenc, ampak tudi nenehno nameščanje popravkov, prilagajanje informacijske infrastrukture in menjavo računalnikov, ki morajo slediti vse zahtevnejšim programom, čeprav jih sploh ne potrebujete, je pojasnil Hofmann.
A pot do »neodvisnosti« ni bila lahka. Operacijski sistem linux, pisarniške alternative in internetna orodja so sicer podobno funkcionalni kot okenski programi, vendar morajo znati mestni računalniki komunicirati tudi z večinskim okenskim svetom. Obrazci, tabele in makroji so bili prilagojeni Microsoftovim programom in jih je bilo treba popraviti ali še enkrat napisati. Uradnike je motilo, da se je med prejemanjem ali pošiljanjem dokumentov v druge javne urade podrlo oblikovanje ali so imeli težave z digitalnimi potrdili. Številne aplikacije, ki jih je predpisala nemška zvezna vlada, so tekle samo v Microsoftovem okolju, prav tako programi, ki jih uporabljajo uradniške ustanove EU. Najbolj zahtevno pa je bilo poenotenje računalniške infrastrukture, saj so izvajalci projekta presenečeno ugotovili, da za informatiko skrbi kar 22 ločenih oddelkov.
V naši mestni upravi smo naleteli na pravcato računalniško džunglo, je dejal Hofmann. Vsak oddelek je podpisoval drugačne pogodbe s ponudniki, kupoval svoje računalnike in postavil unikaten dokumentni sistem, ki ni bil združljiv z drugimi enotami. Med oddelki so bila nenehno rivalstva in osebni spori, ki so onemogočali skupno delo in zavirali odprtokodni prehod. Hofmann je priznal, da projekta ne bi mogli uresničiti, če jim ne bi dalo mesto popolne podpore in dovolj časa, da so prenovili celotno infrastrukturo, poenotili javno naročanje in se znebili neštetih posrednikov, ki jim je ustrezala takšna nepreglednost. »Zdaj se ne moremo na nikogar izgovarjati, če kaj ne bo delovalo, a smo zelo dobro spoznali svojo informatiko in natančno vemo, kdo upravlja z našimi podatki, kar je v teh časih izjemno pomembno,« je sklenil vodja projekta.
»Ko so predstavniki mestne uprave povedali, da so s prehodom na odprto programje prihranili več kot deset milijonov evrov, so na Microsoftu takoj odgovorili z izračuni, da so projekt preplačali,« je v telefonskem pogovoru povedal predsednik evropskega združenja za svobodno programje (FSFE) Karsten Gerloff. »A se v Münchnu niso hoteli spustiti v številčno vojno, temveč so izpostavili tisto, česar jim Microsoft ne more ponuditi niti z največjimi popusti: več svobode pri upravljanju informatike,« je prepričan sogovornik. Hkrati so pokazali, kako neverjetno zahteven je takšen prehod, in potrdili, da ga je mogoče izpeljati samo takrat, ko projekt trdno podpre tudi politika.
Močni lobiji, šibka država
Vloge politike se izjemno dobro zavedajo tudi pri Microsoftu.
V neformalnih pogovorih z njihovimi visokimi predstavniki smo lahko novinarji zelo dobro spoznali strategijo globalnih tehnoloških podjetij, ki so v devetdesetih letih vstopala na postsocialistične trge. Vedeli so, da so države neizkušene, revne in željne tujih naložb. Vsak minister je rad prisluhnil obljubam o nižanju stroškov v javni upravi, odpuščanju nepotrebnih informatikov in uvajanju tehnoloških rešitev, s katerimi se bo lahko pohvalil pred kolegi na razvitem zahodu. Državnim naročnikom so ponudili dovolj nizke cene, da so onemogočili lokalne tekmece, saj so izračunali, da si bodo hitro povrnili začetne popuste in jih pri širitvi ne bodo ovirali šibki varuhi konkurence. Ko si bodo zagotovili dolgoročne licenčne pogodbe z javno upravo, šolami, zdravstvom in drugimi javnimi ustanovami, pa nihče ne bo imel znanja, denarja in politične volje za iskanje alternative.
Načrte bi jim lahko pokvarila kvečjemu nepredvidena »ideološka« odločitev, kakršna jih je presenetila v socialdemokratski bavarski prestolnici. Takšni primeri so bili redki, saj je ideologija informacijske družbe v zadnjih dvajsetih letih uspešno apolitizirala informacijske in komunikacijske tehnologije ter jih prikazala zgolj kot poslovne, stroškovne ali potrošniške odločitve. Vendar so razkritja nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna pokazala, da münchenski desetletni prehod morda ni bil tako zelo nerazumen, kot so trdili njegovi kritiki.
Danes vemo, da je mogoče ameriškim ponudnikom programov in spletnih storitev zaupati približno toliko kot kitajski telekomunikacijski opremi, pred katero že nekaj let svarijo poznavalci obveščevalne dejavnosti in industrijskega vohunstva. Nadzor nad informacijami je (geo)strateško vprašanje in ga ni mogoče ločiti od nadzora nad vsemi tremi plastmi informacijske infrastrukture: žicami, programi, standardi, protokoli in vsebino. Vendar so si ta nadzor danes sposobne zagotoviti le redke države. Večina pa zaradi dolgoletnega krčenja informacijskih oddelkov, odtekanja tehnološkega znanja, nepovezanih informacijskih oddelkov, nepreglednega javnega naročanja in popolne odvisnosti od ameriških ponudnikov programja ne more več ponoviti münchenskega koraka. Tudi če bi to zares hotele.