Kaj skriva novinarjev mobilnik?

Na sestanek sem prispel nekaj minut prezgodaj in mojega gostitelja še ni bilo v pisarni. Na mizi je imel značilno novinarski ustvarjalni nered. Pod listi papirja se je vsakih nekaj minut oglašal mobilnik, na katerega so se pretakali kratka sporočila in elektronska pošta. Računalnik je bil odklenjen in na zaslonu so bili razmetani članki za prihodnjo številko časopisa. Na vhodu me ni nihče popisal in nobenega sodelavca ni zanimalo, kaj počne neznanec na njegovem uredniškem stolu.

Segel sem po mobilniku, ga skril v škatlo s praznimi cedeji in počakal na začetek sestanka. Kmalu zatem se je začel sogovornik nemirno presedati in vse bolj očitno iskati pogrešani telefon.

Si kdaj pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi se tvoj mobilnik znašel v nepravih rokah, sem ga vprašal, ko sem mu vrnil napravo. Telefonskega imenika s stotinami zasebnih telefonskih številk najpomembnejših politikov in gospodarstvenikov v državi ni zavaroval niti s številko pin. V galeriji je imel veliko družinskih fotografij, s telefonom je prebiral službena in zasebna elektronska pisma. Že čisto običajen zmikavt bi brez tehničnega znanja pridobil veliko podatkov, ki bi bili lahko za izpostavljenega notranjepolitičnega komentatorja zelo neprijetni. Razkril bi njegove vire in finančno stanje, prebral zasebne komentarje o dogodkih v državi ter mu s pridobljenimi gesli in računi ukradel elektronsko identiteto.

Zbegano me je gledal in ni vedel, kaj naj mi odgovori. Bilo je poleti 2012 in na nevarnosti globalnega elektronskega nadzora so tedaj opozarjali le redki informacijski strokovnjaki in zasebnostni aktivisti. Novinarjev in njihovih delodajalcev tema ni zanimala.

Čez samo nekaj mesecev se je stališče velikih svetovnih medijev do varnosti elektronskih komunikacij precej spremenilo. Ameriški novinar Glenn Greenwald bi skoraj zamudil največjo zgodbo v karieri, ker skrivnostnemu neznancu ni znal odgovoriti na elektronsko pismo, v katerem je ta zahteval »izmenjavo javnega šifrirnega ključa« (na srečo je navodilo razumela njegova znanka Laura Poitras, ker je ravno pripravljala dokumentarec o ameriških tajnih službah). Ta neznanec je bil nekdanji ameriški obveščevalec Edward Snowden, ki je hotel javnost seznaniti s spornim delovanjem ameriške agencije za nacionalno varnost (NSA). Njegova razkritja globalne razsežnosti elektronskega nadzora pa niso razburila samo politikov, tehnoloških podjetij in številnih uporabnikov spleta, ampak tudi medijske organizacije.

Snowden je potrdil napoved preganjanega predstavnika wikileaks Juliana Assangea, da lahko na prihodnje velike zgodbe računajo samo mediji in novinarji, ki bodo znali zavarovati svoje anonimne vire pred elektronskimi prisluhi in jih nadzorovalci ne bodo izsledili že po prvem neprevidnem telefonskem klicu. V uredništvu britanskega Guardiana so morali po aretaciji Greenwaldovega sodelavca (in partnerja) Davida Mirande ter vladnem uničenju računalnikov z zaupnimi dokumenti najeti vrhunske varnostne strokovnjake in uvesti zelo stroga pravila za obdelovanje in prenos občutljivih elektronskih dokumentov (šifriranje ključkov usb, uporaba varnih sob in računalnikov, ki niso povezani v omrežje …). O podobnih ukrepih razmišljajo tudi v nekaterih tiskovnih agencijah in na britanskem BBC, saj so njihovi neprevidni poročevalci v Siriji, Libiji, Egiptu in Turčiji večkrat nehote izdali svoje opozicijske sogovornike režimski tajni službi, ki jih je zaprla ali celo ubila – ker so z njimi komunicirali po mobilnikih, elektronski pošti ali družabnih omrežjih.

Večina zahodnih novinarjev je verjela, da živijo v razmeroma normalnih demokratičnih državah, kjer se obveščevalci držijo zakonov in si nihče ne drzne grobo posegati v medijsko svobodo. Na Balkanu pa že pred Snowdnom nismo imeli takšne iluzije, mi je prejšnji teden na sarajevski konferenci o prihodnosti novinarstva v digitalni dobi povedal večkrat nagrajeni novinar sarajevskega centra za preiskovalno novinarstvo Mahir Šahinović. Če se v Bosni, Srbiji ali na Hrvaškem lotite preiskovalne novinarske zgodbe, vedno naletite na tesno prepletenost politike, organiziranega kriminala in policije. Če bo politik ali kriminalec izvedel, da pripravljate prispevek o njem, bo o vas izvedel vse, kar ga zanima. Pridobil bo tudi vaše telefonske pogovore in elektronska pisma, s katerimi vas bo poskušal zastrašiti, izsiljevati ali javno oblatiti, je dejal Šahinović.

Takih izkušenj smo imeli kar nekaj, je nadaljeval mladi novinar. Ko so skupaj s srbskimi kolegi preiskovali sumljivega poslovneža in politika Ivico Tončeva, je imel Tončev že pred objavo njihove zgodbe v rokah vse delovne osnutke članka in seznam ljudi, s katerimi so se pogovarjali med preiskavo, saj je uporabil zveze v varnostni službi. Ko sta se s sodelavcem dogovorila za intervju z domnevnim pralcem denarja Zoranom Ćopićem v restavraciji hotela Palas v Banjaluki, pa so bili skoraj vsi naključni gosti (in verjetno tudi natakar) v resnici policisti pod krinko in agenti različnih obveščevalnih agencij, ki so snemali vsako njihovo besedo. Pozneje jim je uspelo videti te posnetke in obveščevalci so jim prostodušno priznali, da rutinsko spremljajo vse posameznike, ki so bili kdaj v stiku s preiskovanci. Tudi če ste samo po pomoti poklicali napačno številko ali na bolšjaku kupili rabljen mobilnik, ki so ga prej uporabljali osumljenci.

Še tako ostre zakonske varovalke niso dovolj močno zagotovilo, da bi v naši regiji preprečili hude zlorabe elektronskih orodij za zbiranje in analizo podatkov, so se strinjali moji novinarski sogovorniki. Sisteme za množično elektronsko nadzorovanje sicer vedno uvajamo z dobrimi nameni – za preganjanje kriminalcev in teroristov –, ampak jih v praksi nekaznovano zlorabljajo politični in gospodarski lobiji, ki so pogosto nad zakonom. Zato morajo novinarji po vsem svetu uporabljati vse več rešitev za varnejše elektronsko komuniciranje ali celo popolnoma zapustiti internet, če se hočejo izogniti nadzorovalcem. Posebna varnostna urjenja so morali opraviti tudi sodelavci sarajevskega in srbskega centra za preiskovalno novinarstvo.

Vendar takšni umiki niso rešitev. Temeljnih informacijskih pravic – svobode izražanja, svobodne izmenjave informacij in varovanja zasebnosti – ni mogoče uveljavljati s skrivanjem in uporabo hladnovojnih vohunskih metod. Učinkovitejše možnosti upora proti množičnemu elektronskemu nadzoru nakazujejo velike evropske demonstracije proti sporazumu Acta, ameriški protesti proti protipiratskima zakonoma Sopa in Pipa, lanska pisateljska peticija proti množičnim prisluhom in javno pismo velikih tehnoloških podjetij, v katerem so od ameriške vlade zahtevali, naj omeji varnostne službe in vrne zaupanje uporabnikov v informacijske tehnologije. Veliko simbolno moč ima tudi sredina poslanica izumitelja svetovnega spleta Tima Bernersa – Leeja, ki je ob petindvajseti obletnici njegovega izuma predlagal, da bi morali za zaščito informacijskih pravic uveljaviti globalno listino internetnih svoboščin, ki bi jo spoštovale tako države kot korporacije.

Uspeh takšnih pobud je zelo odvisen od tega, ali bodo novinarji v njih prepoznali skupen interes in jih podprli, saj izkušnja Guardianovih, bosanskih in srbskih kolegov kaže, da je prav novinarsko delo prva žrtev ukinjanja informacijskih pravic. Vendar slovenski mediji še niso začeli prepoznavati takšnega skupnega interesa ali se odzivati na vse večjo razširjenost množičnega elektronskega nadzora. Če bi danes ponovil uvodni poskus z mobilnim telefonom, bi me uredniški znanec gledal enako zmedeno kot pred dvema letoma. Nobena redakcija ni uvedla varnostnega urjenja za novinarje, ki preiskujejo občutljive gospodarske ali politične zgodbe. Predsnowdnovsko mlačni so bili tudi odzivi medijev na prednovoletni poskus slovenske vlade, da po hitrem postopku uzakoni računalniške vohunske programe (»policijske trojance«) in prestreznike mobilnih telefonov (lovilce IMSI). Novinarjev in njihovih delodajalcev tema še vedno ni začela zanimati.

Jih bo začela zares zanimati šele takrat, ko bomo začeli doživljati enako grobe zlorabe elektronskih nadzorovalnih orodij kot moji sarajevski sogovorniki? Prepričanje, da smo državljani in novinarji v Sloveniji varni pred takšnimi »balkanskimi« zlorabami, je zelo naivno. Pred njimi nas doslej ni varovalo članstvo v EU ali strah politikov pred mediji, ampak zelo občutljivi mehanizmi, ki jih je mogoče že v enem mandatu porušiti s političnimi posegi v delovanje policije, škodljivimi zakoni in neprimernim kadrovanjem med nadzorniki elektronskih nadzorovalcev (informacijski pooblaščenec, varuh človekovih pravic …). Brez učinkovitih demokratičnih varovalk pa postanejo informacijske tehnologije le orodje za ohranjanje avtoritarne oblasti.

(Sobotna priloga Dela, 15. marec 2014, fotografija LJK))