S taksijem v digitalno dobo

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje poklical taksi, mi je med zimskim obiskom San Francisca dejal tehnopodjetnik Tomaž. Stali smo na robu četrti Mission blizu mestnega poslovnega središča in ulice je začel preplavljati popoldanski promet. Na mobilniku je zagnal posebno aplikacijo uber, ki je preverila voznike, prijavljene v sistem. Satelitski oddajnik gps je določil naš položaj in na zaslonu se je prikazala predvidena cena prevoza skupaj s čakalnim časom in predlaganim zemljevidom poti.

Voznik, ki je sprejel njegovo naročilo, ni bil taksist. Tudi on je bil uporabnik enake mobilne aplikacije, ki je med registracijo opravil še vozniško prijavo in je smel prevažati stranke. Zmogljivi računalniški algoritmi so v realnem času preverjali, kdo išče prevoz in kdo je na voljo kot voznik. Vse transakcije med uporabniki so bile elektronske, zato goljufije ali pretirane tarife niso bile mogoče. Potniki so ocenjevali voznike in vozniki so bili zavarovani pred neplačniki.

Predstavniki Uberja so se pohvalili, da so postali zaradi njihove storitve prevozi v mestu bistveno cenejši, zanesljivejši in prijetnejši kot takrat, ko so na ulicah vladali taksisti. Ti so se na novega tekmeca sicer jezili, a jih ni v svetovnem središču tehnoloških storitev nihče poslušal ali upošteval njihovih pritožb. Med pogovorom o novih prevozniških storitvah smo se spraševali, kako se bodo na takšno storitev odzvali evropski taksisti, ko bo zaživela v velikih evropskih mestih. Pričakovali smo veliko slabe volje in običajnega odpora pred novim tekmecem, a so agencijske novice prejšnji teden zelo presegle naša zimska ugibanja.

V Londonu je promet okrog trga Trafalgar zaprlo več kot deset tisoč značilnih črnih taksijev. Na tisoče taksistov je za nekaj ur zasedlo strateška mestna vozlišča v Parizu, Madridu, Barceloni, Rimu, Berlinu in nekaterih drugih evropskih prestolnicah, kjer je Uber odprl svoje podružnice. Vozniki so se na televizijskih posnetkih užaljeno pridušali, da računalniki in satelitska navigacija ne morejo nadomestiti njihovega natančnega poznavanja mestnih ulic in desetletnih izkušenj s prometom. Predstavniki združenj taksistov so opozarjali, da pomenijo Uberjevi prevozi nelojalno konkurenco, ker voznikom ni treba namestiti potrjenih taksimetrov ali plačati dragih licenc za vožnjo taksija (tudi do 200.000 evrov). V Nemčiji, Franciji in Italiji je taksiste zmotilo, da so Američani podjetje registrirali na Nizozemskem, kamor se stekajo skoraj neobdavčeni prihodki od uporabniških voženj. Zato so od mestnih oblasti zahtevali, da mora Uber upoštevati enaka pravila kot registrirani taksisti, sicer ga je treba prepovedati.

Britanski in ameriški medijski komentatorji so proteste evropskih taksistov skoraj brez izjeme prikazali kot nekakšen novodobni ludizem – čustven in neracionalen odpor proti tehnološkemu napredku, ki je uporabnikom komunikacijskih tehnologij prinesel boljšo in cenejšo prevozno storitev. Zanje je bila zahteva po prepovedi Uberja in drugih podobnih spletnih sistemov za iskanje prevoza ali prenočišča (lyft, sydecar, airbnb …) enako nezaslišana, kot so bile nekoč peticije londonskih kočijažev, da je treba prepovedati avtomobile in omejiti javni promet. Taksisti so po desetletjih monopola in odiranja potnikov končno dobili tekmeca, ki se mu bodo morali prilagoditi ali propasti – enako kot številni poklici pred njimi. Zato bi bilo kakršno koli omejevanje inovativnega poslovnega modela nazadnjaško, škodljivo in v popolnem nasprotju z ideali konkurenčnega trga.

Takšna razlaga tehnološkega napredka že več desetletij prevladuje v medijih, tehnološki publicistiki in političnih strategijah. Vendar v morebitni prevladi Uberja ni ničesar »naravnega« in tudi domnevni ludizem voznikov taksijev ni usmerjen proti tehnologiji. Protestov se je udeležila poklicna skupina, ki morda že v nekaj letih ne bo več mogla preživeti s svojim delom in veščino, ki so jo pridobivali tudi po več desetletij.

Vozniki taksija niso edini poklic, ki ga ogrožajo robotski avtomobili, satelitska navigacija, mobilne aplikacije in računalniški algoritmi. Roboti in drugi avtomatizirani stroji so od druge polovice dvajsetega stoletja nadomestili velik delež industrijskih delavcev, ki so nekoč delali za tekočim trakom. V prihodnjem desetletju pa bo avtomatizacija zajela tudi poklice, ki danes veljajo za »ustvarjalne« in jih še ne znajo opravljati stroji, ugotavlja ameriški publicist in poslovnež Christopher Steiner v knjigi Automate This: How Algorithms Came to Rule Our World (2012).

Steiner se je v knjigi sprehodil po številnih razvojnih oddelkih in laboratorijih, kjer že uspešno preizkušajo zmogljive prevajalske, zdravniške in sodniške algoritme. Pogovarjal se je z razvijalci programov za borzno trgovanje, ki po neuradnih ocenah opravijo že več kot tri četrtine vseh transakcij. Srečal se je s poslovnežem, ki je razvil storitev za iskanje prihodnjih glasbenih uspešnic in prebiral novinarske članke, ki so jih napisali računalniki. Poslušal je algoritemsko glasbeno simfonijo, ki je preslepila poznavalce klasične glasbe, in ugotavljal, kako ga bo ocenil računalniški kadrovik, s katerim nekatera velika informacijska podjetja spremljajo delovno učinkovitost zaposlenih in jim načrtujejo karierno pot. Ugotovil je, da računalniki še ne morejo popolnoma nadomestiti ustvarjalnega človeškega dela, a je knjigo kljub temu sklenil z napovedjo, da bodo tudi najbolj »človeške« poklice kmalu opravljali algoritmi. Neumorno, učinkovito in skoraj zastonj.

Steinerjeve napovedi ne bo uresničila tehnologija, ampak ljudje. Prevozi, ki jih ponuja uber, niso cenejši in hitrejši samo zaradi informatizacije in optimizacije vozniškega dela. Googlove storitve ne bi bile tako dobro prilagojene uporabnikom, če bi morale spoštovati strožja pravila elektronske zasebnosti in avtorsko zakonodajo. Nakupi na Amazonu ne bi bili tako ugodni brez hudega izkoriščanja delavcev v distribucijskih središčih, ki jih namenoma postavijo v okoljih, kjer niso občutljivi na delavske pravice. Prihodki tehnoloških podjetij ne bi bili tako visoki, če ne bi njihova vodstva razvila zelo prefinjenih strategij za izogibanje davčnim obveznostim. Omenjene prakse pa so bile uresničljive samo zaradi številnih političnih, zakonodajnih, regulatorskih in strateških odločitev, s katerimi so človeški odločevalci sistematično podpirali interese informacijske industrije in niso preganjali zlorab.

Enake odločitve zdaj čakajo evropske mestne uprave, ki bodo morale pretehtati med interesi taksistov in novim poslovnim modelom, ki ga je prinesel Uber. Toda posledic njihovih odločitev ne bodo občutili samo taksisti.

Dolgoletne statistike gibanja brezposelnosti so ovrgle nekdanje prepričanje, da avtomatizacija ustvari več delovnih mest, kot jih ukine. Poleg tega nova delovna mesta večinoma ne omogočajo več enakega življenjskega standarda kot nekdanje industrijske ali birokratske službe za nedoločen čas. To še zlasti velja za delavce v storitvenih dejavnostih in »ustvarjalnih industrijah«, ki so v devetdesetih letih brez večjih težav vzdrževali življenjski slog višjega srednjega razreda, danes pa vse bolj spominjajo na nekdanje proletarce z začetkov industrijskega kapitalizma. Ta sprememba je zelo pomembna, saj kaže, da v mrežni ekonomiji veliko večino ustvarjene »vrednosti« poberejo lastniki informacijskih platform, ki omogočajo izkoriščanje razdrobljenega, prostovoljnega, mezdnega ali celo neplačanega dela. Zato lahko storitve, kakršna je uber, zelo hitro poslabšajo delovne razmere v določenem poklicu ali ga celo odpravijo, a hkrati novim brezposelnim ne prinesejo nikakršne boljše alternative. Kar zanje pomeni revščino, družbeno izključenost in še večje izkoriščanje.

O takšnih družbenih učinkih novih spletnih storitev je zelo težko razmišljati med prijetnim kramljanjem z naključnim voznikom, ki ga je priklical uber. Še teže je pogrešati muhaste, prebrisane in včasih neprijazne voznike taksijev, ki so mi zagrenili kar nekaj voženj po neznanih velemestih. Vendar sem v zadnjih nekaj letih spoznal že preveč izobraženih, ustvarjalnih in delovnih ljudi, ki zaradi diktature potrošniškega udobja ne morejo več preživeti s svojim poklicem. Zato poskušam tudi z denarnico podpirati ustvarjalce in načrtno bojkotirati storitve, ki z nizkimi cenami, zlorabo tržnega položaja in izkoriščanjem delavcev znižujejo vrednost človeškega dela. Dokler si še lahko privoščim.

(Sobotna priloga Dela, 21. junij 2014)