Kdo drži pištolo?

Ko so padale vojaške diktature, so novinarji verjeli, da to zanje pomeni konec zapiranja, cenzure in strahu, saj bodo časopisi in televizijske postaje na liberaliziranem trgu normalno poslovale, oni pa svobodno opravljali svoje delo, je svoje študente na buenosaireški fakulteti za družbene vede nagovoril profesor Guillermo Mastrini, strokovnjak za medijske trge Južne Amerike.

»Vendar se to ni zgodilo. Liberalizacija je bila divja, države niso imele jasne medijske strategije, politiki so sklepali dogovore z medijskimi lastniki v zameno za različne usluge. Korupcija je cvetela, medijska koncentracija — kopičenje velikega števila medijev v rokah maloštevilnih, politično obarvanih lastnikov — je postala eden največjih problemov našega medijskega in tudi političnega prostora,« je pripovedoval Mastrini.

Nekdanje diktatorje, ki so avtoritarno nadzorovali medijski prostor, je nadomestila posebna oblika svobodnega trga, na katero novinarji niso bili pripravljeni. Številni medijski mogotci so imeli interese tudi v industriji, nepremičninah, bančništvu, oglaševanju in podobnih strateško pomembnih panogah. Novinarji, ki so delali v njihovih medijih, so zato na vsakem koraku dregnili v interese svojih lastnikov: politične botre, povezana podjetja ali že dogovorjene posle. Cenzura si je nadela rokavice in pripravila nove prijeme.

Lastniki so začeli v imenu tržnega gospodarstva nižati stroške novinarskega dela in zmanjševati socialno varnost novinarjev, ki so morali za preživetje sprejeti vse več kompromisov. Politiki so ugotovili, da je posredno in neposredno državno oglaševanje — objavljanje javnih razpisov in različnih kampanj — zelo učinkovito sredstvo za discipliniranje lastnikov, ki niso bili pripravljeni tvegati izgube nekaj milijonov dolarjev letnih prihodkov zaradi objave nadležne novinarske zgodbe. Vsaka nova vlada je spreminjala medijsko zakonodajo, jo krojila po svojih potrebah in hromila delo regulatorjev. Ti so bili povsem nepripravljeni na pohod nadnacionalnih medijskih korporacij (predvsem španskih in severnoameriških podjetij), ki so lahko neovirano vstopile na monopolne trge in podedovale povezave prejšnjih lastnikov. Zato je »svobodno poslovanje« medijske industrije v praksi zmanjšalo svobodo novinarske besede, je sklenil Mastrini.

Študenti so pričakujoče pogledali prišleka iz razvite in napredne skupnosti evropskih držav. Vedel sem, da želi Mastrini od mene slišati nekaj spodbudnega. Kako smo se pri nas uspešno izognili usodi Južne Amerike in se novinarji ne ukvarjamo več z vprašanji cenzure in pastmi divjega kapitalizma, ampak se posvečamo izzivom novih tehnologij, pišemo bloge in razvijamo nove oblike medijskih vsebin, s katerimi bomo lahko še učinkoviteje delovali v javnem interesu. Da je Evropska unija zgledno poskrbela za vprašanja medijskega pluralizma, slovenski zakonodajalci pa že razmišljajo, kako se pripraviti na pojav konvergence — zlivanje medijske in telekomunikacijske industrije — in preprečiti zlorabe nastajajočih informacijskih monopolov. Namesto tega sem moral priznati, da sicer nimamo izkušenj z vojaškimi diktaturami, vse ostalo pa zveni še preveč domače.

V Južni Ameriki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja popuščali prijemi diktatur, v naši regiji je padel komunizem. Oba predela sveta sta poskušala ugotoviti, kako iz monopolnih medijskih trgov, ki niso imeli pravih lastnikov, »ustvariti« normalne tržne razmere (južnoameriški diktatorji in komunistična partija v medijih niso videli pridobitne dejavnosti, ampak propagandno sredstvo). Južna Amerika se je odločila za skrajni liberalizem, tranzicijske evropske države pa za različne privatizacijske modele. Evropska unija, na katero so se zanašale tranzicijske države, niti sama ni zmogla sprejeti skupne direktive o medijski koncentraciji in pluralizmu, zato so bile države prepuščene same sebi. Madžarska in Češka sta tako medije kmalu prodali najboljšemu ponudniku, po Balkanu se je zgodila nenadzorovana privatizacija, ki se je pogosto zdela kot institucionalizirana oblika korupcije, Slovenija pa je vzpostavila neobičajen sistem državnega medijskega lastništva. Po desetih letih so posledice tovrstnih medijskih politik na obeh koncih sveta podobne: visoka stopnja koncentracije, slabši položaj novinarjev in močan vpliv politike na delovanje medijev preko zakonodaje in gospodarskih povezav.

Ko se je po obeh predavanjih razvila debata o prihodnosti južnoameriških medijev, so se mladi argentinski novinarji spontano razdelili na dva tabora. Prvi pričakujejo, da bodo morali politiki prej ali slej spoznati, da so kritični in neodvisni mediji ključni za obstoj demokracije, zato bo nastopilo obdobje sprejemanja in izvajanja »modre zakonodaje«, ki bo zagotovila politično neodvisnost medijev in se uprla pretirani komercializaciji. Drugi, ki so nad politiko že povsem obupali, pa so prepričani, da se bodo morali odcepiti od tradicionalnih medijskih korporacij in poiskati svoj prostorček novinarske svobode na internetu, še preden bodo tudi njihov svetovni splet obvladali telekomunikacijski orjaki, ki se podajajo v medijske vode.

Optimizem prve skupine je pogasilo spoznanje, da politiki danes ne morejo več računati na prevzem ali ohranitev oblasti brez pomoči medijev. Zato vsaka nova vlada najprej izrabi medijske anomalije, ki so jih omogočali politični predhodniki, in jih po prevzemu oblasti še poglobi. Celo nekdanji odločni kritiki medijskih razmer — lep primer je venezuelski predsednik Hugo Chavez — se iz zagovornikov medijske svobode praviloma prelevijo v nove, še močnejše medijske monopoliste, ki nenadno spremembo nazorov zamegljujejo z nenehnim opozarjanjem na napake preteklih oblastnikov in postopnim izenačevanjem javnega interesa z državnim.

Druga možnost zbuja več optimizma, saj po vsem svetu delujejo številna nevladna združenja (Fair, EFF, Statewatch, Mediachannel, CorporateWatch …), ki na svetovnem spletu objavljajo podatke o financiranju predsedniških kampanj, otroškem delu v multinacionalnih korporacijah, skritih zaporih, najpogostejših interesih korporativnih lobistov in podobno. Iz povezovanja takih »celic« nastajajo zelo izčrpni informativni portali, od koder svoje navdihe črpajo vplivni blogerji in novinarski komentatorji po vsem svetu, ki zaradi pomanjkanja denarja ne morejo sami opravljati preiskovalnega dela. Hkrati postajajo tovrstne nevladne organizacije edini viri, iz katerih lahko državljani izvedo, kdo so lastniki medijev, ki pripravljajo njihove dnevne informacijske obroke, in kakšni so njihovi interesi.

Zakaj so te informacije tako dragocene?

»Na vprašanje, zakaj je medijsko lastništvo tako pomembno, je najbolje odgovoril razvpiti kolumbijski medijski mogotec in industrialec Julio Mario Santo Domingo,« mi je zaupal Gerardo Reyes, urednik miamijskega časopisa El Nuevo Herald in avtor knjige Lastniki Latinske Amerike. »Hladnokrvno mi je povedal, da svoje medije obravnava kot pištole. Večinoma jih nosi skrite za pasom, ko jih potrebuje, pa jih zna pravilno uporabiti.«