Ne kliči me nocoj
K sosednji mizi prisedejo trije mladeniči. Dva izvlečeta svoja mobilna telefona iz žepov resno ukrojenih suknjičev in ju odložita na mizo nekam med plastični kozarec in desertno žličico. Sredi obroka se oglasi telefon. Klicani takoj prekine zvonenje, vstane, odide skozi vrata restavracije, steče čez cesto in se zapre v telefonsko govorilnico. Čez približno deset minut se vrne za mizo, s pogledom ošine mobilnik in nadaljuje prekinjeno debato. »Mobilna telefonija je draga,« pojasni gostitelj Joaquin, ki mu ni ušlo presenečenje, s katerim sem spremljal nenavaden komunikacijski ob(r)ed: »verjetno je moral opraviti zaseben pogovor.«
Kosilo v Seattlu me je pred nekaj leti nehote seznanilo z varčnostjo severnoameriških vrstnikov – povsem nepredstavljivo za nekoga, ki je fiksno telefonijo kljub višji ceni že zdavnaj zamenjal za mobilno – in pojasnilo, zakaj je v ZDA na ulicah še toliko telefonskih govorilnic. Ker so ameriški uporabniki zaradi posebnosti telekomunikacijskega trga vajeni visokih cen mobilne telefonije in plačevanja prejetih klicev, so mobilnike uporabljali le tisti, ki so zaradi »mobilnosti« zaslužili dovolj, da cena pogovorov ni imela bistvene vloge. Drugi so raje posegli po drugih telekomunikacijskih kanalih, predvsem fiksni telefoniji in elektronski pošti. ZDA so zato postale največje pobudnice brezžičnih računalniških omrežij, zaradi katerih je postal internet dostopen skoraj povsod, razvoj mobilne telefonije pa je potekal bistveno počasneje kot v Evropi ali Aziji.
Zgodovina razvoja evropske mobilne telefonije je precej drugačna od ameriške, zato neposredna primerjava ni mogoča. Kljub temu pa se tudi v evropskih mobilnih omrežjih skriva zametek ameriškega modela, ki povzroča veliko slabe volje in zmanjšuje uporabnost novih storitev: mobilno gostovanje v tujini. Razmeroma poceni mobilni klici se končajo takoj po prehodu državne meje. Minuta klica se lahko podraži tudi za petnajstkrat, uporabnik začne plačevati prejete klice. Telefoniranje se v trenutku spremeni. Ob izpisu kličoče številke popotnik najprej razmisli, ali naj na klic sploh odgovori. Pogovori postanejo kratki, vsebinski. Napredne zmogljivosti mobilnikov so pozabljene, saj je vsakršno branje vremenske napovedi ali športnega izida dražje od nakupa več dnevnih časopisov. Številni televizijski oglasi, v katerih poslovni gospodje sklepajo kupčije sredi oceanov in skrbni očetje pošiljajo starim staršem mobilne fotografije potomstva, ki se na safariju valja med prisrčnimi eksotičnimi živalcami, so za običajne dopustnike zavajajoči in neokusni. Elektronske razglednice lahko podražijo počitnice za več kot desetino. Če sploh delujejo.
»Meje med državami EU so postale za njihove prebivalce le administrativne. Zelo pa jih občutijo, ko na potovanju uporabijo mobilni telefon,« je povedala Viviane Reding, evrokomisarka za informacijsko družbo in medije. Redingova ugotavlja, da je med prebivalci EU vsako leto približno 147 milijonov žrtev neupravičeno visokih in nepreglednih cen mobilnega gostovanja, s katerim evropski operaterji zaslužijo vsaj 10 milijard evrov. Po mnenju komisije cene gostujočih klicev približno za petkrat presegajo dejanske stroške mobilnih operaterjev. Njihova neprijazna cenovna politika zavira razvoj enotnega evropskega trga, otežuje mobilnost prebivalcev in obremenjuje gospodarstvo – predvsem mala in srednje velika podjetja – z nepotrebnimi stroški. Evropska komisija je zato predlagala uredbo, s katero bi do poletja 2007 znižala cene teh klicev do 70 odstotkov in dosegla, da gostujoči klici ne bi bili več »neutemeljeno dražji« od tistih v domačem omrežju.
Interesna združenja operaterjev in številni medijski nasprotniki regulacijskih posegov so pobudo evrokomisarjev takoj napadli s tradicionalnimi liberalnimi argumenti. Cene naj uravnava trg, drakonska prisila regulatorjev bi industrijo prikrajšala za vsaj 10 odstotkov letnega prihodka, ki ga ne bodo mogli nameniti razvoju novih storitev in tehnologij. Nekateri veliki evropski operaterji (Vodafone, Orange, T-Mobile …) so zagotovili, da so brez posega komisije pripravljeni znižati cene medoperaterskega povezovanja. Željo evrokomisarjev, da bi poleg medoperaterskih posegla tudi v maloprodajne cene, so kritizirali tudi predstavniki Nemčije, Velike Britanije in Francije, saj naj bi bila v popolnem nasprotju z ideali prostega trga.
Čeprav ima nedvomno upravičena in všečna komisarkina pobuda veliko podporo javnosti, je le malo verjetno, da ji bo uspelo uresničiti svoje plemenite cilje in bistveno poceniti popotno telefonijo. Zaradi močnih lobističnih pritiskov, groženj s podražitvijo mobilnih klicev v nacionalnih omrežjih in mučnega usklajevanja nacionalnih interesov, bo odločnost komisije najverjetneje popustila. Če bo Redingova prisilila operaterje, da znižajo cene medoperaterskih pogodb, to še ne pomeni, da bodo operaterji znižali cene končnim uporabnikom. Določanje »upravičene« cene bo zaradi številnih postavk in transfernih cen izredno zahtevno, uresničevanje cenovne evrouravnilovke skoraj nemogoče. Problematično je tudi, da evrokomisarji niti ne razmišljajo o nadzoru cen prenosa podatkov (gprs, umts), ki bodo pomembno vplivale na uporabo zahtevnejših mobilnih storitev, denimo vsebinskih portalov, elektronske pošte in mobilne glasbe.
Še manj lahko uporabniki računajo na dobrohotnost mobilne industrije. Združevanje in povezovanje operaterjev koristi poslovanju telekomunikacijskih podjetij, ne pa tudi uporabnikom. Simobilove stranke zato na smučanju v Avstriji ali kopanju na Hrvaškem plačujejo drage telefonske klice (do 210 tolarjev za minuto pogovora) kljub dejstvu, da komunicirajo znotraj iste telekomunikacijske skupine (avstrijskega telekoma) – preprosto zato, ker so hvaležen vir zaslužka. Enako velja za nemške turiste, ko gostujejo po dobršnem delu jugovzhodne Evrope, ki jo obvladuje Deutsche Telekom s svojimi hčerinskimi podjetji. Prednosti, ki bi jih tudi za operaterje prinesla množičnejša uporaba mobilnih storitev, so očitno manj pomembne od trenutnih prihodkov, poslovna tveganja pa večja od cene, ki jo utegne mobilna industrija plačati zaradi nepotrebnega in pretiranega izkoriščanja svojih uporabnikov.
Zato so operaterji še vedno pripravljeni tvegati trpke mobilne streznitve, kakršno so nazadnje množično izkusili nogometni navijači, ki so si hoteli z mobilnimi storitvami popestriti poletno spremljanje svetovnega prvenstva. Po domnevah analitikov družbe Informa Telecoms and Media je vsak gostujoči nogometni navdušenec med svojim obiskom za mobilno telefonijo v povprečju porabil 9000 tolarjev. Za ta denar je poslal osem kratkih sporočil, opravil deset klicev, jih šest prejel in morda poslal eno večpredstavno sporočilo MMS. Nemški operaterji so zato komaj pričakali mobilne romarje, ki naj bi jim bili prinesli za skoraj 40 milijonov evrov čistega dobička. Raziskava družbe Olista, ki je med prvenstvom zajela približno 1000 anketirancev, pa je pokazala, da več kot polovica vprašanih zaradi neprijetnih uporabniških izkušenj in visokih cen noče »nikoli več« uporabljati naprednejših mobilnih (podatkovnih) storitev. Hkrati naj bi po napovedih operaterjev prav omenjene storitve že v bližnji prihodnosti prinašale vse večje deleže skupnih prihodkov, s katerimi bi upravičili naložbe v nove tehnologije in infrastrukturo.
Konzervativni poslovni modeli se znajo učinkovito braniti pred posegi regulatorjev, težje pa ustavijo inovativne načine rabe tehnologije. Vse več popotnikov zna poiskati brezžične internetne dostopne točke in uporabljati programe za internetno telefonijo (najbolj znan je skype), s katerimi postanejo »mobilni« telefonski pogovori zelo poceni ali celo brezplačni. Petnajst tisočakov dijaške štipendije, ki komaj zadošča za plačilo najstniškega mobiračuna, je zato mogoče porabiti za kaj drugega in hkrati ohraniti stike s svojimi e-skupnostmi. Če bodo hoteli tradicionalni operaterji preprečiti beg uporabnikov, bodo prisiljeni že kmalu ponuditi resno cenovno alternativo. Internetne dostopne točke namreč postajajo nove telefonske govorilnice. Dosegljive tudi za jedilno mizo.
(Sobotna priloga Dela, 26. avgust 2006)