Friedrich Moser: Dobri državljan (2015)
Dokumentarni film Citizenfour, v katerem režiserka Laure Poitras opisuje verjetno najbolj znanega žvižgača Edwarda Snowdna, ima pomembno, a razmeroma malo znano predzgodbo.
Snowden je vedel, da spornega delovanja ameriške agencije za nacionalno varnost ne more prijaviti nadrejenim ali kongresu. Prav tako je slutil, da razkritij ne more poslati velikim ameriškim medijem, ker jih ne bodo objavili. Predvsem zato, ker je zelo dobro poznal usodo nekdanjega tehničnega direktorja agencije Billa Binneyja.
Na Snowdnovih dokumentih so bili številni programi in projekti, ki jih je za NSA razvil prav Binney. Skrivnostni agenciji se je pridružil med vojno v Vietnamu. Na preizkusih so prepoznali njegove analitske veščine in ga poslali v Turčijo, kjer je skupaj s kriptografi in drugimi analitiki analiziral sovjetske vojaške komunikacije. Ugotovil je, da se njegovi kolegi ukvarjajo predvsem z razbijanjem sovražnih šifer, ki bi jim omogočila prestrezanje vsebine sporočil. Premalo pa so pozorni na metapodatke − podatke o podatkih −, ki so jih prav tako zajemali njihovi antene, mikrofoni in sateliti.
Prometni podatki so izjemno zgovorni, je pokazal Binney. Če ugotovimo, kdo pošilja sporočila in kdo jih sprejema, kako dolgo trajajo klici, kako so pogosti, kdaj je komunikacija bolj živahna in kdaj zaznamo tišino, je mogoče dobiti zelo veliko informacij o nasprotnikovi vojaški strukturi. Potrpežljivo je sestavljal poveljniško strukturo sovjetske vojske, dokler ni v komunikacijskih tokovih zaznal nekaterih vzorcev, ki so mu pomagali napovedati invazijo na Čehoslovaško. Zaradi teh uspehov so ga premestili v ZDA, kjer je začel razvijati analitske algoritme za novo obveščevalno orožje − elektronski računalnik.
Binneyjeva ekipa je do konca devetdesetih let razvila zelo zmogljiv analitski algoritem za analizo prometnih podatkov, ki je lahko zajel vse uporabnike elektronskih komunikacijskih naprav na planetu. Štiri milijarde telefonskih priključkov so malenkost v primerjavi s številom atomov vesolju, je spodbujal kolege, ki so se ustrašili nepregledne količine podatkov. Vendar njegovi matematični možgani niso predvideli, da se pravila logike močno spremenijo, če milijarde atomov in telefonskih priključkov zamenjajo dolarji.
Njegova rešitev je bila preveč učinkovita in prepoceni za NSA. Na stotine dobro plačanih ljudi bi izgubilo delo, če bi jih zamenjal učinkovit algoritem. Pogodbeni izvajalci bi izgubili milijardne posle. Vodstvo agencije pred kongresom ne bi moglo upravičiti vedno zahtev za povečanje proračuna. Binneyjev program so zato zamenjali z dražjimi, manj učinkovitimi in z nezakonitimi projekti za zbiranje podatkov o vseh ameriških (in tujih) državljanih. Ti programi so bili primerni kvečjemu za nadzor prebivalstva, ne pa za preganjanje teroristov in resno analitiko, je v filmu avstrijskega režiserja Friedricha Moserja povedal dobri državljan Binney. Vendar ni nihče poslušal njegovih opozoril.
Prej nasprotno. Nekdanji tehnični direktor se je moral predčasno upokojiti. Vodstvo agencije je poskrbelo, da njegova ekipa ni dobila nobene možnosti za uporabo analitskega programa, čeprav so ga po odhodu z NSA ponudili vsem vladnim agencijam. Aretirali so jih in jim pripravili lažno obtožnico, o njihovem primeru si ni upal poročati noben večji ameriški medij, saj so vplivni obveščevalski lobiji sistematično ustrahovali novinarje in urednike. Film o njegovi karieri in razkritjih pa je moral po več kot desetih letih posneti avstrijski režiser.
Za razumevanje enajstega septembra in vzpona družbe globalnega elektronskega nadzora ne potrebujete teorije zarote, sta prepričana Moser in Binney. Ego, nesposobnost in pohlep so dovolj smrtonosna druščina, ki je kriva za večino človeških katastrof. V politiki, bankah, korporacijah ali obveščevalnih agencijah.
(Pogovor z režiserjem Friderichom Moserjem in Billom Binneyem v Kinu Dvor je objavljen tudi na spletu.)