Atul Gawande: Minljivost (2015)

Ali drži trditev, da ljudje živimo­ vse dlje? Vsekakor, če vprašamo­ statistike, ki merijo povprečno življenjsko dobo. Ta se je v zadnjih nekaj desetletjih podaljšala na dobrih osemdeset let za ženske in nekaj manj za moške – če imajo srečo in živijo v deželah prvega sveta. Toda življenjska doba ni edino­ merilo človeškega življenja. To se včasih konča že veliko let pred telesno smrtjo.

Prva objava: Književni listi, 15. marec 2016, fotografija LJK

»Med študijem medicine sem se naučil marsičesa, o minljivosti ­življenja pa ne prav dosti,« je svojo­ knjigo o minevanju ­predstavil ameriški kirurg in publicist Atul Gawande (Mladinska knjiga 2015, prevedel Samo Kuščer). Za ­študente in profesorje medicine­ je bilo ­pomembno reševanje življenja,­ zato so spoznavali človeško fiziologijo in anatomijo, se učili prepoznavati bolezen in pozdraviti­ poškodbo.­ A je Gawande precej ­pozneje ugotovil, da je v učnem programu manjkalo nekaj pomembnega.

»V učbenikih ni pisalo skoraj nič o staranju, slabotnosti ali umiranju. Videti je bilo, kakor da ni pomembno, kako to poteka, kako ljudje doživljajo lasten konec in kako to vpliva na njihove bližnje,« se je spominjal svojega študija. Nihče ga ni pripravil na pogovore s pacienti, ki ne bodo nikoli več živeli brez tuje pomoči, čeprav bo operacija uspela in jim bo medicina podaljšala življenje. Gawande je spoznal, da zdravje ni samo odsotnost bolezni ali zaceljena poškodba. Tesno je povezano z občutkom svobode in samostojnosti, koristnosti in smisla – kar še zlasti velja pri kroničnih boleznih ali stanjih, ki se ne bodo nikoli zares izboljšala.

Takšno stanje je tudi starost, meni avtor. Naravni procesi staranja pogosto povzročajo enake simptome in posledice kot bolezni. Toda starost ni bolezen. Ni je mogoče pozdraviti ali večno omiljevati njenih simptomov. Treba jo je sprejeti, česar moderne družbe že dolgo ne znajo več.

Odlaganje smrti

Pred odkritjem antibiotikov, razvojem sodobne medicine in sistemom javnega zdravstva je bila smrt veliko bolj navzoča v posameznikovem življenju. Novorojenčki so morali najprej preživeti rojstvo, njihove matere pa porode, kar še pred slabim stoletjem ni bilo samoumevno. Veliko ljudi ni preživelo prve resnejše bolezni ali poškodbe, čeprav so bili prej popolnoma zdravi. Življenje se je končalo zelo hitro, počasno umiranje je bilo redko, pričakovana življenjska doba je bila tako kratka, da velika večina prebivalstva ni dočakala degenerativnih znakov, ki bolj ali manj močno prizadenejo vsakogar, ki doživi določeno ­starost.

V drugi polovici 19. stoletja so začeli v Evropi sistematično skrbeti za higieno in druge zdravstvene ukrepe (cepljenje, sistematski pregledi …), s katerimi so zamejili širjenje nalezljivih bolezni, zmanjšali smrtnost med dojenčki in učinkovito zdravili poškodbe. V prihodnjih nekaj desetletjih je medicina zelo znižala število smrti zaradi srčnega infarkta, možganske kapi, bolezni dihal in drugih pogostih bolezni odraslih. Dosegli smo točko, ko skoraj nobena posamična bolezen ne povzroči več smrti. Umiramo zaradi nakopičenih postopnih odpovedi telesnih sistemov.

»Medicina opravlja vzdrževalne posege in krpanje. Nižamo krvni tlak, zajezimo osteoporozo, omejimo eno bolezen, sledimo drugi, zamenjamo porabljen sklep, zaklopko ali bat in gledamo, kako osrednja procesna enota počasi odpoveduje. Življenjska krivulja postane dolgotrajno, postopno ugašanje,« je zapisal Gawande. Tega ugašanja dolgo niti ne opazimo, saj lahko zelo dolgo živimo zelo polno, zdravo in produktivno življenje. V medijih ves čas prebiramo zgodbe, o osemdesetletnikih, ki so pretekli maraton, ali poslušamo pronicljive komentarje devetdesetletnega intelektualca. Toda pri tem pozabljamo, da so takšni ljudje izjeme. Večina bo imela precej drugačno izkušnjo starosti in staranja.

Varnost namesto samostojnosti

Zobna sklenina se obrabi, kosti postanejo porozne in krhke. V mehkem tkivu se nabira kalcij. Srce mora ustvariti večji tlak, da pošlje kri po manj prožnih žilah. Po štiridesetem letu začnemo izgubljati mišično maso in moč. V prihodnjih desetletjih postajajo sklepi manj gibljivi, prebavila se upočasnijo in možgani skrčijo. Hitrost obdelovanja informacij začne upadati in po osemdesetem letu lahko večina pričakuje bolj ali manj izrazito kronično demenco. Vsi ti procesi so naravni. Mogoče jih je upočasniti, ne pa tudi ustaviti.

Gawande v knjigi opisuje praktične posledice teh procesov. Nekateri njegovi pacienti so kljub starosti živeli zelo samostojno, dokler se ni stanje zelo hitro poslabšalo: zaradi nezgode, bolezni ali šoka. Niso več mogli sami skrbeti zase ali za partnerja. Potrebovali so vse več pomoči pri vsakdanjih opravkih. Obiski zdravnikov in terapevtov so postali del vsakdanjika. Zdravstvenim težavam so sledile psihološke. Prvič so se morali sprijazniti z občutkom nemoči. Niso hoteli bremeniti svojcev, a so hkrati odlagali misel na dom za ostarele. Podobne misli so preganjale njihove sorodnike. Jim pomagati in skrbeti zanje doma? Je bolje, če jih zaupajo poklicnim negovalcem, saj bodo v takšni oskrbi bolj varni?

Vse to so vprašanja, ki skoraj nikoli nimajo idealnega odgovora. Otroke je pogosto­ preganjala slaba vest, da niso sami poskrbeli za onemogle starše, je zapisal ­Gawande. Ni bilo pomembno, kako lepo so bili urejeni domovi in kako prijazno je bilo osebje – marsikdo se ni nikoli sprijaznil s spremembo. Zelo samostojni posamezniki so težko sprejeli življenje v domu, saj so se morali prilagajati hišnemu redu, ki jim ni ustrezal. Zdelo se jim je, da ni nikogar zares zanimalo, da »stari ljudje« niso enotna kategorija, ampak jo sestavljajo različni posamezniki, ki imajo radi vsak svojo družbo, hrano, glasbo, knjige in načine preživljanja prostega časa. Veliko takšnih zgodb je bilo žalostnih, prežetih z občutki krivde, zagrenjenosti in obupa. Vsi vpleteni so se ves čas spraševali, kaj bi lahko storili drugače. A jim družba ni ponudila boljše rešitve.

O minljivosti telesa smo se naučili veliko. Minljivost človeškega pa je veliko bolj zapletena, saj ljudje vse življenje ostajamo družbena in družabna bitja. »Motili smo se glede tega, kaj je naša naloga v zdravstvu,« je dejal Gawande. »Mislimo, da moramo zagotavljati zdravje in preživetje. Stvarnost pa je veliko širša od tega. Omogočati moramo dobro počutje.«

Doživljanje konca

Ameriški psiholog Daniel Kahneman se je veliko ukvarjal z vprašanjem, kaj sploh pomeni dobro počutje in dobro življenje. Med drugim je ugotavljal, kako doživljamo bolečino, kaj nas osrečuje in kateri dogodki nam lahko pokvarijo še tako lepe trenutke ali spomine.

Naše življenje ni matematično povprečje dobrih in slabih dogodkov, je zatrdil Kahneman. Pogosto je zelo podobno nogometni tekmi, v kateri smo uživali do zadnje minute, ko je naše moštvo naredilo napako in izgubilo. Tisti trenutek je pokvaril tekmo in izbrisal vse pozitivne občutke. Navijači nasprotnega moštva so doživljali­ tekmo čisto drugače. Trpeli so do končnice, ampak jim je zmaga odtehtala ves obup, jezo in razočaranje, ki so ga morali pretrpeti. Na koncu jim je ostalo zmagoslavje.

Gawande je prepričan, da podobno končnico preživljamo tudi takrat, ko se soočimo z minljivostjo, saj zadnje poglavje močno vpliva na naše doživljanje življenjske zgodbe. Svojci, zdravniki in skrbniki premalokrat vprašamo paciente, česa jih je strah, kaj jih najbolj skrbi, česa si najbolj želijo, kaj so pripravljeni žrtvovati in česa ne. Njihovi odgovori najbolje pokažejo, kakšno zdravljenje je za nekoga najprimernejše, ali nas opomnijo, kdaj je morda treba odnehati in sprejeti neizogibno. Najtežji pa ostaja prvi korak – spregovoriti o staranju in minljivosti, še preden nas prisili v izbiro med slabimi ­odločitvami minljivo telo.