Mirjana Nastran Ule, FDV

Profesorica Mirjana Nastran Ule je predstojnica Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede UL. Predava socialno in politično psihologijo ter psihologijo komuniciranja,raziskovalno pa se ukvarja s fenomeni vsakdanjega življenja – družbenimi identitetami in odnosi, psihologijo življenjskega poteka ter mladinskimi in ženskimi študijami.

V zadnjih dveh desetletjih je s sodelavkami in sodelavci Centra za socialno psihologijo objavila številne druge študije s področja mladine, družine in odraščanja v Sloveniji. Konec lanskega leta pa je izdala monografijo Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja, v kateri opisuje, kako se mladi v Sloveniji odzivajo na družbene spremembe in kakšne težave imajo z vključevanjem v družbo, v kateri odraščajo.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 30. april 2009, foto Jure Eržen

Mladost po novem nič več norost

Nesrečna smrt francoskih najstnikov Zyeda Benne and Bouna Traoréja, ki jo je pred dobrimi tremi leti domnevno zakrivila policijska akcija v pariškem delavskem predmestju Clichy-sous-Bois, je sprožila nekajmesečne nasilne proteste francoske mladine, zaradi katerih je francoska vlada razglasila izredne razmere. Ko je grška policija decembra lani ustrelila petnajstletnega Alexandrosa Grigoropoulosa, so ulice Aten ohromili burni protesti grških mladostnikov, ki so jim sledile solidarnostne mladinske demonstracije v Španiji, Italiji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Ukrajini. Lanskim italijanskim množičnim demonstracijam zoper napovedano »varčevalno« reformo izobraževalnega sistema se je po nekaterih ocenah pridružilo več sto tisoč dijakov in študentov, januarja pa so britanski študenti z zasedbo nekaterih fakultet protestirali proti dvigu šolnin.

Kaj pomenijo ti dogodki? Ker naj bi se mladi na svojo širšo in ožjo okolico odzivali intuitivno in spontano, so nekakšni seizmografi družbenih trendov in napovedovalci družbenih sprememb, je prepričana Mirjana Nastran Ule, ki se na ljubljanski fakulteti za družbene vede ukvarja s problematiko mladine, mladosti in odraščanja. Ti napovedovalci so že pred sedanjimi globalnimi gospodarskimi pretresi opozarjali, da je z družbo nekaj narobe. Mladi so med prvimi občutili, da so se v Evropi iztekli nekdanji zlati časi gospodarskega vzpona, polne zaposlenosti in razmeroma enakopravnega dostopa do izobraževanja. Brezposelnost med mladimi se je v zadnjih letih povečevala, univerzitetna diploma ni več pomenila vstopnice na trg dela, družine pa so morale prevzeti čedalje več socialnih nalog države, kar je močno vplivalo na življenjske poteke mladih in njihovo osamosvajanje, je pojasnila Mirjana Nastran Ule. Žal niso njihova opozorila doslej zanimala skoraj nikogar, je dodala.

Raziskovalci mladine radi poudarite, da so mladi ljudje nekakšen naraven kazalnik družbenih trendov. Ali to danes še vedno velja, čeprav mladi marsikje niso več največja demografska skupina prebivalstva, nimajo ekonomske in politične moči, poleg tega pogosto veljajo za egocentrične, narcistične, nesamostojne in politično neangažirane?

Raziskave mladine so postale pomembne po drugi svetovni vojni, ko se je začela mladina oblikovati kot posebna družbena skupina in je mladost postala pomemben del življenja – ne več čakalnica ali krajša vmesna doba med otroštvom in odraslostjo. Tezo, da je mladina kazalnik družbenega razvoja, je teoretsko utemeljil Erving Goffman v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, saj je trdil, da se v svetu mladih sekata zgodovina posameznika in družbena zgodovina. Na tem presečišču se prepleta veliko življenjskih obdobij, ki so ključna za zgraditev osebnosti: otroštvo z odraslostjo, izobraževanje z zaposlitvijo ter odhod iz matične družine in prehod v samostojno življenje. Hkrati je mladost tudi točka, od katere je zelo odvisno, ali se bo družba obnavljala, prenavljala ali nazadovala. Zato mladost ostaja pomembno življenjsko obdobje – tako za posameznika kot tudi za družbo –, čeprav se je družbeni vpliv mladine v zadnjih desetletjih precej zmanjšal.

Zmanjšal v primerjavi s tistim, ki si ga je mladina domnevno priborila med študentskimi gibanji leta 1968?

Po študentskih gibanjih je postala mladina vplivna družbena skupina, ki je znala sprožiti zelo pomembne družbene pobude z dolgoročno vizijo v smeri ekologije, trajnostnega razvoja, emancipacije, večkulturnosti in pravičnejše porazdelitve dobrin. Te pobude so imele tudi praktične posledice, saj so iz mladinskih gibanj izšle številne subkulture in vzporedne družbe, ki so vidno posegle v politiko, gospodarstvo in izobraževalne ustanove, predvsem univerze.

Ali ni bilo to obdobje mladinskega vpliva razmeroma kratko? Predstavniki revolucionarne generacije so kmalu ugotovili, da jim ni uspelo spremeniti sveta, zato so se posvetili zasebnim interesom in se umaknili v subkulture, akademske kariere, podjetništvo …

Mladi so tedaj ponudili vizije, ki jih vladajoče politične in kapitalske strukture niso sprejele. Poleg tega tudi starši niso bili navdušeni nad njihovim osamosvajanjem, saj je to pomenilo, da mladi niso več hoteli slediti starševskim željam in načrtom – prevzemati družinskih obrti ali podjetij, se čim prej poročiti in podobno. Starši, politika in kapital so po svoje postali zavezniki, saj so imeli skupen cilj: imeti mir pred mladimi. Politika se je z mladino praktično nehala sistematično ukvarjati in je pobudo prepustila trgu, ta pa je mlade prepoznal in nagovoril izključno kot obetavno potrošniško skupino. Podobno se je zgodilo tudi z drugimi tržnimi skupinami, denimo ženskami, ki jih je trg razdružil z lepotnimi ideali in jih individualiziral. Potrošniška individualizacija je postopoma razgradila zavest o vrstniški, razredni ali kaki drugi pripadnosti, saj je neposredno nagovarjala posameznika. Ker so razpadle vrstniške strukture, občutka generacijske povezanosti ni bilo več, kar je pomenilo začetek konca mladine kot pomembne družbene skupine. Mladostniki so bili čedalje bolj ranljivi, zato so se začeli naslanjati na starše, kar je znova okrepilo moč družine. Starši so postajali glavni zavezniki in zaščitniki, med vrstniki pa ni bilo več solidarnosti, saj so postali sovrstniki predvsem tekmeci za vedno bolj omejene dobrine.

Kot so službe, študijska mesta …?

Točke, štipendije … Zato so se ustvarila izjemno močna zavezništva med starši in otroki. V Sloveniji je ta trend zelo izrazit. Lani sem študentom predstavila podatke raziskave, ki je pokazala, da mladi v Sloveniji najbolj zaupajo svojim materam – daleč bolj kot prijateljicam ali vrstnikom. Slušateljev ta podatek ni prav nič presenetil. Ena izmed študentk je povedala, da je mama njena najboljša prijateljica zato, ker je edina oseba, ki ji popolnoma zaupa, saj je lahko le zanjo prepričana, da je stoodstotno na njeni strani.

Medtem ko prijateljice in vrstniki mislijo nase?

Natanko tako. Zanimivo pa se mi je zdelo, da v tem niti mladi ne vidijo ničesar spornega. Na prvi pogled se že lahko zdi, da je taka družinska povezanost pozitivna, ampak ima tudi številne negativne družbene posledice. Ne pomislimo, da mame takim študentkam sporočajo naslednje: edino ti si pomembna, misli samo nase, edino družina bo vedno ob tebi, samo nanjo se lahko zaneseš. Starši jim tako še bolj utrjujejo individualistične vzorce in prepričanje, da je treba vse probleme reševati znotraj družine, kar ustreza vladajočim političnim in kapitalskim elitam, saj se jim ni treba bati pritiskov javnosti – ker je ta varno zaprta v družinskem krogu. Hkrati se je še povečala družbena ranljivost tistih mladih, ki na družinsko podporo ne morejo računati. Vrstniške mreže so omogočale socializacije v lastni režiji. Če je bila družina nefunkcionalna, se je lahko mladostnik oprl na vrstnike. Danes te možnosti ni več, saj je postala socializacija v lastni režiji, ki je včasih nastajala v prostoru med šolo in družino, skoraj nemogoča.

Koliko so prostore med šolo in družino nadomestile različne oblike elektronskega druženja – spletna družabna omrežja in skupnosti?

Pokazalo se je, da so nove informacijske in komunikacijske tehnologije odigrale zelo pomembno vlogo pri razkroju mladinskih skupnosti. Trg namreč ni odkril samo mladih potrošnikov, ampak je prisluhnil tudi tistim, ki so hoteli mlade ukrotiti in jih spraviti nazaj v družinsko zavetje, saj je industrija zabavne elektronike dosegla, da so otroci sedli za računalnike in se prostovoljno vrnili v svoje otroške sobe. Tudi na tem področju smo bili v Sloveniji nekaj posebnega. Že konec osemdesetih let smo ugotovili, da je bila uporaba domačih računalnikov v Sloveniji precej nad srednjeevropskim, pa tudi zahodnoevropskim povprečjem. Sama menim, da pri tem ni šlo samo za prepričanje staršev, da bodo otrokom računalniška znanja koristila pri izobraževanju in poznejšem iskanju služb, ampak jim je tudi ustrezalo, da so imeli otroke spet doma.

Ali ni bil občutek, da imajo zaradi novih tehnologij otroke spravljene v varnem zavetju otroških sob, le navidezen? Saj večina staršev nima niti najmanjše predstave, kaj otroci v resnici počno za računalniki in kakšne posledice na odraščanje ima lahko odvisnost od elektronske komunikacije.

To je zelo kompleksno vprašanje, o katerem ni prave debate. Na eni strani imamo opravka z moralno paniko, ki podpihuje strah pred tehnologijami ter zahteva omejitve in prepovedi, na drugi strani pa popolno brezbrižnost. Kljub temu lahko že vidimo nekatere stranske učinke. Naše raziskave kažejo, da se otroci kljub številnim elektronskim povezavam čutijo osamljene. Poleg tega ne zaupajo prijateljstvom, v problemih pa so kljub starševski podpori prepuščeni samim sebi.

Kljub temu marsikdo še vedno verjame, da imajo nove tehnologije močan emancipacijski potencial, ki mladim kljub umiku v otroške sobe omogoča družbeno in politično dejavnost, javno delovanje in umik starševskemu nadzoru. Je to pričakovanje upravičeno ali elektronska povezanost mladim daje le utvaro nekakšne avtonomije, zaradi katere niti ne občutijo svoje nesvobode?

Emancipacija mladih skozi tehnologije se je zgodila samo v družinah, ne pa zunaj. Ko smo v zgodnjih devetdesetih letih delali raziskavo med slovenskimi dijaki, smo ugotovili, da ima več kot 90 odstotkov naših dijaških anketirancev svojo sobo – pri čemer je bilo povprečno stanovanje v Sloveniji dvoinpolsobno. Ta podatek je bil zelo zanimiv, saj je pokazal, da so se bili starši pripravljeni umakniti v dnevne sobe, da bi lahko otroci dobili svoj prostor, ki je postal zanje zelo pomemben, saj je bil to njihov edini prostor svobode in avtonomije. Tako so otrokom omogočili, da so se emancipirali doma, znotraj družine, kjer so lahko odločali o marsičem. Vpliv otrok znotraj slovenskih družin je zato zelo velik. Otroci se zelo kmalu kulturno osamosvajajo in začnejo odločati, kaj bodo oblekli, kaj bodo jedli, kaj bo družina počela konec tedna in kam se bo odpravila na počitnice. Znotraj družine se skoraj vse prilagaja otroku, zato se je v Sloveniji vzpostavil nekakšen medgeneracijski mir.

Tak medgeneracijski mir zahteva od staršev veliko odrekanja in prilagajanja. Je to slovenska posebnost ali je ta predanost otrokom značilna tudi za druge zahodne družbe?

Za skandinavske družbe je značilno zgodnje osamosvajanje mladih, vendar k temu pripomore tudi aktivna mladinska politika, ki njihovo osamosvajanje spodbuja. Na drugi strani so za mediteranske države značilne močne družinske vezi, ki tudi niso čisto primerljive s slovenskimi. Za slovensko družbo je značilno, da imajo starši zase zelo nizke zahteve in pričakovanja. Verjamejo v skromnost, odrekanje in vlaganje v otroke. So izjemno potrpežljivi in so se pripravljeni sprijazniti celo s tem, da otroci po vsem njihovem vlaganju in odrekanju nimajo služb in se ne morejo osamosvojiti. Najbolj nenavadno je, da se pri tem sploh ne vprašajo, ali je to normalno. Nasprotno. Z vsem tem se kar nekako strinjajo. Celo tisti, ki ostajajo izključeni, so prepričani, da je nekaj narobe z njimi in ne z družbo.

Od kod ta potrpežljivost?

Mi smo družinsko osrediščena družba, ki se je navadila, da išče solidarnost znotraj sorodniških in družinskih omrežij. Vse probleme poskušamo reševati v družini. Družine so vse prevzele nase – velik del socialne politike, skrbi za izobraževanje, celo zaposlovanja. V Sloveniji večinoma dobijo dobre službe tisti, ki imajo poleg izobrazbe tudi prava družbena in družinska omrežja. Če teh omrežij nimaš, ti tudi boljša izobrazba, ocene in sposobnosti pogosto ne pomagajo prav dosti. Močna družinska omrežja so deloma pozitivna, vendar so postala v Sloveniji preveč vplivna. Poleg tega družbe, ki jo sestavljajo zaprti družinski krogi, praviloma niso solidarne navzven.

Na posledice takega »družinskega« iskanja zaposlitve včasih opozarjate tudi univerzitetni profesorji, saj menda precej prispeva k nemotiviranosti študentov, s katero se srečujete v predavalnicah.

Zavedanje, da so lahko osebne zveze in poznanstva pri iskanju službe pomembnejši od diplome, je le eden številnih razlogov za nemotiviranost študentov. Za večino mladih je postalo izobraževanje nekakšna prisila, čeprav je jasno, da poznomoderno gospodarstvo ne potrebuje toliko univerzitetno izobraženih ljudi, kot jih vsako leto ustvari izobraževalni sistem. Mladi zato izgubljajo vero v to, da je dobra izobrazba pogoj za uspešno zaposlitev, a kljub temu vztrajajo v šoli, ker nimajo druge možnosti. Tudi tisti, ki se jim uspe zaposliti, pogosto pristanejo v zaposlitvah, ki so daleč pod ravnjo njihove izobrazbe. Poleg tega je v izobraževalni proces vključena skoraj tretjina prebivalstva – šolarjev, učiteljev, študentov, profesorjev, dijakov, administracije in vsega, kar sodi zraven –, zato je državi v interesu, da ta sistem deluje, saj podaljševanje izobraževanja pomembno prispeva k socialnemu miru. Navsezadnje je veliko lažje financirati nekaj sto dodatnih vpisnih mest na gimnaziji ali fakulteti kot poskrbeti za prav toliko novih služb.

Že več let opozarjate, da je za Slovenijo značilno pozno osamosvajanje mladih, dolgoletno bivanje pri starših, podaljševanje izobraževanja … Ali ni to logična posledica družinske miselnosti, o kateri govorite? Zakaj bi se mladi osamosvajali, če verjamejo, da imajo doma svoj prostor svobode in avtonomije? Podobno velja za politiko. Zakaj bi se ukvarjala s problematiko mladih, če zaradi požrtvovalnosti staršev in starih staršev vse »nekako deluje«?

V Sloveniji že veliko let vse »nekako deluje«. Nekako deluje izobraževalni sistem, nekako se vzdržuje socialni mir, nekako se je vzpostavilo medgeneracijsko zavezništvo. Starševsko odrekanje otrokom še vedno zagotavlja neke osnovne možnosti. Babice in dedki dajejo del pokojnine vnukom, jim kupujejo ali zapuščajo stanovanja, jim namenjajo svoje prihranke in čas … Vendar pa vse to ne more »delovati« večno. Zato je vprašanje, kako dolgo bo to zdržalo in kdaj se bodo ti družinski viri izčrpali.

Kaj se bo zgodilo, ko se bodo ti viri izčrpali? Gospodarska kriza lahko izčrpavanje družin precej pospeši.

Ko se bodo družinski viri izčrpali, se bo začel krepiti nižji družbeni razred. Ta nižji razred pa svojega nezadovoljstva verjetno ne bo postavil proti pravim razlogom za njihove težave – vladajočim strukturam –, ampak bo svoj gnev usmeril proti robnim družbenim skupinam: Romom, priseljencem, azilantom, izbrisanim in drugim manjšinam. Bojim se, da bo politika njihovo nezadovoljstvo zlorabljala za doseganje lastnih političnih ciljev in umetno vzdrževanje socialnega miru. Politika se žal zelo dobro zaveda, da mora nastajajoči nižji razred pravočasno naščuvati proti notranjemu sovražniku, če hoče odvrniti pozornost od sistemskih družbenih problemov. Ne zanima pa jih, kako nevarna je taka politika. O tem bi jim lahko marsikaj povedali britanski raziskovalci mladine, ki so se v preteklosti naučili, kakršne posledice ima tako razredno razslojevanje in kako dolgotrajne težave povzroča. Če starši iz nižjih razredov ne bodo mogli več poskrbeti za svoje otroke, bodo ti hitro postali velik družbeni problem, ki se bo reproduciral iz generacije v generacijo. Žal imam občutek, da nima naša država nobene strategije, kako nadomestiti družinske socialne varovalke, če te pregorijo. V Sloveniji se v zadnjih letih spet kaže, kako patriarhalna družba smo v resnici in kako majhen segment ljudi – moških, politikov in menedžerjev – ima v rokah skoraj vse vzvode moči. Ti ljudje pa s svojim brezbrižnim odnosom do mladine kažejo le to, da nimajo prav nobene strategije družbenega razvoja.

Po čem se slovenska mladina najbolj razlikuje od grških, italijanskih in britanskih vrstnikov, da mirno ostaja v svojih domačih sobah, namesto da bi se preselila na ulice in opozorila na probleme razslojevanja, brezposelnosti in stanovanjske politike?

Mislim, da se razlikujejo predvsem po omenjenih slovenskih družinskih vezeh.

Čeprav so družinske vezi močne tudi v Italiji in drugih mediteranskih državah?

So, ampak italijanske in grške družine vseeno delujejo drugače. Slovenske družine sicer imajo nekaj tradicionalnih primesi Mediterana, a so hkrati cepljene na protestantske vrednote pridnosti, delavnosti in skromnosti ter katoliškega žrtvovanja. Seveda to niso edine razlike. V Franciji je postal podrazred afriških priseljencev izredno močan. Priseljenska mladina se je sicer rodila in odrasla v Franciji, a je tudi ohranila precej svoje kulture. Pri nas je drugače, saj raziskave kažejo, da priseljenci prevzemajo slovenske vrednote in se jim prilagajajo. Poleg tega se mladi po večini evropskih držav osamosvajajo bistveno prej kot v Sloveniji, zato se morajo prej spoprijeti s svojim realnim stanjem v družbi – z brezposelnostjo, s politično nepomembnostjo in pomanjkanjem življenjskih priložnosti.

Kako pozno osamosvajanje, medgeneracijski mir, skoraj brezpogojno prilagajanje otrokom in podaljševanje izobraževanja vplivajo na generacijo, ki danes odrašča v slovenskih družinskih zapredkih? So tudi zanjo značilni pojavi, na katere opozarjajo nekateri zahodni sociologi, denimo Anthony Giddens – spremenjeni življenjski poteki, brisanje meje med mladostjo in odraslostjo, pojav »mladih odraslih« …?

Največja razlika je, da mladi odrasli ne želijo več spreminjati družbe, v katero vstopajo, ampak so postali individualizirani posamezniki, ki rešujejo svoje osebne probleme. Naše raziskave kažejo, da čedalje več mladih noče biti nič posebnega. Nimajo posebnih vrednot, ampak hočejo biti normalni. Zadošča jim, da so nekaj posebnega znotraj družin, v družbi pa nočejo iskati lastne življenjske poti, eksperimentirati, tvegati …

Svoje energije nočejo vlagati v spreminjanje sveta, ampak v prilagajanje obstoječemu svetu?

Spreminjanje sveta jih sploh ne zanima več. Zanimivo pa je, da spreminjanje sveta ne zanima več niti mladostnikov in poznih adolescentov. Pozna adolescenca je v zadnjih desetletjih postala eno najbolj stabilnih življenjskih obdobij, v katerem so mladi varno spravljeni. Prej je bilo nekaj vsakdanjega, da je mladost burna. Mladost je bila sopomenka za norost in iskanje samega sebe, temu so sledili umirjanje, zaposlitev, poroka, ustvarjanje družine. Danes je ravno obratno. Skoraj vsak šestnajstletnik ve, kaj bo počenjal prihodnjih nekaj let – hodil bo v šolo. Podobno dvajsetletniki, ki bodo verjetno študirali. Po drugi strani pa skoraj noben petindvajsetletnik ali celo tridesetletnik ne ve, kaj bo počel prihodnjih nekaj let. Posledice teh trendov niso nedolžne. Ker so mladi odrasli zaposleni z reševanjem osebnih kariernih in ekonomskih problemov, zanje porabijo veliko večino mladostne energije. Zato mladi odrasli družbi ne delajo problemov in nanje ne opozarjajo.

Na začetku ste zatrdili, da so mladi še vedno dober napovedovalec družbenih trendov. Je nanje v sedanjih okoliščinah še vedno mogoče računati tudi kot na pobudnike družbenih sprememb? Ali bo morala kaka druga družbena skupina prevzeti njihovo nekdanjo vlogo?

Ker mladi želijo in potrebujejo življenjske perspektive, se bodo zagotovo odzvali na ogrožanje svoje ali družbene prihodnosti, čeprav vnaprej ni mogoče napovedati, kdaj in kako se bo to zgodilo. Ključno vprašanje, s katerim bi se morali spoprijeti po vsej Evropi, pa je po mojem mnenju neizkoriščen potencial znanja mladih in prenos tega znanja v prakso. Bolonjska reforma univerz je sicer imela ta cilj, vendar je bila uvedena birokratsko in brez povezave z ustreznimi institucijami in skupinami, ki implementirajo znanje v ekonomiji in družbi. Ena izmed rešitev bi bila uvedba temeljnega državljanskega dohodka za študente, ki bi jim zagotovila vsaj minimalno ekonomsko varnost in samostojnost. Poleg tega bi morali znova uvesti razvojne inštitute, laboratorije in observatorije v gospodarstvo ter vanje vključiti študente. Te institucije bi lahko postale laboratoriji novega znanja in idej, ki bi jih generirali študenti pod mentorstvom izkušenih strokovnjakov. Postopoma bi prišlo tudi do drugačne izbire kadrov za prihodnja delovna mesta, ki ne bi več temeljila na družinskih omrežjih, ampak na znanju in sposobnostih. Tako bi emancipirali znanje, a tudi mlade kot pomemben razvojni potencial družbe. Taka emancipacija pa je bistvena za izhod iz sedanje družbene in ekonomske krize.