Ken Roberts, univerza v Liverpoolu

Profesor Ken Roberts poučuje sociologijo na liverpoolski univerzi. Je avtor številnih knjig in strokovnih člankov na temo zaposlovanja, preživljanja prostega časa in življenjskih slogov v sodobnih družbah. V zadnjih desetih letih se je posvečal predvsem spremembam, ki jih je v vzorce življenja in odraščanja mladih vnesla politična in ekonomska tranzicija, ki je doletela postsocialistične države v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Na pozno osamosvajanje mladih lahko poleg socioekonomskih dejavnikov pomembno vpliva tudi tradicija, kar lepo kaže primer Slovenije, je povedal Roberts. Čeprav je bila njena tranzicija precej manj burna kot v drugih postsocialističnih državah in so bili gospodarski kazalniki dobri, mladi Slovenci ostajajo doma (pri starših) skoraj tako dolgo kot Italijani in Ciprčani bistveno dlje od povprečja EU.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 21. februar 2009, fotografija LJK

Nekoč smo odrasli v enem dnevu, danes potrebujemo za to deset let

Čeprav je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaslovel z raziskavami britanske delavske mladine in velja za enega pomembnejših evropskih strokovnjakov na področju »mladinskih študij«, profesor Ken Roberts tega slovesa ne mara preveč. Poudarja, da je v resnici zelo tradicionalen sociolog, ki hoče predvsem razumeti delovanje sodobnih družb. »Zato me ne zanima, kakšno glasbo poslušajo mladi, s kakšnimi odtenki si barvajo lase in kaj počno za računalniki, ampak si zastavljam dolgočasnejša vprašanja: kdaj se zaposlijo, kdaj se odselijo od doma in kdaj si ustvarijo družine. Mislim, da mi ti podatki kar dobro pomagajo razumeti družbo, v kateri živimo,« pojasni.

Taka »dolgočasna vprašanja« si je Roberts zastavil tudi, ko je začel pred leti proučevati ekonomske in družbene posledice, ki jih je povzročila sprememba družbenega sistema v postsocialističnih državah srednje in jugovzhodne Evrope. Njegove ugotovitve niso bile spodbudne. Za zgodbami o uspešnem prehodu v tržno gospodarstvo in statističnimi prikazi gospodarske rasti se je skrivalo čedalje večje razslojevanje prebivalstva, razvojni prepad med glavnimi mesti in drugimi regijami, visoka brezposelnost mladih, razmah sive ekonomije, iskanje dela v tujini ter umik v zavetje družine in najožjih prijateljev. Ti trendi so skrb zbujajoči, je prepričan Roberts, saj je za družbo dolgoročno uničujoče, če se velik delež mladih ne more zaposliti, se osamosvojiti, plačevati davkov, si ustvariti družine ali se vključiti v javno življenje. Kljub temu pa se politiki teh vprašanj nočejo dotikati – ne na »tranzicijskem« vzhodu ne na »razvitem« zahodu.

Zakaj britanski sociolog pomisli, da mu utegne proučevanje postsocialistične mladine pomagati razumeti družbo, v kateri živi?

Na to vprašanje sem moral neštetokrat odgovoriti, ko sem iskal denar za svoje raziskave (smeh). Moje osnovno izhodišče je bilo, da je britanski družbeni sistem že dolgo nespremenjen in zelo dobro raziskan, zato bi na svojem področju težko ugotovil kaj novega. Po vzhodni Evropi pa se je v začetku devetdesetih let zgodilo nekaj vznemirljivega – radikalna zamenjava družbenega sistema. Kot sociologa me je zanimalo, kako lahko taka sprememba vpliva na življenje mladih: kako spremeni stare vzorce prehoda iz otroštva v odraslost, kako se na razlike odzivajo pripadniki različnih družbenih razredov ter kakšne so gospodarske, družbene in politične posledice teh sprememb. Odločil sem se omejiti na nekatere ključne življenjske prehode – selitev iz starševskega doma, iskanje službe in lastnega bivališča, civilnodružbeno dejavnost ter odločanje za otroke. Veliko časa smo porabili za zbiranje primerljivih podatkov, saj je bilo to področje skoraj neraziskano. Potem pa smo že kmalu ugotovili nekatere enotne vzorce.

Čeprav so imele vzhodnoevropske države zelo različne tipe komunizmov in socializmov, kulturo, nacionalno zgodovino …?

Seveda se postsocialistične države med sabo zelo razlikujejo, vendar je imela menjava družbenega sistema pri vseh zelo podoben potek. Propadel je velik del industrije, javni sektor je ostal brez denarja, države je zajela politična in gospodarska nestabilnost … Pred padcem komunizma so mladi živeli v sistemu, ki je omogočal razmeroma predvidljive življenjske prehode. Vedeli so, da bodo najverjetneje vključeni v izobraževalni proces, ki mu bo sledila služba do upokojitve. Socialna varnost je bila bolj ali manj zagotovljena, ljudje so si lahko privoščili domovanja, brezposelnost in revščina uradno nista obstajali …

… po padcu komunizma pa so mladi postali ena najranljivejših družbenih skupin?

Da. Ko se je v devetdesetih letih začela tranzicija, je veliko delovnih mest, za katere se je izobraževala prejšnja generacija, preprosto izginilo. Sploh v manjših mestih, kjer je propadla večina tovarn, ki so jih v preteklosti ustanovili predvsem zaradi pospeševanja industrializacije in ustvarjanja delavskega razreda. Zelo hitro se je začel spreminjati izobraževalni sistem. Univerze so izgubile velik del državnih sredstev, čedalje več je bilo plačljivih študijskih programov, nastale so prve zasebne univerze. Naenkrat ni bilo več jasno, katera izobrazba – če sploh! – jim bo koristila na trgu dela. Vse je postalo negotovo in tej negotovosti so se začeli prilagajati tudi mladi.

Kako?

Izoblikovali so različne strategije, ki so jim nekako omogočile preživetje: vračanje na podeželje, delo v sivi ekonomiji, začasno delo v tujini in sobivanje v večgeneracijskih družinah – predvsem pri starših ali celo starih starših. Vse to je precej spremenilo življenjske vzorce mladih in njihovo odraščanje. Vpliv staršev na življenje odraslih otrok se je zaradi njihove materialne odvisnosti zelo povečal, položaj žensk, ki so v ekonomskem smislu marsikje postale izrazito šibkejši spol, pa se je poslabšal, kar je okrepilo tradicionalne družbene vloge. Podobne spremembe življenjskih vzorcev se vsaj od začetka osemdesetih let dogajajo tudi na zahodu: odlaganje življenjskih prehodov, negotove zaposlitve, pozno osamosvajanje mladih …

Po vaših opisih se zdi, da je vzhod pač postal nekoliko slabša različica zahoda – tržno gospodarstvo brez gospodarske in politične tradicije.

Morda je bilo to moje največje razočaranje – da je tranzicija za vzhodne politike in tudi prebivalce pomenila le prizadevanje, da bi čim prej postali podobni zahodu.

Razočaranje?

Prepričani smo bili, da bodo po padcu komunizma mladi postali dejavnejši v civilnodružbenih gibanjih, se vključevali v javno življenje, da bodo politično aktivnejši, saj bodo imeli možnost izbire in bodo hoteli sodelovati pri razvoju svoje domovine. Vendar se je zgodilo prav nasprotno. Mladi so se umaknili iz javnosti v zasebnost. Zaprli so se med svoje družine in najožje prijatelje in vsak zase poskusili preživeti. Za sistemske probleme – brezposelnost, korupcijo, nizke plače – so tako poiskali individualne rešitve namesto kolektivnih.

Oziroma političnih?

Ali vsaj civilnodružbenih rešitev. Mladi niso oblikovali lastne politike, ampak so se zgolj vključili v politično kasto in postali del obstoječih političnih struktur. Javno delovanje je pomenilo delovanje v politični stranki ali podmladku te stranke. Tisti redki posamezniki, ki jih je politika zanimala, so si lahko ustvarili strme politične kariere, saj je bilo na političnem vrhu po umiku nekdanjih partijcev dovolj prostora. Poleg tega se je politika profesionalizirala. Odločitve, ali bodo prevzeli mesto državnega sekretarja na domačem gospodarskem ministrstvu ali bodo raje postali asistent kakega evropskega poslanca, so postale zgolj karierne. Vse to je seveda povečalo prepad med politiko in državljani ter stopnjevalo ciničen odnos mladih do javnega delovanja.

Kljub temu v svojih člankih omenjate, da se mladi vzhodnjaki od svojih zahodnih vrstnikov najbolj razlikujejo po izrazito optimističnem pogledu na prihodnost – ne glede na slabe življenjske razmere.

Ta optimizem postsocialistične mladine in njihovo potrpežljivo čakanje boljšega jutri sicer res ugotavljajo številne raziskave, a ga morate pravilno ovrednotiti. Za vzhodnjaško mladino je »boljša prihodnost« pomenila že to, da bi postali bolj podobni zahodu. Zahodnjaška mladina take boljše prihodnosti ne pričakuje, zato tudi nima razlogov za optimizem. Poleg tega je vzhodnjaški optimizem izrazito oseben. Mladi so prepričani, da boljša prihodnost čaka predvsem njih same, za svoje države pa ne vidijo posebne perspektive.

Kako dolgo lahko zdrži tak optimizem? Se ne bodo mladi, ki so preživeli tranzicijo, prej ali slej zavedeli, da so stari več kot trideset let, nezaposleni, nesamostojni in da se jim boljša prihodnost v njihovih sedanjostih preprosto ne dogaja – ne glede na uradno gospodarsko rast, vključevanje v EU in gospodarske reforme, s katerimi so se postavljali njihovi politiki?

To se ne bo zgodilo, dokler bodo verjeli, da so še vedno v tranziciji. Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko bodo spoznali, da je tranzicija končana in so že dosegli tisto končno točko, do katere bi se stanje moralo izboljšati, a se ni.

Ali to pomeni, da je postala zavest o nenehni življenjski tranziciji nekakšen novodobni opij za ljudstvo, ki mladim pomaga potrpežljivo prenašati dejstvo, da jih je politika prepustila usodi?

Morda res … Edina politična vizija zadnjih desetletij je bila, da je treba poskrbeti za gospodarsko rast, ki bo rešila vsa družbena vprašanja. V resnici je bilo to pričakovanje prazno, saj statistična gospodarska rast velikemu delu prebivalstva ni prinašala nobenih koristi. To dejstvo vsi politiki zanikajo, kar je razumljivo. Noben politik si ne upa priznati, da se je tranzicija končala že sredi devetdesetih let in da današnje razmere morda odražajo realno stanje, ki se ne bo izboljšalo, ker se preprosto ne more. Vzhod je tako nastavil ogledalo zahodu. S tem, da je postal nekakšna slabša kopija zahoda, nas je opomnil, da tudi zahod nima prav nobene vizije, kako rešiti lastne probleme. Zato ni čudno, da si politiki – ne le vzhodni! – zatiskajo oči pred ugotovitvami raziskav življenjskih prehodov pri mladih, ki na to najočitneje opozarjajo.

Je to eden izmed razlogov, da države skoraj ne financirajo mladinskih študij, na kar že dolgo opozarjajo tudi slovenski raziskovalci? Zadnja reprezentativna mladinska raziskava je bila pri nas izvedena leta 2000.

Ne bom ugibal o razlogih. Dejstvo pa je, da se evropske države čedalje manj ukvarjajo z mladimi in mladinskimi politikami. Visoko šolstvo in vrtci so vedno bolj prepuščeni zasebnemu sektorju, prav tako preživljanje prostega časa. Države posredujejo le takrat, ko poskušajo poskrbeti za »problematične« skupine mladih – mladoletne prestopnike, uživalce mamil … S težavami običajne mladine pa se ne ukvarjajo.

Je to presenetljivo? Saj se z običajno mladino praviloma ne ukvarja nihče – dokler ne postane problem in se ne znajde na ulicah, kar se je nedavno zgodilo v Franciji in Grčiji.

Mladina je medijsko zanimiva le, kadar postane problem. To ni nič novega, saj so mediji mlade že od nekdaj radi uporabili za dviganje moralnega preplaha – zaradi mladostniškega kriminala, spolnosti, popivanja, motenj hranjenja, obsedenosti z videzom, odtujenosti, njihovega domnevnega vedenja na svetovnem spletu … Negativni demografski trendi in naraščajoča brezposelnost med mladimi pač niso novica. Zanju vemo že vsaj dvajset let in ju jemljemo kot nekaj samoumevnega. Delno smo za tako stanje krivi tudi sociologi sami, ker smo se profesionalizirali in zaprli v akademske okvire. Včasih je bilo običajno, da so se akademiki kot javni intelektualci osebno angažirali pri pomembnih družbenih temah. Danes to skoraj ne velja več.

Prav tako pogosto je prikazovanje mladih v vlogi uporabnikov sodobnih tehnologij in novih medijev, aktivnih potrošnikov, nosilcev družbe znanja … Ali niste tudi sociologi včasih premalo kritični do domnevnih trendov, ki jih izumlja oglaševalska industrija, ko poskuša ustvariti vedno nove potrošniške skupine, saj jih pogosto jemljete kot dejstvo in jim posvečate »resne« raziskave?

Komercializacija mladinskih raziskav je kompleksna tema. Britanski zagovorniki liberalizacije akademskega raziskovanja, ki jih tako v laburističnih kot v konservativnih vladah ni manjkalo, so zmanjševali državna sredstva za mladinske raziskave tudi zato, ker so trdili, da je zasebni sektor pripravljen financirati »uporabne« sociološke raziskave. To je imelo najmanj dve posledici. Ker komercialnega naročnika ne zanima, kdaj mladi zajtrkujejo, ampak katero znamko kosmičev jedo, so tovrstne raziskave nujno podrejene ugotavljanju njihovih potrošniških navad, ne pa analizi širših družbenih trendov. Hkrati je postalo čedalje težje pridobiti raziskovalni denar za nekomercialne mladinske raziskave, kar je sprožilo inflacijo raziskovanja mladinskih kultur in vrednot – kaj cenijo pri prijateljih, kako se oblačijo, kaj jim je v življenju pomembno in podobno. Take etnografske raziskave so sicer čisto zanimive in jih lahko za majhen denar izvajajo podiplomski študenti, ampak nisem prepričan, da nam lahko kaj bistvenega povedo.

Do raziskovanja mladinskih želja in vrednot ste zelo zadržani, čeprav se s tem področjem zelo intenzivno ukvarjajo nekateri vaši znani sociološki kolegi, denimo Ronald Inglehart. Zakaj?

Cinična definicija vrednot pravi, da so vrednote tisto, kar vam ljudje povedo v anketah, kadar jih ravno vprašate (smeh). Kaj nam v resnici pove ugotovitev, da 97 odstotkov prebivalcev verjame v demokracijo? Ali da se 67 odstotkov državljanov opredeli za katolike? Vrednote so zame relevantne, če je mogoče ugotoviti neposredno povezavo med njimi in konkretnimi življenjskimi poteki. V praksi je to izjemno težko. Veren in neveren par ima lahko enako število otrok, primerljivo izobrazbo in službo, živi v isti soseski, pošilja otroke v isto glasbeno šolo … Religija je pogosto le še ena izmed izbir življenjskega sloga, podobno kot vegetarijanstvo ali izbira nogometnega moštva, za katero boste navijali. Vplivi vrednot na življenjske poteke so po mojih dosedanjih izkušnjah mnogo manjši, kot si mislimo. Pomembnejše je, kaj ljudje verjamejo, da se jim v določenih okoliščinah splača, kaj počne večina in katere vzorce so videli v svojih družinah.

Že, ampak verjetno ni mogoče prav vseh sprememb življenjskih potekov pripisati zgolj ekonomskim dejavnikom, na katere ste se omejili pri raziskovanju tranzicijske mladine. Če ugotovite, da si večina mladih želi redno službo, stalno partnersko zvezo, dva otroka, družinsko hišo v predmestju, ima to verjetno določen vpliv na njihove življenjske odločitve.

Vrednote in socioekonomski dejavniki so zelo tesno prepleteni. Vzemimo, da ste ženska, ki se odloči za otroke v zgodnjih dvajsetih letih. Kaj to pomeni za vas? Da ste se najverjetneje morali odreči študiju, zato boste nižje izobraženi in boste imeli manj možnosti na trgu dela. Ali, nasprotno, da se odločite za nadaljevanje študija. Kaj se zgodi v tem primeru? Ker je visokošolski študij marsikje na zahodu plačljiv, boste morali za študij najverjetneje vzeti kredit. Ko boste končali študij, boste stari blizu trideset let, brez službe in zadolženi. Na tej točki se verjetno ne boste odločali za otroke, saj si boste verjetno želeli prej zagotoviti vsaj minimalno socialno varnost – poplačati študijske dolgove, dobiti redno službo in postati neodvisni od morebitnega partnerja. Vse to lahko traja še nekaj let. Če ima ženska prvega otroka pri petintridesetih letih, pa ste lahko skoraj prepričani, da ne bo imela treh. Vse to so objektivna dejstva, na katera vaše izražene vrednote v praksi bolj malo vplivajo.

Zakaj ostajajo te vrednote skoraj nespremenjene – čeprav so lahko v resničnem življenju neuresničljive?

Raziskave vrednot postsocialistične mladine so pričakovano pokazale, da nihče noče biti delavec ali kmet. Vsi sanjajo o službi belih ovratnikov. Mladi bodo poskušali v sveti srednji razred napredovati sami ali pa bodo te sanje prenesli na svoje potomce. Alternativne ideologije za zdaj preprosto ni. Niti na zahodu.

Menite, da bodo otroci, ki bodo rojeni »tranzicijskim« staršem, še vedno sanjali enake sanje? Demografi jim namreč napovedujejo, da bodo zelo verjetno doživeli ločitev, da bodo ostali edinci …, kar niso ravno ideali srednjega razreda.

Morda lahko odgovor najdemo v generaciji otrok, ki je bila na zahodu rojena v devetdesetih letih in bo kmalu vstopila v izobraževalni proces, trg dela in življenjske prehode. To je prva generacija, ki se je rodila staršem, ki so se že pred poroko večinoma zavedali, da se lahko tudi ločijo, izbiro partnerja pa so namesto tradiciji in ekonomskim dejavnikom podredili ljubezni in ujemanju. Morda bodo začele ženske odlagati kariero in najprej uresničiti želje po materinstvu. Ali pa se bo zgodilo ravno nasprotno in se bo ta generacija še previdneje odločala za razmerja in otroke, če jih bodo zaradi bremen lastne izkušnje sploh hoteli imeti.

Bo ta generacija res tako drugačna? Navsezadnje se večina parov še vedno poroči, njihove zveze trajajo do smrti prvega zakonca, večina otrok pa odraste z obema biološkima staršema …?

Imate prav, ni tako preprosto. V sodobnih družbah vzporedno poteka nešteto različnih procesov. Po eni strani poskušajo raziskovalci mladih uporabnikov tehnologij pokazati, da postajamo svetlobno hitra, omrežena, postmoderna globalna družba. Po drugi strani pa postajamo neznansko počasni. Včasih je mlad človek v enem samem dnevu zapustil dom svojih staršev, se poročil, vselil v novo domovanje, izgubil nedolžnost in zaplodil otroka. V štiriindvajsetih urah je odrasel in pustil mladost za sabo. Danes pa lahko za vse te življenjske prehode porabi tudi deset let, če se zanje sploh odloči (smeh). Vse to bo imelo številne predvidljive in nepredvidljive posledice na prihodnost naših družb. Ampak kot sem že povedal – ta vprašanja na žalost zanimajo le nas akademike in kakega oglaševalca …