www.preživeli.bodo.le.največji

Konec leta 2008 so telekomunikacijsko panogo zadele prve negativne številke in drugi spremljevalci svetovne gospodarske krize. Finska Nokia je priznala, da je čez letošnje božično-novoletne razprodajne praznike prodala skoraj 15 odstotkov mobilnikov manj kot predlani. Njena tekmeca Sony Ericsson in Motorola sta se odrezala še slabše, saj sta poleg izgub napovedala tudi prva večja odpuščanja, kanadski izdelovalec telekomunikacijske opreme Nortel Networks, ki zaposluje več kot 32.000 ljudi, pa je moral zaprositi za stečajno zaščito. Kako se bodo na krizo odzvala slovenska telekomunikacijska podjetja?

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 31. januar 2009, fotografija LJK

Telekomunikacije in gospodarska kriza

Gospodarske pravljice, ki je v zadnjih letih navduševala preroke globalizacije, gospodarske rasti in vsesplošnega družbenega razvoja, si skoraj ni bilo mogoče predstavljati brez telekomunikacijske industrije. Zmogljive osebne elektronske naprave, povezane v globalne telekomunikacijske mreže, so simbolizirale sklepanje poslov brez časovnih in prostorskih omejitev. Mladi uporabniki mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov so v oglasnih kampanjah telekomunikacijskih operaterjev poosebljali »internetno generacijo«, na kateri naj bi temeljila prihodnja »družba znanja«, politiki pa so svojo zavezanost napredku najraje dokazovali tako, da so obljubljali nova vlaganja v informacijsko infrastrukturo – predvsem brezžična in optična telekomunikacijska omrežja.

V zadnjih mesecih pa so tudi telekomunikacijsko panogo zadele prve negativne številke in drugi spremljevalci svetovne gospodarske krize. Finska Nokia, največji izdelovalec mobilnih telefonov na svetu, je priznala, da je čez letošnje božično-novoletne razprodajne praznike prodala skoraj 15 odstotkov mobilnikov manj kot predlani in zaradi slabih poslovnih rezultatov prvič po sedmih letih znižala dividende. Njena tekmeca Sony Ericsson in Motorola sta se odrezala še slabše, saj sta poleg izgub napovedala tudi prva večja odpuščanja (delo naj bi izgubilo 4000 delavcev Motorole). Kanadski izdelovalec telekomunikacijske opreme Nortel Networks, ki zaposluje več kot 32.000 ljudi, pa je moral zaradi hudih težav celo pridobiti pomoč kanadske vlade in zaprositi za stečajno zaščito.

Zmanjšanje prihodkov in odpuščanje ne bosta prizadela le izdelovalcev mobilnih naprav in opreme, ki prvi zaznajo spremenjene potrošniške navade (manjšo prodajo mobilnikov, krčenje razvojnih naložb …), ampak bosta najpozneje do konca letošnjega leta doletela tudi evropske telekomunikacijske operaterje, nam je povedal Thomas Wehmeier, analitik britanske družbe Informa Telecoms and Media. Zaradi občutka krize in povečanja inflacije bodo postali uporabniki pozornejši na svoje telefonske in internetne račune, zato bodo skoraj zagotovo omejili porabo naprednejših (dražjih) telekomunikacijskih storitev – mobilnega interneta, mobilne televizije in plačljivih vsebin (glasbe, filmov …). Rast mobilnih in širokopasovnih uporabnikov se bo upočasnila, podjetja bodo poskušala zmanjšati telefonske račune in stroške mobilnega gostovanja v tujih omrežjih (roaminga), banke pa bodo še bolj zaostrile pogoje za pridobivanje kreditov, kar bo prizadelo predvsem tiste operaterje, ki jih čakajo večja vlaganja v infrastrukturo ali razvoj novih storitev, je prepričan Wehmeier.

Telekomunikacije za oživitev evropskega gospodarstva

Prvi odzivi evropskih politikov in predstavnikov evropskih nadnacionalnih ustanov na črnoglede napovedi telekomunikacijskih analitikov so bili pričakovani. Ko je predsednik evropske komisije José Manuel Barroso lani napovedal protirecesijski paket, vreden 200 milijard evrov, je dodal, da bo vsaj milijarda namenjena gradnji širokopasovnih internetnih omrežij. Njegovemu zgledu je sledila komisarka za informacijsko družbo in medije Viviane Reding in je financiranju informacijsko-komunikacijskih projektov kljub krizi namenila dodatni dve milijardi evrov, saj naj bi telekomunikacije evropskemu gospodarstvu pomagale prebroditi recesijo z izboljšanjem produktivnosti in spodbujanjem »internetne ekonomije«. Poleg tega se zaradi grozeče recesije celo državno reševanje nacionalnih telekomunikacijskih šampionov naenkrat ni več zdelo politično nesprejemljivo (podobno vlaganje v infrastrukturo je namreč obljubila tudi nemška kanclerka Angela Merkel), čeprav bi v drugačnih okoliščinah najverjetneje veljalo za kaznivo protikonkurenčno obnašanje, za katero je evropska komisija v preteklosti že izrekla nekaj odmevnih milijonskih kazni (denimo France in Deutsche Telekomu).

Za evropska telekomunikacijska podjetja so bile napovedane javne naložbe v infrastrukturo in politična pripravljenost za pomoč telekomunikacijski panogi dobra novica, nam je priznal Michael A. Bartholomew, direktor združenja evropskih telekomov ETNO, ki pred evropskimi zakonodajalci zastopa 41 telekomunikacijskih podjetij iz 34 držav. »Strinjamo se s stališčem evropske komisije, da sta vlaganje v telekomunikacijski sektor in gradnja širokopasovnih omrežij ključna za oživitev gospodarske rasti,« je povedal Bartholomew, a tudi dodal, da še tako radodarna javna sredstva ne morejo nadomestiti zasebnih vlaganj.

»Zaradi gospodarske krize so postali vlagatelji zelo previdni in niso pripravljeni financirati tveganih projektov, med katere sodi večina vlaganj v telekomunikacijski sektor,« je pojasnil Bartholomew. Zato bi morale po njegovem mnenju evropska komisija in nacionalne vlade predvsem poskrbeti za poslovno okolje, ki bo naklonjeno vlaganjem, in pri tem opustiti nekatere regulatorne ukrepe, ki že dolgo grenijo življenje velikim evropskim telekomunikacijskim igralcem. Predvsem so ga motile regulacija maloprodajnih cen telekomunikacijskih storitev (denimo roaminga), regulacija omrežij nove generacije (obvezno zagotavljanje dostopa alternativnim operaterjem) in grožnje s »funkcionalno delitvijo«, po kateri eno podjetje ne bi smelo biti hkrati lastnik infrastrukture in ponudnik telekomunikacijskih storitev, za kar se je doslej odločil le britanski telekomunikacijski in medijski regulator Ofcom. V slovenskem primeru bi tak ukrep pomenil, da Telekom Slovenije ne bi smel več ponujati dostopa do interneta – kar danes počne pod blagovno znamko Siol –, ampak bi moral ustanoviti popolnoma ločeno podjetje za upravljanje telekomunikacijske infrastrukture, ki bi jo pod enakimi pogoji oddajalo vsem ponudnikom interneta na trgu. Ker pa bi funkcionalna delitev po britanskih izkušnjah pomenila velik padec tržnega deleža prevladujočega operaterja, mu telekomi praviloma nasprotujejo z vsemi pravnimi in lobističnimi sredstvi.

Kriza koristi nekdanjim monopolistom

Besedam predstavnika evropskih telekomunikacijskih podjetij in odločitvam evropske komisije je treba prisluhniti zelo pozorno, saj lahko pomagajo napovedati posledice gospodarske krize na evropsko (in tudi slovensko) telekomunikacijsko industrijo, ki je zaradi svojega velikega simbolnega in strateškega pomena že tradicionalno razpeta med politiko in gospodarstvom.

Težave evropske telekomunikacijske panoge se namreč niso začele pred nekaj meseci, ko je svet tudi uradno zajela gospodarska kriza, je opozoril Wehmeier. Zaradi vse večje zasičenosti trga mobilne telefonije je začela rast prihodkov upadati že pred nekaj leti, zato so bili zahodni operaterji prisiljeni iskati nove uporabnike na »novih trgih« srednje in jugovzhodne Evrope ali Južne Amerike (španska Telefonica). Ostra tržna tekma je znižala cene mobilnih in širokopasovnih storitev, dobičke telekomunikacijskih operaterjev pa so vztrajno načenjale tudi nekatere tehnološke inovacije, denimo internetna telefonija, zaradi katere je postal prenos govora skoraj zastonj (Skype). Poleg tega je odločenost evropske komisije, da uvede enoten notranji trg tudi na področju telekomunikacij, vse bolj krepila pritisk na delo nacionalnih telekomunikacijskih regulatorjev in varuhov konkurence, naj učinkoviteje preprečujejo zlorabe monopolnega položaja nacionalnih telekomov in spodbujajo razvoj konkurenčnega telekomunikacijskega trga. Nacionalna telekomunikacijska podjetja, kakršna so nemški, francoski, slovenski in drugi telekomi, so zato krizo že začela izrabljati za utrjevanje svojega »nacionalnega pomena«, da bi od matičnih držav izsilila različne oblike pomoči in prijaznejšo telekomunikacijsko zakonodajo (deregulacijo). Interesna panožna združenja, kakršno je ETNO, bodo vse dejavneje pritiskala na zakonodajalce, naj se v imenu »naložbam prijaznega poslovnega okolja« odrečejo nadležnim regulatornim določilom, pomanjkanje svežega naložbenega denarja pa bo s telekomunikacijskega trga skoraj zagotovo izrinilo številne manjše igralce, kar bo še zmanjšalo število podjetij, ki obvladujejo evropsko telekomunikacijsko krajino.

Ali to pomeni, da bo gospodarska kriza okrepila nekdanje telekomunikacijske monopoliste? Tomaž Simonič, direktor slovenske agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek), je potrdil, da so se evropski regulatorji znašli pred izjemno zahtevno nalogo. Po eni strani bodo morali proučiti argumente telekomunikacijskih podjetij, ali sedanja regulacija zares otežuje nova vlaganja v telekomunikacijsko panogo in razvoj novih storitev, po drugi strani pa bodo morali pozorno spremljati velike operaterje, da ne bodo krize izrabljali za onemogočanje manjših tekmecev in na trgu ustvarili novih monopolov ali dogovornih duopolov. »Nekdanji nacionalni monopolisti, ki imajo še vedno v lasti večino infrastrukture, so že začeli zaostrovati pogoje, pod katerimi lahko alternativni operaterji najemajo njihovo omrežje. Včasih je dovolj, da velik operater od manjšega zahteva bančna zagotovila ali bonitete, ki jih v današnjih razmerah ne more pridobiti – in že lahko odstopi od pogodbe ter se pri tem sklicuje na zaščito lastnih poslovnih interesov pred plačilno nedisciplino,« je pojasnil Simonič. Če tak »alternativni« operater ni zgradil lastnega omrežja in nima na voljo drugih ponudnikov infrastrukture, je njegova zgodba najverjetneje končana. Sploh če se je močno zadolžil še pred razmahom gospodarske krize in je danes obtičal sredi naložbenega cikla.

Je mogoče podoben scenarij pričakovati tudi v Sloveniji?

Kdo bo o(b)stal na slovenskem trgu?

Predstavniki slovenskih telekomunikacijskih operaterjev so nam (brez izjeme) optimistično zagotovili, da neposrednih posledic gospodarske krize – spremenjenih uporabniških navad in manjšega trošenja – še ne čutijo in jih niti ne pričakujejo. Telekomunikacijske storitve naj bi postale tako nepogrešljiv življenjski strošek običajnega Slovenca, da ljudje najverjetneje tudi med recesijo ne bodo nehali telefonirati ali plačevati položnic za televizijske in širokopasovne internetne priključke. Priznali so le, da se ne bodo mogli izogniti zmanjšanju prihodkov od poslovnih uporabnikov (zaradi odpuščanj in klestenja stroškov poslovanja), ter pritrdili, da se bosta najverjetneje zmanjšali prodaja mobilnikov in pripravljenost uporabnikov za plačevanje naprednejših telekomunikacijskih storitev. Vendar pa ta »uradni optimizem« ne pomeni, da se bodo lahko slovenski operaterji izognili posrednim učinkom finančne krize, s katerimi se spopadajo njihovi tuji kolegi – pritiskom nacionalnega telekoma, pomanjkanju naložbenega kapitala in regulatornim zadregam.

Član uprave Telekoma Slovenije Željko Puljič nam je potrdil, da po zgledu nekaterih velikih evropskih telekomov tudi oni pripravljajo spremembe svojih medoperaterskih ponudb za medomrežno povezovanje in razvezan dostop (RIO in RUO), v katere bodo vnesli nove plačilne pogoje in strožje zahteve po bančnih zagotovilih. S tem ukrepom bo Telekom Slovenije najbolj prizadel operaterje, ki morajo za nacionalno pokritost najemati njegovo infrastrukturo – predvsem Amis na fiksnem ter T-2 in Tuš Mobil na mobilnem področju – in ki so hkrati najbolj občutljivi na zaostrene razmere na trgu bančnih posojil. Telekomunikacijski ponudnik T-2, ki je v zadnjih letih vložil več kot 200 milijonov evrov v gradnjo optične infrastrukture in mobilno omrežje UMTS, je namreč velik del svoje naložbe financiral z bančnimi krediti. Ker njegovih 80.000 uporabnikov ne zagotavlja zadostnih prihodkov iz tekočega poslovanja (T-2 je s krediti financiral tudi svojo agresivno nizkocenovno politiko), naložbe v optično omrežje pa tudi na bistveno večjih trgih veljajo za izjemno tvegane, čakajo T-2 velike težave pri iskanju svežega denarja, s katerim bi poplačali pretekle dolgove in financirali nadaljnjo širitev omrežja. Zelo podobno velja za Tuš Mobil, ki ga čakajo precejšnja vlaganja v gradnjo lastnega mobilnega omrežja, če hoče doseči zahtevano pokritost prebivalstva in ohraniti koncesijo za opravljanje mobilnih storitev.

Preživetje je tako »zagotovljeno« samo največjim – Telekomovi skupini, Simobilu in kabelskemu operaterju UPC Telemachu –, ki zaradi velikosti ali vključenosti v tuje telekomunikacijske skupine lažje prenašajo posledice krize in pridobivajo bančna posojila. Usoda preostalih pa bo odvisna predvsem od vlagateljev, upnikov, morebitnih novih lastnikov in pripravljenosti Apeka, da omeji protikonkurenčne vzgibe Telekoma Slovenije ter jim olajša delovanje na telekomunikacijskem trgu z nadzorom cen, omogočanjem nacionalnega gostovanja, asimetrijo in podobnimi regulatorskimi ukrepi.

Če je to državi – lastnici Telekoma Slovenije – sploh v interesu.