Vsi osumljeni, vsi nedolžni

Lani poleti je David Mery zamujal na zmenek z dekletom. Zato se ni odločil za svoj običajni avtobus, pač pa se je mimo uniformiranih policistov spustil na podzemni peron, da bi počakal londonski metro. Temno mikico je pokrivala lažja vetrovka, na hrbtu je imel nahrbtnik. Naslonil se je na steno, prebral kratko sporočilo na mobilniku, iz žepa potegnil list papirja z natisnjenim člankom in začel brati. Nekajkrat se je ozrl po peronu, opazoval redke čakajoče in pobrskal po nahrbtniku. Ko je metro prispel, je hotel vstopiti. Toda obkrožili so ga policisti, mu odvzeli nahrbtnik in ga uklenili.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 25. marec 2006, fotografija LJK

V imenu zakona

Razložili so mu, da so lisice potrebne zaradi njegove varnosti in da ukrepajo na podlagi zakona o terorizmu. Izvedel je, da so njegovo sumljivo obnašanje opazovali z nadzornimi kamerami: vstopil je na postajo, ne da bi pogledal policiste, ki so stali pri vhodu (»se jim je izogibal«), hkrati z njim sta na postajo vstopila še dva možakarja, oblečen je bil »pretoplo za ta letni čas«, poleg tega pa je še nosil zajeten nahrbtnik, ki ga je imel ves čas pri sebi, opazoval ljudi na peronu, se igral z mobilnim telefonom in takoj po branju sporočil iz žepa potegnil list papirja. Nato so mu odvzeli osebne predmete in hlačni pas. Ko je drugi ali tretji vlak pripeljal na postajo, so strojevodji pomahali, naj nadaljuje vožnjo. Nato so postajo zaprli.

Njegov nahrbtnik so prepustili bombnemu oddelku, ga formalno aretirali zaradi sumljivega obnašanja in prepeljali na policijsko postajo Walworth. Tam so mu prvič pokazali zapisnik o dogodku, ga večkrat fotografirali in ponovno preiskali. Opozoril jih je na nekaj napak v zapisniku in jih popravil. Nato so mu vzeli prstne odtise in vzorec DNK ter mu prvič dovolili poklicati zaskrbljeno prijateljico, ki ga je več ur neuspešno poskušala priklicati na zaplenjeni mobilni telefon. Povedali so mu, da bodo po zakonu o terorizmu izvedli policijsko preiskavo na domu, in ga zaprli v celico. Iz stanovanja so mu odnesli več računalnikov in računalniške opreme, različne elektronske naprave, radijsko postajo, mobilnike ter številne papirne dokumente – fotografije, zemljevide, vizitke, pošto in gradiva, ki jih je prinesel z neke konference.

Na zaslišanju je drugič popravil zapisnik, saj se ni strinjal s policijskim opisom dogajanja pred aretacijo. Mimogrede so mu pojasnili, da je bil na postaji podzemne železnice aretiran tudi zato, ker so med preverjanjem njegove identitete ugotovili, da so pred letom dni v njegovem podjetju preverjali anonimno prijavo, da je nekdo opazil oboroženega vsiljivca. Poleg tega so policisti poročali, da je v zadnjem času nekaj njegovih sodelavcev z mobilnim telefonom fotografiralo podzemno železnico. Zgodaj zjutraj so ga proti varščini izpustili. Ko se je vrnil na policijsko postajo skupaj z odvetnikom, so mu policisti povedali, da odstopajo od vseh obtožb, in se mu opravičili.

Anonimnež iz agencijske novice

Junija lani se je David zaradi opisane prigode nehote znašel v skopi agencijski vestički o zaprtju neke postaje londonske podzemne železnice. Uradno policijsko sporočilo za javnost, iz katere se je napajala novica, je bilo klasičen primer svojega žanra: postajo so zaprli zaradi varnostnih razlogov in ob tem pridržali osumljenca moškega spola. Policija je preprečila teroristično grožnjo in se opravičila za manjše zamude vlakov, identiteta in usoda pridržanega osumljenca pa sta ostali neznani. Vendar tokrat policija ni pridržala neizobraženega priseljenca z roba družbe, ampak nekdanjega francoskega novinarja, kolumnista računalniških revij in izkušenega razvijalca programske opreme Davida Meryja, ki je svojo izkušnjo opisal za britanski časopis Guardian.

»Francoskega naglasa mi ni uspelo izgubiti niti po dvanajstih letih Londona,« se je nasmehnil Mery, ko sva se srečala pred starim pubom blizu ulice Farringdon, v katerem je menda nekoč posedal pisatelj Charles Dickens in skozi velika okna iskal navdihe za svoje londonske zgodbe. Nekaj dickensovskega je bilo tudi v Meryjevem neverjetno natančnem, živahnem in podrobnosti polnem opisovanju, kako je tisto poletno noč ustavil podzemne vlake.

»Žal policijsko opravičilo ni pomenilo konca mojih težav,« se je kislo nasmehnil: »Policija ima po sedanji britanski zakonodaji pravico obdržati vse moje podatke, čeprav nisem bil ničesar obtožen. Prav tako ne bodo izbrisali mojega dosjeja, v katerem zdaj piše, da sem bil aretiran zaradi suma naklepa terorističnih dejanj. Bojim se, da ne bom nikoli ugotovil, kje vse se nahajajo ti podatki in v katerih dokumentih bom ostal zapisan kot morebitni terorist. Zahtevo za vpogled v svoje osebne podatke sem že poslal londonski podzemni železnici, britanski prometni policiji in mestni policiji, a so postopki zelo zamudni in ne vem, kdaj mi bo uspelo preveriti vse zapise. Tudi moji prstni odtisi in vzorci DNK bodo za vedno ostali shranjeni v policijskih laboratorijih, saj izbris ni mogoč.« Doda, da bi bilo zanj bolje, če bi ga obtožili in kasneje oprostili, saj bi imel vsaj formalni dokaz, da je nedolžen. »Tako sem obstal nekje vmes: aretiran zaradi suma terorističnih dejanj, izpuščen, neobtožen, a s problematičnim dosjejem,« vzdihne.

Za trenutek se je zamislil, izvlekel svoj nahrbtnik izpod mize, si ga ogledal in me vprašal, kaj neki je moral videti neznani operater na zaslonih nadzornega sistema, da ga je prijavil policiji. Kako je lahko njegovo početje ustrezalo vzorcem, ki so po mnenju britanske policije značilni za bombne teroriste? Po čigavem merilu je bil oblečen pretoplo za ta letni čas, če je bil dan poprej uradno razglašen za najhladnejši julijski dan v zadnjih 25 letih? Ali bo odslej sumljiv vsakdo, ki nosi malo večji nahrbtnik, iz katerega zaštrlijo slušalke glasbenega predvajalnika? Zakaj je narobe, da je imel svoj nahrbtnik pri sebi, če ga na vsaki postaji podzemne železnice opozarjajo, naj v nobenem primeru ne pusti svoje prtljage brez nadzora? Bi moral buljiti v policiste pred postajo, da se jim ne bi izogibal? Bo moral odslej vedno pomisliti, da ne bo izvlekel lista papirja tik pred telefonskim pogovorom ali po njem …?

»Najprej me ni bilo strah, saj sem bil prepričan, da so me aretirali po pomoti. Potem pa mi je zasliševalec pokazal vrečko, v kateri je bila zloženka za film »Assassination of Richard Nixon«, ki so jo našli v mojem stanovanju. Moral sem odgovarjati na vprašanja, zakaj me je zanimal ta film in kakšen je moj odnos do Američanov. Nato mi je podal vrečko z listkom papirja, ki so ga našli v mojem žepu in sem ga nekoč pokracal z osnutkom svojega delovnega projekta. Zahtevali so pojasnilo, kaj je na listku, saj so domnevali, da gre za šifriran načrt napada, skico podzemne postaje metroja ali kaj podobnega. Nakar so mi podali izpiske mojih dnevnih voženj, ki jih je zabeležila moja kartica oyster za londonski potniški promet. Zahtevali so, naj jim pojasnim, zakaj se prav danes nisem peljal z avtobusom, ampak sem se – edinokrat ta mesec – odločil za metro.«

Takrat mu je postalo jasno, da je lahko čisto vsak podatek, ki ga bodo dobili iz njegovih računalnikov, mobilnikov, izpisov bančnih računov in ostalih elektronskih dosjejev, potencialno obremenjujoč. »Videl sem, da lahko iz velike količine nepovezanih podatkov vedno sestavijo verjetno zgodbo, če me hočejo prikazati za terorista. Začel sem razmišljati, kaj imam shranjeno na računalniških diskih in zgoščenkah, ali sem v zadnjem času prejel kako elektronsko pismo z Bližnjega vzhoda, kdo vse me je klical in s kom sem se družil. V mislih sem pregledoval domačo knjižno polico in upal, da ni tam nobene knjige, ki bi lahko napeljevala na moje zle nakane. Poskusil sem se spomniti, katere filme in knjige sem si v zadnjem času izposodil, saj so zagotovo zaplenili tudi izkaznici za knjižnico in videoteko. Nenehno so me opazovali, skozi kukalo v jetniški celici, kjer je bila tudi prižgana videokamera z infrardečim senzorjem gibanja. Nisem vedel, kam bi položil roke in kakšen obraz naj kažem: se zdim zaskrbljen, kot bi me grizla slaba vest, ali nenavadno umirjen – kot fanatik, ki je sprejel svojo usodo? Na srečo nisem shranjeval nelegalno pridobljene glasbe ali filmov, saj bi me utegnili kaznovati vsaj zaradi piratstva, če že dokazov za teroristične nakane ne bi našli. Občutek, ko začneš sam iskati razloge za krivdo, je grozljiv.«

Spregovoriti je nedomoljubno

In vendar se je odločil spregovoriti. Ali ni imel nobenih pomislekov, da bi tako kmalu po bombnih napadih javno podvomiti o uradnih protiterorističnih ukrepih? Ostro me je pogledal in odvrnil, da zvenim kot njegov odvetnik, ki mu je svetoval, naj molči, saj so v očeh javnosti njegove tegobe prava malenkost v primerjavi z nevarnimi teroristi, ki na svobodi snujejo nove bombne napade. »Več odvetnikov me je poskušalo prepričati, da bi bilo moje dejanje v danih razmerah »nedomoljubno«. S to strategijo jim je uspelo utišati ostale, ki se jim je zgodilo podobno kot meni, kar mi je po elektronski pošti priznal anonimni sotrpin. Na BBC so poročali o nekaj deset podobnih primerih. Zakaj sem napisal tisti članek za Guardian? Ker nisem hotel biti eden izmed tistih primerov, ki jih policija prikaže kot uspeh v boju proti terorizmu. Seveda, vlaki stojijo, postaja je zaprta, nekdo je aretiran – sami dokazi za učinkovitost policije. A hkrati je lahko vse to le kulisa!« je jezno pribil Mery.

»Zdaj moram ujeti svoj zadnji večerni avtobus. Tistega, ki ni sumljiv,« se je poslovil David in obljubil, da bo na spletni strani še naprej natančno popisoval težave, ki jih bo imel s preverjanjem svojih osebnih podatkov v javnih zbirkah.

Po pogovoru z Davidom sem na prvi postaji preveril svojo kartico oyster in pridobil izpisek vseh voženj, ki sem jih opravil med svojim obiskom. Vpisane so bile vstopne in izstopne postaje, oznake avtobusov in tramvajev, vse do sekunde natančno. Kasneje sem izvedel, da policija od mestnega prometa vsak mesec zahteva več vpogledov v vozne navade pridržanih oseb in resno razmišlja, da bi postavila avtomatiziran sistem, s katerim bo poskušala z analizo mestnih voženj preganjati mladoletne prestopnike, še preden to sploh postanejo. Takrat sem prvič pomislil, da ima tudi zastareli sistem žetonov, s katerimi hranimo zelene trolejbuse Ljubljanskega potniškega prometa, svoje skrite prednosti.

»Marsikdo bo pomislil, da je Meryjev primer le nerodna napaka sicer učinkovitega sistema,« je Davidovo izkušnjo komentiral urednik Statewatcha in veteranski aktivist Tony Bunyan. »Dejansko se mu ni zgodilo nič hudega, saj živimo v civilizirani in pravni državi. Vsi sistemi nadzora so načeloma postavljeni s hvalevrednimi nameni – preganjanje kriminala, povečanje varnosti – in zlorabe so verjetno redke. Vendar moramo vedno pomisliti nekaj korakov naprej. Ti sistemi bodo obstajali tudi v primeru, da bo postala oblast manj prijazna državljanu, možnosti, ki jih ponujajo, pa so preveč vabljive za politiko in gospodarstvo, da bi se jim dolgoročno odrekli. Že sam obstoj te mogočne mašinerije nadzora me skrbi, zato ne vem, katera logika bo prevladala. Logika policije, ki so ji kršitve zasebnosti posameznikov manjše zlo od kriminalcev na ulicah, ali razmišljanje zagovornikov pravice do zasebnosti, da je zaradi prestopniške manjšine nedopustno nadzorovati vse državljane.«

»Že ves dan se pogovarjava, kaj vse lahko počno britanske tajne službe in policija, ker so jim zaradi londonskih bomb in vsesplošnega strahu pred terorističnimi napadi neverjetno povečali pooblastila,« mi je potarnal Ian Brown, ki na londonski univerzi predava informacijsko varnost, v prostem času pa je strasten nasprotnik uvajanja biometričnih osebnih listin in zagovornik pravice do elektronske zasebnosti. »Veva, da povprečnega Londončana vsak dan posname več kot 300 nadzornih kamer in je bil naš notranji minister Charles Clarke v duhu varnosti in boja proti terorizmu glavni pobudnik hitrega sprejemanja vseevropske zakonodaje o nadzoru telefonskih in elektronskih komunikacij. Dejstvo je, da so načrti za povečan elektronski nadzor državljanov obstajali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in so mi visoki predstavniki policije neuradno že večkrat priznali, da je boj proti terorizmu le dobrodošel izgovor, s katerim lahko brez strahu pred odporom javnosti upravičujejo nove nadzorovalne ukrepe in razmah elektronskega prisluškovanja. Vse našteto lahko objavite v članku ali knjigi, dokumentirate in celo predstavite na televiziji, a ne boste ničesar dosegli, saj se ljudje ne zavedajo groženj elektronskega nadzora in jih vidijo predvsem kot abstraktne akademske debate. Moje študente, denimo, je predramila šele Davidova osebna zgodba, saj nazorno pokaže, kaj lahko za posameznika pomeni nekritična raba elektronskega nadzorovanja«.

A za kakšno ceno? Ko sem ga vprašal, kako ga pridobljeni madež ovira pri vsakdanjih opravilih, mi je David zaupal, da doslej pri prehodu meje še ni imel težav, vendar se mu vselej zdi, da njegov potni list preverjajo temeljiteje od drugih – »čeprav se mi lahko le dozdeva,« se je namuznil in takoj spet zresnil. »Precej huje bo s pridobivanjem vize za obisk ZDA. Ker sem bil aretiran, ne morem več sodelovati v programu Visa Weaver, čeprav nisem bil ničesar obtožen. Zato bi moral zaprositi za vizo, ki pa mi je zaradi moje aretacije – suma terorizma – verjetno ne bodo izdali. Bojim se, da bi v ZDA laže prišel kot obsojeni zvodnik ali preprodajalec mamil. Ker se obisku Amerike v svojem poklicu verjetno ne bom mogel izogniti, lahko le upam, da bo moj delodajalec potrpežljiv in ne bom nekoč zaradi nekonkurenčnosti celo izgubil službe.«