Domače branje: internet

Devetnajsto stoletje je doseglo drugo polovico. Pod vladavino kraljice Viktorije je vzniknila čudovita nova komunikacijska tehnologija, ki je lahko v trenutku premagala velike razdalje in je tako skrčila svet, da se je zdel majhen kot še nikoli poprej. Njeno kabelsko omrežje je prepredlo kontinente in prečkalo oceane ter za vedno spremenilo gospodarstvo, medije in politiko.

Zagovorniki novega medija so neutrudno hvalili njegove nepredstavljive potenciale ter se prerekali s skeptiki, ki so se branili z dvomom in razširjanjem moralne panike. Države in vlade so poskušale zajeziti in nadzorovati telekomunikacijsko novost, saj so se na njenih žicah razvile nove oblike kriminala in vohunstva (nezakoniti prisluhi, borzne špekulacije …), uporabniki pa so razvili svojo lastno telegrafsko subkulturo, zaznamovano s posebnim jezikom, pravili in navadami.

Zveni znano? Uvodne misli, s katerimi je britanski novinar, urednik in medijski zgodovinar Tom Standage začel svojo knjigo o zgodovini električnega telegrafa ali »viktorijanskega interneta« (The Victorian Internet, 1998), je bilo mogoče v zadnjem stoletju prebrati še velikokrat. Ko sem se med študijem v Veliki Britaniji odpravil v medijske arhive britanske nacionalne knjižnice, sem se lahko prepričal, da so podobna razmišljanja, pričakovanja in strahovi zaznamovali večino komunikacijskih tehnologij, ki jih je prineslo dvajseto stoletje: telefon, radio, televizijo, kabelsko televizijo in telekomunikacijske satelite.

Velika pričakovanja …

Viktorijansko prepričanje, da bo telegraf odpravil nesporazume med ljudmi, povezal svet in končal vojne, se je sredi devetdesetih let ponovilo pri enem najvplivnejših prerokov digitalne dobe in interneta Nicholasu Negroponteju, ki je objavil telo vplivno knjigo Being Digital (1995).

Ameriška novica o prvi internetni poroki iz leta 1996 zelo spominja na članek, objavljen leta 1876, ki opisuje telegrafsko poroko gospoda Philipa Reada in gospodične Clare Choate. Internetna kampanja ameriškega predsednika Baracka Obame leta 2008 je utrdila vero politikov in gospodarstvenikov v skoraj čudežno moč novih tehnologij, ki naj bi pomagale prebroditi sedanjo gospodarsko krizo, očistiti okolje in postati temelj novega gospodarskega vzpona. A so skoraj enake napovedi zapisali tudi novinarji poslovnega tiska na začetku dvajsetega stoletja, ko se je telegraf umikal telefonu. Trdili so, da bo prenos govora na daljavo ustvaril centralizirane globalne velekorporacije, ki bodo iz svojih »štabov« usmerjale poslovanje neštetih podružnic ter razširile demokratično kapitalistično blaginjo po vsem znanem svetu.

… in skromnejša realnost

Listanje po zgodovini tehnološkega napredka me je naučilo, kako malo so se v zadnjih dveh stoletjih spreminjale napovedi o družbenem, političnem in gospodarskem vplivu novih tehnologij. Skoraj vse so sledile podobnemu vzorcu: začetni vzhičenosti je sledila enako čustvena moralna panika, nato je nekdanja čudovita nova tehnologija postala običajna in se je umaknila novemu navdušenju.

Kanadski politični ekonomist Vincent Mosco je v svojem delu The Digital Sublime – Myth, Power, and Cyberspace (2005) pojasnil, da vsaka »nova in revolucionarna« tehnologija prej ali slej postane vsakdanje banalna. Radio, televizija in telefon že dolgo ne navdihujejo tehnoloških zanesenjakov, ki bi v njih prepoznavali mogočne nosilce družbenih sprememb (to vlogo so prepustili internetu). Vendar je Mosco tudi opozoril, da radio ni izginil, ko se je s prihodom televizije končala »radijska doba«. Nasprotno. Ko je bilo jasno, da telefon, radio, televizija in internet ne bodo prinesli miru in razumevanja med ljudi, in ko so se razblinila druga utopična pričakovanja, ki so spremljala njihove začetke, so se lahko stare nove tehnologije tiho vključile v naša gospodinjstva in začele nevsiljivo spreminjati človeške vsakdanjike.

Novo postane banalno

Ko so izginili tudi zadnji radijski pionirji in se je polegel strah pred radiem kot mogočnim propagandnim orodjem, ki je bistveno pripomogel k vzponu tretjega rajha, je lahko razmah komercialnega radia spodbudil nastanek prvih »novomedijskih« korporacij, pospešil razcvet glasbene industrije in omogočil nove oblike množičnega oglaševanja. Podobno razvojno pot so preživele tudi vse prihodnje nove tehnologije, ko so postale stare. Z internetom vred.

Med prebiranjem tehnoloških napovedi pa sem opazil, da v arhivih pogosto manjkajo kritične analize, katera pričakovanja in strahovi so se uresničili, saj stara-nova tehnologija kmalu preneha biti medijska novica.

Ko je na ameriških predsedniških volitvah leta 2004 demokratski kandidat Howard Dean zbral prvi milijon dolarjev s prispevki anonimnih internetnih podpornikov, se je zdelo, da se je v ameriški politiki začela nova renesansa, je zapisal Deanov strateg Joe Trippi v knjigi Revolution Will Not Be Televised (2005).

Medijski analitiki so se navduševali nad »državljanskimi novinarji«, ki so na svetovnem spletu objavljali informacije o nespodobnostih predsedniških kandidatov. Politični komentatorji so upali, da bo »demokratični potencial« svetovnega spleta rešil zagate sodobnih demokracij – vse nižjo volilno udeležbo, nezanimanje mladih za politiko, politično pasivnost državljanov in pohod političnega populizma. Ampak so internet že v naslednji predsedniški tekmi prevzeli poklicni politični strategi in množični mediji, zato je postal le še eno orodje tradicionalnega političnega marketinga. Državljansko novinarstvo in drugi viri informacij, ,ki niso del globalnih medijskih in telekomunikacijskih konglomeratov, še vedno predstavljajo zanemarljiv del medijske pokrajine. Uporabniki interneta pa niso nič bolj odprti za mnenja in prepričanja drugih kot njihovi neinternetni predniki, ampak se vse bolj zapirajo v »mnenjske mehurčke« enako mislečih, kar je že pred desetimi leti opozoril Cass R. Sunstein v  knjigi Republic.com 2.0 (2007).

Internet postane biznis

Podobno velja za ameriške, evropske in azijske politike, ki so v zadnjih dveh desetletjih z retoriko globalizacije in gospodarske rasti sprejeli nešteto strategij, ukrepov in zakonov za spodbujanje »digitalne ekonomije« (softverske industrije, novih medijev …) in elektronskega poslovanja.

Obljube so bile velike: vsak posameznik, obrtnik ali umetnik, bo lahko svobodno posloval na globalnem trgu ali kot potrošnik izbiral med ponudbo, ki je ne določajo več meje nacionalnih držav in lokalnih trgovcev. A je finančna kriza leta 2008 razkrila tudi druge plati skoraj popolne deregulacije denarnih tokov, liberalizacije telekomunikacijske industrije in vere v novo ekonomijo. Napovedi o novih delovnih mestih se niso uresničile, saj so človeško delo prevzeli algoritmi in množična avtomatizacija. Ustvarjalci pa so ugotovili, da lahko na zrelem komercialnem spletnem trgu preživijo le največji lastniki digitalnih platform: Google, Facebook, Amazon in Apple.

Kako torej razumeti in misliti internet? Zakaj še vedno prevladuje trdovraten tehnološki determinizem – prepričanje, da ima tehnologija lastno voljo in zavest, kar je v knjigi What Technology Wants (2010) zatrdil ameriški navdihovalec Kevin Kelly? Kljub temu, da so sociologi in zgodovinarji velikokrat zavrnili takšna prepričanja – kot ugotavljata Merritt Roe Smith in Leo Marx v zborniku Does Technology Drive History – The Dielenna of Technological Determinism (1994)?

Tehnološki veterani

Za prvo knjižno postajo si je smiselno izbrati eno izmed številnih zgodovin interneta ter biografije nekaterih najpomembnejših posameznikov in internetnih podjetij.

Eno izmed novejših internetnih zgodovin je sestavil irski internetni zgodovinar John Naughton v knjigi From Gutenberg to Zuckerberg: what you really need to know about the Internet (2012). Zelo dober uvod v zgodovino komunikacijskih industrij in regulacije interneta je pripravil ameriški internetni pravnik Tim Wu v knjigah Who Controls The Internet – lIlusions of a Borderless World (2006, skupaj z Jackom L. Goldsmithom) in The Master Switch – The Rise and Fall of Information Empires (2010).

Podrobnejši pogled v drobovje polprevodniške revolucije je ponudil ameriški novinar T. R. Reid v knjigi The Chip : How Two Americans Invented the Microchip and Launched a Revolution (2001). Manjkalo je le še nekaj tehnološkega utopizma in podjetniškega prepričanja, da bo mogoče z novo panogo zaslužiti milijarde, je pokazal vplivni tehnološki prerok s preloma tisočletja George Gilder v knjigah Microcosm: The Quantum Revolution in Economics and Technology (1990) in Telecosm: How Infinite Bandwidth Will Revolutionize Our World (2000).

Prvi zvezdniki

V tistem obdobju so se izoblikovala nekatera največja tehnološka podjetja, ki še danes bistveno vplivajo na razvoj računalništva in omogočajo podatkovno ekonomijo.

Za spoznavanje najbolj vplivnih tehnoloških podjetnikov novega tisočletja je zelo primerna knjiga Accidental Empires: How the Boys of Silicon Make Their Millions, Battle Foreign Competition, and Still can’t Get a Date (1996), ki jo je napisal poznavalec tehnološke družabne kronike Robert X. Cringely. Prevlado Microsofta je opisal Paul Andrews v knjigi How The Web Was Won (1999). BIografijo Appla je težko ločiti od življenjske zgodbe njegovega soustanovitelja Steva Jobsa, ki jo je tik pred Jobsovo smrtjo dokončal Walter Isaacson v knjigi Steve Jobs – biografija največjega računalniškega vizionarja (Učila, 2012). Podobno vpliven je bil tudi dolgoletni predsednik uprave Intela Andy Grove, ki sta ga opisala Richard S. Tedlow v knjigi Andy Grove: The Life and Times of an American (2006) in Tim Jackson v Inside Intel: Andy Grove and the Rise of the World’s Most Powerful Chip Company (1997).

Nato so veliki inovatorji dvajsetega stoletja tudi sami postajali banalni in na obzorju internetu se je že napovedovala nova doba.

Internetni milenijci

Na prelomu tisočletja so bili prvi informacijski monopoli že skoraj nedotakljivi. Ameriška država ni razbila monopola Microsofta na računalniških namizjih, razvoj mikroprocesorjev in elektronskih vezij je narekoval Intel. IBM se je počasi umikal v veliko podatkovje in obdelavo informacij, kar je v knjigi Building IBM: Shaping an Industry and Its Technology (2009) namignil dolgoletni predavatelj in raziskovalec pri IBM Emerson W. Pugh. Začenjala se je podatkovna ekonomija in med internetne velikane so se prebijala čisto drugačna podjetja – brez tovarn, fizičnih izdelkov in stotisočev zaposlenih.

Prvi vplivni tehnološki milenijec je bil Google – iskalniško podjetje, ki je bilo sprva le matematični algoritem v doktorski nalogi. Njegov nastanek in kulturo sta podrobno predstavila John Battelle v knjigi The Search: How Google and Its Rivals Rewrote the Rules of Business and Transformed Our Culture (2005) in  Steven Levy v knjigi In the Plex: How Google Thinks, Works, and Shapes Our Lives (2011).

Googlu je sledil Facebook, ki še nima tako podrobne biografije. O največjem družabnem omrežju je resneje pisal David Kirkpatrick v knjigi The Facebook Effect: The Inside Story of the Company That is Connecting the World (2010). Precej lahkotnejši je bil Ben Mezrich v neuradni biografiji soustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga The Accidental Billionaires: The Founding of Facebook, a Tale of Sex, Money, Genius and Betrayal (2009), po katerem so posneli film Socialno omrežje. Podoben nesporazum je pomagal tudi soustanovitelju Amazona Jeffu Bezosu, ki je založnike prepričal,  da je Amazon samo še ena spletna knjigarna, čeprav je že od začetka postavljal veliko podatkovno podjetje, ki je mimogrede postalo še največja prodajalna na svetu – kar je v neavtorizirani biografiji Amazon (Učila, 2014) razložil ameriški novinar Brad Stone.

Revolucija LSD

Toda za spoznavanje interneta ni pomembna samo zgodovinska kronologija najpomembnejših podjetij in posameznikov. Ključna je bila zelo specifična tehno-hipijevska kalifornijska kultura, v kateri se je izoblikovala prihodnja tehnološka elita.

Prvo generacijo računalnikarjev je predsravil ameriški novinar John Markoff v knjigi What the Dormouse Said: How the Sixties Counterculture Shaped the Personal Computer Industry (2006). Pogovarjal se je s tehnološkimi inovatorji iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja ter pokazal, da so pri tehnološki revoluciji zelo dejavno sodelovali tudi Grateful Dead in dostopnost (tedaj še legalnega) LSD.

Podobno vplivno druščino je v knjigi Hackers: Heroes of the Computer Revolution (1984) opisal  Steven Levy, ki je kot tehnološki novinar od blizu spoznaval prve hekerje in hekersko kulturo. Prav iz prvotnih hekerskih manifestov so se navdihovali tudi ideologi svobodnega programja, ki jih je poosebljal ameriški programer Richard M. Stallman v esejih  Free Software, Free Society: Selected Essays (2002). Nato pa je hekerske in hipijevske ideale v devetdesetih letih zamenjalo podjetništvo, je pokazal Fred Turner v knjigi From Counterculture to Cyberculture – Stewart Brand, the Whole Earth Network, and the Rise of Digital Utopianism (2006).

Pohod informacijske družbe

Na koncu sedemdesetih let se je proizvodni kapitalizem znašel v prvi večji krizi. Množične industrijske izdelke je bilo laže izdelati kot prodati, zato so industrijske velesile iskale nove načine za spodbujanje gospodarstva ter zagon novega potrošniškega in storitvenega cikla. Ekonomisti in politiki so začeli razmišljati o novih proizvodnih načinih, kjer bodo podatki postali nafta enaindvajsetega stoletja – kar se danes že počasi uresničuje.

Najpomembnejše tehnopolitične ideje je v učbeniškem pregledu The Theories of Information Society (2002) povzel britanski sociolog Frank Webster, ki se sprehodi od taylorizma in fordizma, se poslovi ot toyotizma in napove obdobje informacijskega kapitalizma.

Webster je veliko prostora namenil ambiciozni trilogiji o omreženi družbi, ki jo je kot življenjsko delo zastavil španski sociolog Manuel Castells v seriji The Rise of The Network Society (1996), Power of Identity (1997) in End of Millenium (1998). Veliko dostopnejša je njegova zbirka esejev The Internet Galaxy – Reflectionson the Internet, Business, and Society (2001), ki manj potrpežljivim bralcem dovolj dobro predstavi njegove najpomembnejše ideje.

Za razumevanje Castellsa je treba skoraj nujno prebrati tudi dela vplivnega ameriškega futurologa iz osemdesetih let Alvina Tofflerja, ki je s knjigami Future Shock (1971), The Third Wave (1980) in Powershift: Knowledge, Wealth, and Power at the Edge of the 21st Century (1991) zelo močno vplival na ameriško tehnopolitiko in izumil številne nove brenčavke za opis tehnoloških »megatrendov«. Za nekakšnega Adama Smitha omrežne ekonomije pa se je posredno oklical ameriški profesor Yochai Benkler s knjigo The Wealth of Networks: How Social Production Transforms Markets and Freedom (2006).

Tehnohipiji postanejo podjetniki

Veliko večina starejših knjig o internetni ekonomiji, globalizaciji in podjetništvu je danes mogoče brati kvečjemu kot zanimivo zbirko neuresničenih napovedi, neznanja in marketinščine. A je med njimi tudi nekaj izjem.

Za tehnološke podjetnike je še vedno aktualna The Innovator’s Dilemma (1997), ki jo je napisal ameriški profesor Clayton Christensen. Harvardski profesor je v inovatorjevi zadregi zelo nazorno pokazal, zakaj velika podjetja pogosto spregledajo inovacije, ki jih bodo pokopale.

Podobne prelome opisuje nekdanji odgovorni urednik Wireda Chris Anderson, ki je v treh knjigah opisal najpomembnejše ekonomske modele internetne ekonomije. Dolgi rep – zakaj je prihodnost poslovanja v večji prodaji manj množičnega (Cankarjeva založba, 2009) sicer ni prepričal prav vseh ekonomistov, a je ideja, da je mogoče z globalno prodajo nišnega izdelka ali storitve zaslužiti milijone, zelo zaslužna za priljubljenost kickstarterja. V naslednji knjigi Brezplačno – prihodnost cenovne skrajnosti (Finance, 2011) je pojasnil, da bo treba v prihodnosti služiti z brezplačnostjo. V knjigi Izdelovalci – nova industrijska revolucija (Umco, 2013) pa je napovedal, da se bo začel svet bitov znova materializirati v atome, saj bodo znali trirazsežni tiskalniki in druge izdelovalniške tehnologije izdelati vsak predmet, ki ga bo sanjal računalnik.

V The Cathedral & The Bazaar (1999) je Eric S. Raymond opisal ekonomiko in inovacijski pomen odprte kode. James Surowiecki je v knjigi The Wisdom of Crowds: Why the Many Are Smarter Than the Few and How Collective Wisdom Shapes Business, Economies, Societies and Nations (2004) predstavil sodelovanje množic, ki ga je med drugim uspešno izrabila spletna enciklopedija Wikipedija. Vprašanje pa je, ali lahko v prihodnosti še računamo na nove informacijske javne dobrine, saj je sodelovalništvo pogosto omejeno zaradi problematike avtorskih pravic, je v knjigah Svobodna kultura – narava in prihodnost ustvarjalnosti (Krtina, 2005) in Remix: Making Art and Commerce Thrive in the Hybrid Economy (2008) opozoril ameriški internetni pravnik Lawrence Lessig.

Vdor realnosti

Velikim pričakovanjem ponavadi sledijo enako globoka razočaranja. Čeprav na podjetniških knjižnih policah še vedno prevladujejo navdihovalci, so družboslovni in humanistični avtorji do družbenih vplivov tehnologij vse bolj kritični.

Verjetno najbolj temeljito analizo prvega velikega zloma internetne ekonomije na koncu prejšnjega tisočletja je objavil John Cassidy v knjigi Dot.con: How America Lost Its Mind and Money in the Internet Era (2002). Cassidy je podrobno predstavil vso norijo prvega pikakomovskega balona, kjer so vlagatelji plačevali milijone dolarjev za vsako zamisel s predpono www in končnico .com. A je že čez nekaj let ponovili enake napake in povzročili novo globalno finančno krizo.

Za neprizanesljivo kritiko internetnega utopizma je poskrbel beloruski avtor Jevgenij Morozov v knjigah The Net Delusion: The Dark Side of Internet Freedom (2011) in To Save Everything, Click Here: The Folly of Technological Solutionism (2013), s katerima je razburil številne internetne vernike. Pokazal je, da lahko »tehnologije svobode« poleg progresivnih političnih aktivistov enako učinkovito izkoriščajo tudi diktatorji, nadzorovalci in nasprotniki človekovih pravic.

Ustvarili smo pošast!

Morozov se je moral na skoraj vsakem javnem nastopu zagovarjati, da ni tehnofob – kar je pogosta kritika tistih, ki podvomijo v dobronamernost informacijskih kapitalistov. A so se mu v zadnjih letih pridružili tudi avtorji, ki jim ni mogoče očitati nepoznavanja tehnologije ali strahu pred napredkom.

Med najbolj vidnimi je Jaron Lanier, ki je v manifestu You Are Not a Gadget (2010) opozoril pred katastrofalnimi vplivi sedanjega komercialnega interneta na človeško ustvarjalnost. Podobno kritičen je bil Nicholas Carr v knjigi Plitvine (Cankarjeva založba, 2011), kjer je dokazoval, da nas internet poneumlja. Od nekdanjih emancipatornih potencialov odprtega interneta se je poslovil Jonathan Zittrain v knjigi The Future of the Internet, and How To Stop It (2008), saj so prevladale zaprte naprave, zaprto programje in zasebne elektronske platforme. Prav zasebna družabna omrežja in njihovi algoritmi pa so po mnenju številnih komentatorjev (so)kriva za vnovičen razmah skrajnih ideologij in politične demagogije, saj državljane zapirajo v mnenjske mehurčke, je opozoril Eli Parisier v knjigi The Filter Bubble – What The Internet is Hiding from You (2011).

V času spletnih prevar, družbe nadzora in kibernetskega kriminala je največja nevarnost še vedno človeška narava, ki jo je v knjigi The Art of Deception (2002) zelo dobro izrabljal najbolj iskani ameriški elektronski kriminalec Kevin Mitnick. Dokler je ne bo nadomestila nova oblika inteligence, ki bo vzniknila iz človeške uporabe globalnega, povezanega in čedalje bolj avtonmnega omrežja, je v drzni knjigi Darwin Among the Machines: the evolution of global intelligence (1998) že pred skoraj desetimi leti napovedal George Dyson. Kar se zdi ob hitrem razvoju umetne inteligence vse bolj verjetno.

Knjige, ki se poleg interneta dotikajo tudi medijev, obravnavam v domačem branju: novinarstvo.