Johann-Dietrich Wörner, direktor Evropske vesoljske agencije

Medijske objave in javna predavanja o vesolju so v zadnjih nekaj letih postali zelo priljubljeni, brani in obiskani. Zakaj takšno zanimanje za vesolje? Ker smo z njim vsak dan povezani in nas še vedno navdihuje, je prepričan Johann-Dietrich Wörner, generalni direktor Evropske vesoljske agencije (Esa), druge največje vesoljske organizacije na svetu.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 11. marec 2017, foto Wikipedia

Zanimanje za vesoljske raziskave je potrdilo tudi predavanje o vesolju 4.0, saj je generalnega direktorja Ese pričakala polna predavalnica poslušalcev na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Na kratko je predstavil prednosti prihodnjega članstva Slovenije v Esi, spregovoril o koristih vesoljskih raziskav za življenje na Zemlji in duhovito spregovoril o nekaterih nedavnih uspešno neuspešnih (ali neuspešno uspešnih) vesoljskih podvigov – od ameriškega zasebnega vesoljskega programa Space x do lanskega trdega pristanka njihovega modula Schiaparelli na Marsu.

Predavanju so sledila vprašanja in po nekaj strokovnejših iztočnicah se je oglasil poslušalec, ki je svoj nagovor začel z »na internetu sem prebral …« in naštel nekaj domnevno zamolčanih velikih odkritij, ki bi lahko radikalno spremenila vesoljske raziskave in nam omogočila potovanja v druge galaksije. Njegovo vprašanje je nadaljevala obiskovalka, ki so jo zanimale nenavadne strukture na površju Marsa, ki da spominjajo na stavbe in bivališča. Ali to pomeni, da v vesolju dejansko obstajajo inteligentne življenjske oblike, ampak se nam še niso razkrile?

»Na internetu sem pred kratkim prebral, da tudi na Zemlji še iščejo inteligentne življenjske oblike,« je odvrnil Wörner in nasmejal večino občinstva v predavalnici. A je s hitrim odzivom pokazal, da mora pri svojem delu pogosto odgovarjati tudi na takšna vprašanja.

Ko je poslušalec omenil, da je na internetu izvedel za čudovito novo energijo, niste mogli prikriti namrščenih obrvi. Ker morate pogosto odgovarjati na vprašanja, ki se začnejo z »na internetu sem prebral …«?

Ko zaslišim takšno vprašanje, že približno vem, kaj me čaka (nasmešek).

Teorije zarote?

Odvisno od občinstva. Kadar nastopam pred splošno javnostjo, hitro zaidemo v področje znanstvene fantastike. Filmi in knjige še vedno oblikujejo predstave in prepričanja o vesolju, ki so pogosto napačna. Če se pogovarjam s poslovneži, politiki ali predstavniki držav članic, pa moram biti pripravljen na drugačna vprašanja – da so na internetu spet brali o našem neuspehu, da nas prehitevajo zasebni vlagatelji, ki razvijajo komercialne vesoljske programe … Take reči.

Kako jim odgovarjate?

Najbolj blizu mi je humor, ampak ga vedno utemeljim s preverjenimi in trdnimi dejstvi.

Kaj je najbolj zanimalo vaše slovenske sogovornike? Vaš obisk je najbrž povezan s pridruženim članstvom Slovenije v Esi in pogajanji o polnopravnem članstvu.

Praktična vprašanja. Kakšne so prednosti in dolžnosti članstva, kakšne koristi lahko pričakuje država in kakšne so njene obveznosti. Na drugi strani pa moramo tudi mi pokazati, kaj lahko Esa stori za razvoj njihove znanosti, gospodarstva in izboljšanje življenja vaših državljanov.

Kakšne koristi ima država od članstva v Esi?

Pri Esi imamo dve vrsti programov: obvezne in izbirne. Pri obveznih morajo sodelovati vse članice, za izbirne se lahko odločijo glede na zmogljivosti in potrebe. V obveznem programu imamo vse znanstvene dejavnosti, razvoj, izobraževanje in poslovne inkubatorje, pa tudi raziskovanje temnega vesolja, Zemlji podobnih planetov, gravitacijskih valov, odpravo na Merkur in druge dolgoročne projekte. Izbirni programi pa so zelo različni in jih pripravljamo skupaj s članicami. Vsaka članica ima pri oblikovanju programov en glas, ne glede na velikost države in višino prispevka, ki jo plačuje v naš proračun. Mi pa smo dolžni poskrbeti, da se prispevek vrne nazaj v državo prek javnih naročil, pri katerih lahko sodelujejo tako gospodarstvo kot akademske in raziskovalne ustanove. Vaši predstavniki so se poleg obveznega zanimali predvsem za dva izbirna programa: v splošnem tehnološkem programu GSTP in programu za opazovanje Zemlje, ki vključuje tudi meteorologijo. Kar se nam zdi zelo smiselna izbira, saj sta oba zelo aplikativna in omogočata razvoj proizvodnih zmogljivosti.

Kateri izbirni programi najbolj zanimajo vaše članice? Ima EU kake posebne vesoljske prioritete?

Naša agencija ima tri glavne cilje: popolno integracijo vesoljskih raziskav v ekonomijo in družbo, pomagati pri razvoju globalno konkurenčne industrije in zagotoviti avtonomijo evropskega vesoljskega programa na ključnih strateških področjih. To ne pomeni, da bi morala Evropa vse izdelovati sama, saj lahko tehnologije kupujemo od različnih ponudnikov in tudi prodajamo naše izdelke drugim vesoljskim agencijam. Absolutno pa moramo ohraniti lastno infrastrukturo za izstreljevanje satelitov in drugih vesoljskih plovil.

Ker?

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so nam ameriški kolegi ponudili, da nam lahko izstrelijo raziskovalni satelit, ampak so postavili pogoje uporabe, ki za nas niso bili sprejemljivi. Zato smo videli, da bomo morali sami izstreljevati satelite, in smo razvili družino raket ariane. To je bistveno spremenilo naša pogajalska izhodišča, saj smo se lahko o enakovrednem sodelovanju začeli pogovarjati šele takrat, ko smo imeli svojo tehnologijo in nismo bili več odvisni od drugih. Podoben primer je bil tudi navigacijski sistem galileo, s katerim smo pokazali, da znamo postaviti svoj navigacijski sistem.

Ko sem leta 2015 nastopil mandat, sem vse delegacije povprašal, kakšne so njihove želje in interesi. Predstavljal sem si, da jih bodo bolj zanimale zelo aplikativne ali prestižne misije, denimo opazovanje Zemlje ali odprava na Mars. Ampak sem se zmotil, saj so njihovi interesi zajemali vse dejavnosti Ese – tudi bazične znanstvene raziskave, ki prinašajo najmanj oprijemljivih kratkoročnih rezultatov, ki so pomembni za politike in ministre. To je bilo zame zelo dragoceno sporočilo, saj smo lahko načrtovali tudi projekte, ki bodo prve rezultate pokazali šele čez deset let ali več, kar je velik izziv za vodstvene delavce v vesoljskih agencijah.

Zakaj?

Če vodite oddelek v avtomobilski tovarni, lahko rečete, da boste v prihodnjih treh letih predstavili nov model avtomobila. Ko govorite o uporabi gravitacijskih valov za razvoj novega in izjemno zmogljivega observatorija, se pogovarjamo o desetletjih, preden ga boste morda lahko uporabili. To pomeni, da takrat najverjetneje ne bom več živ in skoraj zagotovo ne bom več direktor. Vendar moramo vse to načrtovati že danes in pripraviti programe za prihodnost. Vzemiva našo misijo Rosetta, ko smo leta 2004 poslali vesoljsko plovilo na šest milijard kilometrov oddaljeni komet 67P/Čurjumov-Gerasimenko. Rosetta je do kometa potovala dvanajst let, kar presega veliko večino zemeljskih mandatov. Ves ta čas pa smo morali načrtovati in vzdrževati še vse druge programe in načrtovati nove.

Kako vašim plačnikom upravičite takšen projekt?

Odvisno, koliko časa imam na voljo (nasmešek). Znanstvena skupnost razume, da je bila Rosetta pionirski projekt. Hoteli smo pokazati, da zmoremo razviti vesoljsko plovilo, ki bo pristalo na oddaljenem kometu in nam poslalo nove podatke. Vendar ne gre samo za znanstveni prestiž. Vedeli smo, da je komet zelo temen, zato smo morali razviti posebno kamero, ki je znala natančno razločevati med različnimi odtenki sive in črne. Danes pa takšno kamero uporabljamo tudi za zaznavanje in analizo gozdnih požarov. Skratka: ta kamera je danes komercialen izdelek z visoko dodano vrednostjo, ki ga izdelujejo in prodajajo na trgu. Takšnih primerov je še veliko. Teflon, ki ga imamo v vsaki kuhinji, so razvili za zaščito vesoljskih plovil med tekmo za osvajanje Lune, prav tako senzorje za zaznavanje dima in številne druge tehnologije, ki se nam danes zdijo samoumevne.

Satelitska navigacija?

Ta je morda najbolj očitna. Ampak ne pozabimo na natančne vremenske napovedi, ki jih omogočajo satelitske slike, na televizijske prenose, telefonske klice, finančne in druge transakcije … Brez vremenskih, komunikacijskih in drugih satelitov si skoraj ne moremo predstavljati sodobne ekonomije. Poleg tega je vesolje tudi pomembna infrastruktura, na kateri je veliko prostora za poslovne inovacije. Dober primer je sistem satelitov za opazovanje Zemlje Copernicus [v začetku prejšnjega tedna je Esa uspešno izstrelila nov satelit Sentinel 2-b], saj je veliko pridobljenih podatkov javno dostopnih in imajo tudi ekonomsko vrednost. Ocenjujemo namreč, da se je vsak vloženi evro v programu Copernicus tudi do desetkrat povrnil. Ampak nočem govoriti samo o ekonomskih koristih. Vesolje ostaja predvsem velik navdih, zaradi katerega presegamo naše omejitve in širimo obzorje. Poznate fotografiji, ki ju je na odpravi Futura posnela naša astronavtka Samantha Cristoforetti?

Ki je med drugim zaslovela s prvim vesoljskim espressom?

Prav ta (smeh). No, posnela je dve fotografiji, ki sta mi zelo ljubi. Na prvi je ujet trenutek po pristanku v Kazahstanu, ko je po skoraj dvesto dneh zaključila misijo na mednarodni vesoljski postaji. V kazahstanski stepi je najprej odtrgala rastlinico in si jo prislonila k obrazu – čustven trenutek navezanosti na domači planet. V vesolju pa je fotografirala Zemljo, kjer lepo vidimo, kako zelo tanka je naša atmosfera, ki omogoča in ohranja življenje. To so izjemno močne podobe, ob katerih ni težko razumeti, zakaj nas vesolje tako privlači. Kažejo pa še nekaj drugega – da smo začeli na vesolje gledati drugače kot v prejšnjem stoletju.

Drugače?

Potovanja v vesolje je mogoče na grobo opredeliti s štirimi mejniki. Po drugi svetovni vojni sta začeli velesili prvič raziskovati vesolje. Sledil je program Apollo in pristanek na Luni, po koncu hladne vojne pa se je začelo mednarodno sodelovanje v okviru Mednarodne vesoljske postaje ter drugih projektov raziskovanja vesolja. Zdaj vstopamo v četrto fazo, ki sem jo poimenoval vesolje 4.0.

Kaj je značilno za četrto fazo? Zasebne vesoljske raziskave, kakršne v ZDA financira ustanovitelj Tesle Elon Musk in nekateri drugi tehnološki podjetniki?

V prihodnosti bo še več mednarodnega sodelovanja med agencijami, saj skupaj premoremo znanje in tehnologijo, ki je potrebna za prihodnje raziskovalne korake. Vse več bo tudi sodelovanja z zasebnimi podjetji, ki v vesolju iščejo poslovne priložnosti, kar še zlasti velja za velika telekomunikacijska in tehnološka podjetja. Njihovi interesi so drugačni, zato prinašajo nove pristope in načine dela. Predvsem pa zelo dobro razumejo marketing in medije (nasmešek).

Marketing?

Zelo zanimivo je spremljati, kako o vesoljskih novicah poročajo ameriški in evropski mediji. Ko nam je lani zaradi tehnične napake strmoglavil modul Schiaparelli in eksplodiral na površini Marsa, so bili evropski časopisni naslovi precej enotni: neuspešna misija Evropske vesoljske agencije. Enako neprizanesljivi so bili do nedavnega poskusa ameriškega zasebnega Muskovega vesoljskega programa Space x, ko je med pristajanjem eksplodirala njihova raketa. V ameriških časopisih smo lahko izvedeli, da je raketa »skoraj pristala«, Elon Musk pa je na twitterju objavil fotografijo eksplozije in zapisal: »Glavno plovilo ok, potrebni manjši popravki, zelo vznemirljiv dan!« Takšne razlike spremljam ves čas. Nič nam ni pomagalo, da je naša marsovska odprava v resnici dosegla večino načrtovanih ciljev. Svojim sogovornikom moram ves čas pojasnjevati, da so vse vesoljske odprave izjemno tvegane in tehnično zahtevne, zato jim ne morem vnaprej obljubiti uspeha. Američani imajo precej drugačen odnos do tveganja in razumejo, da vsak neuspeh ni nujno katastrofa.

Jim kot direktor malce zavidate?

Vse ima prednosti in slabosti (nasmešek). Zanimanje za vesolje je v zadnjih nekaj letih zelo naraslo tudi zaradi zasebnih vesoljskih programov. Velika podjetja so začela uporabljati vesolje in vesoljske motive v velikih oglaševalskih kampanjah. Takega navdušenja nad vesoljem ni bilo že od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo gledali pristanek na Luni. Vsi moji dovolj stari znanci še danes natanko vedo, kje so bili takrat in kaj so doživljali. Tudi zato, ker smo vesolje doživljali kot dirko. Ta tekma je imela – kot vsaka tekma – samo en cilj: priti prvi na Luno. Ko je bil ta cilj dosežen, je zanimanje javnosti zelo hitro upadlo. Američani so zmagali, tekma je bila končana. Vse prihodnje odprave na Luno in druga pomembna vesoljska odkritja so bila veliko manj odmevna, čeprav po krivici. Zato ne maram govoriti o vesoljski tekmi in enem velikem cilju. Vesolje je infrastruktura, kritično pomembna za vsakdanje življenje. Ne pa prestiž in boj za prevlado.

Kaj pa rešitev človeštva? Tehnološki podjetniki v kalifornijski silicijevi dolini vse pogosteje svarijo, da nimamo načrta za evakuacijo, če nas doleti velik asteroid ali uničujoča sončna nevihta. Zato potrebujemo vesoljske kolonije, je režiserju Wernerju Herzogu v dokumentarnem filmu Glej in se čudi povedal Elon Musk.

Z Muskom sem se že srečal in imam precej drugačno mnenje o njegovih motivih.

Da hoče postati še bogatejši?

Raje ne bom komentiral (nasmešek). Človeštvo res nima rezervnega načrta za obrambo pred meteoritom ali sončno nevihto, ampak se moramo najprej stoodstotno posvetiti življenju na Zemlji, česar trenutno ne počnemo. Kolonije na Marsu niso realna alternativa za preživetje človeštva, saj našega planeta ne bomo zapustili še kar nekaj stoletij. Do takrat pa lahko samo pogledamo podatke, ki nam jih pošilja sistem za opazovanje Zemlje Copernicus, če nas zanima, kako mačehovsko ravnamo z edinim domom, ki ga imamo. Koliko tropskih gozdov smo izsekali, kakšne okoljske spremembe lahko zaznamo že v samo nekaj zadnjih letih … Vesoljski programi bodo zato vse bolj pomembni za načrtovanje ukrepov in reševanje zemeljskih kriz. Na mednarodni vesoljski postaji se veliko ukvarjamo z raziskavami, kako vzgojiti rastline, ki bodo odporne na podnebne spremembe. Zelo obetavna so tudi poročila naših medicinskih kolegov, ki proučujejo vplive gravitacije na imunski sistem.

Ki postane zaradi nižje gravitacije manj dejaven?

Oslabitev imunskega sistema je dolgo veljala za problem. Zdaj pa so raziskovalci ugotovili, da lahko mikrogravitacija omogoči čisto druge pristope pri presajanju organov, saj morda ne bo več treba uporabljati zdravil za blokiranje imunskega sistema, da telo ne zavrne presajenega tujka. Hipotetično je mogoče pričakovati tudi nasproten učinek – krepitev imunskega sistema v povečani gravitaciji, kar bi omogočilo učinkovitejše zdravljenje aidsa in drugih podobnih bolezni, ki napadejo telesno odpornost. Poleg tega proučujemo tudi druge fiziološke učinke, ki jih prinaša bivanje v vesolju – od staranja in osteoporoze do krvnega pritiska in regulacije soli. Vse to moramo zelo dobro spoznati, preden bomo na dolgo pot proti sosednjemu planetu poslali prvega človeškega kozmonavta.

Si drznete napovedati, kdaj bo na Mars stopila prva človeška noga?

V ponedeljek, toliko vam lahko zaupam (nasmešek).