Uspeh kot napaka

V Lokovici nad Šoštanjem – na lokaciji, ki zmede celo vsevedne googlove zemljevide – so na pošiljanje po vsem svetu pripravljali nekaj deset ročno izdelanih lesenih kamer. V urejenih vrstah so ležale na veliki delovni mizi in čakale na nove lastnike, ki so v času digitalnih fotoaparatov in pametnih mobilnikov spoznavali zelo drugačno tehniko svetlobnega risanja. Podobno tisti, ki so jo uporabljali stari kitajski slikarji, renesančni umetniki in drugi zgodnji raziskovalci svetlobnih pojavov.

Oblikovalec Elvis Halilović je povedal, da je hotel v leseni fotografski »luknjičarki« združiti fotografijo, naravne materiale, rokodelstvo in filozofijo trajnostnega oblikovanja, ki jo je v šestdesetih in sedemdesetih letih razvijal vplivni ameriški arhitekt in futurist Buckminster Fuller. Na študijski izmenjavi v tujini je veliko časa preživel v veliki fakultetni delavnici in se učil obdelovati les. Sledila je uspešna kampanja na platformi kickstarter, ki mu je omogočila razvoj in izdelavo prvih lesenih kamer. Njegove izdelke pa danes uporablja več tisoč fotografov, ki hočejo preseči učinke »umetniških« filtrov na mobilniku in se naučiti prvotnih fotografskih veščin, ko so bili fotoaparati še camere obscure: črne škatle z luknjico namesto objektiva.

Elvisova izkušnja vsebuje vse sestavine, ki jih predpisujejo načrtovalci ustvarjalne družbe. Iz naravne dobrine, ki pokriva skoraj dve tretjini slovenskega ozemlja, je ustvaril »izdelek z visoko dodano vrednostjo«, ki ga je mogoče prodajati po vsem svetu. Združil je študij in ljubiteljsko strast ter jima dodal »poslovni model«, s katerim je meril na višje izobražene in premožnejše ljubitelje ročno izdelanih obrtniških izdelkov, ki so pri izdelku ali storitvi pripravljeni plačati tudi za »zgodbo«. Besede v navednicah ne smejo manjkati v nobeni predstavitvi »inovativne« poslovne ideje. Spremljati morajo vsak izdelek, ki se na internetnih platformah poteguje za vlagateljski denar. Toda za uresničevanje takšnih »zgodb« so potrebna znanja in veščine, ki jih idejniki ponavadi ne pokažejo na elektronskih prosojnicah. Z njimi se srečajo šele pozneje, ko mora ideja postati izdelek.

Mladi oblikovalec je ugotovil, da se bo moral obdelave lesa naučiti sam, saj je zelo težko našel mojstre, ob katerih bi lahko spoznaval pravila obrti. Lesarske in mizarske delavnice so večinoma uporabljale drugačne materiale, izrezovale lepljene lesene plošče ter jih sestavljale v cenovno dostopnejše izdelke. Redki obrtniki so oblikovali pohištvo in druge konstrukcije iz masivnega lesa. Natančno ročno brušenje skoraj ni bilo več potrebno, manjkale so mu tudi informacije o tradicionalnih načinih zaščite lesa pred vlago in staranjem, zato si je moral velikokrat pomagati s tujimi internetnimi forumi in videi na youtubu.

V deželi, pokriti z gozdom, se je v zadnjih desetletjih izgubilo veliko znanja o oblikovanju in obdelavi lesa. Podobne težave so mi v zadnjih nekaj letih naštevali tudi številni drugi mladi idejniki, ki so morali po uspešni kampanji na kickstarterju in drugih internetnih platformah razviti konkretne izdelke. Njihovi prototipi so bili preveč zahtevni za manjše delavnice in premalo zanimivi za večje specializirane tovarne (premajhne serije). Zunanji izvajalci jim velikokrat niso znali zagotoviti dovolj visokih in konsistentnih standardov izdelave (natančnosti obdelave, čistosti materiala …), kar je bistveno povečalo stroške in podaljšalo razvoj. Nekateri so se odločili, da bodo izvajalce poiskali v sosednjih državah ali na Kitajskem, a so imeli velike težave z nadzorom kakovosti in reklamacijami. Zato je kar nekaj obetavnih podjetniških poskusov propadlo ali ostalo na stopnji prototipa.

Novodobni izdelovalci so se naučili, da v »ekonomiji prihodnosti« kljub napovedim ne bodo štele samo zamisli. Ustvarjalci dokumentarnega filma o kitajskem industrijskem središču Shenzhen (Shenzhen: The Silicon Valley of Hardware, 2016) so pokazali, da imajo ameriški idejniki enake probleme kot slovenski. Tudi v ZDA je vse teže najti izvajalce, ki bi znali razviti in izdelati kakovostne fizične izdelke, saj so se ameriška podjetja več kot dvajset let zanašala na azijske tovarne. Naprave podjetja Apple so sicer »zasnovane v Kaliforniji«, toda v celoti izdelane drugje. Ameriška tehnološka panoga bi bila v velikih težavah, če bi se Kitajska odločila zaostriti trgovinsko politiko in spremeniti pravila za blagovno menjavo. Kitajski izdelovalci so v zadnjih desetletjih nenehno izpopolnjevali proizvodne procese, spoznavali materiale, razvijali stroje ter se učili graditi prepoznavne blagovne znamke, ki jih kupci ne povezujejo več z nizko ceno in pogrešljivostjo. Na zahodu se je podoben razvoj marsikje skoraj ustavil in ga bo težko znova zagnati, saj se je skupaj s proizvodnjo preselilo tudi znanje – tako osebno kot institucionalno.

Ideologija digitalne (»nove«, »ustvarjalne« …) ekonomije sicer zelo poudarja posameznika – podjetnika, ki lahko s pomočjo izdelovalniških orodij in interneta razvije, izdela in globalno prodaja skoraj kar koli. Elvis Halilović je z leseno kamero pokazal, da je mogoče s primerno zgodbo in znanjem zelo dobro uporabiti enega izmed redkih naravnih virov, ki ga je v Sloveniji dovolj. Toda vsak uspešen posameznik je v resnici odvisen od številnih prepletenih družbenih (pod)sistemov. Njegovo podjetje doma ne bi dobilo zagonskega kapitala, ampak ga je moral zbrati na kickstarterju. Na fakulteti niso imeli delavnice, kjer bi se lahko naučil obdelovati materiale. V deželi lesa je zelo malo podjetij, ki bi sistematično razvijala lesno dejavnost, posodabljala orodja, iskala najboljše oblikovalce in arhitekte, gradila prodajno mrežo ter zaposlovala izkušene rokodelce. Redki kupci znajo prepoznati obrtniško odličnost in so jo pripravljeni plačati. Država na tem področju nima strategije, pospremljene z izobraževalnimi programi, davčno politiko in ekonomskimi spodbudami. Brez takšne sistemske podpore pa Slovenija v prihodnjem desetletju ne more znova postaviti močne in prepoznavne lesne (ali katere koli druge) industrije, ki ne bi izvažala samo surovin.

Namesto da bi mlada zagonska podjetja izkoriščala razvite industrijske, izobraževalne in storitvene panoge za uresničevanje in nadgradnjo podjetniških zamisli, so postala nekakšna neprostovoljna diagnostična orodja za ugotavljanje razvojnih in sistemskih pomanjkljivosti. Uspešna kampanja na kickstarterju ali drugi platformi za pridobivanje zagonskega denarja je praviloma šele uvod v naporno spoznavanje birokratske togosti, zastarelih izobraževalnih programov, zadrtih vlagateljev ter hudega pomanjkanja znanja in izkušenj, ki so se v zadnjih dveh desetletjih izgubile ali preselile drugam. V takšnih okoliščinah pa uspeh ne more biti spodbuda – nagrada za dobro delo in dokaz uspešnega razvojnega okolja –, ampak prej napaka. Naključna zmaga nad ovirami in okoljem, ki se je nehalo razvijati.

Pred približno desetimi leti so predstavniki kitajskega ministrstva za človeške vire napovedali, da želijo do konca leta 2015 pregovoriti pol milijona izseljenih kitajskih študentov, znanstvenikov, predavateljev, inženirjev in podjetnikov, naj se vrnejo domov. Začeli so reformirati univerze, močno povečali vlaganje v znanstveno in raziskovalno dejavnost, odprli na stotine laboratorijev in tehnoloških centrov ter jim ponudili vplivne položaje v politiki, gospodarstvu in izobraževanju. Po neuradnih ocenah je vabilo sprejelo že več kot 100.000 Kitajcev, ki so domov prinesli znanje, osebne povezave in kulturo idejništva. V takšnem okolju uspeha ne bodo prinašala čudežna naključja, ampak sistematično povezovanje znanja, sodobne infrastrukture in proizvodnih zmogljivosti: dobrin, ki jih je v Sloveniji vse manj. In ki jih ni mogoče nadomestiti z občasnimi uspešnimi napakami.

(Sobotna priloga Dela, 15. julij 2017)