Medijska regulacija za telebane

Skupina United Group je letos poleti objavila napoved, da je od ameriške družbe CME (za 230 milijonov evrov) kupila televizijske postaje v Sloveniji in na Hrvaškem (Pop TV in Kanal A ter Nova TV). Po objavi je luksemburško podjetje Slovenia Broadband zaprosilo za soglasje in poslalo prevzemno vlogo na slovensko ministrstvo za kulturo in agencijo za varstvo konkurence.

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić, fotografija LJK

Lastnika United Group sta ameriški naložbeni sklad KKR in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). United Group pa je v Sloveniji preko luksemburškega podjetja SBB že lastnica telekomunikacijske družbe Telemach. Ta je na koncu lanskega leta obvladoval približno 17 odstotkov trga mobilne telefonije (z nakupom operaterja Tušmobila je postal tretji največji ponudnik), dobro petino mobilnega širokopasovnega dostopa in tretjino trga internetne telefonije. Ima pa še 125 tisoč uporabnikov fiksnega širokopasovnega dostopa in 180 tisoč naročnikov televizijskih paketov.

Maja letos je Slovenijo obiskal predsednik KKR Global Institute David Petraeus in se srečal s premierjem Mirom Cerarjem, ministrom za javno upravo Borisom Koprivnikarjem ter ministrico za finance Matejo Vraničar Erman. Upokojeni general Petraeus je bil pomemben ameriški poveljnik v Iraku in Afganistanu, vodil je ameriško obveščevalno agencijo CIA, odstopil zaradi spolnega škandala in se kot svetovalec zaposlil v gospodarstvu.

Z združitvijo omenjenih podjetij bi nastal največji medijsko-telekomunikacijski konglomerat v državi, saj bi lastniki Telemacha z nakupom Pro Plusa – izdajateljem Pop TV in Kanala A – pridobili skoraj 40-odstotno povprečno letno gledanost televizijskih programov in tri četrtine vseh oglaševalskih prihodkov na domačem medijskem trgu. Pri Pro Plusu izdajajo še tri tematske programe (Oto, Brio in Kino) ter so lastniki spletne strani 24ur.com. Pomembno vlogo bodo imeli tudi pri športnih prenosih, saj je United Group povezana s televizijskimi programi Sport klub.

Na ministrstvu za kulturo – slovenskem medijskem regulatorju – so kljub temu sklenili, da niso pristojni za takšno soglasje in zato ne morejo nasprotovati prevzemu (ali o njem sploh presojati). Povedali so, da družba Pro Plus ni vpisana v medijskem razvidu kot izdajatelj televizijskega programa, zato pri Slovenia Broadband za prevzem ne potrebujejo soglasja ministrstva za kulturo. Pro Plus, Pop TV in Kanal A je sicer mogoče opredeliti za povezane osebe po 57. členu zakona o medijih, a so na ministrstvu zatrdili, da nimajo pravne podlage, da bi v okviru tega postopka razširili odločanje o soglasju tudi na povezane osebe.

S takšno razlago zakona se je medijski regulator izognil svoji vlogi – regulaciji slovenskega medijskega prostora – in odločanje prepustil tržnemu regulatorju: agenciji za varstvo konkurence. Takšna odločitev kaže na popolno nerazumevanje vloge medijske regulacije v sodobnem medijskem okolju. Pomeni tudi dokončno prevlado telekomunikacijske regulacije nad medijsko: prepričanja, da je mogoče medije – enako kot komunikacijske platforme – učinkovito regulirati s pravili tržne konkurence. Kar ne drži.

V preteklosti sva morala velikokrat dokazovati, da so mediji zelo specifična podjetja, da so njihovi izdelki drugačni od drugih izdelkov, in da pravila konkurence ne morejo nadomestiti medijske regulacije v imenu javnega interesa. Takšno zlitje medijskega in telekomunikacijskega podjetja za državljane nujno prinaša omejevanje in postopno ukinjanje pravice do svobode izražanja in svobode medijev.

Za področje medijev so se izoblikovala specifična pravila regulacije, ki varujejo pluralnost in raznovrstnost medijev. Vse to so načela, s katerimi se tržni regulatorji ne ukvarjajo. Na trgu telekomunikacij so zato po mnenju varuhov konkurence popolnoma sprejemljive tudi zelo nenavadne poslovne prakse.

Predstavljajte si, da morate nakupiti osnovne življenjske potrebščine: kruh, mleko, meso, sadje in testenine. Ti izdelki bi v prosti prodaji stali dobrih deset evrov, ampak jih ne morete kupiti posamično. V vašem kraju ali celo državi imate namreč na voljo samo eno ali dve trgovini, ki imata drugačen poslovni model. Preden vstopite v trgovino, morate na blagajni plačati določen znesek, ki ga je brez vašega vedenja, vpliva in strinjanja oblikoval trgovec: 30, 50 ali 70 evrov. V prvem paketu, ki ga je prav tako določil lastnik trgovine, dobite kruh, mleko in meso, ne pa tudi sadja in testenin. Sadje je na voljo samo v najdražjem paketu – skupaj s številnimi izdelki, ki jih sploh ne potrebujete. Izjemoma se lahko odločite tudi samo za nakup kruha, ampak boste zanj odšteli 40 evrov. Za takšen poslovni model so se pri nas odločili vsi največji ponudniki telekomunikacijskih storitev.

Delovanje takšne »trgovine« nadzira tržni regulator, ki ne more vplivati na poslovni model (svobodna podjetniška odločitev) ali na dejstvo, da lahko kupujete samo v eni trgovini (monopoli po konkurenčni zakonodaji niso prepovedani, samo zloraba tržnega položaja). Na morebitne pritožbe vam bo odgovoril, da lahko želene izdelke kupujete tudi drugje, čeprav bo takšen nakup od vas zahteval veliko časa in denarja. Prav tako ni v njegovi pristojnosti, da bi ugotavljal, katere izdelke morajo uporabniki kupovati v paketih (če so, denimo, vsi proizvajalci v lasti trgovca).

Ker tržni regulator ne more vplivati na vsebino paketov, je njegova vloga – pa tudi vloga drugih regulatorjev – zelo omejena. Regulator lahko od trgovca zahteva, da mora stranka za določen znesek dejansko prejeti izbrani paket. Lastnik trgovine mora poskrbeti, da se kupci ne smejo sprehajati po trgovini pomanjkljivo oblečeni, da niso nasilni ali preglasni. V primeru zaščite potrošnikov pa regulator skrbi, da izdelki v paketu nimajo pretečenega roka uporabe, kar bi lahko slabo vplivalo na zdravje kupcev in prineslo morebitne odškodninske tožbe.

Zveni absurdno? Na opisanih načelih že skoraj sto let temelji telekomunikacijska regulacija. Regulatorji so sprejeli razlago, da telekomunikacijska podjetje zgolj zagotavljajo infrastrukturo (pot) za prenos vsebin od točke A do točke B, zato jih ni treba regulirati niti takrat, ko postanejo monopoli. Ponudniki telekomunikacijskih storitev so v zameno dolžni ponujati univerzalno storitev (ne povsod) in zagotavljati določeno kakovost storitve – da uporabnik v določenem paketu dobi obljubljene programe ali hitrost prenosa podatkov –, nihče pa ne more vplivati na vsebino njegovega paketa, maloprodajne cene ali na oblikovanje ponudbe.

Edini resnejši poskus regulacije telekomunikacijskih podjetij je bilo načelo »omrežne nevtralnosti«, po katerem so morali lastniki infrastrukture vse informacije in vsebine v omrežju obravnavati enako. Omrežna ali internetna nevtralnost je omogočila številne nove medijske oblike (bloge, vloge, podkaste …), razvoj družabnih omrežij, razmah mobilnih aplikacij in nastanek velikih internetnih podjetij – od Googla in Facebooka do Amazona in Netflixa. Omrežna nevtralnost je bila najpomembnejša varovalka pred zlorabo monopolne moči na telekomunikacijski infrastrukturi. A so telekomi uspešno lobirali proti takšni zakonodaji, jo bistveno omilili (v EU) ali zahtevali njeno ukinitev (v ZDA). Kar pomeni, da so telekomunikacijska podjetja pridobila izključno pravico, da sama odločajo, katere vsebine in storitve bodo pod kakšnimi pogoji in za kakšno ceno prenašala po svojem zasebnem omrežju. Ali jih blokirala.

Medijska regulacija je izhajala iz popolnoma drugačnih načel. Čeprav so bila medijska podjetja velikokrat predvsem »trgovci s pozornostjo«, kot jih je opisal kanadski avtor Tim Wu, so bili mediji zavezani tudi javnemu interesu. Javni interes določi vsaka družba skozi dolgotrajno in pogosto konfliktno javno razpravo, saj ga ne more enostransko opredeliti nobena vlada, posameznik, organizacija ali podjetje. Tudi izdelki, ki jih prodajajo mediji, morajo upoštevati določene standarde. Nekatere določi lastnik podjetja in medijski delavci (uredniški statut, kodeks novinarjev …), druge določi država s pomočjo zakonov, ki jih sprejema zakonodajalec, in s katerimi zavezuje posamezne institucije, da skrbijo za njihovo izvajanje in spoštovanje.

Medijski zakoni ne temeljijo na harmoniji trga ali zasebnih interesih lastnika, temveč izhajajo iz potreb in pravic državljanov. Če se vrnemo na primer trgovine: država lahko prepove določene poslovne prakse ali predpiše, da ne moremo imeti samo ene trgovine. Da moramo imeti tudi možnost nakupa samo tistih izdelkov, ki jih potrebujemo, toda brez cenovne diskriminacije v primerjavi s paketi. Država se lahko strinja, da morajo imeti državljani na voljo tudi posebno trgovino, v kateri bodo imeli vsi za enako ceno dostop do vsebin, ki jih država določi kot javni interes (po takem načelu delujejo javne knjižnice in javni mediji), in ki bodo ustrezali najvišjim standardom kakovosti.

Telekomunikacijska – ali katera koli tržna regulacija – ne pozna takšnih zahtev. V telekomunikacijskih in tudi internetnih podjetjih nimamo državljani nobenega zastopnika naših interesov. Njihovim lastnikom ni treba z javno debato in konsenzom določiti javnega interesa, ampak smejo uveljaviti lastna pravila. Zdaj ko se je vlogi zastopnika interesa državljanov odreklo še kulturno ministrstvo, imamo na voljo samo dve možnosti. Da od ministrstva zahtevamo, naj opravi svoje delo in poskrbi za spoštovanje javnega interesa. Ali pa se bomo strinjali, da temeljna človekova pravica – svoboda izražanja in izmenjevanja mnenj – postane stvar regulacije trga in dovolimo njeno privatizacijo.

Odločitev kulturnega ministrstva pomeni uresničitev sanj vsakega ortodoksnega liberalca. Nič države, nič regulacije, nič javnega interesa, nič potreb skupnosti, nič izjem, nič prepovedi. Edina sprejemljiva regulacija medijev je »lahni dotik« trga. Edini sprejemljivi varuh državljanov pa je agencija, ki pred dvema letoma kljub zbrani dokumentaciji in že izrečeni kazni ni uspela dokazati, da je Pro Plus več kot deset let izkoriščal prevladujoč tržni položaj za omejevanje konkurence. Ali ugotoviti, da je na ta način skoraj popolnoma onemogočil razvoj slovenskega spletnega medijskega ekosistema.

Po zaključeni največji medijski združitvi v zadnjem desetletju bodo možnosti za zlorabo tržnega položaja in omejevanje medijskega pluralizma še veliko večje. Prav tako posledice takšne zlorabe.