Andraž Tori in Boštjan Špetič, Zemanta

Andraža Torija (na fotografiji levo) je računalništvo pritegnilo že v zgodnjih najstniških letih. Poleg programiranja, odprtokodnega aktivizma in računalniške grafike so ga zanimali tudi mediji, zato je na nacionalni televiziji pet let vodil oddajo Resnična resničnost. Leta 2000 je postal eden izmed soustanoviteljev Kiberpipe, v kateri je pozneje delal kot programski vodja in spoznal študenta filozofije Boštjana Špetiča.

Čeprav je bil Boštjan kot ljubitelj filozofije, umetnosti in sodobnih družbenih fenomenov sprva prepričan, da noče imeti nobenega opravka z računalniško industrijo, je kot projektni vodja v Kiberpipi ugotovil, da ta področja niso nezdružljiva. Andražu je skupaj z drugimi sodelavci pomagal razviti storitev Odprti kop (sistem, ki na podlagi podnapisov in videoposnetkov samodejno ustvarja spletne strani televizijskih oddaj), ki ju je tudi spodbudila, da sta pred dvema letoma ustanovila podjetje Zemanta in se z njim podala v tujino.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 13. junij 2009, foto osebni arhiv

V Sloveniji ne manjka talenta, ampak je ta izjemno nepremičen

Ko sta Andraž Tori in Boštjan Špetič za multimedijski center RTV Slovenija razvila sistem, ki je znal samodejno ustvarjati spletne strani televizijskih oddaj, sta bila prepričana, da bi podobne rešitve zanimale tudi druge medijske hiše. Zato sta pred dvema letoma ustanovila podjetje Zemanta ter poskušala prepričati slovenske vlagatelje in medijske lastnike, naj podprejo prihodnji razvoj njunega sistema. Ker pa za Zemantine novomedijske zamisli ni bilo posluha, sta se odločila denar poiskati v tujini.

Uspešna prijava na mednarodni natečaj Seedcamp jima je prinesla 50.000 evrov zagonskega kapitala in Zemanti omogočila odhod v London. Tam jima je že kmalu uspelo pridobiti več kot milijon evrov tveganega kapitala dveh angleških skladov (Eden Ventures in TAG), ki se jima je pozneje pridružil še newyorški vlagatelj Union Square Ventures. Ko je Zemantina storitev lani začela delovati na svetovnem spletu in pridobivati uporabnike, pa sta ustanovitelja ugotovila, da je za prihodnji razvoj podjetja nujno potrebna prisotnost v ZDA, zato se je Boštjan marca letos preselil v New York.

Še pred dobrim letom dni bi bila to precej običajna zgodba o uspešnem preboju mladega internetnega podjetja, kakršnih v mednarodnem poslovnem tisku tedaj ni manjkalo. Internetna ekonomija je po zlomu leta 2000 spet pridobivala izgubljeni ugled, mladi ustanovitelji YouTuba, Facebooka in drugih svežih internetnih fenomenov so se redno pojavljali na časopisnih naslovnicah, skladi tveganega kapitala pa so vlagali na milijone evrov v še tako abstraktne internetne zamisli. Nato so se razmere v samo nekaj mesecih zelo spremenile, priznavata Andraž in Boštjan. Vlagateljskega denarja je bilo vse manj, medijska industrija se je znašla v krizi, oglaševalski kolač se je stanjšal, pozornost medijev pa se je preusmerila v reševanje »stare« industrije in njenih delovnih mest. Vendar je tudi v teh spremenjenih razmerah še vedno mogoče preživeti, sta prepričana zemantovca. Osnovne sestavine uspeha – dobra zamisel, obetaven poslovni model in pripravljenost na tveganja – so namreč kljub krizi ostale nespremenjene, sta odločno zatrdila.

Ko sta se pred dvema letoma znašla v Londonu, je mesto veliko stavilo na vzpon internetne ekonomije. Denar je bil poceni, poslovni dogodki in konference so se vrstili skoraj vsak teden, na srečanjih internetnih podjetnikov ni manjkalo vlagateljev, ki so upali, da bodo pravočasno zaznali novi Facebook ali Google … Kako temeljito je občutek gospodarske krize ohladil njihovo navdušenje? So vlagatelji še pripravljeni staviti na internetna podjetja?

Boštjan: V Sloveniji se ni dosti spremenilo. Slovenski vlagatelji so bili že prej tako konservativni, da jim med sedanjo gospodarsko krizo ni bilo treba spreminjati poslovnih modelov (smeh). V anglosaškem svetu pa je sprememba drastična. Pred krizo so imeli vlagatelji na voljo veliko denarja, ki so ga morali nekam vložiti, zato so zelo sproščeno vlagali v nove projekte – med drugim tudi v številna internetna podjetja, ki so imela le velike zamisli, spletno stran in zanimivo predstavitev na kaki spletni konferenci. Takih denarnih presežkov danes ni več, zato so postali vlagatelji precej bolj zadržani.

Andraž: Da ne bi kdo dobil napačnega vtisa: to nikakor ne pomeni, da je v obdobju gospodarskega razcveta denar dobesedno ležal na cesti, danes pa je kapital nemogoče pridobiti. Spremenil se je predvsem odnos vlagateljev do iskalcev denarja.

Boštjan: Res je. Ko smo pred dvema letoma zbirali zagonski kapital, so bili vlagatelji pripravljeni počakati, da se naša storitev postopoma uveljavi na trgu, potem pa bi skupaj poiskali poslovni model, s katerim bodo povrnili svojo naložbo. Zdaj je drugače. Vlagatelji se nočejo več učiti skupaj s tabo, razmišljati o novih poslovnih modelih in eksperimentirati s tvojo zamislijo, ampak se hočejo prepričati, da veš, kako in kdaj jim bo tvoja zamisel prinesla denar.
Ali lahko ocenite, koliko podjetij, ki ste jih pred dvema letoma spoznali v Londonu, je preživelo krizo, koliko pa jih je propadlo?

Andraž: Osem od desetih zamisli propade v vsakem primeru, zato težko rečem, kdo je propadel zaradi krize, katera podjetja pa bi propadla tudi sicer.
Boštjan: Mislim, da obdobje očiščevanja šele prihaja. Letos se bo pokazalo, komu bo zmanjkalo denarja in komu bo uspelo v sedanjih okoliščinah pridobiti nove naložbe. Tudi mi nismo izjema.

Se je spremenil tudi odnos vlagateljev do samih poslovnih zamisli? V preteklih letih je večina stavila na spletna družabna omrežja in uporabniške vsebine. Poslovni model se je zdel preprost: pridobiti nekaj sto tisoč uporabnikov, jih prodati oglaševalcem in poskrbeti, da te za stotine milijonov dolarjev kupi kako veliko internetno ali medijsko podjetje …

Boštjan: Množično spletno oglaševanje ali oglaševanje spletnim skupnostim ni več čudežna formula, na katero bi stavili spletni podjetniki in vlagatelji.

Andraž: Zaradi svetovnega spleta je danes potencialnega oglasnega prostora neskončno več kot kadarkoli – veliko več, kot je oglaševalcev, ki so pripravljeni ta prostor plačevati. Vendar ne gre le za omejeno velikost oglaševalskega kolača. Dosedanji poskusi oglaševanja na družabnih omrežjih so pokazali, da stari spletni oglaševalski modeli – umeščanje izdelkov, spletnih oglasov in podobno – preprosto ne prinašajo učinkov, ki bi upravičevali nastavljene cene, kaj šele povišanje teh cen. Prav tako je postalo jasno, da nihče nima verodostojnih podatkov, koliko so ti novi oglasni prostori v resnici vredni.

Boštjan: Včasih kar malo pozabljamo, zakaj so poslovni modeli tako pomembni: ker mora vsako storitev prej ali slej nekdo plačati. Tudi na internetu ni nič »zastonj«. Vprašanje je le, kako se ti računi poravnajo: z oglaševanjem, naročninami, direktnim nakupom ali kombinacijami teh pristopov. Kakih radikalnih novih poslovnih modelov v resnici ne pričakujem.
Je mogoče iz obnašanja vlagateljev sklepati, kaj bo tista »naslednja velika reč«, ki bo nasledila družabna omrežja?

Boštjan: Tehnološke trende je izjemno težko napovedovati, saj se spremenijo na vsakih nekaj let. Poleg tega gre vedno za nepredvidljiv preplet tehnoloških danosti, uporabniških navad in poslovnega interesa. Facebook in podobna podjetja so bila v nekem trenutku uspešna tudi zato, ker je postal svetovni splet zaradi hitrega razvoja širokopasovnih omrežij splošno dostopen velikemu številu uporabnikov. Nenehna povezanost na svetovni splet je postala samoumevna, zato so se lahko prijele tudi spletne družabne storitve, ki so znale to nenehno priključenost uporabnikov pametno izrabiti.

Andraž: Prej ali slej se bo podobna dostopnost zgodila na področju mobilnega interneta, zato vlagatelji zelo podrobno spremljajo, kaj se dogaja na področju mobilnih tehnologij in lokacijskih storitev preko mobilnih tehnologij, saj nihče noče zamuditi nove »velike reči«. Prav v zadnjih mesecih je, denimo, zablestela storitev Twitter, ki jo najlaže opišem kot množično sporočilo sms, s katerim lahko vsem svojim stikom pošljem sporočilo, da imam čez pol ure čas za kavo in si želim družbe.

Boštjan: Izkazalo se je, da ljudje zelo radi počnemo take stvari, če imamo možnost (smeh).

Andraž: Veliko je odvisno tudi od telekomunikacijske industrije. Mobilni internet je danes še vedno razmeroma drag, saj se telekomunikacijska podjetja bojijo ogroziti svoje tradicionalne vire prihodkov, denimo telefonijo, sporočila sms … Vendar pa na dolgi rok ne bodo imeli izbire, saj se bo najverjetneje ponovila internetna zgodba – ko bodo imeli uporabniki neomejen dostop do mobilne internetne povezave, bodo sami izbirali, do katerih vsebin hočejo dostopati in kaj bodo počeli na spletu.

Boštjan: Če pa nenehno povezanost s svetovnim spletom združimo še s podatkom, kje smo v nekem trenutku, kar danes že omogočajo različne lokacijske tehnologije, pa lahko začnemo razmišljati o neštetih novih storitvah, ki nam bodo pomagale na prijazen način posredovati našo fizično okolico.

Kakšne bodo te storitve? Nas bo restavracija povabila na kosilo, ko se bomo sprehodili mimo, in nam za nagrado ponudila popust? Jih bomo uporabljali za iskanje znancev na nekem koncertu ali konferenci?

Boštjan: … ali za izogibanje tem znancem na koncertu ali konferenci (smeh).

Andraž: Vprašanje je, katere storitve bodo dovolj splošne, da bodo zanimive za najširši krog uporabnikov. Iskanje najbližje trgovine ali lekarne je uporabno le občasno, prav tako obvestilo, da je za vogalom naš znanec, ki danes še ni bil na kosilu. Ne upam napovedati, kako bodo ljudje uporabljali lokacijske storitve. Prepričan pa sem, da bodo odprle trg za nove zamisli, storitve in poslovne modele.

Predlani sta med nekim londonskim pogovorom povedala, da je razlika med ZDA in Londonom vsaj tako velika kot razlika med Londonom in Ljubljano. Bosta po selitvi v Ameriko potrdila to primerjavo ali bi jo danes kaj spremenila?

Andraž: Govorila sva predvsem o strahospoštovanju Slovencev do velikih svetovnih prestolnic in podobnem strahospoštovanju – če ne celo kompleksu – zahodnoevropskih visokotehnoloških podjetnikov pred kalifornijsko Silicijevo dolino.

Boštjan: No, enak kompleks pred Silicijevo dolino obstaja tudi v New Yorku (smeh). Vsi se zavedajo, da so internetni življenjski slog in posel izumili Kalifornijci. Oni to svojo odprtost, komunikativnost, poslovno sproščenost in nenehno povezanost živijo, vsi ostali jih lahko samo gledamo in jih poskušamo posnemati. Pri njih Twitter ni nastal kot tehnološki poskus, ampak je zaživel kot storitev, ki je izpolnila njihovo dnevno potrebo po komuniciranju. Podobno velja za Facebook ter druga družabna omrežja in storitve.

Je za uspeh novih elektronskih družabnih storitev pomembna tudi velikost nekega prostora? V Sloveniji so ljudje med sabo »oddaljeni« le nekaj stiskov rok ali telefonskih klicev, v nekajmilijonskih okoljih pa imajo neosebne oblike povezovanja in druženja tudi praktične koristi.

Boštjan: Ne gre samo za velikost ali majhnost prostora. V Kaliforniji ne potrebuješ družabnih omrežij zato, da bi laže prišel do ljudi ali ohranjal stike. Zanje pomeni elektronska povezanost nekakšno nadgradnjo siceršnje dostopnosti in povezanosti, s katero poskrbijo, da so »vedno in povsod« – ker je to pač del njihove miselnosti in življenjskega sloga. Verjetno se tudi zato v Kaliforniji o poslih odloča precej manj formalno kot drugod po svetu. Seveda za dogovor še vedno mora obstajati neka racionalna podlaga, ampak veliko temelji na intuiciji, občutku, srečevanjih na neformalnih dogodkih …

O tem govori ena najbolj znanih urbanih legend Silicijeve doline: da ima vsak prebivalec pripravljen enominutni povzetek svoje velike poslovne zamisli, ki jo je sposoben v vsakem trenutku predstaviti morebitnemu vlagatelju ali poslovnemu angelu …

Boštjan: To ni samo legenda. Vendar pa ljudje teh govorov nimajo naštudiranih, kot si pogosto narobe predstavljamo, ampak v resnici živijo za svoje ideje. Zato so jih tudi sposobni v vsakem trenutku doživeto, prepričljivo in sproščeno predstaviti kot nekaj veličastnega.

Andraž: Za sklenitev poslov je še vedno ključna fizična prisotnost. Komunikacijske tehnologije marsikaj olajšajo, a ne morejo nadomestiti osebnega stika. Zato sva sklenila, da mora biti Zemanta tudi osebno prisotna v ZDA.

Zakaj je za redka evropska svetovno uveljavljena visokotehnološka in internetna podjetja še vedno merilo uspeha, če jih za veliko denarja kupi ameriško, pogosto kalifornijsko podjetje – kar se je v zadnjih letih zgodilo Skypu, Last.fm in še nekaterim drugim?

Boštjan: Težko rečem, verjetno zato, ker nikjer drugje ne bi dosegla take cene. Dostop do kapitala pa je v Kaliforniji bistveno lažji kot drugod po svetu – tudi za ameriške razmere.

Andraž: Ta močna ameriška prevlada ima kar nekaj posledic za evropski trg. Ko so omenjene evropske tehnološke zgodbe o uspehu kupili Američani, je skupaj s temi podjetji v večini primerov odšel tudi njihov razvojni del, kar pomeni, da niso več del evropskega ekosistema.

Boštjan: Zato se številna evropska visokotehnološka podjetja niti ne trudijo več uspeti v domačem okolju, ampak jih njihovi ustanovitelji takoj preselijo v Silicijevo dolino. Za taka podjetja v Evropi praviloma nihče ne izve. Saj bi bilo pri nas podobno: če se ne bi zavestno odločili, da jedro podjetja ostane v Sloveniji, nas ne bi poznal skoraj nihče.

Andraž: Dober model imajo Izraelci. Podjetja, ki nastanejo v domačih inkubatorjih, čim prej pošljejo v ZDA, saj se zavedajo pomena ameriškega trga. Vodstva se tako preselijo v ZDA, razvoj pa ohranjajo doma, kar spodbuja razvoj domačega visokotehnološkega sektorja. Seveda jim ta model omogočajo tudi izjemno močne finančne in druge povezave med ZDA in Izraelom, vendar gre hkrati za zavestno dolgoročno razvojno politiko, od katere bi se lahko marsikaj naučili tudi v Sloveniji. Prepričan sem, da bi bilo za Slovenijo izjemno koristno, če bi znali vzpostaviti trajne stike z vzhodno in zahodno obalo ZDA, izmenjevati študente in podjetnike ter vzdrževati kulturo pretoka ljudi in znanja, predvsem pa premisliti, kako lahko taka podjetja pripomorejo k razvoju lokalnega podjetniškega ekosistema.

Kdaj vama je postalo jasno, da morata oditi iz Slovenije, če hočeta uresničiti svoje načrte z Zemanto?

Boštjan: Zelo kmalu. Potem ko sva za RTV Slovenijo izdelala projekt Odprti kop, ki je bil zelo dobro sprejet, sva se v enem mesecu srečala s skoraj vsemi relevantnimi ljudmi v medijski industriji, ki bi nama lahko pomagali pri naslednjem koraku. Nekaj posluha so sicer imeli, zmanjkalo pa jim je odločnosti za konkretnejše korake. Tako sva videla, da slovenskega trga najine zamisli ne zanimajo.

Nato ste zmagali na Seedcampu, dobili razvojni denar in samo nekaj tednov časa za selitev v London …

Andraž: V resnici sva že ves čas vedela, da hočeva delati mednarodno zgodbo. Nezanimanje slovenskih vlagateljev in medijskih lastnikov nama je odločitev za odhod v tujino predvsem zelo olajšalo. V drugačnih okoliščinah bi verjetno precej več razmišljali (smeh).

Boštjan: Če bi imeli v Sloveniji kake realne možnosti, bi zagotovo precej bolj premislili, saj smo morali zelo na hitro sprejeti velike osebne odločitve. V enem tednu smo morali podjetje za tri mesece prestaviti v London. Ekipa šestih ljudi se je morala odtrgati od vseh študijskih, osebnih in poslovnih obveznosti ter oditi od doma.

Kako vama je uspelo tako hitro nabrati sodelavce – glede na pregovorno slovensko »nepremakljivost«?

Boštjan: Slovenska nemobilnost žal ni samo stereotip. Imela sva veliko srečo, da sva poznala nekaj zelo sposobnih ljudi, ki so se v pravem času znašli v pravem življenjskem obdobju – bili smo dovolj stari, da smo prepoznali pomen te priložnosti, in hkrati še dovolj mladi, da v resnici nismo imeli česa izgubiti. Zavedam pa se, da tak pogled v Sloveniji ni ravno večinski.

Andraž: Zato se mi zdi tako pomembno spodbujati mlade, naj že med študijem prebijejo nekaj časa v tujini – da to postane nekaj samoumevnega in dragocenega. Pri petindvajsetih letih je leto dni tujine v vsakem primeru neprecenljiva izkušnja, ki se bo tako ali drugače obrestovala.

Boštjan: Za to nemobilnost ni kriv samo študij, ampak tudi dejstvo, da se ljudem v Sloveniji preprosto ni treba nikamor premakniti. Velika socialna varnost, varno družinsko zavetje … vse to je preveč udobno, da bi ljudi sililo v večje osebne ali karierne premike. Motil pa me je tudi slab sloves podjetništva v Sloveniji, ki ga na eni strani določa podoba izkoriščevalskega ali »fušarskega« privatnika iz osemdesetih, na drugi pa podoba tranzicijskih tajkunov ali menedžerjev, ki so uničili nekdaj uspešna podjetja. Zato marsikdo že iz načelnih razlogov noče postati »podjetnik«.

Kaj sta na začetku najbolj pogrešala? Dostop do kapitala zaradi konzervativnih slovenskih vlagateljev in bank? Znanje, kako se podati na tuje trge?

Andraž: Znanje, pa tudi zglede, ki bi nam pokazali, da je taka pot sploh mogoča. Večina domačih podjetij – tudi uspešnih – se je omejila na delovanje v Sloveniji ali regiji, manjka pa tudi dobrih razvojnih zgodb, saj zaradi strahu pred zavistjo marsikdo celo skriva svoje uspehe. Na srečo smo imeli internet (smeh).

Boštjan: Saj ni treba sanjariti o tem, da lahko v Sloveniji vsako leto nastane po nekaj velikih visokotehnoloških zgodb, če bi država dovolj povečala vlaganja v ta sektor. To ni realno, poleg tega pa na začetku sploh ne gre za velike zneske, saj je lahko dovolj že nekaj tisoč spodbudnih evrov. Veliko več bi dosegli, če bi mladim podjetnikom omogočili izpeljati nekaj uspešnih projektov znotraj Slovenije in regije ter jim vsaj malo olajšali dostop do delovne sile, ki je še težavnejši od dostopa do kapitala. V Sloveniji ne manjka talenta, ampak je ta izjemno nepremičen. Ljudje in znanje zato ne krožijo, mlada podjetja, ki imajo lahko zelo dobre zamisli, potencialno zanimive tudi za globalni trg, a praktično ne morejo računati na kakega strokovnjaka, ki je zaposlen pri uveljavljenem delodajalcu, ki mu domnevno ponuja večjo socialno varnost.

Andraž: Zato sam zagovarjam sistematično in množično pošiljanje do- in podiplomskih študentov na študij ali prakso v tujino, kjer bi se lahko od najboljših teoretikov in praktikov naučili, kako deluje visokotehnološki sektor. Namesto tega dopuščamo študentsko delo, ki porablja študente za dela, ki nimajo prav nobene zveze s tistim, kar študirajo, in so poleg tega še izrazito intelektualno nezahtevna – fizično delo, gostinstvo, vnašanje podatkov … Ironija je, da je postalo »študentsko delo« nekaj, s čimer visoko izobraženi kadri na trgu dela odžirajo delo nižje izobraženim, ki na drugo delo niti ne morejo računati. To je najbolj neučinkovita in nesmiselna razporeditev človeških virov, kar jih poznam.

Bi ti prijemi in spodbude tudi v resnici kaj bistvenega spremenili? Raziskave, ki so jih v zadnjih letih izvedli v Veliki Britaniji, ZDA in na Nizozemskem, kažejo, da je v visokotehnološkem sektorju razredna pripadnost matične družine še vedno pomembnejša od sistemskih ukrepov, ki jih izvajajo države, saj v njem skoraj brez izjeme prevladujejo pripadniki višjega srednjega razreda. Bi bila vajina dosedanja pot mogoča brez močne podpore vajinih družin?

Boštjan: Razredna pripadnost je v naši panogi zelo pomembna, tu se ne moremo sprenevedati. Tvoji prvi vlagatelji so vedno družina in prijatelji – ne nujno z denarjem. Močna družinska in prijateljska podpora zmanjšuje občutek tveganja, saj sem vedel, da od uspeha ali neuspeha naše londonske epizode ni odvisno moje preživetje. Tudi če nam na koncu ne bi uspelo, se imamo kam vrniti, bogatejši za pomembno izkušnjo.

Andraž: Ne samo to. Če nisi imel razmeroma zgodaj – ponavadi že v zgodnjem otroštvu – dostopa do novih tehnologij in z njimi nisi odraščal, je ta primanjkljaj zelo težko nadomestiti.

Boštjan: Slišal sem že čisto preveč osebnih zgodb, ko so imeli posamezniki zelo dobre zamisli, a so doma ves čas poslušali dobronamerne starševske nasvete, da si je bolje poiskati zanesljivo službo. In so si jo.

Andraž: Ali da vpiši doktorat in postani profesor na fakulteti, ker da je to še najbolj varno.

Pred tremi leti vajinih medijskih sogovornikov niso zanimale vaše zamisli, danes pa se je večina tradicionalnih medijev, predvsem časopisov, znašla v hudih težavah. So se zdaj vloge obrnile in mediji iščejo nasvete pa tudi kupce pri internetnih in novomedijskih podjetjih?

Boštjan: Mediji, s katerimi smo v stiku – predvsem znani anglosaški časopisi, kot sta Guardian in New York Times –, zelo dejavno spremljajo, kaj se dogaja na internetnem in novomedijskem trgu, ter sproti proučujejo nove tehnologije, ki bi jim lahko pomagale doseči bralce: brezžične elektronske bralnike, nove oblike distribucije vsebin, oglaševalske modele …

… in načine, kako uporabnike prepričati, naj za vsebine tudi plačujejo?

Andraž: Najtežjo nalogo pri zaračunavanju vsebin bodo imeli informativni mediji. Če si kot uporabnik zaželite neko glasbeno uspešnico ali film, denimo Bohemian Rhapsody, ki so jo izvajali Queeni, potem se ne boste zadovoljili z neko podobno pesmijo ali filmom, zato bo nezamenljive vsebine vedno mogoče prodati. Pri novici o nekem dogodku je drugače. O zadnji letalski nesreči so verjetno poročali vsi svetovni mediji. Informacije so bile objavljene tako na Delovi, Guardianovi ali CNN-ovi spletni strani, predvajali so jih radii in televizije … Če bi bila novica o tej nesreči nekje plačljiva, je na stotinah spletnih strani zagotovo zastonj. Zato se bo verjetno kmalu pokazalo, da je na medijskem trgu preveč ponudnikov zamenljivih vsebin in vsi zagotovo ne bodo preživeli.

Boštjan: Tradicionalni mediji se bodo morali neznansko potruditi, če bodo hoteli prepričati uporabnike, da je njihova informacija toliko boljša, da je zanjo vredno plačati. Hkrati uporabnikom verjetno ne bodo več mogli ponujati vsebin v paketu, saj so uporabniki svetovnega spleta navajeni prebrati zgolj tisto, kar jih zanima.

Andraž: Tradicionalni mediji imajo zato danes na voljo le malo preživetvenih strategij. Ena je, da poskušajo nabrati dovolj kapitala, s katerim bodo preživeli krizo. Če bi večina njihovih tekmecev propadla, bi lahko morda kot edini preživeli obstali tudi na bistveno manjšem trgu. Druga strategija pa je, da poskušajo do skrajnosti sklestiti stroške, se odpovedati tiskanim izdajam, odpustiti večino zaposlenih ter iz nekdanjih velikih medijskih konglomeratov narediti ozko usmerjene butične medije. Slovenski mediji imajo še srečo, ker zaradi jezikovnih posebnosti njihove vsebine niso neposredno zamenljive s tujimi viri.

Boštjan: Ampak tudi jezikovne pregrade niso večne, saj jih bodo jezikovne tehnologije prej ali slej znale dovolj dobro premostiti.

Andraž: Zame je bil tehnološki dogodek leta 2008, ki bo imel dolgoročno največje posledice za Slovenijo, zagotovo predstavitev Googlovega brezplačnega prevajalnika iz angleščine v slovenščino in obratno. Svet, ki se s tem odpira celotni populaciji, je brezmejen, posledice pa v tem trenutku nepredstavljive. Tehnologije so seveda še zelo okorne, zato bo verjetno minilo še nekaj desetletij, preden bodo lahko dovolj dobro nadomestile znanje tujih jezikov, ampak izničenje jezikovnih pregrad utegne prinesti še večjo revolucijo od tiste, ki jo je prinesel internet.

Boštjan: Moj tehnološki preblisk leta pa se je zgodil, ko sem januarja neuspešno iskal neki kinematograf sredi Manhattna. Našel sem ga šele, ko sem si pomagal z mobilnikom, na katerem sem uporabil Googlovo storitev Street View [storitev, ki uporabnikom omogoča panoramski pogled na ulice številnih svetovnih mest, op. p.]. Po eni strani se počutiš neumno, da stojiš na ulici in si jo bistveno natančneje ogleduješ na zaslonu telefona, kot to lahko storiš v živo. Po drugi strani pa sem se ob tem resno zamislil, kako so nove tehnologije že spremenile naše dojemanje resničnosti in kam nas to še lahko pripelje.