Andreas Walther, raziskovalec mladine

Ko mladi v evropskih mestih zažgejo prve avtomobile in zasedejo fakultete, v parlamentarna okna pa priletijo dobro merjene granitne kocke, postane mladinska problematika pomembna politična tema. Mladostniški protesti so za odrasle strašljivi, saj se dotikajo njihovih najglobljih starševskih strahov in jih opominjajo, da je družba manj prijazna, kot jo vidijo sami – nepredvidljiva, negotova, brez pravih perspektiv in brez upanja, da bo nekoč bolje –, kar najprej občutijo prav mladi.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 10. julij 2010, foto Uroš Hočevar

Razmišljam, kako dolgočasne evroprojekte narediti zanimive

Medijsko odmevni mladinski protesti zato ne sprožijo le običajne mešanice zgražanja, sočustvovanja in moralne panike, temveč razburkajo tudi področje mladinske politike. Politiki, državni sekretarji in evropski uradniki začnejo iskati vzroke za nemire, pregledovati statistične podatke o nezaposlenosti mladih, preštevati tiste, ki prekinejo šolanje, ter izračunavati, koliko škode bo nezaposlena in nemotivirana mladina v prihodnjih desetletjih povzročila nacionalnemu gospodarstvu. Nato se lotijo naročanja raziskav, ki bi jim povedale, zakaj mladi podaljšujejo študij, bivajo pri starših in se ne zanimajo za politiko, poleg tega pa še predlagale hitre in praktične ukrepe za reševanje »mladinskega problema«.

Taki pristopi so praviloma neuspešni, ker mladino obravnavajo kot težavo ali – v zadnjem času – kot neizrabljen človeški vir. Vendar politični odločevalci pri tem pozabljajo, da mladi niso nekakšna enotna statistična kategorija, ampak zelo raznolika skupina posameznikov, ki se poskušajo v družbi znajti, kot najbolje znajo in zmorejo, je povedal raziskovalec mladine Andreas Walther z univerze v Tübingenu. Preživetvene strategije, motivi in življenjske odločitve mladih pa so zelo odvisni od okolja, v katerem živijo, zato nobena, še tako obsežna vseevropska raziskava mladine ne more podati univerzalnega recepta, kako zasnovati uspešno mladinsko politiko. Lahko nas kvečjemu opomni, kako kompleksen družben problem poskušamo razumeti in kako varljivo je mlade presojati po svoji podobi, je dodal Walther.

V zadnjih letih ste bili vključeni v večino največjih evropskih raziskovalnih projektov na področju mladine. Ali lahko iz njih sklepate, kako evropske ustanove, ki plačujejo te projekte, razumejo mladinsko politiko?

To je mogoče videti že iz razpisov, ki jih pripravljajo nacionalne in evropske ustanove. Mlade najpogosteje obravnavajo kot del trga delovne sile – včasih kot problem, drugič kot priložnost, odvisno od trenutne politične retorike. Pred leti smo se ukvarjali predvsem z odpravljanjem gospodarske škode in stroškov, ki jo državi povzroča brezposelnost mladih, danes pa razmišljamo, kako z motiviranjem, spremembami izobraževalnega sistema in boljšim upravljanjem človeških virov izrabiti človeški kapital, ki se skriva v mladih, da bi pospešili gospodarsko rast (nasmešek). Vsi ti projekti so zelo instrumentalni. Njihov glavni namen je priskrbeti podatke, s katerimi bi lahko politiki in evropski uradniki utemeljili svoje gospodarske, socialne in izobraževalne politike.

In ustvarili vtis, da ne gre za politične, temveč za strokovne odločitve?

Če politika domnevno temelji na znanstvenih dejstvih, se prikrije njen status politike in s tem potreba po družbenem konsenzu. Vzemiva konkreten primer. V Nemčiji je pred leti veliko razburjenja povzročila novica, da so se naši dijaki uvrstili zelo nizko na primerjalni lestvici Pisa, s katero je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ugotavljala njihovo »pripravljenost na prihodnje izzive«. Nemške politike ni zbodla le slaba uvrstitev – in s tem klofuta nemškemu izobraževalnemu sistemu –, ampak tudi opozorilo OECD, da dodatnih dvajset točk na Pisi v prihodnjih dvajsetih letih pomeni za 200 milijard dolarjev več prihodka v nemški ekonomiji in na desettisoče ustvarjenih delovnih mest. Številke govorim na pamet, ampak tak je bil glavni argument, zaradi katerega je Nemčija svoje izobraževalne reforme skoraj v celoti podredila enemu samemu cilju: izboljšati uvrstitev nemških dijakov na Pisi.

Čeprav je s tem izobraževalni sistem postal le sredstvo za doseganje čim boljših rezultatov na neki primerjalni lestvici?

Oziroma za doseganje izobraževalnih standardov, ki jih predpisuje ta lestvica, čeprav ni bilo skoraj nobene širše debate, kakšni so zares ti standardi in kakšne izobraževalne cilje poskušajo doseči. Nikakor ne trdim, da bi se morali mladi učiti iste vsebine in po enakih metodah kot pred dvajsetimi leti, a je vseeno zgovorno, da se nemški družbi ni zdelo potrebno pogovoriti, kakšni naj bodo cilji izobraževalnega procesa in kakšna naj bo nova vloga učiteljev in učencev, ampak je preprosto popustila pritiskom domnevnih ekonomskih argumentov.

Domnevnih?

Domnevnih zato, ker so pisci teh reform pri izbiri ekonomskih argumentov premalo kritični. Ti dokumenti nastajajo nekako takole: mlajši državni ali evropski uradnik, ki mora čim hitreje pripraviti določeno strategijo, povpraša inštitute in druge raziskovalne ustanove, ali poznajo »kako raziskavo«, ki bi analizirala gospodarske posledice nedokončane izobrazbe – mladih, ki iz takih ali drugačnih razlogov ne dokončajo šolanja ali so izločeni iz izobraževalnega sistema. Raziskovalci malo pomislijo in mu – zgolj informativno – pošljejo povezavo na neko ameriško raziskavo, ki je izračunala, da bo vsak mladostnik, ki ne bo zaključil šolanja, potencialno obremenil državo za več kot pol milijona dolarjev – ker da je večja verjetnost, da bo postal kriminalec, kar bo zahtevalo več policije na ulicah, večje stroške zapora in rehabilitacije … Že v naslednjem koraku pa se lahko zgodi, da postane ta študija uraden del nemške ali celo evropske izobraževalne strategije, čeprav je morda v našem prostoru čisto neuporabna. Poleg tega ni jasno, kaj nam rezultati take študije sploh povedo. Bomo poskušali otroke za vsako ceno obdržati v šolah, da nam ne bo treba nekoč plačati tega pol milijona dolarjev? Malo karikiram, vendar veliko strategij in politik dejansko nastane tako.

Zakaj so postale številke tako pomembne tudi na področjih, ki nekoč niso bila tako očitno izpostavljena ekonomskim izračunom – izobraževanja, kulture, zdravstva …?

Zato, ker je treba nekako prepričati finančne ministre, naj tem področjem namenijo več proračunskega denarja (nasmešek). Taka strategija pa je dvorezna. Izobraževanje, denimo, bo morda res dobilo več proračunskega denarja, vendar se bo hkrati okrepila tudi teža vprašljivih ekonomskih argumentov.

Se niste na to dvorezno strategijo prilagodili tudi raziskovalci? V enem največjih evropskih mladinskih raziskovalnih projektov Goete, pri katerem sodelujete tudi sami, boste poskušal ugotoviti, kako lahko evropski izobraževalni sistemi pripomorejo h gradnji »družbe znanja« – kar je značilna ekonomistična politična puhlica.

Raziskovalci smo v precej nehvaležnem položaju. Ves čas moramo iskati načine, kako priti do denarja, da bomo sploh lahko kaj raziskovali, hkrati pa poskušamo znotraj teh ozkih okvirov ohraniti nekaj raziskovalne kritičnosti in oblikovati naše projekte tako, da ne bomo zgolj pridobivali podatkov, s katerimi bodo naročniki znanstveno utemeljevali svoje gospodarske, izobraževalne in socialne politike. Ko spoznaš pravila igre, ugotoviš, da teh možnosti na srečo niti ni tako malo. Zato je mogoče z nekaj spretnosti v večino projektov vključiti tudi kvalitativne raziskave, ki poskušajo ugotoviti, kako zares živijo mladi, kako se spoprijemajo z izzivi in kaj ob tem razmišljajo.Sploh pri vseevropskih projektih.

Čeprav veljajo evropski projekti za izjemno birokratske?

Evropski projekti ponujajo bistveno več raziskovalnih možnosti, kot se morda zdi ob branju njihovih zapletenih razpisnih dokumentacij. V Nemčiji lahko večinoma prijavim le projekte, pri katerih že vnaprej vem, kakšni morajo biti rezultati, saj znajo moji ocenjevalci le tako ugotoviti, ali je bil projekt »uspešen«. Hkrati imam za nemške projekte vedno občutek, da so namenjeni predvsem reprodukciji nemške znanstvene skupnosti, ki odloča, kaj je prava znanost in kdo si bo razdelil nacionalne raziskovalne projekte. Na ravni EU je veliko težje izvajati tak nadzor, saj birokracija v evroorganih ni tako homogena kot tista v nacionalnih državah. Evrokrati so namreč zelo nenavadna zmes skrajnega neoliberalizma, iskrene socialno-demokratske miselnosti in želje po reševanju sveta (nasmešek).

Kako se v sistemu, kakršnega opisujete, izognete cinizmu?

Razlogov za cinizem res ne manjka. Če pomislim, kako je treba oblikovati projekte, da pridobijo raziskovalni denar, kdo jih bo ocenjeval in kakšni bodo njihovi dejanski učinki, se je težko izogniti ciničnim razmišljanjem o našem početju. Naše možnosti, da bi kot raziskovalci vplivali na mladinsko politiko, so izjemno omejene. V praksi smo lahko zadovoljni že s tem, da se naše ugotovitve znajdejo v kakem strateškem dokumentu – čeprav v napačnem kontekstu in brez posebne možnosti, da bi jih kdo upošteval. Vendar se cinizmu za zdaj uspešno upiram, saj doživljam pri delu tudi veliko malih zmag. Morda se sliši nenavadno, ampak zame je velik užitek, ko razmišljam, kako dolgočasne evroprojekte kljub vsem omejitvam preoblikovati v nekaj zanimivega, kar bo morda pritegnilo zagnane raziskovalce iz vse Evrope, pomagalo mlademu raziskovalcu, da se uveljavi, in me naučilo nekaj novega o življenju evropske mladine. Čeprav sem zelo kritičen do motivov in načinov, kako politika financira in uporablja mladinske raziskave, še vedno verjamem, da je brez teh raziskav nemogoče oblikovati uspešno mladinsko politiko.

Kaj je za vas uspešna mladinska politika?

Moja osebna definicija je zelo preprosta: politika, ki mladim pomaga, da lahko sami odločajo o svojem življenju. To pomeni marsikaj: dostop do izobraževanja, možnosti osamosvajanja od staršev, opravljanje izbranega poklica, izražanje osebnih stališč, možnost dejanskega vplivanja na politiko in družbo …

Se kaka evropska država približa temu idealu?

Ko smo z inštitutom Iris primerjali mladinske socialne politike po državah EU, sicer nismo našli takega popolnega ideala, vendar smo ugotovili, da so mu nekatere države bistveno bližje od drugih. Zanimalo nas je, kako članice EU skrbijo za socialno varnost mladih, kako spodbujajo njihovo izobraževanje in zaposlovanje, s kakšnimi ukrepi rešujejo njihove socialne težave, kakšna je vloga družine in podobno. V grobem lahko države razdelimo na pet skupin. V prvi je skandinavska skupina, v drugi Velika Britanija in Irska, v tretji celinske države, v četrti mediteranske, v peti pa postsocialistične države, med katere smo uvrstili tudi Slovenijo. Če zelo poenostavim, je bilo na koncu lepo razvidno, da se mladinske, socialne in izobraževalne politike razlikujejo predvsem po tem, kakšen odnos imajo države in njene institucije do posameznika.

Posameznika kot državljana?

Da, prav državljanstvo je kategorija, pri kateri nastane največ razlik. V skandinavskih družbah posameznik ne služi državi, ampak je država skupnost vseh posameznikov – državljanov. Država zato ni ločena od državljana in mu ni nadrejena, ampak mu mora omogočiti aktivno državljanstvo, kar pomeni možnost izbire in sredstva, s katerimi bo uresničil svoje izbire. Ker tudi njihove institucije izhajajo iz posameznika, so se pripravljene odzivati na njegove spremenjene potrebe in s tem na spremembe v izobraževanju, trgu dela in drugod.

Na celini je ravno nasprotno – posameznik velja za nekakšnega podanika države.

Nemčija je znana po paternalističnem pristopu do državljanov. V celotnem sistemu je še vedno prisotna Bismarckova zapuščina iz devetnajstega stoletja in vprašanje, kako organizirati družbo ob pomoči države in njenih institucij. Od državljana se zato pričakuje precej pasivna vloga – izpolnjevanje dolžnosti, ne pa sooblikovanje družbe. Odnos države do posameznika seveda vpliva tudi na odnos posameznika do države, saj v Nemčiji ljudje pričakujejo, da bo država zanje urejala stvari – jim iskala zaposlitev ali poskrbela za manjkajoča znanja –, v nordijskih državah pa so prepričani, da jim mora država predvsem ponuditi priložnosti, da to storijo sami.

Podobno kot v Veliki Britaniji?

V Veliki Britaniji in na Irskem prav tako zagovarjajo avtonomnega posameznika, vendar to ni več državljan v skandinavskem smislu, ampak podjetnik, ki deluje na prostem trgu. Zato ima država do njega precej manj odgovornosti kot v skandinavskih deželah in posamezniku ne ponuja skoraj nikakršnih spodbud ali pomoči. Tudi mladost velja le za začasno življenjsko fazo, ki se mora čim prej zaključiti z ekonomsko neodvisnostjo, zato Velika Britanija in Irska spodbujata čim hitrejše zaposlovanje ter načrtno omejujeta socialno podporo in druge ukrepe, ki domnevno odlagajo zaposlovanje. Mladinsko politiko v drugih dveh skupinah držav pa zelo dobro povzame izjava mlade Italijanke, ki je povedala, da se mladi počutijo same. Če imaš družino in prijatelje, še nekako gre. Če jih nimaš, pa si prepuščen samemu sebi in ne moreš računati na nikogar, še najmanj na državo …

Raziskovalci mladine v postsocialističnih deželah pogosto opozarjajo, da so njihove države zaradi pomanjkanja denarja in politične volje že zdavnaj opustile konkretno mladinsko politiko ter se omejile na izboljševanje statističnih kazalcev. Med žrtvami takega pristopa je visoko šolstvo, saj države z nekritičnim ustanavljanjem fakultet in povečevanjem vpisa odlagajo problem brezposelnosti mladih in hkrati dvigajo formalno stopnjo izobrazbe, s čimer se lahko vlade celo pohvalijo.

Poznam taka opozorila, vendar sem do njih nekoliko zadržan. Na tem svetu je veliko slabših okolij za mlade, kot so fakultete, poleg tega je študentski status družbeno sprejemljiv, pozitiven in dobro vpliva na samopodobo. Kaj je bolje povedati prijateljem? Da študiraš ali da opravljaš tretjerazredno delo, ker nisi imel druge izbire? To niso nepomembna vprašanja, čeprav jih ni mogoče zajeti z ekonomskimi analizami ali odpraviti s pogostim očitkom, da so mladi danes pač nemotivirani. Da niso motivirani, da bi sprejeli vsako delovno mesto, ki se pojavi na trgu dela – ne glede na to, kaj so študirali in kaj jih zanima? Da niso motivirani, ko že razpošljejo sto prošenj za delo ali delovno prakso, a ne dobijo niti odgovora? Pogosto pozabljamo, da morajo imeti vse naše odločitve neko smiselno mesto v naših osebnih biografijah. Če se odločimo za študij jezika, ker želimo postali gimnazijski učitelji, ne moremo biti navdušeni nad slabo plačanim prevajanjem kakih uporabniških navodil. Če že sprejmemo tako delo, pa bomo verjetno hoteli verjeti, da je le začasno – ovinek na naši poti ali način, kako bomo zaslužili denar za najemnino.

Kaj se zgodi, ko mladi ugotovijo, da taka dela niso le začasna, ampak boljše možnosti s svojo izobrazbo preprosto ne bodo imeli?

V debatah o mladih vedno znova srečujem dve močno zakoreninjeni stališči. Po prvem so ubogi mladi ljudje pasivne žrtve neprijaznih družbenih sprememb, po drugem pa oportunisti, ki izbirajo najudobnejše možnosti – podaljševanje študija, prejemanje nadomestil za brezposelnost ali življenje pri starših. Prvi pogled je pokroviteljski in podcenjevalen, drugi pa moralističen. Kaj pomeni, da mladi raje izberejo študij kot tretjerazredno delo? Da raje študirajo, kot delajo? Da se odločajo za udobje? Ali da je izobrazba zanje vrednota? Poskusimo se vživeti v njihovo kožo. Po eni strani vedo, da je izobrazba še vedno pomembna za njihovo prihodnost in poklicni uspeh, po drugi pa jim izkušnje kažejo, da jim ne zagotavlja službe in družbenega statusa. To pomeni, da se bodo izobraževanja verjetno lotili zelo oportunistično: poskusili bodo kar najhitreje ali najlažje doštudirati, hkrati pa se bodo ves čas ozirali tudi po drugih priložnostih.

Zakaj mladim tako zamerimo tak oportunizem, ki je morda le racionalen odziv na okoliščine, v katerih so se znašli?

Ta zamera ima globoke korenine, saj izvira iz prepričanja, da so prav mladi nosilci pozitivnih družbenih sprememb – kar je zapuščina revolucionarnih šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar je kakršna koli zamera zelo krivična, saj so prav mladi najprej občutili, da jim vrednote teh revolucionarnih let – izobrazba, družbeni aktivizem in odgovornost – ne bodo prinesle nobene varnosti. Zato so začeli živeti predvsem v sedanjosti, hedonizem pa je postal njihova prevladujoča življenjska filozofija. To nikakor ne pomeni, da si mladi več ne predstavljajo boljšega sveta. Le velikega načrta nimajo več: kaj bi morali storiti, da bi se spremenilo nekaj, zaradi česar bomo vsi živeli bolje. V tak načrt danes skoraj nihče več ne verjame, zato morajo biti politični protesti predvsem zabavni, odprti, brez pravil ali pripadnosti, saj se lahko že jutri pojavi nova agenda, nova zabava, nova priložnost za druženje.

Kar ne velja le v politiki ali iskanju zaposlitve, ampak tudi v njihovih zasebnih življenjih.

Seveda. Če je prihodnost negotova, se ni pametno preveč navezati na eno osebo, službo ali idejo. Kaj pa, če bom že jutri dobil boljšo priložnost ali ugotovil, da so na svetu tudi pomembnejše stvari od globalnega segrevanja? Odrasli in tradicionalne inštitucije tako razmišljanje razumejo kot nezanesljivost, pomanjkanje predanosti, neresnost ali egoizem. Sam menim, da je to za mlade danes skoraj edino možno racionalno obnašanje – če zmoremo razumeti, da vidijo svet bistveno drugače od nas. To sicer ne pomeni, da njihovo filozofijo odobravam, ne morem pa je tako zlahka obsojati.

Institucije bi si verjetno želele predvidljivejše prihodnosti in pridnejše mladine. Vendar – ali ni prav hedonističen, nevezan in neskončno prilagodljiv posameznik tisti idealni delavec postindustrijskega kapitalizma, kakršnega si lahko današnji zagovorniki gospodarske rasti in družbe znanja samo želijo?

Ta pomislek je verjetno utemeljen (nasmešek). Države v zadnjem desetletju tudi same zmanjšujejo pomen svojih institucij, saj prelagajo vse več odgovornosti na svoje državljane. Pri tem jim lahko postane mladostno »hedonistično« življenje v sedanjosti nepričakovan zaveznik. Iz pogovorov z mladimi lahko vidimo, da si danes pogosto zastavljajo zelo smiselno vprašanje: zakaj bi sploh odrasel, če je to dolgočasno. Ali ni veliko bolj zanimivo ostati nevezan, prilagodljiv in početi vsakič nekaj novega? S tem pridobi negotovost bistveno prijaznejši obraz. Človeški vir, ki se sam ponuja na trgu, vlaga v dodatno izobraževanje in je pripravljen s konkurenčnimi človeškimi viri nenehno tekmovati za delo, je idealna delovna sila za današnje delodajalce. Kdor ponotranji tako razlago sveta, se ne vidi več kot žrtev nepravičnega političnega in gospodarskega sistema. S tem pa izgine tudi želja po protestiranju ali spreminjanju družbe.

***

Andreas Walther na univerzi v Tübingenu predava socialno pedagogiko. Kot raziskovalec ali projektni vodja je sodeloval pri večini največjih evropskih raziskovalnih projektov na področju mladine (Goete, UP2YOUTH, Fate …). Zanimajo pa ga življenjski prehodi mladih, njihovo javno (ne)delovanje in evropska mladinska politika, o kateri je prejšnji teden spregovoril na mednarodni poletni šoli Mladi kot dejavniki družbenih sprememb na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.