Brezzrcalniki gredo z velikostjo in ceno v napačno smer

Prvo letošnjo novost med brezzrcalniki – Sonyjev polnoformatni a7 mk2 – je kurir prinesel v veliki fotografski torbi. Zraven so bili objektiva 28-70 in 70-200 mm ter baterijsko držalo. Vsa oprema je tehtala več kilogramov – toliko kot primerljivi kompleti dslr. Vse večji in težji so tudi zmogljivi brezzrcalniki drugih proizvajalcev.

Prva objava: Delo Infoteh, 17. januar 2015, fotografija LJK

Ko je Panasonic pred šestimi leti predstavil prva prava brezzrcalnika g1 in gf1, je z malima in zmogljivima fotoaparatoma sistema m43 prijetno vznemiril internetno fotografsko skupnost. Fotoaparati dslr so bili veliki in dragi, žepniki komaj primerni za resnejše fotografsko delo, saj so samo najdražji modeli omogočali uporabne rezultate v slabši svetlobi. Panasonicovi napravi sta bili drugačni, saj je bilo razmeroma veliko svetlobno tipalo dovolj zmogljivo tudi za zahtevnejše delo, kakovostni fiksni objektivi pa so bili včasih komaj večji od škatlice za ličila.

Novi sistemski fotoaparati so bili dovolj pomanjšani, da jih je bilo mogoče skupaj z objektivi spraviti v manjšo fotografsko torbico ali uporabljati na vse bolj priljubljenih letečih fotografskih »trotih«. Brezzrcalni kompleti so z dodatno opremo tehtali samo dober kilogram, zato so jih najprej sprejeli popotni fotografi in tisti, ki niso hoteli izstopati z veliko in opazno fotografsko opremo. Panasonicu se je s fotoaparati m43 pridružil Olympus, Poleti 2010 so pri Sonyju predstavili prve modele sistema nex, pozneje so brezzrcalnike ponudili vsi večji ponudniki fotografske opreme – celo Canon in Nikon.

Začetno navdušenje nad majhnimi sistemskimi fotoaparati ni dolgo trajalo. Največja prednost brezzrcalnikov – majhnost in priročnost – je nepričakovano postala njihova glavna pomanjkljivost. Spletne ocenjevalce in komentatorje so vse bolj motili kompromisi, ki so jih prinašali mali objektivi in ohišja. Od proizvajalcev brezzrcalnikov so zahtevali svetlobno močnejše objektive, zmogljivejša tipala, hitrejše ostrenje in enako robustnost kot pri profesionalnih modelih dslr. Ponudniki so jim poskušali ustreči, vendar niso mogli ohraniti nekdanjih mer. Zmogljivejši izdelki so zato postajali vse večji, težji in dražji.

Vse večji majhneži

Prvi »profesionalen« brezzrcalni model je predstavil Panasonic s serijo gh, pri kateri je ohišje fotoaparatov večje kot pri najmanjših vstopnih dslr. Pri Olympusu so jim sledili s podobno velikim brezzrcalnikom omd e-m1, še nekoliko večja sta Fujijev x-t1 in Samsungov nx1, ki so ga predstavili na lanski Photokini. Fotoaparati iz Sonyjeve družine polnega formata a7 (a7, a7r in a7s) so precej manjši in lažji od primerljivih modelov dslr, a kljub temu ne dosegajo nekdanjih brezzrcalnih mer. Še zlasti ko nanje namestimo ustrezne objektive.

Prav objektivi postajajo največje breme brezzrcalnih sistemov. Pri Sonyju so s serijo mobilniških dodatkov qx pokazali, da so digitalni fotoaparati v resnici le tipala s procesorjem, brezžično povezavo in nekaj elektronike. V qx1 so stlačili tipalo aps-c, čeprav je le malo večji od konzerve s tunino. Objektivi pa so precej bolj zapleteni, saj s sedanjo tehnologijo še ni mogoče izdelati kakovostnega, svetlobno močnega in hkrati zares majhnega objektiva za večja svetlobna tipala. Zato so Sonyjevi, Fujijevi in Samsungovi objektivi za aps-c le malo manjši od primerljivih Canonovih in Nikonovih modelov za fotoaparate dslr. Enako razmerje velja tudi za Sonyjev polni format, saj je bil preizkusni f4 70-200 mm celo nekoliko težji od Canonovega objektiva z enako goriščnico. A ga je zaradi velikosti zelo nerodno uporabljati na manjših ohišjih nekdanjih nexov.

Prednost manjših objektivov zares ponujata samo še Panaconic in Olympus s standardom m43, saj so njuni svetlobno močni fiksni objektivi in zumi bistveno manjši od primerljivih objektivov za večja tipala (podobno velja za Nikonov sistem 1, a njihova ponudba ni konkurenčna). Zato se dobro počutijo tudi na nekoliko manjših ohišjih m43, denimo olympusih e-m5 in e-m10 ter panasonicu gx7. Velika prednost sistema m43 sta tudi visoka kakovost videa in razmeroma dostopna cena preprostejših objektivov, saj proizvajalca za primerljive goriščnice ne zaračunavata bistveno več kot ponudniki dslr.

Kritike sistema m43 še vedno motijo manjša tipala in omejenost na 16 megapik, saj po razločljivosti, dinamiki, šumu in globinski neostrini nikoli ne bodo mogla enakopravno tekmovati s tipali polnega formata. Vendar po šestih letih razvoja edino m43 še ohranja prvotni duh brezzrcalnega trenda: ponuditi majhen in priročen fotografski sistem, ki bo nadomestil drage žepnike in vstopne dslr, najzahtevnejše fotografske naloge pa prepustil zmogljivim poklicnim modelom. Ti so kljub hitremu razvoju brezzrcalnikov še naprej edina resna alternativa za poklicne fotografe. Ne samo zaradi tehničnih zmogljivosti.

Visoka cena lastništva

Nerazumevanje zahtevnega fotografskega segmenta najbolj očitno kažejo pri Sonyju. Njihov prvi polnoformatni brezzrcalnik a7 je jeseni 2013 povzročil manjšo revolucijo, saj je sprožil cenovno tekmo v najvišjem fotografskem razredu (cena je bila manj kot 1500 evrov) in prinesel prvo resnejšo brezzrcalno alternativo za zahtevnejše fotografske uporabnike. A po dobrem letu dni še vedno begajo med poklicnim in potrošniškim delom fotografskega trga.

Z drugo generacijo sedmice so odpravili kar nekaj pomanjkljivosti predhodnika. Ostrenje je hitrejše, sprožilec so prestavili na držalo in na tipalo dodali zelo učinkovit sistem umirjanja slike, ki deluje z vsemi objektivi – tudi starejšimi, ki jih uporabljamo z adapterji. Kljub izboljšavam pa nova sedmica pri zahtevnih nalogah (razen pri zajemu videa) še vedno ni tako odzivna in zanesljiva kot zmogljivejši in precej cenejši vstopni dslr polnega formata (canon 6d, nikon d610), s katerimi najbolj neposredno tekmuje.

Še večja ovira je pomanjkljiva ponudba objektivov. Kupci, ki so pripravljeni odšteti več kot 1500 evrov samo za ohišje, ne morejo biti zadovoljni z dvema odločno predragima fiksnima objektivoma (f2,8 35 mm in f1,8 55 mm staneta 700 in 850 evrov!) ter razmeroma šibko svetlobno močjo najdražjih zumov (f4). Pri Fujiju in m43 je ponudba precej boljša, saj so pokrili vse pomembne goriščne razdalje in postavili razumnejšo cenovno politiko, a cena resnega brezzrcalnega sistema tudi pri njih zelo hitro preseže dva evrska tisočaka in nima prav veliko prednosti pred primerljivim sistemom dslr. Ta še vedno ponuja več dodatne opreme, združljivost s starejšimi izdelki in objektivi specializiranih proizvajalcev (Sigmo, Tamronom, Tokino …) ter manjši padec vrednosti na trgu rabljene opreme.

Kupec, ki želi prodati lansko a7 in jo zamenjati za novejšo a7 mk2, bo zanjo najverjetneje iztržil manj kot lastnik bistveno starejšega Canonovega 5d mk2 iz leta 2008. Podobno velja za druge blagovne znamke, saj vrednost brezzrcalnikov zelo hitro pada in jih je najbolj smiselno kupovati na rabljenem trgu ali v razprodajah po menjavi generacij. Kar je velika ovira za poklicne fotografe in snemalce, ki morajo večinoma kupovati novo opremo in si na sedanjem fotografskem trgu težko privoščijo nakupe dragih fotografskih sistemov z negotovo prihodnostjo.

Izdelovalci brezzrcalnikov so se po šestih letih razvoja znašli pred veliko strateško zagato. Najzmogljivejši izdelki so predragi za ljubitelje in premalo zmogljivi za poklicne fotografe. Osnovnejši sistemski modeli pa so pod vse večjim pritiskom zmogljivih žepnikov in superzumov z velikimi svetlobnimi tipali, ki jih na začetku brezzrcalnega trenda še ni bilo. Zares konkurenčen brezzrcalnik bi lahko prinesel kvečjemu skupen nastop največjih proizvajalcev in izdelki, ki bi združili priročnost in hitrost m43, Fujijevo redno nadgrajevanje strojnega programja (firmwarea) in Sonyjevo tehnološko drznost. A je takšno sodelovanje do prvega večjega združevanja fotografskih in zabavnoelektronskih podjetij malo verjetno.