Christopher French, raziskovalec parapsihologije

Britansko otočje je prebivališče številnih nenavadnih bitij. Po irskih travnikih se sprehajajo škrati. V škotskem višavju še živijo legende o starih keltskih čudodelcih – druidih. V številnih zapuščenih graščinah prebivajo duhovi in opazujejo, kako vesoljci rišejo like v bližnja ječmenova polja.

Prva objava: Delo Defakto, 1. junij 2012, fotografija LJK

Pisatelj Arthur Conan Doyle je ustvaril najslavnejšega skeptičnega literarnega detektiva vseh časov, Sherlocka Holmesa, a je kljub temu verjel v duhove in je različnim vidcem pustil precejšen del tuzemskega premoženja. Okultista Aleisterja Crowleyja je BBC pred leti uvrstil na lestvico stoterice najbolj znanih Britancev vseh časov. Meč kralja Arturja je zaposloval resne zgodovinarje, britanske fakultete pa so do danes razumevajoče za raziskave najrazličnejših nadnaravnih in paranormalnih pojavov.

Na oddelku za psihologijo londonske univerze Goldsmiths deluje posebna skupina raziskovalcev, ki proučuje take pojave. Natančneje – proučuje ljudi, ki trdijo, da so jih ugrabili vesoljci, da imajo nadnaravne sposobnosti, ali so prepričani, da so se v njihovi hiši naselili duhovi.

»Če hočemo raziskovati mejne znanosti, moramo izjemno dobro poznati uradno znanost,« je prepričan vodja skupine Christopher French, psiholog in eden vodilnih britanskih poznavalcev parapsiholoških fenomenov. Tudi če ne verjamemo v duhove ali bogove, je že sama vera izjemno zanimiv sociološko-psihološki pojav, ki ima številne družbene posledice. Razumevanje psiholoških procesov, ki se dogajajo v glavah vesoljskih ugrabljencev, pomaga razumeti mehanizme teorij zarote in novodobne duhovnosti ter potrditi veljavnost stare policijske modrosti, da nekdo »laže kot očividec«. Pomaga tudi pojasniti nekatere napake, ki jih zaradi zelo človeških slabosti včasih zagrešijo tudi najuglednejši znanstveniki.

Katere prikazni strašijo Britance v 21. stoletju? Še vedno bajeslovna bitja in duhovi ali prevladujejo novejši pojavi – vesoljske ugrabitve, terminatorski roboti in elektronski demoni, ki prebivajo na svetovnem spletu?

Novi časi prinašajo nove strahove, vendar se duhovi še vedno zelo dobro držijo. Tega ne potrjujejo samo naše izkušnje, ampak tudi množični mediji in pregled spletne ponudbe, kjer ne manjka okultistov, vidcev, terapevtov in posebnih agencij za izganjanje duhov. Razlogov za njihovo brezčasnost je veliko. Naši prividi večinoma prevzemajo podobe, ki so nam znane ali predstavljive: iz ljudskega izročila, pravljic, filmov in televizijskih oddaj, v katerih ne manjka duhov. Hkrati nas prav duhovi že od nekdaj opominjajo na minljivost in prinašajo upanje, da neka oblika posmrtnega življenja v resnici obstaja. Marsikdo se začne – podobno kot nekoč pisatelj Arthur Conan Doyle – za duhove in duhovnost zanimati, ko zboli, ko mu umre ljubljena oseba ali ga življenjski pretresi pahnejo v depresijo. V takem čustvenem stanju postanemo precej bolj dovzetni za religijo in vero v paranormalno, saj iščemo tolažbo, razlago ali smisel – tudi če se imamo za prepričane ateiste. Novoodkrita duhovnost ima lahko pozitivne učinke, saj vera dokazano pomaga premagovati žalost, obup in stres. Vendar na iskalce smisla na žalost preži tudi pravcata industrija, ki izrablja njihovo stisko.

Jo sestavljajo omenjeni okultisti, vidci, terapevti in agencije za izganjanje duhov?

In tudi številni posamezniki, ki so prepričani, da imajo posebne sposobnosti, s katerimi lahko pomagajo drugim. Ne smemo misliti, da so vsi ti ljudje šarlatani, prevaranti in brezvestni zaslužkarji. Med iskalci duhov sem srečal veliko zanesenjakov, ki iskreno verjamejo v paranormalne pojave in bi radi videli ali celo posneli kakega duhca. Tudi med parapsihologi, alternativnimi zdravilci in razlagalci preteklih življenj ne manjka posameznikov, ki so prepričani, da s svojim darom počnejo nekaj dobrega. Zato izjemno spoštujem začetnike sodobnega ameriškega skeptičnega gibanja, ki so velik del življenja posvetili preganjanju prevarantov – predvsem Jamesa Randija, Raya Hymana in svojega vzornika, kanadskega socialnega psihologa Jamesa Alcoc­ka. Vendar hkrati verjamem, da je treba te fenomene obravnavati bolj odprto, saj opozarjajo na zanimiva znanstvena, družbena in politična vprašanja.

Katera?

Demokratična družbena ureditev temelji na razsvetljenem prepričanju, da smo ljudje racionalni posamezniki in nas pri odločanju vodijo dejstva, veljavnost dejstev pa je podprta z znanstveno metodo in objektivnimi dokazi. Kako je torej mogoče, da po javnomnenjskih raziskavah kar šestdeset odstotkov Britancev verjame v paranormalne pojave? Kakšni psihološki procesi se dogajajo pri posameznikih, ki so trdno prepričani, da so jih ugrabili vesoljci? Zakaj se zdi, da številnim ljudem homeopatija in druge oblike alternativnega zdravilstva pomagajo, čeprav omenjene terapije vsaj trenutno nimajo znanstvene podlage? Zakaj se zdijo teorije zarote tako prepričljive? Je z uveljavljenimi znanstvenimi metodami sploh mogoče proučiti in pojasniti psevdoznanstvene trditve? Če se teh vprašanj lotite resno, hitro vidite, da potrebujete zelo dobro poznavanje ‘pravih’ znanosti, če hočete dokazati ali ovreči paranormalni pojav fizike, kemije, fiziologije, nevrologije, psihologije …

Ste že našli kak odgovor?

Nekateri psihološki mehanizmi in fenomeni, ki jih uspešno izrabljajo iluzionisti, mentalisti in tudi prevaranti, so razmeroma dobro raziskani. Naša skupina se je veliko ukvarjala z lažnimi spomini, spalno paralizo in močjo sugestije, saj smo s policijo večkrat sodelovali pri zasliševanju prič in rekonstrukciji dogodkov. Naša naloga je bila ugotoviti, česa so se očividci v resnici spomnili, in izločiti podatke, ki bi jih lahko utemeljeno pripisali pojavu, ki ga poznamo kot prilagajanje spomina.

Se pri tem pojavu očividci spomnijo tudi stvari, ki se niso zgodile?

Ali stvari, ki so jih slišali od drugih. Vzemimo zelo pogost primer: nekdo odločno zagotavlja, da je bil avto, ki je pobegnil s kraja nesreče, moder. Zelo pogosto se zgodi, da se tudi ostale priče nenadoma spomnijo modrega avta, čeprav med uvodnim zaslišanjem niso navedle tega podatka ali so celo zatrdile, da se ne spomnijo njegove barve. Zato smo opravili številne poskuse in simulacije nesreče, po katerih smo primerjali izpovedi prič z dejanskimi dogodki. Med drugim smo potrdili, da na izpovedi močno vplivajo skupinska dinamika in tisti, ki se – vsaj domnevno – spomnijo več podrobnosti kot drugi. Urejeni ekstravertirani moški namreč vzbudijo več prilagojenih spominov kot ženske, introvertirani in bohemski tipi, zato moramo biti nanje pri zasliševanju zelo pozorni. V nekem drugem poskusu smo ugotavljali … Ne, raje bom začel z vprašanjem: se spomnite, kje ste bili, ko ste izvedeli za napad na newyorška dvojčka?

Peljal sem se na obisk k prijateljem, poslušal radio in najprej pomislil na slavno radijsko igro Orsona Wellesa ­Vojna svetov, s katero je leta 1938 prestrašil številne Američane, ki so verjeli, da poslušajo neposredni prenos o napadu vesoljcev. A sem zelo hitro spoznal, da ni radijska igra.

Napad na dvojčka je lep primer dogodka, ki ima zelo pomembno vlogo na našem spominskem zemljevidu – podobno kot maturantski ples, poroka, rojstvo otroka … Vemo, da so se v resnici zgodili, znamo jih postaviti na osebno življenjsko časovnico, vendar lahko nanje navežemo tudi veliko lažnih spominov. V seriji poskusov smo poskušali z različnimi sugestijami vplivati na spomine naših spraševancev in jih prepričati, naj naše sugestije navežejo na dejanske spomine. Če smo, denimo, posnetku zrušenja dvojčkov dodali izseke, ki niso bili objavljeni, se je približno tretjina udeležencev poskusa izjemno živo spominjala občutkov, pogovorov in drugih podrobnosti ob posnetku, ki ga v resnici nikoli niso videli – kje so bili, na katerem televizorju so ga gledali, kaj so pri tem počeli in podobno. Te ugotovitve smo nato preverili tudi s paranormalnim poskusom: ukrivljanjem ključa s pomočjo misli.

Podobnim, kot ga je v sedemdesetih letih izvajal izraelski čudežnik Uri Geller s kovinskimi žlicami?

Podobnim, le da naš čudežnik v resnici ni ničesar ukrivil. Poskus je bil izjemno preprost. Skupini smo pokazali videoposnetek, na katerem je nekdo nekaj počel z avtomobilskim ključem. Če smo udeležencem povedali, da bodo videli prizor, v katerem bo iluzionist ukrivil kovinski ključ, je kar štirideset odstotkov gledalcev ‘videlo’, da se je ključ ukrivil. Če jim tega nismo namignili, ni krivljenja ključa videl nihče. Če smo v skupino podtaknili našega sodelavca, ki je spontano vzkliknil: ‘Vau, pa ga je res ukrivil!’ je ukrivljenje videlo kar šestdeset odstotkov udeležencev.

Zares videlo, ali so pri odgovorih podlegli pritisku skupine?

Ta dejavnik smo upoštevali pri načrtovanju poskusa in z različnimi varovalkami zmanjšali njegov vpliv. Moč sugestije je izjemno velika in lahko pomaga pojasniti marsikatero domnevno paranormalno izkušnjo, saj so velikokrat že okoliščine sugestibilne – greste na pogovor z osebo, ki trdi, da vidi v prihodnost ali se pogovarja z duhovi, pričakujete pozitivne učinke terapije … In kaj hitro lahko vidite ukrivljenje ključa. Če vam taka utvara sproži mehanizme samozdravljenja – podobno kot placebo v medicini – ali zaradi nje lažje prenašate izgubo, s tem ni nič narobe. Vendar so lahko hotene ali nehotene sugestije tudi škodljive – ne samo na področju paranormalnega. V Veliki Britaniji smo v zadnjih letih obravnavali več primerov, ko so se odrasli posamezniki na psihoterapevskih seansah spomnili domnevno potlačenih spominov in starše obtožili spolnih zlorab v otroštvu. Sodeloval sem pri nekaj preiskavah in ko smo preverili vse podatke in dejstva, smo bili skoraj popolnoma prepričani, da so psihoterapije pacientom sooblikovale lažne spomine. Lahko si predstavljate, kako so ti spomini in obtožbe vplivali na prizadete družine.

Ste v dosedanjih raziskavah ugotovili, kakšni posamezniki so bolj dojemljivi za sugestije? Dobra tretjina se vam ni pustila zavesti niti v poskusih, pri katerih ste jih poskušali prepričati z nastavljenim sodelavcem …

Opazili smo določene vzorce in ujemanja, a so premalo zanesljivi, da bi lahko govoril o psihološkem profilu posameznikov, ki so bolj dojemljivi za vero v paranormalne pojave. Dojemljivost za hipnozo in nagnjenost k sanjarjenju sta pogosta kazalca, a ne pomenita absolutnega pravila. Izpostavil bi kvečjemu tiste, ki so večkrat doživeli spalno paralizo.

Spalno paralizo?

To je zelo pogosta motnja, saj jo po ocenah raziskovalcev izkusi celo do štirideset odstotkov ljudi. Gre za posebno stanje med spanjem in budnostjo, ko imate občutek, da se ne morete premikati. Velika večina to občuti le kot čudne sanje ali moro, ki traja nekaj sekund, zato na izkušnjo pozabijo. Pri približno petih odstotkih žrtev spalne paralize pa se dogodek ponovi večkrat in je intenzivnejši. Takrat oseba občuti zelo močno navzočnost nečesa neoprijemljivega. Občutek ima, da je nekdo ali nekaj z njo v sobi, pojavijo se luči in zvoki, pritisk na prsi, pogosti so grozljivi prividi ali prepričanje, da jih je nekdo ohromil s svetlobo. Pri teh ljudeh lahko spalna paraliza prerase v pravo zunajtelesno izkušnjo, opisi dogajanja pa so izjemno podobni izpovedim, ki jih slišimo od domnevnih žrtev vesoljskih ugrabitev. Ta fenomen je kar dobro raziskan. Japonci so ga ponovili v spalnih laboratorijih, poznajo ga številne kulture, ki zanj krivijo duhove umrlih otrok ali razvratne demone, ki žrtev ohromijo in jo nato spolno zlorabljajo. Če niste nikoli slišali za spalno paralizo in sodite med tiste, ki doživijo njeno hujšo obliko, se lahko ustrašite, da se vam je zmešalo. Zato ni čudno, če pojasnilo raje iščete v nadnaravnem.

Ali na doživljanje nadnaravnega vplivajo izobrazba, spol in družbeni razred?

Ti dejavniki ne vplivajo toliko na versko dojemljivost kot na to, v kaj posameznik verjame. Manj izobraženi pripadniki delavskega razreda bodo pogosteje verjeli preprostim vražam in čudežem: da črne mačke in razbita ogledala prinašajo nesrečo, da molitev zdravi bolezen in podobno. Med vzpenjanjem po izobrazbeni in družbeni lestvici spoznavamo ezoteriko, vzhodnjaško mistiko, kabalo, feng šui, homeopatijo, scientologijo, psihoterapijo, vaje za izboljšanje delovanja možganov, alternativno medicino in različne psevdoznanosti. Delavski razred se za ta področja večinoma ne zanima in tudi nima dovolj denarja, da bi si jih privoščil, saj novodobne oblike religije in vraževerja niso poceni (nasmešek). Zelo pomembna je tudi vloga medijev, ki o teh področjih nekritično poročajo. Priloge uglednih časopisov, ki pokrivajo zdravje in prosti čas, na žalost niso dosti boljše od tabloidov, ki objavljajo pogovore z družinami, pri katerih straši.

Doma veljate za medijsko izpostavljenega znanstvenika. Ali v kolumnah, televizijskih oddajah in javnih nastopih nimate možnosti sovplivanja na medijsko poročanje?

Odnos med znanstveniki in mediji je zapleten. Znanstveniki večinoma ne poznamo pravil medijskega sveta. Najlažje je nastopati na strokovnih srečanjih, v znanstvenih dokumentarcih ali resnih pogovornih oddajah, ki jih vodijo izkušeni novinarji in pri katerih imamo več časa za debato. Če nastopite v razvedrilni oddaji ali dajete krajšo izjavo za dnevni tisk ali televizijo, tega časa nimate. Tudi če ste novinarju pol ure razlagali razsežnosti fenomena, bo uporabil samo kratko izjavo, ki bo najbolj ustrezala formatu in vsebini njegovega prispevka. Recimo, da nastopite v prispevku o hiši, v kateri strašijo duhovi. Kakšno vlogo lahko imate v taki oddaji?

Vlogo nejevernega znanstvenika, ki išče racionalno razlago pojava?

Vsekakor, ampak morate upoštevati celotno dramsko strukturo. Oddaja se najverjetneje začne z dramatičnim uvodom in posnetimi izjavami prestrašene družine, ki ne more spati zaradi duhov. Sledi kak parapsiholog ali samooklicani strokovnjak za izganjanje duhov, nato pride na vrsto vaša znanstvena nejevera. Že vnaprej lahko veste, kako malo teže bodo imele vaše besede.

Govorite iz osebnih izkušenj?

Nekoč sem sodeloval pri zares obupni televizijski seriji Haunted Homes, v kateri smo bili nekakšni lovci na duhove. Glavni zvezdnik je bil strokovnjak duholog, ki je iskal možne razloge, zakaj se duše umrlih niso preselile na drugi svet. Obiskovali smo hiše, v katerih je domnevno strašilo, se pogovarjali z domačimi, nato smo namestili kamere, senzorje gibanja in številne druge visokotehnološke naprave za lov na duhove. Po nekaj epizodah sem ugotovil, da je oddaja namenjena ljudem, ki verjamejo v duhove, zato je bila vedno zrežirana tako, da je pustila dovolj odprt konec. Tudi če nam je nenavadne zvoke uspelo s popolno gotovostjo pojasniti z dotrajano centralno napeljavo ali ropotajočo klimo, režiser tega pojasnila ni vedno pustil v oddaji. Kot znanstveni dvomljivec sem oddaji zgolj dajal verodostojnost.

Kljub temu še vedno nastopate tudi v takšnih oddajah. Zakaj?

Če bi rekel, da mi samoljubje, medijska pozornost in honorarji čisto nič ne pomenijo, si kot psiholog nikakor ne bi verjel (smeh). Vendar sem se hkrati zelo veliko naučil o medijih in njihovem občinstvu, kar je danes izjemno dragoceno. Znanstveniki se moramo naučiti nastopati v javnosti, če hočemo zajeziti širjenje psevdoznanosti in se braniti pred tistimi, ki z napadi na znanost krepijo svoj ideološki vpliv. V Veliki Britaniji je to zelo lepo pokazal primer novinarja in znanstvenega publicista Simona Singha, ki ga je britansko združenje kiropraktikov pred štirimi leti tožilo zaradi razžalitve.

Ker jih je v kolumni za Guardian okaral, da med drugim oglašujejo zdravljenje ušesnih vnetij, motenj spanja in nekaterih drugih bolezni, za kar nimajo dokazov?

Tožniki so tedaj izrabili zastareli britanski zakon o kleveti in prepričali prvostopenjsko sodišče, da jim je Simon z žaljivimi in zlonamernimi obtožbami povzročil veliko škode. Po razglasitvi razsodbe smo se poklapani odpravili v pub – Simon je moj dober znanec – in se spraševali, kaj naj storimo, saj smo vedeli, kako nevaren je lahko tak sodni precedens za svobodo izražanja pri nas. Sprejel sem vodenje prve okrogle mize, na kateri se nam je pridružilo veliko znanih oseb iz sveta medijev, znanosti, politike in estrade. Sledile so nove okrogle mize in prve peticije, naši pobudi so se pridružile tudi druge civilnodružbene skupine, ki so si že prej prizadevale za spremembo spornega zakona. Mobilizacija je bila uspešna, saj je vlada obljubila reformo, Simona pa je drugostopenjsko sodišče pozneje oprostilo, ker je razsodilo, da je v kolumni legitimno izražal kritična stališča. To je bila za nas pomembna zmaga, vendar sem med kampanjo večkrat opozoril, da svobodne izmenjave znanstvenih idej ne ogroža samo neživljenjska zakonodaja.

Temveč?

Ste že slišali za Daryla Bema, znanega ameriškega psihologa z univerze Cornell? Predlani je v ugledni znanstveni publikaciji Journal of Personality and Social Psychology, ki jo izdaja ameriško psihološko združenje, objavil serijo eksperimentov, s katerimi je pokazal, da ljudje zmoremo začutiti prihodnje dogodke – kar že stoletja verjamejo parapsihologi. O Bemovem poskusu so mediji, razumljivo, zelo veliko poročali, saj so imeli vse sestavine dobre zgodbe: ugledno ime, imenitno znanstveno revijo, fascinantne rezultate. Bem je zelo korektno predstavljal rezultate in svaril pred prevelikim navdušenjem, saj se je zavedal, kako drzni so njegovi sklepi. Psihološke kolege je pozval, naj ponovijo njegovo raziskavo, ter jim dal na voljo vse podatke in celo programsko opremo, ki so jo uporabili pri analizi. Izziv so takoj sprejele tri raziskovalne skupine, med katerimi je bila tudi naša, a nobeni ni uspelo ponoviti Bemovih sklepov. Podobno neuspešni so bili pozneje tudi drugi posnemovalci.

Kaj je bilo narobe z Bemovo raziskavo?

Kritiki so opozarjali na številne metodološke nedoslednosti in napake pri statistični obdelavi rezultatov. Bema so obtožili mučenja podatkov, dokler niso priznali pogoste prakse, pri kateri raziskovalec najprej opravi eksperiment in šele nato ugotavlja, kaj lahko iz podatkov izvleče – tudi če je bila prvotna raziskovalna hipoteza čisto drugačna. Recenzente je zavedlo ime uglednega kolega, uredniki pa so pohiteli z objavo, ker so pričakovali veliko publicitete. Vse to so zelo človeške napake, ki so tudi v znanosti pogoste. Vendar me je bolj zmotilo nekaj drugega. Ko smo z rezultati naše ponovljene raziskave seznanili urednika, ki je objavil Bemovo izvirno študijo, nam je odvrnil, da njegova revija ne objavlja ponovitev.

Vam ni priznal pravice do popravka?

Ne, ni ga prepričal niti argument, da je Bem v njegovi reviji raziskovalce pozval, naj potrdijo ali ovržejo njegove trditve, zato bi objava naše študije spodbudila zdravo strokovno debato. Članek smo nato ponudili še nekaterim znanstvenim revijam, a smo dobili enak odgovor: ne objavljamo ponovitev. Ko je uredništvo revije British Journal of Psychology naše rezultate končno poslalo dvema recenzentoma, je prvi objavo potrdil, drugi pa zavrnil – in ta drugi recenzent je bil Daryl Bem osebno, kar mi je pozneje prijazno potrdil.

Kako je mogoče, da ugledne znanstvene revije ne objavljajo ponovitev? Ali niso prav uspešne ponovitve ključni pogoj, da neka znanstvena hipoteza obvelja ali celo postane teorija?

Kako že poteka znanstveno raziskovalno delo? Tako, da raziskovalec predstavi hipotezo, izvede poskus, analizira rezultate, objavi raziskavo in omogoči znanstveni skupnosti, da preveri njegove rezultate, jih nadgradi ali ovrže. Tako se rojevajo, preverjajo, brusijo in zavračajo znanstvene hipoteze. Vendar ugledne znanstvene revije danes objavljajo samo nove raziskave s pozitivnimi sklepi.

Zakaj?

Njihovi uredniki doživljajo – enako kot tisti v neznanstvenih medijih – vse močnejše pritiske lastnikov, trga in potrebe po ekskluzivnosti, kar vpliva tudi na znanstveno delo. Znanstvenikov verjetno niso nikoli v zgodovini toliko merili in ocenjevali kot danes. Našo vrednost določa število znanstvenih objav v revijah z visokim indeksom. Od pridobljenih točk so odvisni status našega raziskovalnega oddelka, količina denarja, ki ga bo naša fakulteta pridobila za projekte in raziskave, pa tudi njena uvrstitev na primerjalne lestvice in vpis novih študentov. Če hočemo raziskovalci vsako leto objaviti po tri ali štiri zahtevane članke, moramo skrbno izbirati teme, ki zanimajo urednike uglednih revij. Ponovljena študija je zato za raziskovalca izguba časa, saj je nihče ne bo hotel objaviti – tudi če opozori na velike napake ali pomanjkljivosti preteklih poskusov. Zelo podobna je tudi usoda negativnih raziskav: tistih, ki ne potrdijo prvotne hipoteze.

O tem problemu je večkrat pisal britanski znanstveni publicist in zdravnik Ben Goldacre. Če raziskovalec v klinični študiji preizkuša učinkovitost novega zdravila ali terapije in rezultati ne pokažejo učinka, ta raziskava verjetno ne bo nikoli objavljena.

Zelo verjetno. Urednikov take neugotovitve ne zanimajo, raziskovalec morda ne bo hotel preglasno razglašati ‘neuspeha’, lahko se pojavijo celo namigi, da naročnik ne bo navdušen nad objavo negativnih rezultatov in bi utegnil poiskati drug laboratorij. A ne glede na vzroke so posledice jasne. Zdravila in terapije predpisujemo zaradi pozitivnih raziskav. Bi jih predpisovali tudi, če bi vedeli, da te pozitivne raziskave niso bile uspešno ponovljene? Ali če bi vedeli, da je negativnih raziskav desetkrat več kot pozitivnih, a niso bile objavljene? Goldacre zato javno zagovarja idejo nacionalnega registra, v katerega bi morale biti vpisane vse klinične raziskave in njihovi rezultati – tudi tiste, ki jih izvajajo laboratoriji zasebnih družb. Njegova pobuda je imela precej odmeva, vendar dvomim, da je znanstvena skupnost pripravljena na takšno transparenco.

Prepričanje, da nam lahko večja transparenca in dostopnost podatkov pomagata pri razumskem odločanju, je zelo razsvetljensko. Ali med raziskovanjem človeških odzivov na paranormalne pojave nikoli ne pomislite, da so razsvetljenci morda nekoliko precenili moč razumskega odločanja?

Priznam: pri delu pogosto pomislim na Einsteinovo ugotovitev, da je človeška neumnost še bolj neskončna kot vesolje (smeh). Vendar nočem biti prestrog. Ljudi, ki verjamejo v paranormalne pojave, ne smemo nujno obtožiti neumnosti ali neracionalnosti. Še tako razumski posamezniki so pred stoletji verjeli številne stvari, ki se nam lahko danes zdijo smešne. Čez nekaj desetletij se utegnejo zanamci enako prizanesljivo smehljati našim znanstvenim resnicam. Nenehno spraševanje, zakaj verjamemo, kar verjamemo, je zame nujna sestavina kritičnega mišljenja, ki ostaja najboljše zdravilo proti vraževerju. Zato že komaj čakam prihodnje raziskovalne izzive, ki bodo usmerjeni v razvojno psihologijo. Zanimalo nas bo, zakaj otroci verjamejo v božička, škrate in dobre vile. Je to povezano z določeno razvojno stopnjo ali smo krivi odrasli, ki jih obdamo s pravljičnim svetom? Prav tako me zanima trenutek, ko vera v božička izgine in iluzionisti ne izvajajo več čarovnij, ampak samo še trike, ki jih lahko skupaj z razlago pogledamo na internetu. Če se tak trenutek sploh kdaj zares zgodi … (nasmešek).