Colin Campbell, sociolog

Knjige in predavanja o globalizaciji se ponavadi začnejo z anekdotičnimi primeri. Prebivalci Gane opuščajo tradicionalna oblačila in nosijo kavbojke. Polinezijci jedo hamburgerje namesto rib in pijejo kokakolo. Kitajska dekleta si z operacijami popravljajo oči, da bi se približale belemu lepotnemu idealu, vsi pa gledajo enake glasbene videospote.

Prva objava: Sobotna priloga Dela,  4. december 2010, fotografija LJK

Zahod je vzhodu ves čas priznaval znanje in modrost

Globalizacijo zato dojemamo predvsem kot zgodbo o vojaški, gospodarski in kulturni prevladi zahoda nad preostalim svetom – zahodnizaciji sveta, je povedal britanski sociolog Colin Campbell. Vendar tej zgodbi nekaj manjka, saj globalizacijske študije večinoma spregledajo, da tudi številni Evropejci opuščajo svojo tradicionalno prehrano in prisegajo na kari. Karate je postal precej bolj priljubljen od boksa, v reinkarnacijo verjame že več kot tretjina zahodnjakov, ameriški poslovneži pa vadijo jogo in v posel vnašajo kitajske vojaške strategije, o katerih je pred tisočletji pisal Sun Tzu.

Hipoteze o zahodnizaciji sveta nam zato ne povedo skoraj ničesar o spremembah, ki se dogajajo na zahodu, je dejal Campbell. Zahod namreč ni dosegel neke končne in nespremenljive stopnje zahodnosti, ampak se je v zadnjih štirih desetletjih zelo temeljito »vzhodniziral«. Poznavanje procesa vzhodnizacije zahoda pa je zelo pomembno za razumevanje današnje zahodne družbe in njenih prihodnjih odzivov na ekonomske, vrednostne in politične krize, v katerih se je znašla, je prepričan sogovornik.

Globalizacija že dolgo ne velja več za enosmerni proces, ki ves svet podreja zahodnim kulturnim in družbenim merilom. Globalni mediji, migracije in turistična potovanja pospešujejo mešanje kultur. Vzhod prevzema zahodne vplive, zahod pa vzhodne. Ali ni tudi vzhodnizacija zahoda le del te globalizacijske zgodbe?

Pri teorijah globalizacije me je zmotilo, da se ukvarjajo predvsem z domnevnim širjenjem kulturnih in družbenih vplivov zahoda na nezahodne dele sveta. Njihova temeljna domneva je preprosta: po vsem svetu vse bolj prevladuje globalna kultura, ki je po svoji naravi zahodnjaška. Zato globalizacijske študije pogosto izzvenijo kot nekakšen podaljšek kolonialističnih študij in se ukvarjajo z idejami kulturnega imperializma. Lepo in prav, vendar nam tak pogled ne razloži sprememb, ki se dogajajo na zahodu. Se tudi zahod zahodnizira? Verjetno ne. Kaj se torej dogaja z zahodom?

Vi trdite, da se vzhodnizira.

Če sprejmemo zahodnizacijo, lahko po enaki logiki uvedemo tudi vzhodnizacijo (nasmešek). Vendar je med obema procesoma nekaj pomembnih razlik. Če lahko za zahodnizacijo rečemo, da je bila nekakšna logična posledica ekonomske, vojaške in delno tudi kulturne prevlade zahoda, vzhodnizacije ni mogoče pojasniti z enakim mehanizmom. Vzhodnizacija zahoda se je lahko zgodila šele, ko je bil zahod pripravljen sprejeti vzhodne vplive. In to je tisto, kar me v resnici zanima: kakšne spremembe so se morale zgoditi na zahodu, da je postala vzhodnizacija sploh mogoča.

Kaj pomeni vzhodnizacija? Borilne veščine, jogo, azijsko kuhinjo, samurajsko zagrizenost v poslovnem svetu? So to res lahko pokazatelji radikalnih družbenih sprememb ali le nove oblike življenjskih slogov, ki jih je mogoče razložiti tudi s sodobnim potrošništvom?

Omenjene spremembe življenjskih slogov je res mogoče pripisati tudi novim potrošniškim izbiram in široki medijski dostopnosti vzhodnjaških praks, vendar me zanimajo precej globlje spremembe v zahodni civilizaciji. Kritiki mi pogosto očitajo, da je moja delitev na vzhod in zahod preveč poenostavljena, ker ni mogoče govoriti o enem absolutnem vzhodu ali zahodu, saj se vzhodne kulture močno razlikujejo – družbeno, filozofsko, politično … Vendar gre predvsem za metodološko odločitev, saj sem izhajal iz dela nemškega sociologa Maxa Webra in njegovega razumevanja družbene vloge sistemov smisla, med katerimi je bila zanj najmočnejša religija.

Sistemov smisla?

Sistemi smisla ljudem ponujajo odgovore, kakšna je njihova vloga na tem svetu, kako razumeti življenjske usode, občutenja in izkustva. Z drugimi besedami – sistemi smisla so zelo neposredno povezani z vprašanjem smisla življenja, ki si ga človeštvo zastavlja že od nekdaj, njihova najpomembnejša naloga pa je vzpostavljanje moralnosti in pravičnosti. Weber je trdil, da je za delovanje družbe zelo pomembno verjeti, da je svet, kakršen je, tudi pravičen. Če imamo občutek, da zlobni zmagujejo, dobri pa umirajo mladi, brez ustrezne razlage zelo težko verjamemo v pravičnost sveta. Zato se ljudje zatečemo v nevidni, idealni duhovni svet, ki nam pomaga osmisliti fizični svet in ga narediti pravičnega.

Zato potrebujemo idejo pravičnega boga?

Tako je. Ta bog pa ima dve podobi. Lahko je oseba, poosebljeni bog, ki je ustvaril nevidni svet in v njem postavil pravila. Ta bog je tudi sodnik, ki bo nekoč – denimo ob vesoljski sodbi – poskrbel za pravičnost. Takrat bodo na koncu slabi kaznovani in dobri nagrajeni. Druga možnost pa je, da nevidnemu svetu ne vlada poosebljeni bog, temveč neki mehanizem. Naravni zakon.

Kot je v budizmu zakon karme? Če delaš dobro, se bližaš idealu popolnoma duhovnega bitja, če ne, pa si kaznovan z novimi utelešenji.

Zakon karme je zgleden primer, kako boga kot osebo zamenja naravni ali celo vesoljni zakon. Zakon karme te bo nagradil ali kaznoval sam od sebe, avtomatično. Ni potrebe po sodniškemu bogu, ki bo postavljal pravila in izvršil sodbo. Razlika med bogom kot osebo in bogom kot naravnim zakonom, pa je bila ključna za Webrovo delitev na vzhod in zahod. Zahod je zanj pomenil tri abrahamske religije: judovstvo, krščanstvo in islam.

Islam?

Islam je krščanska herezija na zelo podoben način, kot je krščanstvo judovska herezija. Delijo si veliko skupnih prerokov, islam priznava Kristusa, Alah je poosebljeni bog, podobno kot Jahve … Kljub temu je danes marsikdo presenečen, ko povem, da je islam po Webru del zahodne civilizacije, ker je pač geografsko vzhodno od tistega zahoda, ki ga napadajo islamski fundamentalisti (nasmešek).

Kar nekateri avtorji, denimo Samuel Huntington, opisuje kot vojno civilizacij …

Webrovsko gledano ne gre za spopad civilizacij, saj je islam zanj del zahodne civilizacije. Za zadrego je kriv zelo preprost nesporazum, saj ljudje pogosto enačijo zahod in moderno. Vendar je ideja zahoda veliko starejša od zadnjih nekaj domnevno modernih stoletij. Če se vrnemo v predmoderni zahod, lahko vidimo, da so celo današnji nemoderni afganistanski talibi presenetljivo zahodni. Protestantski Jean Calvin bi z njimi hitro našel skupen jezik, saj so bila načela, po katerih je v šestnajstem stoletju upravljal Ženevo, zelo blizu današnjemu talibskemu režimu: prepoved športa in zabave, podreditev žensk, preganjanje heretikov … Zgodovina zahoda je polna takih in drugačnih talibov in verskih vojn, zato je jezik Al Kaide, ki hoče zganjati sveto vojno proti zahodu, ironično, popolnoma zahoden. Ne moderen, ampak vsekakor zahoden.

In ne vzhodniziran?

Ne, prav nič vzhodniziran. Vzhodnizacija se lahko zgodi šele po tem, ko se zamaje moderni zahodni sistem smisla, ki ga poleg abrahamskih religij in poosebljenega boga zaznamujeta še dve sestavini: sekularna religija, kakršna je bil denimo komunizem, in znanost. Vsi trije temelji zahodnosti pa so v 20. stoletju močno razpokali. Krščanstvo, ki v resnici ni več verjelo v gospodovalnega bradatega strica nad oblaki, je postajalo vse bolj sekularizirano, zato je iz njega postopoma izginilo vse duhovno, kar je v ljudeh pustilo občutek praznine. Vzpon naravoslovnih znanosti je še pospešil ta proces, saj so z vsakim novim odkritjem spodkopale religijo in izganjale magičnost iz našega življenja.

Je znanost tedaj postala nova religija?

Ne. Znanost ne more prevzeti vloge religije, saj ne vzpostavlja vrednostnega in sistema smisla, čeprav poskuša razložiti vidni svet. Prav tako ne more utemeljiti načela pravičnosti ali omejevati vraževernosti in okultizma, ker ga ne sme kaznovati s preganjanjem heretikov in sežiganjem na grmadah, kar lahko počnejo religije in druge močne ideologije. Zato se je zahodna civilizacija znašla v vrednostni in ideološki slepi ulici. Ta slepa ulica je prinesla močan občutek razočaranja nad lastno civilizacijo in kulturo, zahodnjaki pa so postajali vse dovzetnejši za filozofske in kulturne vplive vzhoda.

Zakaj ravno vzhoda? Ker niso našli drugih alternativ?

Vzhod ima za zahodno civilizacijo izjemno močan simbolni pomen. Ste kdaj pomislili, da smo edina znana civilizacija, ki se opiše s stranjo neba, kar pomeni, da že s poimenovanjem priznava svoj nasprotni pol? Vse druge civilizacije so namreč znane pod imeni – kitajska civilizacija, azteška civilizacija … Te civilizacije so se sicer zavedale, da obstajajo tudi druga ljudstva, a so jih imeli za barbarska. Zahodna civilizacija pa se je vedno zavedala …

… da obstaja še nekdo, ki ni barbarski?

Drugačen, a ne barbarski. Stari Grki so prvič uporabili pojem vzhoda za Perzijce, saj so jih imeli za zelo napredno civilizacijo. Morda ne za tako imenitno kot njihovo, a vse prej kot barbarsko. Biblični modri možje, ki so se prišli poklonit Kristusu, so prišli z vzhoda. Več srednjeveških zahodnih mitov je obljubljalo, da bo iz te smeri neba prišel prihodnji odrešenik. Ko je Aleksander Veliki prišel do Indije in je tam srečal hindujske svete može, jih je poimenoval za pitagorejce, ker je bil Pitagora edini, ki so ga imeli stari Makedonci za primerljivo modrega. Zahod je vzhodu ves čas priznaval znanje in modrost. Vendar pa je bilo poznavanje vzhodnih filozofij in religij na zahodu izjemno omejeno. Klasična hinduistična in budistična besedila so bila prevedena šele na začetku 19. stoletja, poznalo pa jih je zelo malo ljudi. Šele v petdesetih letih prejšnjega stoletja so se pojavile prve množične izdaje, ki so vzhodnjaške ideje razširile med bralce, lačne novih idej in pogledov na svet.

So se med bralci, lačnimi novih pogledov na svet, znašli tudi pripadniki alternativnih kulturnih in političnih gibanj, ki so zaznamovala šestdeseta leta?

Šestdeseta leta so zame ključna za razumevanje vzhodnizacije. Še več, prepričan sem, da so prav šestdeseta leta omogočila ta proces.

Zakaj?

Med vojno in povojno generacijo je nastal ogromen generacijski prepad. Ti generaciji sta imeli radikalno drugačno zgodovinsko izkušnjo, ki je oblikovala njune vrednote in svetovni nazor. Prva generacija je preživela veliko gospodarsko krizo, vzpon nacizma in drugo svetovno vojno. Njihovi otroci, ki niso imeli te izkušnje, pa so odrasli v dolgočasni, pusti, pragmatični povojni industrijski družbi, ki jim ni ponudila nikakršne vznemirljive prihodnosti in nobenega ideala. Pretekle kulturne tradicije so jim bile tuje. Krščanstvo se je zdelo zatohlo in zgrešeno, vsi veliki izmi dvajsetega stoletja so dobivali zločinske obraze … Verjeli so, da so bili čisto narobe socializirani in se lahko odrešijo le s popolnim izstopom iz družbe in njenih pravil. Zato so zavrnili večino temeljnih zahodnjaških vrednot – izobraževalni sistem, tekmovalnost, znanost in potrošništvo ter začeli iskati nove načine, kako si osmisliti življenje in izboljšati svet. Iskalci smisla so v šestdesetih letih večinoma izbrali med dvema alternativama: manj znanimi zahodnimi duhovnimi izročili, kakršni so spiritualizem, nativizem in okultizem, ali pa so se podali na duhovna popotovanja v druge civilizacije. Takrat so bila izjemno priljubljena hipijevska romanja v Indijo, ki so jih spodbujali tudi znani glasbeni zvezdniki, predvsem Beatlesi in Rolling Stonesi.

Ali niso podobna duhovna popotovanja obstajala tudi v preteklosti? Predhodniki renesanse so se navdihovali v starogrški kulturi, romantični pesniki so idealizirali orient …

To res niso bila prva zahodnjaška spogledovanja s drugimi civilizacijami, ki jih je povzročilo nezadovoljstvo nad lastno kulturo. Željo po izstopu iz zahodne civilizacije so kazali že stari Grki, ki so gojili dionizične kulte, prav tako gnostiki, krščanski heretiki in romantiki. Ta gibanja so bila kulturno zelo vplivna. Romantiki so podvomili o številnih tedanjih resnicah biologije in psihologije. Boga so iskali v ljubezni in naravi, nasprotovali descartovski delitvi na čustva in razum in zanikali materializem, niso pa znali ponuditi alternative tretjemu temelju zahodne civilizacije: aristotelovski pozitivni znanosti in newtonovski klasični mehaniki.

Kako je lahko klasična newtonovska mehanika omejila moč romantičnih gibanj? Ker je še vedno dopuščala boga kot velikega urarja, ki je določil pravila, po katerih deluje vesolje?

Newtonov pogled na delovanje sveta romantikom ni bil prav nič všeč, saj se jim je zdel preveč racionalen, logičen in determinističen, vendar iz holizma in vitalizma niso mogli sestaviti znanstvene razlage sveta, ki bi izzvala prevladujoče razsvetljenske ideje. V šestdesetih letih pa smo že vedeli, da klasična mehanika ne pomeni edine možne znanstvene razlage fizičnega sveta. Relativnostna teorija in kvantna fizika sta radikalno spremenili naše dojemanje materialnega. Znanost se ni več ukvarjala samo z materijo, ampak se je začela zanimati za energijo. Kvantna fizika je odkrila delce, bistveno manjše od atoma, pri katerih je bilo skoraj nemogoče razločevati med energijo, valovanji in materijo. Prav tako je bilo vse težje vzdrževati eksperimentalno delitev na sistem in opazovalca, ker je opazovalec vedno del sistema in je vplival na njegovo delovanje. Predvsem pa se je zdelo, da so spoznanja kvantne fizike bolj kot z zahodno filozofijo združljiva z vzhodnimi verskimi in filozofskimi tradicijami.

Ker zahodna filozofija ne temelji na materiji in mehanski razlagi sveta?

Na prvi pogled se je zdelo, da so bile vzhodnjaške religije edine sposobne brez posledic preživeti spoznanja relativnostne teorije in kvantne fizike, ker pač temeljijo na energiji in naravnem zakonu karme. Vendar moramo biti pri tovrstnih analogijah previdni. Tako fiziki kot budisti že ves čas opozarjajo, da kozmologija in budizem ne govorita enakega jezika, ideje reinkarnacije pa ni mogoče elegantno razložiti z obnašanjem kvarkov v energetskem polju. Vendar te podrobnosti za proces vzhodnizacije niso pomembne. Bistveno je, kaj ljudje verjamejo.

Je današnje zatekanje v duhovnost – četudi vzhodnjaško – res nekaj novega? Kritični teoretiki moderne, denimo Bruno Latour, je zapisal, da se zahod v resnici nikoli ni zares moderniziral. Prav tako je danes težko zagovarjati trditev, da smo ljudje racionalna bitja in da sodobne družbe delujejo po racionalnih načelih.

No, če veliko zgodbo o zahodni civilizaciji sestavite iz lova na čarovnice, preganjanja znanosti, vraževerja in neumnih vojn, me res lahko vprašate, o kakšnem idealiziranem zahodu sploh govorim (smeh). Vendar ima razpad tradicionalnih zahodnih pomenskih sistemov, ki so jih delno nadomestili vzhodni vplivi, kar nekaj konkretnih družbenih posledic. Vzhodnizacija ne pomeni, da zahodnjaki zgolj kopirajo vzhodnjaške prakse ali da postajajo bolj podobni vzhodnjakom. Ko se vzhodne prakse udomačijo na zahodu, povzročajo nepredvidljive kulturne spremembe.

Kakšne?

Vzemimo jogo. Na zahodu jo povezujemo predvsem z zdravjem, počutjem in lepoto, čeprav so jogijske prakse prvotno namenjene pripravi na smrt. Karme in reinkarnacije na zahodu ne dojemamo kot kolesa, temveč smo iz nje naredili spiralno stopnišče, po katerem se vzpenjamo vse višje in višje. Prevedli smo jo v značilno zahodnjaško idejo osebnega napredka, ki lahko traja več življenj, na koncu pa bomo dosegli stanje duhovnega, celo božjega bitja. Boga nam zato ni treba več iskati nekje zunaj, saj je božje v nas samih. Vzhodnjaške meditativne, tantrične in jogijske tehnike pa nam lahko pomagajo doseči osebnega boga in uresničiti vse naše resnične potenciale. Te ideje v sodobni zahodni družbi niso nedolžne, saj imajo posamezniki vse več težav z iskanjem osebne identitete. Zaradi razpada tradicionalnih skupnosti se je okrepila vloga potrošniških identitet, ki temeljijo na intenzivnih občutjih in skrajnih čustvih: nakupovanju, adrenalinskih športih, romantični ljubezni in duhovnosti. Zato je postala nova duhovnost zelo tesno prepletena s sodobnim potrošništvom.

Je mogoče v novi duhovnosti in ezoteriki prepoznati novodobni marksistični opij za množice – blažilec stisk, ki izvirajo iz zaostrenega razrednega boja, potrošništva, neoliberalnega upravljanja sveta …?

Poznamo guruje, ki svetujejo korporacijam, kako iz zaposlenih iztisniti vse njihove potenciale, in poslovneže, ki si z jogijskimi tehnikami pomagajo pri lovu na čim večji dobiček. Cherie Blair, soproga nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira, je bila nekoč zelo predana new ageu in je imela celo svojega osebnega guruja, ki je zagovarjal, da med kapitalizmom in socializmom ni več prepada, in je možna tudi tretja pot – združitev obojega v kapitalizem s človeškim obrazom. Zato ni težko najti prepričljivih argumentov, da new age spodbuja potrošništvo in legitimizira izkoriščanje delavcev v imenu iskanja osebne rasti, čeprav med novoduhovnimi gibanji najdemo tudi takšna, ki zelo jasno nasprotujejo kapitalizmu in potrošništvu, zagovarjajo preprosto življenje, zavračajo materialistično družbo …

Britanska nova levica je prevzela retoriko nove duhovnosti?

Ne samo britanska. Marksistična tradicija je bila znana kot historični materializem. Danes sta iz nove levice izginila tako zgodovina kot materializem, ker ju domnevno ni več mogoče prepričljivo zagovarjati. Namesto njiju smo dobili psihoanalizo, socio-ekonomska razmišljanja pa so se umaknila kulturološkim analizam. Podobne vplive vzhodnizacije lahko opazujemo tudi na primeru religije in znanosti. Nova teologija, ki poskuša oživiti krščanstvo, se je sprijaznila s smrtjo boga in priznala, da je biblična razlaga zgodovine morda le mit, ki ne temelji nujno na zgodovinskih dejstvih. Namesto tega se je precej približala vzhodnjaškemu pojmovanju osebnega boga, ki je v krščanstvu veljalo za heretizem. Na področje znanosti pa se selita skepticizem in zanikanje, ki ne temeljita na nasprotnih znanstvenih dejstvih, ampak na prepričanju sodobnega potrošnika, da lahko prosto izbira med resnicami – etičnimi, estetskimi, verskimi, zgodovinskimi ali znanstvenimi. Zanikovalci okoljskih sprememb, evolucije ali relativnosti zato pridobivajo vse več družbenega vpliva, saj ljudem potrjujejo občutek, da imajo lahko svoj prav.

Kakšne so lahko prihodnje posledice teh sprememb?

Kot sociolog religije sem predobro spoznal usode prerokov, zato res nočem postati eden izmed njih (smeh).

Kaj pa, če poskusite odgovoriti kot zgodovinar?

Prihodnost zahodnih družb bo zelo odvisna od ekonomskih okoliščin. Zame so zlasti zanimive primerjave med današnjo gospodarsko krizo in ekonomskim zlomom v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Tista kriza je spodbudila razmah vplivnih in uspešnih levih ideoloških gibanj, ki so poskušala popraviti njene posledice in obračunati s kapitalizmom, ki jo je povzročil. Danes ni nobenega podobnega gibanja. Vzhodnizacija je zahodnemu posamezniku ponudila nov individualistični okvir – poleg potrošništva –, zaradi katerega se ukvarja sam s sabo. Politične posledice skrajnega individualizma pa so znane: nezmožnost razmišljanja o sistemskih problemih, ker verjamemo, da je za vse odgovoren posameznik.

Zato vsak zase verjame, da je sam kriv, ker je ostal brez službe, ker ne more plačevati najemnine …?

Tako je. Zahodne vlade so bile v zadnjih desetletjih izjemno uspešne pri širjenju te ideologije. Niso reševale sistemskih težav, ampak so upravljanje družbe prepustile trgu, posameznika pa prepričale, da se mora idealno prilagoditi sistemu, kakršen je.

Trg pa ga bo – podobno kot neosebni zakon karme – nagradil ali kaznoval?

Tak prenos zakona karme na družbo se mi zdi zelo problematičen. Če sprejmemo misel, da so vsi ljudje natanko tam, kjer si zaslužijo biti, družbe ni treba spreminjati. To pa je najboljše možno opravičilo za ohranitev stanja, kakršno je. Če želite spreminjati svet, imate na voljo dva pristopa. Lahko poskusite spremeniti institucije in družbene strukture, kar pomeni politiko in družbeni aktivizem, ali pa poskušate spremeniti ljudi, pri čemer si pomagate z religijo in duhovnostjo. Živimo v svetu, ki se je od šestdesetih let vedno znova odločal za drugo možnost: če je kar koli narobe, je treba spremeniti ljudi. Še bolje: ljudi je prepričal, da se morajo prilagoditi kar sami.

Kaj prinaša pasivnost vzhodniziranih zahodnjakov? Nevarnost vzpona novih totalitarizmov?

Druga nevarnost je povezana s tem, da je postalo potrošništvo tako pomemben del človeških identitet. Ko bodo začeli potrošniki izgubljati službe in hiše in ne bodo več imeli denarja za trošenje, nas čakajo velike težave. Izgubi potrošniških identitet bodo sledile jeza, nesreča in potreba po novih identitetah. Hkrati pa ti ljudje ne bodo znali usmerjati svoje nejevolje in jeze, kar verjetno pomeni veliko prostora za najrazličnejše demagoge, ki bodo znali jeznim množicam ponuditi najbolj všečne ideje, kako rešiti njihove težave. Vse to so zelo dobro znani družbeni procesi, ki jih lahko že opazujemo v dnevnih televizijskih poročilih. In niso spodbudni.

Med obiskovalci socioloških dnevov se je po vašem predavanju razvila debata, ali ste bili morda nekoč hipi – malo zaradi vaših hipotez, pa tudi zato, ker vas tako živo zanimajo revolucionarna šestdeseta.

Vse prej kot to! Tedaj sem ravno začenjal svojo akademsko kariero. Bil sem na fakulteti, zato sem se zelo dobro zavedal teh gibanj. Nikoli pa nisem čutil želje, da bi se jim pridružil. Razlog je bil preprost: vzgojil sem se v racionalista, ateista in humanista. Moj heroj je bil filozof Bertrand Russell, kot profesor pa sem verjel, da je moje poslanstvo naučiti mlade ljudi racionalnega razmišljanja in logične analize. Ker se je zdela moja prvotna naloga v tistih časih že vnaprej izgubljena, sem se odločil, da bom poskusil razumeti tedanje fascinantno družbeno dogajanje. Naloga ni bila lahka, saj so bila gibanja močno polarizirana. Če nisi bil z njimi, si bil proti njim. Če si bil zraven, si jih »razumel«, če si ostal zunaj, jih nisi.

Danes bi vam kak novoznanstveni kolega verjetno očital, da ste se lotili problema z nepravo čakro, zato jih niste mogli zares razumeti.

Morda res (smeh). Ne morem pomagati, sem pač staromoden znanstvenik, ki verjame v moč logične analize in argumentiranja. To ne pomeni, da nimam svojih vrednot, mnenj in tudi predsodkov, ampak se jih poskušam zavedati in preprečiti, da bi pretirano vplivali na moje znanstveno delo. Družba nas plačuje, da jo poskušamo analizirati in razumeti. Če tega sociologi ne znamo početi kolikor toliko objektivno in preverljivo, nas lahko tudi ukine.

***

Britanskega sociologa Colina Campbella že od šestdesetih let prejšnjega stoletja zanima, kako kulturne spremembe vplivajo na naše družbeno delovanje. Najprej je proučeval alternativna družbena gibanja tistega časa in vplive popularne kulture na britansko mladino (predvsem Beatlov), v osemdesetih letih je napisal vplivno knjigo Romantična etika in duh sodobnega porabništva (Studia Humanitatis 2001), danes pa se ukvarja predvsem z vplivi nove duhovnosti in ezoterike na zahodno družbo, o čemer govori njegova zadnja knjiga The Easternization of The West (2007). Campbell je profesor sociologije na univerzi v Yorku, o vzhodnizaciji zahoda pa je govoril na letošnjih socioloških dnevih v Portorožu. Foto Lenart J. Kučić