Dan Hind, medijski reformator

Politični novinarji in uredniki so del politične kaste, ne za njeno opozicijo. Enako velja za množične medije: so del političnega sistema, ne njegovi nadzorniki. Zato bodo vedno zagovarjali interese političnih in gospodarskih elit, pravi britanski publicist, založnik in novinar Dan Hind. Pogovarjali smo se tudi o prihodnosti interneta.

Prva objava: Sobotna priloga Dela, 19. april 2014, foto Jure Eržen

Medijski delavci so nenavadna družbena skupina. O sebi mislijo, da so zelo odprti, napredni in kritični. A se njihova odprtost, naprednost in kritičnost hitro končajo, ko začnejo govoriti o svojem poklicu. Takrat postanejo zaprti, konservativni in slepo zazrti v preživeto novinarsko mitologijo, je prepričan britanski publicist, založnik in novinar Dan Hind.

Konservativnost medijskih delavcev je glavni razlog, zakaj so razprave o krizi medijske panoge tako brezplodne, meni Hind. Novinarje večinoma zanima samo to, kako bi še naprej obdržali službe ter ohranili privilegirano vlogo pri določanju in usmerjanju javnega mnenja. Zato v medijih slišimo zgolj predloge, da je treba poiskati nove poslovne modele in načine financiranja, s katerimi bi izboljšali socialno stanje medijcev in rešili medijska podjetja. Vendar s takimi ukrepi ne moremo rešiti ničesar, saj bi le ohranili sedanje stanje, kjer mediji in država ohranjajo monopol nad javnim mnenjem.

Če hočemo zares spremeniti medije, moramo razmišljati precej bolj radikalno, je dejal Hind. Državljani danes nimamo skoraj nobenega vpliva na medije, čeprav jih financiramo s televizijskim prispevkom, države pa v medijsko panogo prečrpajo precej javnega denarja. Dovoljena nam je samo vloga medijskih potrošnikov, ki pasivno sprejemajo izdelke medijskih profesionalcev in resnico tistih, ki jih plačujejo. To je treba spremeniti, je pribil reformist.

Udeleženci lanskih vseslovenskih protestov proti korupciji in pokvarjenim političnim elitam so na spletnih družabnih omrežjih velikokrat napisali, da so mediji čisto narobe predstavili dogodke. Pretiravali so s prizori nasilja ali divjanja, največ prostora so namenili policiji in politikom, preslišali so zahteve govorcev … Zelo očitno je bilo, da mediji niso bili na strani protestnikov – in da je to narobe.

So množični mediji sploh kdaj na strani protestnikov? (nasmešek) Mediji nam vsak dan predstavljajo zelo specifično podobo realnosti – v poročilih, zabavnih oddajah in igranih serijah. Njihova ideologija ni zelo opazna, če nismo ravno pripadniki diskriminiranih rasnih, etničnih ali drugih družbenih manjšin. Zelo očitna pa postane, če se udeležimo političnega shoda ali protesta. Ko imamo neposredno izkušnjo s političnim delovanjem, zelo hitro vidimo, kako mediji poročajo o dogodkih in na čigavo stran se postavijo. Tega večinoma ne storijo eksplicitno, ampak posredno: z izpuščanjem določenih informacij, izbiro sogovornikov in prikazom dogodkov.

V Veliki Britaniji smo lahko večkrat opazovali, kako so televizijske ekipe med protesti tako dolgo iskale kako razbito izložbo, dokler je niso našle. Razbita izložba na poročilih pa pomeni nasilje, škodo, napad na zasebno lastnino. Nekaj, kar je treba ustaviti. To je šolski primer, kako političnemu protestu z medijskim poročanjem vzamete legitimnost.

Televizijski novinar vam bi verjetno ugovarjal, da z razbito izložbo ni hotel širiti nikakršne ideologije, ampak je bil prizor razbite izložbe pač – televizičen.

Novinarji se radi sklicujejo na obrtniška in poklicna merila, kadar želijo svoje poročanje prikazati kot nevtralno ali neideološko. Vendar današnji novinarski profesionalizem ni brez zgodovine. Vzpon evropskih časopisov je tesno povezan z razmahom političnih strank in razvojem strankarske demokracije. Stranke so potrebovale časopise, v katerih so oblikovale politična mnenja in jih predstavljale volivcem, soočanje političnih mnenj pa je prodajalo časopise. Če so hoteli novinarji in uredniki zagotoviti dovolj političnih novic, so se morali dobro prilagoditi svetu državnega uradništva, parlamentarne politike in lobistov. Morali so postati del političnega sistema, kar odražajo tudi njihova profesionalna merila: načelo uravnoteženosti, zanašanje na uradne vire, razvrščanje sogovornikov po strankarski logiki …

Politične vsebine so prodajale časopise?

Seveda, politika je bila najpomembnejši razlog za ustanovitev časopisa. Pred dvajsetim stoletjem sicer težko govorimo o množičnih medijih in medijski industriji, vendar je prelomnim političnim dogodkom vedno sledila množična lakota po političnih informacijah. Vzpon množičnih medijev nekega časa je bil vedno tesno povezan s političnimi in družbenimi spremembami. Pred začetkom francoske revolucije in ameriške vojne za neodvisnost smo lahko spremljali pravo eksplozijo tedanje medijske produkcije – političnega založništva, ki so ga zaznamovali vplivni politični pamfleti, kot je bil Common Sense Thomasa Paina.

Podoben pojav opisuje tudi britanski urednik in publicist Tom Standage v novi knjigi o prvih dveh tisočletjih družabnih medijev. Teze, ki jih je Martin Luter leta 1517 nabil na vrata wittenberške cerkve, so »postale viralne« in se hitro razširile med ljudi.

Dobra primerjava. Da, tudi Luter je s svojimi tezami spodbudil razmah tiska v tedanji Nemčiji, saj so bralci navdušeno prebirali njegove polemike s katoliškimi teologi in komaj čakali nove zapise. V burnem 17. stoletju je bila v Angliji višja pismenost kot v 18. stoletju, ko se je znova okrepila monarhija in je postala družba stabilnejša. Če ljudje ne čutijo možnosti sprememb, se zmanjša njihovo zanimanje za medije.

Je to razlog za sedanjo krizo medijske industrije – da ljudje ne verjamejo v možnost družbenih sprememb?

Po drugi svetovni vojni lahko spremljamo neobičajen zgodovinski preobrat. Strankarska politika je postajala vse bolj homogena. Vsebinske razlike so se zmanjševale, stranke so se pomikale proti politični sredini in vse so sprejele demokratični potrošniški kapitalizem kot edino možno družbeno ureditev. To je pomenilo zaton strankarskih časopisov in političnega tiska, drugi mediji pa so se usmerili v proizvodnjo potrošniških informacij. Politika je potrebovala nove načine, kako nagovoriti državljane, in prevladalo je prepričanje, da množična demokracija potrebuje množične medije, ki ustvarjajo medijsko javnost. Najpomembnejši medij za ustvarjanje množičnega občinstva pa je bila televizija.

So zato ustanovili prve javne radiotelevizije?

Če so hoteli politiki prek ekranov vstopiti v domove volivcev, so najprej potrebovali močno televizijo, ki bo z zabavnimi in igranimi oddajami pritegnila množično občinstvo. Zato ni bilo dovolj samo ustanoviti javno televizijo, ampak so morale države poskrbeti tudi za njeno financiranje, saj je televizijska produkcija veliko dražja od časopisne. Javni servisi so bili političen projekt in v takšnih institucijah so postali medijski delavci zelo privilegirana družbena skupina, ki je določala javni interes in pokroviteljsko skrbela za državljansko vzgojo bralcev. Politični novinarji in uredniki zato v Veliki Britaniji še danes veljajo za del politične kaste, ne za njeno opozicijo. Takšni oznaki se novinarji seveda upirajo – le kateri urednik se hoče videti v vlogi nekakšnega državnega uradnika –, a se mediji ob protestih in drugih političnih pretresih vedno postavijo na stran sistema, ki mu tudi sami pripadajo.

Bi se morali današnji protestniki zgledovati po zgodovinskih predhodnikih in ustanoviti svoje medije?

Alternativni in aktivistični mediji lahko načenjajo pomembna družbena vprašanja, širijo ideje in objavljajo kritične novinarske zgodbe. Vendar z njimi ne morejo doseči množičnega občinstva in pomembneje vplivati na javno debato. Umik v alternativne medije zame ni prava rešitev. Bolj pomembno je vprašanje, kako povečati vpliv javnosti na množične medije. V dobi množičnih medijev se je čisto izgubilo zavedanje, da so ti mediji pravzaprav naši. Vzemimo samo javne zavode, kakršen je naš BBC ali vaša nacionalna televizija. Plačujemo jih z obveznim televizijskim prispevkom, a hkrati nanje nimamo nobenega vpliva. Vsebino informativnih programov določajo uredniki, ki ne zastopajo interesov gledalcev, ampak interese lastne politične kaste. Nekatere javne televizije sicer poznajo programske svete, v katerih sedijo predstavniki različnih političnih in civilnodružbenih organizacij, ampak takšni organi skrbijo le za videz nekakšne demokratičnosti in odprtosti. To ni dovolj. Javnost bi morala biti neposredno vključena v medijsko produkcijo.

Kako?

Nočem predpisovati konkretnih mehanizmov, to je stvar medijske politike. Predlagam pa, da bi morala država najprej natančno ugotoviti in povedati, koliko javnega denarja pretoči v medijsko industrijo. To pomeni vse subvencije, davčne olajšave, medijske sklade, štipendije, programe za spodbujanje zaposlovanja v medijih in obvezne prispevke. Nato bi morali postaviti mehanizme, ki bi vsakemu državljanu omogočili razporejanje tega denarja. Ta pravica ne bi smela biti prenosljiva. Vsak bi se moral sam odločiti, komu bo namenil svoj delež javnega medijskega denarja – podobno kot na volitvah. S tem denarjem bi lahko še naprej plačali televizijski prispevek ali podprli kak drug medij. Tako bi dosegli dvoje. Državljani bi začeli razmišljati, kateri mediji zaslužijo njihovo podporo, z neposrednim financiranjem medijev pa bi pridobili tudi realen vpliv na njihovo produkcijo.

Ideja državljanskih medijskih vavčerjev ni nova. Vendar kritiki opozarjajo, da bi z njimi naredili največjo uslugo zasebnim medijskim podjetjem. Z odpravo obveznega prispevka bi namreč oslabili javni servis in medijski trg dokončno prepustili komercialnim interesom.

Ta argument poznam, a imam veliko pomislekov. Zakaj državljanom ne zaupamo, da bi dobro vložili svoje medijske vavčerje? Strah pred javnostjo je med novinarji enako močan kot med politiki. Oboji so prepričani, da se državljani ne znajo odločati in upravljati sami, ampak mora to nekdo storiti namesto njih. V tem duhu delujejo tudi javni servisi.

Drugo težavo imam z delitvijo na javen in zaseben medijski sektor. Ta delitev sploh ni tako stroga, kot jo želijo prikazati medijski lastniki. Zasebni mediji so od države vedno prejemali subvencije in licence za omejene dobrine, denimo frekvence. Ameriškim zasebnim televizijskim mrežam je država omogočila uporabo radijskega spektra, ki je bil vreden na milijarde dolarjev. Če ne bi dobile teh licenc, ne bi bilo današnjih velikih televizijskih mrež. Če ste elektronski medij, ne morete delovati brez blagoslova države. Ostajate del istega političnega sistema.

Ali med elektronske medije štejete tudi internet?

Nikoli nisem verjel napovedim internetnih ideologov, da bodo digitalni mediji čudežno rešili vse težave – od medijskega pluralizma do krize demokracije in politične participacije. Današnji komercialni internet je izgubil ves revolucionarni potencial prvotnega interneta, kar potrjujejo dokumenti nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna. Internetna podjetja so dovolila državi, da v njihovo infrastrukturo vgradi nadzorovalne mehanizme, s katerimi ne bo preganjala samo teroristov in kriminalcev, ampak tudi politične ideje.

So tehnološka in internetna podjetja dovolj močna, da se lahko uprejo takšnemu nadzoru? Njihovi predstavniki so bili v javnosti zelo kritični do ameriške in britanske vlade.

Če vsaj malo poznamo zgodovino medijev in telekomunikacij, potem vemo, da ne moremo pričakovati upora internetnih podjetij. Njihovi lastniki se ne smejo preveč zameriti državi, saj je njihovo delovanje odvisno od številnih predpisov, dovoljenj in zakonov. Država in njene agencije financirajo ogromno razvojnih projektov ter so velik kupec tehnoloških izdelkov in storitev. Države lahko začnejo v Googlu in Amazonu zelo hitro preiskovati morebitno zlorabo tržnega položaja in zahtevati, naj plačajo vse davčne obveznosti, ki so se jim doslej izmikali. Poslovni modeli internetnih podjetij so izjemno občutljivi na takšno posredovanje države. Morebitno obdavčenje internetnega oglaševanja bi jih uničilo. Zato pričakujem, da se bo na internetu že v nekaj letih postavilo enako razmerje moči kot v tradicionalnem medijskem sektorju. Novi digitalni medijski svet ima že zelo jasne obrise.

Kakšni so ti obrisi?

Tradicionalni mediji ne bodo mogli obdržati oglaševalskih prihodkov, zato bo zelo težko vzdrževati sedanje velike in drage televizijske mreže, ki ponujajo 24-urne programe. Vse več medijskih vsebin bodo pripravile specializirane produkcijske hiše, ki se bodo združevale s ponudniki internetnih storitev, kakršen je ameriški Netflix. Te produkcijske hiše si bodo lahko privoščile najboljše scenariste, režiserje in igralce, ki bodo nastopali za potrošnike z veliko kupno močjo. Na koncu bo ostala peščica velikih igralcev, ki bodo uporabnikom ponujali zaokrožene telekomunikacijsko-medijske pakete, s katerimi bodo zajeli večino njihove pozornosti.

Ali ni drobljenje občinstev in zapiranje v mnenjske mehurčke bolj verjetno od koncentracije, ki jo napovedujete?

Nisem prepričan, če bo politika dovolila preveliko drobljenje občinstev. Do neke mere ji ta trend ustreza, saj je razdrobljene državljane laže obvladovati. Vendar državo kot namišljeno skupnost povezuje ravno prava mera propagande. Zato menim, da bo politika poskušala ohraniti množično občinstvo, ki je pomembno za zmago na volitvah. To se bo zgodilo postopoma. Marsikje lahko spremljamo poskuse držav, da bi internetna podjetja obravnavale podobno kot medijska. Na Google je vse več pritiskov, da se mora obnašati odgovorneje: odgovarjati za iskalniške zadetke, spoštovati nacionalne zakone, izbrisati piratske strani in blokirati opozicijska politična gibanja, kar počne na Kitajskem. Na internetu bo ostalo zelo malo svobode.

Bo internetna javna sfera bolj spominjala na totalitarno orwellovsko državo ali na Huxleyjev pasivni pogumni novi svet?

Nadzor bo verjetno mehak. Pustili nam bodo občutek, da smo na internetu neskončno svobodni: da lahko beremo, klikamo in komentiramo, kar hočemo. Vendar bo v sistem vgrajenih veliko drobnih mehanizmov, ki bodo zaznali in odvrnili poskuse obnašanja in organiziranja, iz katerega bi lahko zraslo nekaj prevratniškega. Na facebooku ali twitterju ne boste mogli začeti revolucije, prav tako na kickstarterju ne boste mogli podpreti nobenega izdelka ali civilnodružbene pobude, ki bo usmerjena proti družbenim pravilom. Takšen digitalni svet že nastaja, a ga problematizirajo le redki družbeni kritiki, ki jim množični mediji ne namenjajo zaslužene pozornosti.

So to vsebine, ki bi jih morali državljani podpreti z javnim medijskim denarjem?

Nastanek digitalnih medijskih monopolov je zagotovo pomembna tema, a še zdaleč ni edina. Množični mediji so popolnoma zatajili pri poročanju o finančni krizi in razlogih zanjo. Ljudje še danes niso nič bolje obveščeni kot pred krizo. Vedo, da je bilo nekaj narobe, zato vse manj zaupajo politikom, medijem in gospodarstvenikom. Mediji zdaj populistično izrabljajo njihovo nezadovoljstvo, ne ponujajo pa analize in ne pomagajo razumeti delovanja gospodarstva. Ne zato, ker ni alternativ, ampak zato, ker alternativni glasovi še vedno nimajo dostopa do dovolj velikega občinstva. Če bi imela javnost več vpliva, kako mediji razporejajo energijo preiskovalnih novinarjev in katere teme so zares pomembne, bi morda v javnost prodrle tudi ideje, ki bi znale nagovoriti državljane in sprožiti pozitivne družbene spremembe. Vendar je sedanji medijski sistem najboljše zagotovilo, da se to ne bo zgodilo.