David Ritchie, profesor na univerzi Portland

Sedanji ameriški predsednik Barack Obama je predsedniško tekmo začel kot zelo problematičen predsedniški kandidat. Čeprav se je zdel zelo primerna alternativa republikanskemu predsedniku Georgeu W. Bushu, politični analitiki dolgo niso vedeli, katere volivce lahko sploh nagovori. Afriški Američani niso bili njegova »naravna« volilna baza, ker Obama ni Afriški Američan – potomec afriških sužnjev. Za republikanske volivce je bil preliberalen, za belce pretemen, za črnce prebel, za delavce preveč izobražen, za aristokrate preveč meščanski.

Prva objava:  Sobotna priloga Dela, 26. junij 2010, foto Roman Šipič

Empatije se verjetno ni mogoče naučiti

Najbolj občutljivo je bilo rasno vprašanje. Obama je vedel, da se mu med kampanjo ne bo mogel izogniti, saj je rasna problematika vtkana v vse plasti ameriške družbe in politike. Po drugi strani pa je slutil, da kot »rasno opredeljen« kandidat nikoli ne bo mogel zmagati na volitvah, je pojasnil profesor David Ritchie, ki predava na komunikološkem oddelku ameriške univerze Portland. Zato je moral za svoje politične govore poiskati jezik, s katerim je nagovoril vse ameriške družbene skupine in jih prepričal, da govori v njihovem imenu. Kar mu je tudi uspelo.

Ker ima Obama zelo pretanjen občutek za rabo jezika, ponujajo njegovi politični govori dobro izhodišče za raziskovalce, ki jih zanima, kakšne besede, zgodbe in metafore lahko uspešno nagovorijo določene družbene skupine, je prepričan Ritchie. Poznavanje teh komunikacijskih pravil ni uporabno le za politične stratege, ki poskušajo kar najbolje pripraviti kandidate za javne nastope, ampak nam lahko pokaže, kako z ustrezno rabo jezika omogočiti dialog med različnimi družbenimi skupinami. To znanje pa postaja v današnjih zapletenih, etnično, rasno in razredno razdeljenih družbah, vse bolj pomembno, je prepričan Ritchie. V javnosti, politiki, podjetjih in družinah.

Ko se je ameriški športni zvezdnik Tiger Woods pred nekaj meseci javno opravičil za zakonsko nezvestobo in laganje javnosti, so njegov nastop analizirale tudi največje televizijske mreže in časopisi. Najemali so posebne strokovne komentatorje, predavatelje retorike in učitelje javnega nastopanja, ki so analizirali njegov nastop, dokazovali njegovo neiskrenost in podobno. Zakaj je bilo njegovo opravičilo tako zanimivo za ameriško javnost?

Najbolj pogost odgovor bi bil, da je kriv zvezdniški sistem, v katerega kot družba izjemno veliko vlagamo. Zvezdniki nam po eni strani pomagajo verjeti, da lahko v Amerikivsak doseže slavo, bogastvo in zvezdniške vrhove, o katerih govori znani ameriški sen. Po drugi strani nas njihovi grehi povezujejo in tolažijo, da so tudi oni samo ljudje, ki kdaj naredijo napake, nam pa podeljujejo moč odpuščanja, zaradi katere se sami počutimo bolje. Vse to so področja, o katerih vam znajo več povedati psihologi, antropologi in drugi raziskovalci, ki pišejo o fenomenu zvezdništva. Mene zanima nekaj čisto drugega. Woodsovo opravičilo kaže zelo tipičen vzorec, kako se ljudje v naši kulturi odzivamo, kadar nas zalotijo, da smo storili nekaj »narobe«. Čeprav racionalno vemo, da to ni najbolj pametno, dejanje najprej zanikamo in se pri tem pogosto tudi zlažemo. Sledi razkritje, ki je za nas dvojno nerodno: razkrije naše dejanje in hkrati še laž, ki je za javnost – ali zakonskega partnerja – ponavadi hujša od samega dejanja. Ta zadrega nas prisili v opravičilo in – če gre za javno osebo – javno kesanje. Na tej točki pa se prebudi moja raziskovalna radovednost: kakšen jezik bo uporabil grešnik za svoje kesanje. Kako ga bo ozgodbil, s katerimi metaforami in simboli bo poskušal vzbuditi sočutje ali celo razumevanje pri svojem občinstvu. Skratka, zanima me povezava med jezikom in empatijo.

Ali obstaja jezikovni recept za empatijo?

Težko govorim o receptu. Raziskovalci lahko kvečjemu pomagamo razviti načine, s katerimi bi bilo mogoče olajšati komunikacijo med posamezniki in družbenimi skupinami, pa tudi znotraj interesnih skupin – med znanstveniki in laiki, zdravniki in bolniki, policijo in državljani … Verjamem namreč, da je mogoče ugotoviti, kakšna je vloga jezika pri doseganju empatije, v kakšnih okoliščinah je empatičen odnos med posamezniki ali družbenimi skupinami sploh mogoč, kdaj so se ljudje pripravljeni vživeti v drugega in kdaj ne …

… kdaj je empatija celo nesprejemljiva, kar se je v ZDA pokazalo pri odnosu javnosti do islamskega sveta po napadu na newyorška dvojčka?

Ljudje imamo zelo dobro razvite strategije preprečevanja empatije. To je najbolj očitno med vojno, političnimi kampanjami ali spopadom med različnimi družbenimi skupinami. Analiza govorov tedanjega britanskega premierja Tonyja Blaira in našega predsednika Georgea Busha to zlahka potrdi. Po napadu sta oba uporabljala retorične prijeme, ki so onemogočali empatične občutke do celotnega islamskega sveta. Njuno sporočilo je bilo zelo radikalno: napadalci in tisti, ki jih podpirajo, sploh niso ljudje, zato do njih ne moreš in ne smeš občutiti empatije. Šele čez nekaj časa je Bush nekoliko ublažil svojo retoriko in začel razlikovati med dobrimi in slabimi muslimani. Do dobrih lahko občutimo empatijo, do slabih pa ne.

Le teroristi so še naprej ostali »nečloveška« kategorija?

… s katerimi kakršen koli dialog ni mogoč. Razčlovečenje nasprotnika ali katerega koli »drugega« je najpogostejši način, kako preprečiti empatijo. Ni pa to edini način. Preprečevanje empatije je zelo človeška reakcija in jo uporabljamo vsak dan. Empatijo največkrat blokiramo, če je nekaj preveč boleče, preveč nerazumljivo ali če se ustrašimo že same misli, da smo sposobni razumeti nekaj, česar naša okolica ne sprejema. Preprečevanje empatije je tudi močna samoobrambna reakcija, saj čustveno verjetno ne bi mogli prenesti prevelikega odpiranja tuji bolečini in občutkom. Vse to so instiktivne reakcije, pri katerih razum in klasični učni procesi nimajo veliko vloge.

Se je mogoče empatije naučiti, če razum in učenje nimata velike vloge?

In kakšen je smisel mojega raziskovanja, če se empatije ni mogoče naučiti, bi me verjetno vprašal moj dekan, ki mora poskrbeti, da njegovi raziskovalci počnemo nekaj uporabnega (nasmešek). Ne, empatije se verjetno ni mogoče naučiti. Mogoče je prepoznati psihološke, družbene in kulturne okoliščine, ki vplivajo na rezultate naših pogovorov.

Kaj odgovorite vašemu dekanu, ko od vas zahteva kak uporaben rezultat? Komu lahko pomaga vaše proučevanje empatije?

Moja britanska kolegica Lynne Cameron, ki proučuje empatijo v okviru mednarodnih odnosov, se je prej veliko ukvarjala z zelo malo raziskanim področjem odpuščanja med storilci hudih dejanj in njihovimi žrtvami. Eden njenih najbolj znanih primerov opisuje srečevanja pripadnika Irske republikanske armade, ki je nastavil bombo, in Angležinje, ki ji je njegova bomba ubila očeta. Cameronova je pokazala, da se lahko taki osebi pomirita le v enem primeru – če drug v drugem prepoznata človeškost. On si je moral priznati, da je njegovo dejanje zagrešilo smrt drugega človeškega bitja, česar ne morejo upravičiti še tako vzvišeni motivi, ki jih je morda imel med postavljanjem bombe. Njena naloga je bila še težja: prepoznati, da je imel tudi bombni napadalec za svoje dejanje človeške motive, naj so zanjo še tako nedoumljivi. Ta človeka nikoli ne bosta prijatelja, vendar je Cameronova pokazala, da lahko zdaj vsaj živita skupaj v istem kraju in si ne povzročata prehude bolečine, če se srečata na cesti. Predvsem pa sta pokazala, da je mogoče preseči proces razčlovečenja, ki je bistven za konflikt, zaradi katerega je on postal bombni napadalec, ona pa izgubila očeta.

Je od ljudi realno pričakovati pripravljenost za tako globoko razumevanje sočloveka …

… če znamo sočloveškost v trenutku odreči že tistemu prascu, ki nas je izsilil v križišču (nasmešek)? Se strinjam, vendar moram opozoriti, da se ne ukvarjam z moralno filozofijo. Številni raziskovalci so pokazali, kako lahko vojne, politike, religije, ideologije, propaganda, egoizem in druge sestavine človeške narave spodbujajo razčlovečenje in preprečujejo empatijo. S Cameronovo pa poskušava pokazati, da je mogoče v določenih okoliščinah doseči tudi drugačen učinek – uporabiti empatijo kot dragoceno orodje za reševanje konfliktov.

Samo reševanje ali tudi preprečevanje konfliktov? Nekateri vaši raziskovalni kolegi menijo, da so konflikti posledica nerazumevanja. Če bi se ljudje več pogovarjali in zares razumeli, tudi konfliktov ne bi bilo.

Nisem prepričan, da je tako preprosto. Konflikti so neizogibna sestavina našega življenja in medčloveških razmerij. Zato se je bolj smiselno ukvarjati z vprašanjema, kako živeti s konfliktom in kako ga rešiti brez nasilja in drugih negativnih posledic.

Kakšno vlogo ima pri spodbujanju empatije raba jezika? Blairova in Bushova retorika sta bili zelo učinkoviti pri preprečevanju empatije tudi zato, ker sta uspešno nagovorili strahove in predsodke državljanov. Bi morebitna pozitivna propaganda dosegla drugačen učinek?

Pozitivna propaganda je pogosto manj uspešna od negativne – tudi zato, ker je le redko iskrena. Trenutno proučujem pogovore, ki so nastali v srečanjih med portlandsko policijo in afroameriško skupnostjo. Pred približno dvema mesecema je portlandska policijska patrulja med rutinskim pregledom prometa ustrelila mlado afroameriško žensko, kar je povzročilo veliko jeze med njeno skupnostjo. Predstavniki policije so ob »neljubem dogodku« sicer uporabili empatičen jezik – čutimo vašo bolečino, obžalujemo napako –, vendar so člani skupnosti njihovo javno opravičilo videli le kot prozoren poskus, kako se pred javnostjo na lahek način oprati krivde in se izogniti posledicam. Zelo jasno so povedali, da opravičilu policije ne verjamejo, zato se bo morala policija precej bolj potruditi, preden bodo sprejeli njihovo opravičilo: priznati, da dogodek ni bil zgolj naključen, se zamisliti nad načinom, kako obravnavajo Afroameričane … Afroameriška skupnost je v tem primeru zavrnila empatijo, saj je opravičilo policije prepoznala kot neiskreno. Iz tega primera pa je mogoče izpeljati zelo praktično navodilo, ki se morda zdi očitno, a se ga kljub temu le redko držimo: če nimate iskrene želje, da bi rešili kak konflikt, se s človekom ali predstavniki skupnosti sploh ne srečajte, ker boste samo poslabšali stvari. To pravilo velja v vseh komunikacijskih okoliščinah – od velikih mirovnih procesov do družinskih prepirov.

Zakaj so Američani verjeli Baracku Obami? Politik hoče biti izvoljen, zato poskuša volivce na različne načine prepričati, naj volijo zanj. Kaj ima volivna kampanja z iskrenostjo?

Iskrenost je zelo varljiva komunikacijska kategorija, ki jo je zelo težko natanko opredeliti, saj gre predvsem za občutke. V primeru Obamovih govorov lahko govorimo o najmanj dveh iskrenostih. Obama je bil v iskreni zadregi, kako se opredeliti do rasnega vprašanja – ne le kot politik, ampak tudi kot oseba, ki je morala v svojem življenju veliko razmišljati o položaju v ameriški družbi. Ni bil belec, a se je šolal na najboljših »belih« šolah. Hkrati tudi ni bil Afroameričan, saj za Afroameričane v ameriškem kontekstu veljajo samo potomci afriških sužnjev, Obamovi starši pa so bili Američanka in Kenijec. Ko je govoril o preseganju razlik med različnimi ameriškimi družbenimi skupinami, je zato iskreno govoril tudi iz svoje življenjske izkušnje. Druga iskrenost je retorična. V svojih govorih je uporabljal prave besede, metafore in simbole, da so volivci njegove besede prepoznali za svoje, kar je največja odlika učinkovitega političnega govora. Spretno je prepletel biblične motive izvirnega greha in madeža suženjstva, kazni in odrešitve, upanja in enotnosti. Opisal je razloge za probleme, v katerih se je znašla Amerika, in nakazal pot, kako jih rešiti.

Že, vendar so to počeli tudi njegovi tekmeci.

So, ampak niso znali nagovoriti afroameriške skupnosti, saj niso poznali njene ideologije. Ameriška politologinja Melissa Victoria Harris-Lacewell je pred leti zelo natančno analizirala afroameriško ideologijo, pomagala si je s pogovori moških Afroameričanov v brivnicah, ki so najbolj značilen javni prostor afroameriških moških, kjer belci, ženske in drugi niso dobrodošli. Če preberete njeno knjigo, boste videli, da je Obama v govorih redno uporabljal besede, zgodbe in simbole, ki jih je Harris-Lacewellova slišala med brivskimi pogovori. Obama je namreč brivske pogovore zelo dobro poznal, saj je bil tudi sam reden obiskovalec brivnic, cerkvenih pevskih zborov in drugih okolij, kjer je lahko spoznal afroameriško ideologijo. Ker ima zelo dober občutek za jezik, jo je znal pravilno uporabiti.

Je uporaba pravilne ideologije res tako močna, da lahko zamegli dejanske okoliščine – da Obama v resnici ni bil del afroameriške skupnosti?

Vsekakor. Zelo dober primer je nekdanji ameriški zunanji minister Colin Powell. Harris-Lacewellova je prepričana, da je bilo poznavanje afroameriške ideologije ključno tudi za njegovo politično kariero. Powell je sicer Afroameričan, a tudi republikanski politik. Čeprav Afroameričani nikoli niso volili republikancev, so številni kljub temu podpirali Powella, ker je znal povedati prave zgodbe in so ga imeli za enega izmed njih – kljub nekoliko čudnim političnim prepričanjem (nasmešek).

Ali ne velja zelo podobno tudi za Georgea Busha in republikansko kandidatko Sarah Palin? Obema je uspelo prepričati nižje bele družbene sloje, da sta ena izmed njih, čeprav sta v resnici vse prej kot to?

Prihajam iz Idaha, ki je znan po svojem ruralnem prebivalstvu, zato dobro poznam simboliko in metaforiko ameriških kmetov. Preden kmetje začnejo svoja dnevna opravila, se usedejo v lokal in klepetajo. Sarah Palin v svojih govorih uspešno posnema to govorico. Svojega govora ne poskuša vsiliti volivcem, ampak zgolj uporablja njihove besede in reproducira njihovo ideologijo. Zato je Palinova med temi ljudmi izjemno priljubljena, podobno pa velja tudi za Busha. Uspešen politik bo za vladanje uporabil govorico ljudi, ki jim hoče zavladati. To ni le ameriška posebnost. Tudi evropski politiki vse pogosteje uporabljajo govorico, ki jo je mogoče ujeti v francoskih kavarnah, angleških pubih in drugih krajih, kjer nastajajo in se oplajajo lokalne zgodbe, simboli in ideologije. Vendar mora biti njihova raba ljudskega jezika pristna. Za kandidata je najslabše, če volivci pomislijo, da se pretvarja, ker se jim poskuša približati. Tudi Obama se je na začetku opekel, ko je imel enega svojih političnih zborov v dvorani za bovling. Tja preprosto ni sodil in podobne napake v nadaljevanju kampanje ni več ponovil.

Ali ni taka uporaba jezika ljudi le drugo ime za politični populizem?

Do očitka, da je politik populističen, imam precej zadržkov. Kaj naj bi bilo nasprotje populizma? Argumenti? Racionalna politika? Tehnokratsko vodenje države? Analiza političnih govorov in njihovih učinkov lepo pokaže, da ima verska metaforika še vedno izjemno moč, čeprav je pogosto niti ne zaznamo. Velik del družbe se intimno prepozna v misli, da je suženjstvo eden izmed izvirni grehov ameriške družbe, in verjame, da se ta izvirni greh prenaša iz generacije v generacijo, kazen za izvirne grehe naših prednikov pa bodo plačali zanamci, če se ne pokesamo in spreobrnemo. Naša družba je v resnici zelo religiozna, celo fundamentalistična, kar se kaže tudi na debatah o okoljski problematiki, ekonomiji ali prihodnosti kapitalizma. Kar pomislite, kdaj se odločamo na podlagi znanja in strokovnih argumentov, kdaj pa se zgolj opredeljujemo, v katero razlago sveta bomo verovali. Zgodbe in metafore me privlačijo, ker verjamem, da jih ljudje uporabljajo zato, da ustvarijo čustva. Zgodbe so nekakšni recepti, navodila, kako podoživeti neko izkušnjo. Dober pripovedovalec vas zna prepričati, da telesno podoživite njegovo izkušnjo in se čustveno zbližate z njim. V tem ni nič racionalnega.

Zakaj politične in druge javne govore še vedno proučujemo predvsem na ravni analize besedila, če je njihova vsebina, kot pravite, razmeroma nepomembna?

Ko sem se začel pred številnimi leti ukvarjati z jezikom, sem tako kot večina drugih raziskovalcev razumel jezik predvsem kot orodje za prenos podatkov – informacij in idej. Vse druge vloge jezika so se mi zdele obrobne – govorica telesa, vzbujanje čustvenih odzivov z močnimi metaforami, navidez banalen klepet, raba humorja … Šele pozneje sem spoznal, da so te domnevno obrobne plasti jezika v resnici izjemno pomembne, saj se jezik prvotno ni razvil kot orodje za natančen prenos informacij, ampak predvsem kot orodje za oblikovanje in utrjevanje družbenih vezi in izmenjavo podatkov o naših družbenih omrežjih. Veliko večino naše evolucije smo morali predvsem vedeti, na koga se je treba zanesti, da bo s puščico zadel plen, kdo je pripravljen deliti ulov in komu lahko zaupamo, ugotavljajo evolucionisti. Šele veliko pozneje smo se naučili, da je mogoče jezik uporabljati tudi za poskus prenosa informacij, saj smo začeli sklepati posle, sestavljati zapletene pogodbe, reševati kompleksne probleme in posredovati zahtevno znanje. Vendar se moramo vedno znova opomniti, da to ni bil njegov prvotni namen, zato se ne smemo čuditi, če mirovna pogajanja s skupino sovražnikov ne morejo biti uspešna. Ali negodovati, če volivci ne volijo za kandidata z domnevno najboljšim programom …

***

David Richie pove, da je akademsko poslanstvo začutil razmeroma pozno – pri skoraj štiridesetih letih –, ko se mu je zazdelo, da bi lahko svoja praktična življenjska spoznanja počasi oplemenitil tudi s teorijo. Najprej se je ukvarjal s proučevanjem komunikacijskih vzorcev v družinah, nato pa se je nasitil premetavanja in preštevanja besed v statističnih programih, zato se danes posveča predvsem raziskovanju abstraktnejših plasti jezika: pripovedovanju zgodb, metaforam, humorju in telesnim občutkom, ki jih vzbujajo besede.